UPRS sodba III U 288/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravna enota Koper je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožeče stranke za vrnitev v last in posest parcel št. 758, 765, 766, 1050, 1051, 1052, 1054, 1049/2 in 1053/2 vse k.o. A.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka vložila zahtevo za vrnitev navedenih nepremičnin v last in posest. V nadaljevanju navaja, da Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) kot obliko denacionalizacije omogoča vračilo premoženja v naravi, če pa to ni mogoče pa v obliki plačila odškodnine, tako da ena oblika vračila nepremičnega premoženja izključuje drugo obliko. Zato je stališče tožeče stranke, da o vračilu nepremičnin, navedenih v zahtevku, v last in posest še ni bilo odločeno, neutemeljena in zmotna. Iz izreka odločbe št. 351-316/99 z dne 7. 2. 2006 in dopolnilne odločbe številka 351-316/99 z dne 31. 1. 2007 namreč nesporno izhaja, da so bile vse parcele navedene v zahtevi tožeče stranke za vrnitev nepremičnin v last in posest, tožeči stranki že vrnjene v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Ob upoštevanju navedenega je bilo treba vlogo tožeče stranke za vrnitev, v izreku izpodbijanega sklepa navedenih parcel, v skladu z določbo 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zavreči.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo številka 4904-6/2012/4-045104 z dne 3. 8. 2012, zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ji je bila za parcele številka 758, 765, 766, 1050, 1051, 1052, 1054 in 1049/2 ter del parcele številka 1053 k.o. A. priznana odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Za navedene parcele in sedaj parcelo številka 1053/2 k.o. A. pa ni bilo odločeno o njenem zahtevku za vrnitev v last in posest, ki ga je postavila kot primarni zahtevek, pri katerem pa še vedno vztraja in od njega ni nikoli odstopila. V nadaljevanju ugotavlja, da je stališče, da ena oblika vračila podržavljenega premoženja izključuje drugo obliko sicer pravilna, vendar pa mora upravni organ odločati o vseh zahtevkih stranke in o njih odločiti v izreku odločbe, kot to določa Zakon o splošnem upravnem postopku iz leta 1986, ki se uporablja v denacionalizacijskih zadevah. Zaradi vsega povedanega predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

K točki I. izreka:

Po presoji sodišča je sklep tožene stranke pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu ? ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Iz izpodbijanega sklepa in upravnih spisov izhaja, da je bilo o zemljiščih, navedeni v zahtevi tožeče stranke z dne 19. 3. 2012 za njihovo vrnitev v njeno last in posest, že odločeno z delno odločbo številka 351-316/99 z dne 7. 2. 2006, ki je postala pravnomočna 28. 2. 2006 in delno odločbo številka 351-316/99-77 z dne 31. 1. 2007, s katerima ji je bila, za v zahtevi navedene nepremičnine, ki je postala pravnomočna dne 23. 6. 2007 priznana odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe.

Ob upoštevanju, da je bilo v skladu z zgoraj citiranima pravnomočnima odločbama Uprave enotes Koper, tožeči stranki že priznana odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe za zemljišča, za katere zahteva, da se ji vrnejo v last in posest, tudi po presoji sodišča, odločitev tožene stranke, da je v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, zavrgla zahtevo tožeče stranke za vrnitev navedenih zemljišč v last in posest, pravilna, saj je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno in je stranka z navedeno odločbo pridobila pravice (odškodnina za odvzete nepremičnine).

Poleg povedanega pa sodišče še ugotavlja, da Zakon o denacionalizaciji v drugem odstavku 6. člena sicer res določa, da se v postopkih za uveljavljanje pravice po Zakonu o denacionalizaciji, uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86), kot to pravilno ugotavlja tožeča stranka, vendar le če Zakon o denacionalizaciji ne določa drugače. Tako je v 2. členu Zakona o denacionalizaciji določeno, da je denacionalizacija po tem zakonu vrnitev podržavljenega premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu, v naravi (vrnitev premoženja). V drugem odstavku istega člena pa je še določeno, da če vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina). V navedeni določbi ZDen je postavljeno načelo primarnosti vračanja premoženja v naravi, kar pa ne pomeni, da denacionalizacija v obliki odškodnine ne uživa enakega pravnega varstva kot vračanja v naravi. Ustavno sodišče je namreč zavzelo stališče, da sta oba načina denacionalizacije v pravnem smislu izenačena. To načelo (primarnosti vračanja v naravi) pa ne pomeni, da bi upravičenec mogel uveljavljati vrnitev premoženja v naravi vselej, kadar to zahteva. Način denacionalizacije, to je vprašanje, kdaj naj se premoženje vrne v naravi in kdaj v nadomestni obliki, torej kot odškodnina, namreč določa ZDen s kogentnimi pravili (predvsem členi 19. do 22.). Poleg tega ima upravičenec, ki mu je bila v postopku denacionalizacije priznana odškodnina v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada po drugem odstavku 42. člena ZDen (ali drugega odstavka 43. člena ZDen), možnost uveljavljati izplačilo odškodnine v denarju oziroma odkup obveznic pod pogoji, ki jih določa 48. in 50. člen ZDen. Iz navedenih določb Zakona o denacionalizaciji torej izhaja, da je priznanje odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe le ena od oblik, ki jih določa ZDen za vrnitev podržavljenega premoženja. To pa pomeni, da bi v primeru, ko bi zemljišča, za katera je bila upravičencu priznana odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe le ta pridobil še v last in posest, prišlo do neupravičene obogatitve s strani upravičenca (tožeče stranke).

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbo, skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, sklep pa pravilen in na zakonu utemeljen.

K točki II. izreka:

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.