VSRS Sodba XI Ips 8230/2017

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 22. 5. 2017 zoper obdolženega M. V. na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor, odrejen zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ocenil je, da je obdolženec utemeljeno sumljiv storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 6. 6. 2017 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi, kot uvodoma navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijan pravnomočen sklep odpravi in izda sklep o odpravi pripora ter obdolženega izpusti na prostost.

3Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Relativno bistveno kršitev določbe o roku za vložitev obtožnice v zvezi s podaljšanjem pripora (četrti v zvezi z drugim odstavkom 205. člena ZKP) bi morala obramba v pritožbenem postopku utemeljiti z opisom vpliva kršitve na zakonitost in pravilnost odločbe. Zamik pri vložitvi obtožnice ni vplival na izvedbo podaljšanja pripora po načelih poštenega postopka in ni vplival na zakonitost odločitve. Sklep pritožbenega sodišča je zadostno obrazložen, saj se sklicuje na obremenilne dokaze, obsežno povzete v sklepu sodišča prve stopnje. Razbremenilnih dokazov pa pritožnik ne more utemeljevati na tak način, temveč jih mora konkretizirati. V preostalem vložnica uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom I Kpd 8230/2017 z dne 22. 2. 2017 zoper obtoženca odredil pripor od 21. 2. 2017 od 6.01 dalje. Zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje je s sklepom II Ks 8230/2017 z dne 20. 3. 2017 obdolžencu podaljšal pripor za en mesec, do 21. 4. 2017 do 6.01, s sklepom I Ks 8230/2017 z dne 20. 4. 2017 pa še za en mesec, do 21. 5. 2017 do 6.01. Višji državni tožilec je 18. 5. 2017 pri sodišču prve stopnje vložil obtožnico, s katero je med drugim predlagal podaljšanje pripora, odrejenega zoper obdolženca. Vročitev drugopisa obtožbe obdolžencu je bila odrejena in izvršena istega dne. Zagovornica je izjavo o podaljšanju pripora s priporočeno pošiljko oddala v petek, 19. 5. 2017, sodišče jo je prejelo v ponedeljek, 22. 5. 2017 in z izpodbijanim pravnomočnim sklepom istega dne odločilo o predlogu za podaljšanje pripora.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da zunajobravnavni senat o podaljšanju pripora ni odločil pravočasno in da je bil obdolženec od poteka prejšnjega sklepa o priporu 21. 5. 2017 od 6.01 ure do vročitve sklepa o priporu po vložitvi obtožnice, v priporu brez izdane sodne odločbe. Nepravočasen preizkus pripornih razlogov po vložitvi obtožnice, kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo,¹ sicer lahko pomeni kršitev obdolženčeve pravice do osebne svobode (19. člen Ustave), ki ima za posledico, da sklep o podaljšanju pripora ne more učinkovati za nazaj, to je za čas, ko je bil obdolženec v priporu brez sodne odločbe. Ni pa mogoče zavzeti stališča, da je zgolj zaradi te zamude pri odločanju o podaljšanju pripora nezakonit tudi sklep o njegovem podaljšanju in da bi moralo sodišče zaradi tega pripor odpraviti. Z izdajo izpodbijanega (zakonitega) sklepa o podaljšanju pripora, ki učinkuje zoper obdolženca šele od njegove vročitve, ne pa za nazaj, je bilo (pravzaprav) nezakonito stanje odpravljeno.

7Z drugim odstavkom 272. člena ZKP je med drugim predpisano, da če je obdolženec v priporu in je v obtožnici predlagano, naj se pripor podaljša, ga sodišče pouči, da lahko v roku 24 ur poda odgovor na predlog in da senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP (tako imenovani zunajobravnavni senat) o obtožbenem predlogu za podaljšanje pripora odloči v roku treh dni od prejema odgovora oziroma izteka roka za odgovor, in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi. Tretji odstavek istega člena pa določa, da če je obdolženec v priporu in ob vložitvi obtožnice ni predlagano podaljšanje pripora, predsednik senata brez odlašanja izda sklep o odpravi pripora. Po tretjem odstavku 184. člena ZKP mora državni tožilec obtožnico, v kateri predlaga podaljšanje pripora, vložiti najmanj pet dni pred iztekom pripora, drugi odstavek 205. člena ZKP pa med drugim predpisuje, da sklep o podaljšanju pripora izda sodišče na predlog državnega tožilca, ki mora predlog vložiti najmanj pet dni pred iztekom pripora. Vložnica utemeljeno navaja, da je višji državni tožilec podaljšanje pripora predlagal prepozno (18. 5. 2017), saj je bil pripor podaljšan do 21. 5. 2017.

8Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je rok, predpisan s tretjim odstavkom 184. člena ZKP, instrukcijski (o njegovi naravi je mogoče sklepati na podlagi določbe petega odstavka 184. člena ZKP, s katerim je predpisano, da mora državni tožilec, ki se predmetnega petdnevna roka ne drži, o razlogih za to obvestiti Vrhovno državno tožilstvo). Prekoračitev omenjenega roka zato ne pomeni, da je državni tožilec s podajo takega predloga prekludiran in da je sankcija za zamudo odprava pripora.² S četrtim odstavkom 205. člena ZKP je predpisano, da če do izteka rokov iz drugega odstavka 205. člena ZKP (med njimi je tudi petdnevni rok za vložitev predloga za podaljšanje pripora) ni vložena obtožnica, se pripor odpravi in se obdolženec izpusti. Taka ureditev na prvi pogled napeljuje na razlago, za katero si prizadeva vložnica (odprava pripora v položaju obtožbenega predloga za podaljšanje pripora, vloženega manj kot pet dni pred iztekom pripora, torej po izteku roka iz drugega odstavka 205. člena ZKP). Vendar je dolžnost razlagalca, da jezikovno razlago dopolni in preveri še z drugimi metodami razlage, ki naj jezikovno razlago potrdijo ali utemeljijo tistega izmed več možnih besednih pomenov, ki je njen pravi (pravni) pomen. Te metode so zlasti logična, sistematična, zgodovinska in teleološka.³ Očitno je, da je v besedilu četrtega odstavka 205. člena ZKP poudarek na vložitvi obtožnice in ne na vložitvi predloga za podaljšanje pripora, ki je lahko del obtožnice ali pa tudi ne. To kaže na zakonski namen sankcioniranja prepozne vložitve obtožnice, ne pa tudi prepozne vložitve predloga za podaljšanje pripora s pravočasno vloženo obtožnico. Sankcija za prepozno predlaganje podaljšanja pripora v obtožnici je namreč predpisana s petim odstavkom 184. člena ZKP. Poleg tega bi bilo stališče, da ima kršitev instrukcijskega roka za posledico odpravo pripora, neskladno z notranjo logiko ZKP. Podan ni niti dejanski stan tretjega odstavka 272. člena ZKP (če je obdolženec v priporu in ob vložitvi obtožnice ni predlagano, naj se pripor podaljša), za katerega je predpisana odprava pripora.

9Stališče pritožbenega sodišča, da je bil predlog za podaljšanje pripora vložen prepozno, vendar pa v ZKP za ta primer ni predpisana odprava pripora, je torej pravilno in ni samo s seboj v nasprotju. Pravilno je tudi njegovo stališče, da bi prepozna vložitev predloga lahko pomenila tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki pa bi bila upoštevna le, če bi pritožnica določno obrazložila vpliv ali možnost vpliva na pravilnost ali zakonitost izpodbijanega sklepa. Tega ni storila ne v pritožbi ne v zahtevi za varstvo zakonitosti. Posplošena navedba o nezakonitosti sklepa ne zadošča.

10Vložnica je v pritožbi zoper sklep zunajobravnavnega senata zatrjevala, da je senat napačno ocenil, da se v preiskavi ni ugotovilo nič takega, kar bi omajalo utemeljen sum. To je utemeljila z navedbo, da so zaslišane priče ta sum ovrgle, ker niso izpovedale ničesar, kar bi potrjevalo obtožbene očitke. Pritožbeno sodišče je pripomnilo, da pritožnica prič, na katere se sklicuje, ni identificirala in tudi ne povzela njihovih izpovedb, ter pojasnilo, da so bili v predkazenskem postopku zavarovani dokazi, ki so za obdolženca nedvomno obremenilni, kar je bilo skozi dotedanje pritožbene preizkuse večkrat potrjeno (ne da bi te dokaze konkretiziralo). Sklicevalo se je na "do potankosti izdelano oceno sodišča prve stopnje" in zavzelo stališče, da bi morala pritožbena obrazložitev v takem položaju vključevati podrobno oceno razbremenilnih dokazov. Vložnica navaja, 1) da se pritožbeno sodišče posplošeno opira na izvedene dokaze, čeprav tako posplošenost očita pritožnici, 2) da obdolžencu zaradi domneve nedolžnosti ni treba dokazovati razbremenilnih dejstev, in 3) da je dokazovanje negativnih dejstev (neobstoj obremenilne izpovedbe) nemogoče. S tem utemeljuje kršitve določb kazenskega postopka, Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o človekovih pravicah.

11Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodišče je dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in je dolžno do njih zavzeti stališče. Iz ustaljene ustavnosodne presoje in prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo podati razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Z navedbami strank se mora seznaniti ter se do njih - če so dopustne in za odločitev pomembne - v obrazložitvi sodne odločbe opredeliti. Dolžnost opredelitve velja tako glede dejanskih navedb strank kot tudi glede njihovih pravnih argumentov. Sodišče sicer ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna. Pravica do obrazložene sodne odločbe mora biti zagotovljena tudi v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je v primerih, ko je odgovor na očitke vlagatelja pravnega sredstva vsebovan že v odločbi nižjega sodišča, instančno sodišče pa s temi argumenti soglaša, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb. Vendar pa mora tudi v takem primeru iz sodbe instančnega sodišča izhajati, da se je sodišče z navedbami strank seznanilo in jih obravnavalo.⁴ Predhodno povzeti razlogi pritožbenega sodišča zadoščajo zahtevi po obrazloženosti sodne odločbe. Resda pa za stranko kazenskega postopka podoben pristop ne bi bil primeren, saj se pravno sredstvo šteje za neobrazloženo, če se vložnik samo sklicuje na kakšne svoje prejšnje navedbe.⁵

12Po stališčih Ustavnega sodišča predpostavka nedolžnosti, predpisana s 27. členom Ustave, pomeni, (1) da je dokazno breme na tožeči stranki (državi) in ne na obdolžencu, (2) da država kot tožeča stranka nosi dokazno tveganje, in (3) da velja načelo in dubio pro reo, ki sodišče zavezuje, da v dvomu obdolženca oprosti.⁶ Gre za procesno sredstvo, ki ne pomeni, da zoper obdolženca ni mogoče odrediti pripora.⁷ Tožeča stranka je svojemu dokaznemu bremenu zadostila, saj je sodišče prve stopnje prepričala v utemeljeno sumljivost obdolženca. Vložnik pravnega sredstva, ki želi instančno sodišče prepričati v nepravilnost take ocene, mora argumentacijo, s katero je nižje sodišče utemeljijo svojo odločitev, izpodbijati določno in konkretizirano (kot navaja procesna teorija, mora konkretno navesti, v čem so pomanjkljivosti odločbe in vsako trditev obrazložiti s konkretnimi dejstvi)⁸. Tej zahtevi vložnica s posplošenim zatrjevanjem, da so priče ovrgle utemeljen sum, saj da o kakršnikoli preprodaji prepovedanih drog niso povedale ničesar, kar bi potrjevalo očitke iz obtožnice, ni zadostila. Sodišče prve stopnje je namreč sum utemeljilo predvsem na izsledkih prikritih preiskovalnih ukrepov. Končno Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče izpodbijanega stališča, da bi morala pritožnica dokazovati obstoj negativnih dejstev (neobstoj obremenilne izpovedbe), sploh ni zavzelo. Opredelilo je le zahtevo po obrazloženem zatrjevanju razbremenilnih dokazov. Zatrjevane kršitve zakonskih, ustavnih in konvencijskih pravic zato niso podane.

C.

13Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 304/2007 z dne 23. 8. 2007.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 44091/2016 z dne 3. 8. 2017.
³ Primerjaj Pavčnik, Marijan: Teorija prava. GV Založba, Ljubljana 2013, str. 369-370; in Lukić, Radomir D.: Tumačenje prava. Savremna administracija, Beograd 1961, str. 44-51. Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 95443/2010 z dne 24. 3. 2017, tč. 16.
⁴ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-391/14-12 z dne 16. 6. 2016, sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016 in druge.
⁵ Primerjaj Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 780. Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26/2011 z dne 24. 11. 2011, in druge.
⁶ Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-94/13 z dne 2. 10. 2014, in druge.
⁷ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-12/93 z dne 4. 7. 1996, in druge.
⁸ Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 780.