VSL Sodba I Cp 1358/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške z odgovorom na pritožbo v višini 242,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka prvega dne izpolnitvenega roka naprej.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo popravka v zahtevani vsebini skupaj s k tožbi priloženo fotografijo v zvezi s člankom z naslovom: "...", ki je bil dne ... objavljen v časopisu X. in na spletni strani www.X.si. Pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 585,46 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in plačilom pravdnih in pritožbenih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3Izpostavlja širše vidike pravne ureditve popravka. Opozarja na ustavno kategorijo in namen pravice do popravka, ki pride do izraza ravno pri objavi članka v tabloidnem mediju pri članku, ki je pisan pavšalno in široko. Zavrača ugotovitev sodišča, da je bistvena vsebina (sporočilna vrednost) članka, da zoper ... učitelja Z. Z. tečeta dva sodna postopka in da se omenjeni enega od njih ne udeležuje. Trdi, da je glavna nosilna sporočilnost širša moralna obsodba gospoda Z. kot ... učitelja in predstojnika tožeče stranke. Zato ima slednja pravni interes za objavo popravka in prikaz pravilnega dejanskega stanja. Tožbeni zahtevek je neutemeljeno zavrnjen. Sodba temelji na napačnem razumevanju pravice do popravka. Napačno razlaga prvi odstavek 27. člena ZMed² . Razlagati ga je treba po namenu. Poseganje v popravek je omejeno z namenom preprečiti uredniško manipulacijo s popravkom oziroma razvrednotenje popravka. V nasprotju s takimi namenom zakona je, če že najmanjše odstopanje od zakonskih pogojev pomeni, da je treba popravek v celoti zavrniti. Tako stroga razlaga je ustavno nesorazmerna. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-95/09, Up-419/09, ko je Ustavno sodišče že razveljavilo ZMed glede subjektivnega roka za zahtevo popravka. Tudi redno sodišče je že odločilo, da je objava popravka pravilo, neobjava izjema, slednje pa je treba tolmačiti ozko. Izpodbijana odločitev gre v nasprotno smer. Išče najmanjša odstopanja od ozke razlage in možnosti za zavrnitev objave celotnega popravka. Sodba ne upošteva tabloidne narave članka, sodišče se do tovrstnih navedb tožeče stranke ni opredelilo. Zgrešeno se je lotilo primernosti popravka, ker ga ni obravnavalo kot celoto, ampak se je opredelilo do vsakega odstavka posebej. Gre za navidezno obrazložitev, ki argumentirano ne odgovori na navedbe pritožnikov in pomeni kršitev 22. člena Ustave RS. Napačno je uporabljeno pravilo 26. člena ZMed (popravek v širšem smislu). Nadaljuje z grajo odločitve glede 1., 2., 4., 5., 6., 7., 9. in 10 odstavka popravka. Trdi, da je dokazna ocena o njih zmotna, nejasna, neobrazložena, sama s seboj v nasprotju, pretirano stroga in materialnopravno zmotna. Napačne so ugotovitve o žaljivosti popravka. Nerazumljiva je odločitev o zavrnitvi poprave članka novinarja črne kronike tabloidnega časopisa, ki se je pri pisanju poslužil pretiravanja, selektivnega navajanja dejstev in sarkazma, ki presega mejo dobrega okusa, enaka dejstva pa ponovil še v podobnem kasnejšem članku. Gre za dvojna merila. Avtor in tabloidni medij na eni strani in prizadeta stranka in njen vodja na drugi strani nista v enakem položaju. Popravek predstavlja mnenje tožeče stranke. Lahko je napačno, a to ne pomeni, da je celoten popravek žaljiv. Napačen je zaključek, da popravek v pretežnem delu ne predstavlja popravka, kot ga opredeljuje ZMed. Sodišče skuša zminimalizirati težo in vsebino popravka, da bi s tem opravičilo njegovo zavrnitev. Uporablja milejša merila za presojo tabloidnega članka in s tem odreka možnost tožeči stranki izjaviti se o zanjo spornem članku na enakovreden način z zanikanjem oziroma popravljenim zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu. Takšna obravnava je v nasprotju z 22. členom Ustave. Zakonsko ureditev je treba razlagati v skladu z ustreznim namenom, ki ga je zasledoval zakonodajalec. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je tožena stranka po odklonitvi objave popravka v novem članku istega avtorja dne 9. 2. 2017 objavila iste faktične napake kot v obravnavanem članku. To kaže na njeno zlonamernost pri pisanju in nekritičen odnos do poprave očitnih napak v informacijah, ki jih posreduje javnosti. Zato je tudi drugi članek v X. relevanten za odločitev v obravnavani zadevi.

4Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila. Obrazloženo ji nasprotuje. Opozarja na pritožbene novote. Zavrača pritožbeno naziranje o milejši obravnavi tožeče stranke. Neutemeljeno je sklicevanje na članek z dne 9. 2. 2017, ki ni predmet obravnave v tem postopku. Pritrjuje ugotovitvam sodišča o pomanjkanju aktivne legitimacije in odklonilnih razlogih (nezanikanje in nebistveno dopolnjevanje, žaljivost popravka). Vztraja, da je podan tudi odklonilni razlog nesorazmerne dolžine popravka. Predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritrditi je treba pritožbi, da je pravica do popravka že na ustavni ravni zagotovljena vsakemu posamezniku, čigar pravica ali interes je bila prizadeta z objavljenim besedilom (40. člen Ustave RS). Kot ustavna pravica je omejena s pravicami drugih: z ustavno zagotovljeno svobodo izražanja (39. člen Ustave RS). Posredno posega tudi v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave RS). V koliziji več ustavnih pravic je skladno s 15. členom Ustave RS treba vzpostaviti ustrezno ravnovesje. Zagotavlja ga že sam z ZMed, ko določa pogoje za objavo popravka v 26. in 31. členu ZMed. Osnovni pogoj je določen v prvem odstavku 26. člena ZMed. Vsakomur je dana možnost, da po načelu audiatur et altera pars pove svojo resnico, če je bila z objavo prizadeta njegova pravica ali interes. Prizadeta pravica ali interes posameznika ločuje pravico do popravka od pravice do dostopa do medijev.³

7Drži pritožbena navedba, da odgovorni urednik načeloma mora objaviti popravek. Vendar ga lahko zavrne, kadar so podani odklonitveni razlogi iz 31. člena ZMed. Popravek se mora nanašati na obvestilo⁴ . Navajati mora dejstva in okoliščine v zvezi z navedbami v besedilu. Po četrtem odstavku 26. člena ZMed ima prizadeti pravico do popravka v ožjem smislu (do zanikanja oziroma popravljanja zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu) in do popravka v širšem smislu (do navajanja oziroma prikaza drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu). Odgovorni urednik lahko zavrne objavo popravka, ki tega vsebinskega kriterija ne izpolnjuje. To velja tudi, če le del besedila zahtevanega popravka ne izpolnjuje navedenih pogojev. Popravek se mora namreč po prvem odstavku 27. člena ZMed objaviti brez sprememb in mu ni mogoče ugoditi le delno. Taka je ustaljena sodna praksa, ki navedeno pravno pravilo skladno razlaga tako, da objava popravka ni utemeljena, če zahtevani popravek že v delu besedila ne izpolnjuje zakonskih pogojev za objavo⁵ .

8Sodišče prve stopnje je navedenim pravnim izhodiščem pravilno sledilo in zakonske določbe ZMed uporabilo pravilno. Pravilno in popolno je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva glede prizadetosti pravice tožeče stranke oziroma posega v njen pravni interes in glede odklonilnih razlogov, določenih v 31. členu ZMed. Ugotovilo je, da za popravek v določenih delih (ki se nanašajo na Z. Z. - samopoškodovanje, dokazovanje njegove nekaznovanosti) nima aktivne legitimacije, ker njena pravica oziroma interes nista prizadeta (prvi odstavek 26. člena ZMed), da v določenih delih tožeča stranka zahteva objavo nečesa, kar ni v zvezi z objavljenim člankom (pretežni del drugega odstavka popravka), da v pretežnem delu popravek ne zanika navedb v obvestilu in jih v bistvenem ne dopolnjuje (odklonitveni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed), in da je v določenem delu popravek napisan žaljivo (odklonitveni razlog iz petega odstavka 31. člena ZMed. Po takih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem članku in popravku, je tožbeni zahtevek zavrnjen ob pravilni uporabi materialnopravnih določb 26., 31. in 27. člena ZMed.

9Odločitev je pojasnjena s preglednimi in pravilnimi razlogi, v katerih pritožbeno sodišče ne najde očitanih nasprotij in neskladij oziroma očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 338. člena ZPP in kršitve ustavnih pravic, na katere opozarja pritožba. Ob ugotovitvi, da popravek ne izpolnjuje zakonskega pogoja iz 27. člena ZMed - objava popravka brez sprememb in dopolnitev - se mu ni bilo treba podrobneje opredeljevati do tožnikovih navedb glede objave v vrsti medija (tabloidni časopis). Ta okoliščina je bila sicer v zadostni meri upoštevana v okviru celovite ocene vseh informacij v članku in presoje, ali je bilo s spornim člankom poseženo v pravice in pravni interes tožnice. Kolikor se pritožba zavzema za milejše obravnavanje posameznikovega popravka v odnosu do tabloidnega medija, se s tem zavzema za drugačno uporabo meril za objavo popravka, kot jih določa ZMed. Zmotna uporaba materialnega prava pa sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Kot je bilo že povedano, je pritožbeno naziranje o nepravilni, nesorazmerni in pretirano strogi razlagi 27. člena ZMed materialnopravno zmotno. Namen zakona je v vzpostavitvi enakovrednega vsebinskega dialoga med novinarskim prispevkom in zahtevanim popravkom, da si uporabnik medija lahko ustvari racionalno stališče o prispevku. To je omogočeno z upoštevanjem zakonsko predpisanega načina oziroma pogojev za objavo popravka. Prav načelo sorazmernosti narekuje enakovredno objavo, ki je zagotovljena tudi s 27. členom ZMed. Pravica do popravka ne vključuje pravice do dostopa do medijev niti ni sankcija za morebitno pravno kršitev.⁶ Razlaga zakona, ki ji je sledilo sodišče, po mnenju pritožbenega sodišča ni neskladna z Ustavo.

11Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni očitek o navidezni obrazložitvi. Pritožba priznava, da je tožeča stranka sama v tožbi za vsak posamezen odstavek popravka pojasnila, čemu šteje, da je relevanten. Podani razčlenitvi popravka po vsebinskih sklopih oziroma odstavkih je sodišče pravilno sledilo. V točkah 11 do 19 sodbe se je argumentirano opredelilo do vseh relevantnih tožbenih navedb in obrazložilo, v katerih delih in zakaj predlagani popravek ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev za objavo popravka. Pristop je pravilen, saj praviloma šele razčlenitev popravka po vsebinskih sklopih pokaže, ali popravek kot celota ustreza merilom, ki jih predpisuje ZMed⁷ . To še zlasti velja za popravek v širšem smislu, na katerega se v obravnavanem primeru sklicuje pritožba, ki vztraja, da je dopolnjevala navedbe v objavljenem besedilu.

12Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno dokazno oceno in presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za popravek v delu, ki se nanaša na samopoškodovanje Z. Z. (tretji odstavek popravka - razlogi v točki 13) in v delu, ki se nanaša na njegovo dokazovanje nekaznovanosti (9. odstavek popravka - razlogi v točki 18. sodbe). Bistvena sporočilnost članka se po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje nanaša na dva kazenska postopka zoper ... učitelja Z. Z. (zaradi krive ovadbe in zaradi kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja). Sodišče njegovega položaja kot predstojnika tožeče stranke (ki je pravna oseba in verska skupnost) ni prezrlo. Vendar je glede na vsebino članka pravilno ocenilo, da navedbe v članku, ki se nanašajo na opis Z. ravnanj, ki so bila povod za postopek v zvezi s krivo ovadbo (samopoškodovanje) zoper njega kot posameznika ne posegajo v družbeno vlogo tožnice, ki jo ima kot verska skupnost. To pa pomeni, da za objavo popravka ni legitimirana tožnica, ampak obravnavani posameznik sam. Osnovni pogoj iz prvega odstavka 26. člena ZMed ni izpolnjen, ker ni poseženo v njeno pravico oziroma v njen pravni interes⁸ . Že iz navedenih razlogov je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

13Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje nadaljnjim ugotovitvam sodbe, da drugi odstavek ne predstavlja relevantnega popravka (razlogi v točki 12 sodbe). Govori o postopku ustanovitve tožnice, postopku sprejema Zakona o verski svobodi, blagoslovu vojaške ladje ..., imenovanju direktorja urada za verske skupnosti, postopku pridobivanja političnega azila za ... mater in njenega otroka, o poznanstvu Z. Z. s pokojnim predsednikom države in o prizadevanjih Z. Z. za podporo človekovim pravicam o verski svobodi. O teh dejstvih in okoliščinah članek ne govori. Popravek pa se mora nanašati le na obvestilo in mora navajati dejstva in okoliščine v zvezi z navedbami v besedilu (četrti odstavek 26. člena ZMed). Navedba v popravku o načinu pridobitve slovenskega državljanstva po pravilni oceni sodišča prve stopnje navedb članka ni zanikala niti jih ni v ničemer dopolnjevala. Tega pritožnica ne stori niti v pritožbi. Dejstva o pridobitvi slovenskega državljanstva, navedena v članku, v predlaganem popravku dejansko potrjuje. Presoja o odklonilnem razlogu po drugi alineji prvega odstavka 31. člena ZMed je torej pravno pravilna.

14Ker je treba popravek obravnavati kot celoto, navedene ugotovitve, da besedilo 2., 3. in 9. odstavka predlaganega popravka ne predstavlja popravka v zakonskem smislu, zadoščajo za zavrnitev zahtevka. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna. Vsi zakonski pogoji za objavo popravka morajo biti podani glede vseh posameznih delov in zahtevanega popravka kot celote. Zahtevka ni mogoče deliti na dele, ki zadostijo zakonskim pogojem ZMed in na tiste, ki zakonskih pogojev ne izpolnjujejo. Če zakonskih pogojev ne izpolnjuje del zahtevanega popravka, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru, je treba zahtevek zavrniti.

15Odgovor na pritožbene navedbe v zvezi z drugimi zaključki izpodbijane sodbe niso potrebni, ker zanjo niso več odločilni. Zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena z očitanimi niti uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker pritožnica ni uspela s pritožbo, do svojih pritožbenih stroškov ni upravičena. Povrniti jih mora toženi stranki, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo. Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku na odgovoru na pritožbo, upoštevaje Odvetniško tarifo⁹ ter vrednost točke 0,459 EUR v času odločanja. V primeru zamude s plačilom bo tožeča stranka od odmerjenega zneska 242,75 EUR (nagrada za sestavo odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV), dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka¹⁰ .

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o medijih RS, št. 35/2001 s spremembami.
³ Primerjaj II Ips 737/2007 z dne 25. 10. 2007.
⁴ Tretji odstavek 26. člena ZMed določa, da je z izrazom obvestilo mišljena vsaka objava vsebine, s katero sta lahko prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, ne glede na to, ali je bila vsebina objavljena v obliki vesti, komentarja oziroma v kakršnikoli drugi obliki.
⁵ Primerjaj II Ips 262/2013 z dne 5. 12. 2013, II Ips 194/2016 z dne 15. 9. 2016, II Ips 35/2011, II Ips 217/2012, II Ips 261/2010, II Ips 120/2015.
⁶ Primerjaj II Ips 337/2007 z dne 25. 10. 2007.
⁷ Primerjaj II Ips 258/2013 z dne 17. 10. 2013.
⁸ Primerjaj VS RS II Ips 176/2016 z dne 21. 7. 2016
⁹ Ur. l. RS, št. 2/2015.
¹⁰ Načelno pravno mnenje, občna seja VSS z dne 13. 12. 2006.