VSC Sklep II Cpg 153/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se poslej glasi:

"Odločitev o stroških postopka zavarovanja se pridrži za končno odločbo."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi I Pg 134/2017 z dne 8. 3. 2017 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 342,71 EUR v osmih dneh od vročitve odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da so etažni lastniki večstanovanjske zgradbe na naslovu X. in tožena stranka v Pogodbi o opravljanju storitev (stanovanjskega) upravljanja določili enoletni odpovedni rok. Iz sklepa o odpovedi te pogodbe pa izhaja, da se toženi stranki odpoveduje pogodba s trimesečnim odpovednim rokom. Sporna pogodba bi tako s trimesečnim odpovednim rokom prenehala, če bi med strankama obstajal sporazum glede spremembe odpovednega roka, sklenjen po prejemu odpovedi. Glede tega je tožeča stranka z verjetnostjo izkazala, da takšnega sporazuma ni bilo, oziroma da tožena stranka ni soglašala s trimesečnim odpovednim rokom. To dejstvo z verjetnostjo izhaja iz dopisa tožene stranke z dne 8. 11. 2016, v katerem je ta navajala, da enoletni odpovedni rok ni bil nikoli sporen ter da so vsi vpleteni (pravdni stranki in etažni lastniki) brez pridržka pristali na enoletni odpovedni rok. Etažni lastniki so sprejeli sklep o izbiri novega upravnika, tožeče stranke, in z njo 28. 10. 2016 sklenili Pogodbo o opravljanju storitev upravljanja. Tožeča stranka je kot nov upravnik pozvala toženo stranko na izpolnitev obveznosti po 61. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1): predaja dokumentacije, prenos sredstev rezervnega sklada in drugo. Tožena stranka pa svoje obveznosti ni izpolnila. Namen etažnih lastnikov pri zahtevi za sodno varstvo je v začasni preprečitvi toženi stranki, da nadaljuje z izvrševanjem pogodbe o upravljanju. Podlaga za tako zahtevo je izrecna volja etažnih lastnikov stavbe, da naj tožena stranka tega ne počne več kot njihova pooblaščenka, in zatrjevano pravno dejstvo, da je tožena stranka z odpovedjo izgubila pooblastilo za upravljanje, ki se nanaša na stavbo, dobil pa ga je nov upravnik, ki zaradi ravnanj tožene stranke ne more začeti izvajati storitev upravljanja etažnim lastnikom v skladu s pogodbo (sklep VSL I Cpg 1196/2016 z dne 9. 11. 2016).

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je med strankama sicer res nesporno, da je bil v pogodbi o upravljanju dogovorjen enoletni odpovedni rok, vendar je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da etažni lastniki večstanovanjskega objekta niso sprejeli sklepa, ki bi določal enoletni odpovedni rok. Odpoved s trimesečnim odpovednim rokom pa je bila neveljavna, saj je bila v nasprotju s pogodbo o upravljanju. Tudi sicer etažni lastniki niso v trimesečnem odpovednem roku imenovali novega upravnika po prvem odstavku 61. člena SZ-1, kar je nesporno. Pogodba o upravljanju tako ni bila nikoli veljavno odpovedana. Posledično ni prišlo do nastopa obveznosti po 61. členu SZ-1. V konkretnem primeru ni podan tak nujen primer, saj tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da bi bilo sodno varstvo brez pomena, če začasna odredba ne bi bila izdana. V ugovoru zoper sklep o začasni odredbi je pojasnila, da je tožeča stranka v svojem predlogu zgolj pavšalno zatrjevala obstoj nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode, vendar v tej zvezi ni predložila nobenih konkretnih dokazov. Obstoj nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode v obliki potencialne ogroženosti normalnega funkcioniranja večstanovanjskega objekta, kot zatrjuje tožeča stranka, ni podan. Teorija in sodna praksa poudarjata, da se izraz uporaba sile ne nanaša na silo, ki je podana ob že izvršenem nasilnem dejanju, ampak je upoštevana le bodoča grozeča sila. To pomeni, da grozečega nasilja ne predstavlja že vsako protipravno ravnanje tožene stranke, temveč bi morala tožeča stranka dokazati okoliščine, da nevarnost uporabe sile zoper njo resno grozi.

3Tožeča stranka je po pooblaščencu odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da v sklepu o razrešitvi upravnika ni potrebno navajati odpovednega roka. Če pa je ta naveden, se smatra kot brezpredmeten, saj je določen z zakonom ali s pogodbo o upravljanju. Tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne more utrpeti škode, ker kot nekdanji upravnik ne more več razpolagati z dokumentacijo in sredstvi rezervnega sklada, medtem ko bi ona ter etažni lastniki v primeru neizdaje začasne odredbe utrpeli škodo. Razlika v interesih strank je tako očitna in se tehtanja neugodnih posledic po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ne izteče v prid toženi stranki. Iz narave obravnavanih razmerij izhaja, da v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe zaradi nezmožnosti razpolaganja z dokumentacijo in sredstvi rezervnega sklada zadenejo njo hujše neugodne posledice, toženo stranko pa ob izdaji začasne odredbe sploh ne, oziroma so zanjo bistveno blažje (neznatne).

4Pritožba je (le) delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo materialnopravne pogoje za ohranitev izdane regulacijske začasne odredbe v veljavi. Po prvem odstavku 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. V tem primeru gre za terjatev tožeče stranke po prvem in drugem odstavku 61. člena SZ-1. Ta določata, da mora upravnik na dan prenehanja pogodbe o opravljanju upravniških storitev izdelati končno poročilo in sestaviti končni obračun. Sredstva, zbrana na računu, mora upravnik na dan prenehanja pogodbe prenesti na račun, ki ga za večstanovanjsko stavbo vodi na novo izbrani upravnik. Po prenehanju pogodbe o opravljanju upravniških storitev mora upravnik novemu upravniku izročiti vse pogodbe, dovoljenja in druge listine, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe, ter obvestiti tiste dobavitelje in izvajalce storitev, ki izvršujejo dobavo oziroma opravljajo storitve za večstanovanjsko stavbo, katere upravnik je bil.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi prvotne Pogodbe o opravljanju storitev stanovanjskega upravljanja za večstanovanjsko hišo, ki so jo sklenili etažni lastniki in tožena stranka, sklepov etažnih lastnikov o odpovedi te pogodbe, dopisa tožene stranke z dne 8. 11. 2016, nove Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja z dne 28. 10. 2016, sklenjeni med etažnimi lastniki in tožečo stranko, ter obvestila etažnih lastnikov toženi stranki o odpovedi pogodbe z dne 28. 10. 2015 pravilno ugotovilo, da do sedaj izvedeni dokazi kažejo na večjo verjetnost, da terjatev tožeče stranke po prvem in drugem odstavku 61. člena SZ-1 obstoji. Ni spregledalo, kot neutemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi, da naj etažni lastniki ne bi nikoli sprejeli sklepa, ki bi določil enoletni odpovedni rok. Ti so očitno zaradi dopisa tožene stranke z dne 8. 11. 2016¹ spoštovali enoletni pogodbeni rok. Tega tudi ne spremenijo izjave petih etažnih lastnikov, ki so prvotno glasovali za odpoved pogodbe o upravljanju s toženo stranko, da se ne strinjajo z odpovedjo in da želijo, da opravljanje upravniških storitev nadaljuje tožena stranka. Od teh samo še en etažni lastnik (S. C.) ni podpisal nove pogodbe o upravljanju s tožečo stranko in ji ni podpisal pooblastila za vložitev tožbe zoper toženo stranko s predlogom za izdajo začasne odredbe. Ostali štirje etažni lastniki so bodisi podpisali novo pogodbo bodisi pooblastilo za vložitev tožbe zoper toženo stranko s predlogom za izdajo začasne odredbe ali celo oboje. Ali obstoji terjatev tožeče stranke po prvem in drugem odstavku 61. člena SZ-1 z gotovostjo, pa bo odločilo sodišče prve stopnje v sodbi. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožeča stranka izpolnjuje prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe.

7Izdano začasno odredbo je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot ureditveno ali regulacijsko začasno odredbo. V našo pravo jo je umestilo Ustavno sodišče v odločbi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. Dejansko stanje v odločbi Ustavnega sodišča² je zelo podobno obravnavanemu dejanskemu stanju. Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja zahteva po upoštevanju tako pravice in interesov tožnika kot toženca ter da je treba tehtati interese tudi nasprotne stranke. Eden od alternativnih pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve je prav tako presoja po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, katera od strank bi z izdajo začasne odredbe utrpela hujše neugodne posledice.

8Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe zgolj ponavlja svoje ugovorne trditve. Ne drži, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bilo sodno varstvo brez pomena, če predlagana začasna odredba ne bi bila izdana, in da ni pojasnila, zakaj bi bilo treba začasno urediti pravno razmerje med njima. V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka zatrjevala, da je ogroženo normalno funkcioniranje stavbe, da etažni lastniki ne morejo izvajati vzdrževalnih ali investicijskih del, da nastajajo zapleti in nevšečnosti pri dobaviteljih, ki posledično nepravilno izstavljajo mesečne račune, da ji kot novemu upravniku tožena stranka onemogoča delo, da ji za kvalitetno upravljanje manjka bistvena dokumentacija ter da etažni lastniki pripravljajo investicijska dela nove toplotne izolacije fasade in strehe na objektu (list. št. 5 in 6 spisa). Te trditve so (bile) razumne, smiselne. Vendar pa tožena stranka kljub večji verjetnosti, da so ji etažni lastniki veljavno odpovedali pogodbo o upravljanju, ni izročila tožeči stranki dokumentacije in opravila drugih dejanj po prvem ter drugem odstavku 61. člena SZ-1. Razen domnevno protipravne odpovedi pogodbe o upravljanju ni pojasnila, v čem je sploh razlog za cit. zadrževanje oziroma opustitev. Vsa dokumentacija v zvezi z večstanovanjskim objektom pripada etažnim lastnikom in ne upravniku. Njemu so jo etažni lastniki zgolj zaupali v upravljanje, tako kot njihov objekt. S pomočjo dokumentacije etažni lastniki izvršujejo svojo lastninsko pravico na posameznem delu zgradbe in na solastnini skupnih delov zgradbe³, kar jim mora biti omogočeno kontinuirano, brez ovir. Brez njihove dokumentacije tega ne morejo. O odpovedi pogodbe o upravljanju morajo biti obveščeni dobavitelji in izvajalci storitev, da ni dvomov, kdo je dejanski upravnik zgradbe, da mu lahko pošiljajo račune za opravljene storitve, da lahko etažni lastniki sklepajo posle rednega in izrednega upravljanja, itd. Etažni lastniki so zaradi nasprotovanja tožene stranke glede izročitve dokumentacije sami obveščali dobavitelje, kar potrjujejo dopisi njihovega nadzornega odbora z dne 22. 12. 2016 (priloge A 25-32).

9Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je namen etažnih lastnikov pri zahtevi za sodno varstvo v začasni preprečitvi toženi stranki, da nadaljuje z izvrševanjem pogodbe o upravljanju, kar je povzelo iz sklepa VSL I Cpg 1196 z dne 9. 11. 2016. Ni utemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje navedlo le del obrazložitve cit. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, in da ni pojasnilo, v čem je njegova relevantnost, da zato izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti ter da je tako podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ. Ta primer namreč v sodni praksi pomeni pomembno materialnopravno izhodišče za odločanje, poleg tega pa ima zelo primerljivo dejansko stanje z obravnavanim.

10Če je tožena stranka do odpovedi pogodbe opravljala storitve upravljanja in tudi če ne nasprotuje sanacije strehe in fasade, to ne pomeni, da lahko zadržuje izročitev dokumentacije. Etažni lastniki so z odpovedjo pogodbe izrazili svojo voljo in to, glede na do sedaj izvedene dokaze, pravilno, kar mora tožena stranka spoštovati. Sicer bi bilo potencialno ogroženo normalno funkcioniranje večstanovanjskega objekta. Če ima tožena stranka kakršnekoli zahtevke zoper etažne lastnike, jih lahko uveljavlja v svojem postopku. V čem naj bi bil sploh njen interes po zadrževanju dokumentacije in v čem naj bi bile hujše neugodne posledice zanjo glede na nemožnost kontinuiranega izvajanja lastninske pravice etažnih lastnikov, pa tožena stranka v ugovoru in v pritožbi ni pojasnila. Po odpovedi pogodbe o upravljanju je imela eno leto časa, da pridobi nove stranke za izvajanje storitev upravljanja, ali da racionalizira poslovanje na račun zmanjšanega obsega dejavnosti. Zato je bilo prenehanje pogodbe in s tem določeno prikrajšanje po preteku enega leta zanjo pričakovano. Vse to utemeljuje zaključek, da interes tožene stranke za zadrževanje dokumentacije ne pretehta interesov tožeče stranke oziroma etažnih lastnikov. Ti bi brez izdaje začasne odredbe utrpeli hujše neugodne posledice od tožene stranke. T. i. reverzibilnost začasne odredbe ni (bila) sporna.

11Dva primera v sodni praksi, ki ju tožena stranka navaja v pritožbi, nista primerljiva z obravnavano zadevo. Prva zadeva, VSK Cp 145/2009 z dne 18. 3. 2009, niti ni obravnavala regulacijske začasne odredbe. Druga zadeva, VSK I Cp 1210/2006 z dne 29. 8. 2007, pa obravnava zgolj konkretno fizično prisilo ali grožnjo, kar po materialnem pravu ni edina možnost za izdajo take začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke kot neutemeljen.

12Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede stroškov postopka zavarovanja. Sodišče prve stopnje je odločilo o predlagani začasni odredbi in ugovoru zoper izdano začasno odredbo po vloženi tožbi, torej med pravdnim postopkom. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da so tedaj stroški zavarovanja sestavni del pravdnih stroškov po prvem odstavku 151. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ⁴. Ker še ni znan končni uspeh strank, ki je merilo za odločanje o celotnih pravdnih stroških po prvem odstavku 154. člena ZPP, je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožene stranke in ustrezno spremenilo izpodbijano II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ). V preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ).

13Iz enakih materialnopravnih razlogov kot v prejšnji točki obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

¹ V tem dopisu je tožena stranka sporočila tožeči stranki, da enoletni odpovedni rok po veljavni pogodbi nikoli ni bil sporen in da so vsi vpleteni (pravdni stranki in etažni lastniki) na pogodbeni enoletni odpovedni rok brez pridržka pristali (priloga A 35).
² Dejansko stanje v odločbi Ustavnega sodišča je bilo, da je pritožnica vložila lastninsko negatorno tožbo za varstvo lastninske pravice na poslovnem prostoru (odvetniški pisarni) v določeni stanovanjski zgradbi ter solastninske pravice na skupnih prostorih te zgradbe. Ker so ji drugi stanovalci odklopili domofon, je s tožbo zahtevala prenehanje poseganja v njeno lastninsko pravico, zlasti opustitev takšnega poseganja v sistem domofona, ki ji preprečuje njegovo uporabo. Pravdni postopek po tej tožbi še ni bil zaključen. Ob vložitvi tožbe je tožnica vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče tožencem naložilo, da ji omogočijo, da se priklopi na sistem domofona.
³ Takšna je definicija etažne lastnine v prvem odstavku 105. člena Stvarnopravnega zakonika.
⁴ Sklepi VSL II Cp 4182/2008, II Cp 1662/2013, I Cp 3300/2015, II Cp 149/2016.