VSRS Sklep X Ips 163/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper 2. točko izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Celje, št. DT 4223-1973/2014-6 (04-100-03) z dne 18. 8. 2015, s katero je bilo odločeno, da se zavrne tožničina napoved za odmero davka od prejetega darila v znesku 16.287,45 EUR. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-11-54/2015-2 z dne 7. 3. 2016 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi in se upravni akt prve stopnje spremeni v 2. točki, tako da se revidentki prejeto darilo v znesku 16.287,45 EUR prizna in od tega zneska davek ne odmeri. Podredno predlaga naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in naj sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Zahteva povračilo stroškov upravnega spora.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča RS je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju teh pogojev na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.¹

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Revidentka z vprašanjem: "ali je pri odmeri davka na dediščine in darila po Zakonu o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) materialnopravno dopustno zavrniti odmero davka s sklicevanjem na drug postopek, ki je potekal pri zavezankinem zakoncu na podlagi 5. odstavka 68. člena ZDavP-2 (kakor je veljal v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2009, v nadaljevanju tedaj veljavni ZDavP-2), v tistem postopku pa je odločitev temeljila na ugotovljenem dejanskem stanju kot posledici zmotne materialnopravne presoje določb o obdobju časovne veljavnosti 68. in 69. člena ZDavP-2 in na določbi o obrnjenem dokaznem bremenu iz 6. odstavka 68. člena ZDavP-2, ki ga je organ razširil preko 5 letnega zakonskega obdobja na podlagi, po revidentkinem mnenju, neustavni določbi 68. in 69. člena tedaj veljavnega ZDavP-2", teh zahtev ni izpolnila.

6Po presoji Vrhovnega sodišča navedeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje, ker ni pomembno po vsebini zadeve. Odmera davka v drugi točki izpodbijanega upravnega akta ni bila zavrnjena zaradi ugotovitev postopka pri revidentkinem možu po tedaj veljavnem 68. členu ZDavP-2, ampak zato, ker upravni organ prve stopnje ni verjel revidentkini materi o danem darilu, revidentka pa te izjave ni podkrepila z drugimi dokazi. Gre torej za vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja o tem, ali je bilo darilo dano ali ne. Ker ugovor zmotnega oziroma nepopolnega dejanskega stanja ni predmet revizije (prvi odstavek 85. člena ZUS-1), tudi vprašanje z njim v zvezi ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Drugi del vprašanja o ustavnosti določbe o dokaznem bremenu in roku za hrambo dokazov v postopku po tedaj veljavnem 5. odstavku 68. in 69. členu ZDavP-2 pa tudi ni pomembno po vsebini zadeve, ker navedene določbe ne predstavljajo materialne pravne podlage za odločitev v obravnavanem primeru.

7Poleg tega ni razviden niti pravni interes za vložitev tožbe v obravnavanem primeru, ko je revidentka izpodbijala upravni akt (njegovo 2. točko), s katerim ji je bila zavrnjena napoved za odmero davka od prejetega darila. Ker je revidentka že z vložitvijo napovedi izpolnila svojo zakonsko dolžnost, ji z odločitvijo organa, da se ji davka ne odmeri, ni bilo poseženo v njeno pravico ali pravno korist. Zato si z vloženo revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja, kar pomeni, da zanjo nima pravnega interesa (četrti odstavek 83. člena ZUS-1).²

8Glede na navedeno pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

9Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
² Glej npr. Sklep X Ips 135/2015 z dne 1. 3. 2017.