9. člen ZDDD

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici, kot eni od upravičenk do izplačila določenega denarnega zneska iz premoženja zasebne ustanove oziroma družinske fundacije, ustanovljene po tujem pravu, po smrti njenega ustanovitelja (ustanova mortis causa), potrdilo odmero davka na dohodek na podlagi ZDoh-2 in ni uporabilo določb 2. člena ZDDD in, posledično, prvega odstavka 9. člena ZDDD, ki določa, da je davka oproščeno darilo ali dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda?

Okoliščina, da je s smrtjo enega od zakoncev zakonska zveza prenehala pred uvedbo dedovanja, po presoji sodišča nima vpliva. Iz ZDDD namreč ne izhaja pogoj za oprostitev davka na dediščino, da biološki starš otroka (pastorka oziroma pastorke), ki je bil zakonec zapustnika, preživi zapustnika. V danem primeru je pomembna le zapustnikova volja. Če zapustnik kljub smrti zakonca oporoke ne spremeni ali prekliče, iz navedenega izhaja, da statusna sprememba (prenehanje zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti zaradi smrt zakonca) na njegovo razmerje do otroka umrlega zakonskega partnerja (pastorka) nima vpliva. Po povedanem je za davčno obravnavo oporočnega dedovanja otrok umrlega zakonskega partnerja (pastorek) na podlagi 9. člena ZDDD nerelevantno ali je zapustnikov zakonec umrl pred zapustnikom.

Pastorek iz 9. člena Zakon o davku na dediščine in darila (ZDDD) je potomec zapustnikovega zakonca, ne glede na to, ali je zakonec (pastorkov starš) umrl pred zapustnikom.

Prenehanje svaštva zaradi smrti zakonca (v obravnavanem primeru sina zapustnice) pred uvedbo dedovanja ni relevantno in je pomembna le zapustnikova volja. Če zapustnica kljub smrti zakonca (sina) oporoke ne spremeni ali prekliče oziroma kot v obravnavanem primeru snaho, vdovo po pokojnem sinu v oporoki za dedinjo določi celo po sinovi smrti, je za njeno razmerje do dediča nerelevantno, ali je zakonec (v obravnavanem primeru mož tožnice, sin zapustnice) umrl pred zapustnico.

Pastorek iz 9. člena Zakon o davku na dediščine in darila (ZDDD) je potomec zapustnikovega zakonca, ne glede na to, ali je zakonec (pastorkov starš) umrl pred zapustnikom.

Iz drugega odstavka 9. člena ZDDD izhaja izenačitev obravnave dedičev prvega dednega reda in pastorka. Medtem ko prvi kot zapustnikovi potomci dedujejo že na podlagi zakona, pastorki dedujejo samo na podlagi oporoke, saj jih ZD ne predvideva kot zakonite dediče. Dedujejo torej le po zapustnikovi volji, ki jo izrazi s sestavo oporoke, kar pomeni, da je zakonodajalec pri davčni oprostitvi pastorka tej okoliščini dal odločilno težo enako, kot jo ima zakon pri dedičih prvega dednega reda. Na okoliščini oporočnega dedovanja je tako vzpostavljena domneva, da je pastorek (dedič) zapustniku to, kar so (ali bi bili, če bi jih imel) že po samem zakonu zanj njegovi potomci.

Za davčno obravnavo oporočnega dedovanja otrok umrlega izvenzakonskega partnerja (pastorkov) na podlagi 9. člena ZDDD nerelevantno ali je zapustnikov zakonec oziroma izvenzakonski partner umrl pred zapustnikom. Enako stališče izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 29/2018 z dne 11. 6. 2019, kot tudi iz Pritrdilnega ločenega mnenja sodnika dr. Erika Kerševana z dne 13. 6. 2019 k tej sodbi. Po presoji sodišča izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava (prvega in drugega odstavka 9. člena ZDDD). Ob pravilni uporabi materialnega prava (prvega in drugega odstavka 9. člena ZDDD) bi bilo po presoji sodišča potrebno tožnico v konkretnem primeru oprostiti plačila davka na dediščino po zapustnici A.A., morebitno že plačane zneske davka pa vrniti.

Namen zakonodajalca je bil izenačitev pastorka oziroma pastorko kot oporočnega dediča z zapustnikovimi zakonitimi dediči prvega dednega reda. Gre za enako obravnavo razmerij med zapustnikom in potomci na eni strani ter zapustnikom in pastorki na drugi strani. Ta primerljivost temelji na oporočiteljevi volji, torej na volji zapustnika, ki je z oporoko določil pastorka kot svojega dediča. Za davčno obravnavo oporočnega dedovanja pastorkov je na podlagi 9. člena ZDDD nerelevantno ali je zapustnikov zakonec umrl pred zapustnikom. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 29/2018 z dne 11. 6. 2019. Po presoji sodišča izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava (prvega in drugega odstavka 9. člena ZDDD). Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo potrebno tožnico v konkretnem primeru oprostiti plačila davka na dediščino po pokojni B. B., že plačane zneske davka pa vrniti.

Pastorek iz 9. člena Zakon o davku na dediščine in darila (ZDDD) je potomec zapustnikovega zakonca, ne glede na to, ali je zakonec (pastorkov starš) umrl pred zapustnikom.

Predmet obdavčitve z davkom na dediščine in darila je praviloma vsakršna dediščina, razen tiste, ki je po določbah ZDDD davka oproščena. Tako je po določbah 9. člena ZDDD davka izrecno oproščena dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda (1. točka prvega odstavka) ter z njimi izenačeni zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti (drugi odstavek istega člena). Izven navedenih kategorij zavezancev oprostitve po citiranih določbah 9. člena ni mogoče priznati. Pa tudi širiti navedenih kategorij ni mogoče, saj gre pri citirani določbi za oprostitev davka in s tem za določbo, ki zahteva restriktivno (zožujočo) razlago. Zato tožnice, ki nima več položaja pastorke, ni mogoče uvrstiti med naštete izjeme in zato se jo v izpodbijani odločbi v razmerju do zapustnice pravilno obravnava kot zavezanko za davek na dediščine in darila iz točke c) 8. člena ZDDD, to je kot „drugo osebo“.

Po določbah 9. člena ZDDD je davka izrecno oproščena dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda (1. točka prvega odstavka) ter z njimi izenačeni zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti (drugi odstavek istega člena). Izven navedenih kategorij zavezancev torej oprostitve po citiranih določbah 9. člena ni mogoče priznati. Pa tudi širiti navedenih kategorij ni mogoče, saj gre pri citirani določbi za oprostitev davka in s tem za določbo, ki zahteva restriktivno (zožujočo) razlago.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali pri oporočnem dedovanju po mačehi (očimu) traja davčna oprostitev za pastorko (pastorka) le do smrti njenega (njegovega) očeta (matere).

Odmera davka na darilo je bila zavrnjena, ker revident ni dokazal, da je darilo od matere in žene res prejel. Gre torej za vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja o tem, ali je bilo darilo dano ali ne, kar ni predmet revizijske presoje. Vprašanje o ustavnosti določbe o dokaznem bremenu in roku za hrambo dokazov v postopku po tedaj veljavnem petem odstavku 68. in 69. členu ZDavP-2 pa tudi ni pomembno po vsebini zadeve, ker navedene določbe ne predstavljajo materialne pravne podlage za odločitev v obravnavanem primeru. Ker je revident že z obrazložitvijo napovedi za odmero davka od prejetega darila izpolnil svojo zakonsko dolžnost, z odločitvijo organa, da davka ne odmeri, ni bilo poseženo v revidentovo pravico ali pravno korist. Zato si z vloženo revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Predmet obdavčitve po prvem odstavku 2. člena ZDDD je premoženje, ki ga fizična oseba prejme od fizične ali pravne osebe kot dediščino ali darilo in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino. Predmet obdavčitve z davkom na dediščino je praviloma vsakršna dediščina, razen tiste, ki je na podlagi 9. člena ZDDD izrecno oproščena plačila tega davka. Med drugim je plačila davka na dediščino oproščena dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda ter z njimi izenačeni: zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti. Izven navedenih kategorij zavezancev oprostitve po 9. členu ZDDD ni mogoče priznati niti ni mogoče teh kategorij širiti, saj gre za oprostitev plačila davka in s tem za določbo, ki zahteva restriktivno (zožujočo) razlago. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 572/2006 z dne 21. 1. 2010 zavzelo stališče, da ZDDD kot specialni predpis določa subjekte, ki so oproščeni plačila davka na dediščino (prvi dedni red) in navaja zavezance, ki so z zavezanci prvega dednega reda (zakonec in otroci) izenačeni (med drugim tudi pastorek), vendar te določbe ni mogoče širiti z uporabo določb ZZZDR ali ZD. Pri svaštvu

Odmera davka ni bila zavrnjena zaradi ugotovitev postopka pri revidentkinem možu po tedaj veljavnem 68. členu ZDavP-2, ampak zato, ker upravni organ prve stopnje ni verjel revidentkini materi o danem darilu, revidentka pa te izjave ni podkrepila z drugimi dokazi. Gre torej za vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja o tem, ali je bilo darilo dano ali ne. Vprašanja o ustavnosti določbe o dokaznem bremenu in roku za hrambo dokazov v postopku po tedaj veljavnem 5. odstavku 68. in 69. členu ZDavP-2 pa tudi ni pomembno po vsebini zadeve, ker navedene določbe ne predstavljajo materialne pravne podlage za odločitev v obravnavanem primeru. Ker je revidentka že z vložitvijo napovedi izpolnila svojo zakonsko dolžnost, ji z odločitvijo organa, da se ji davka ne odmeri, ni bilo poseženo v njeno pravico ali pravno korist, zato si z vloženo revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Ker gre za zatrjevana darila, prejeta od matere oz. žene in torej za zatrjevanega obdarjenca prvega dednega reda, se davek v dani zadevi tudi v primeru, da se ugotovi, da je bilo darilo dano, sploh ne bi odmeril. Tožnikova samoprijava napovedi za odmero davka od prejetega darila, vložena šele v letu 2014, ko je zoper tožnika že tekel postopek davčnega inšpekcijskega nadzora po 68. členu ZDavP-2, je bila po mnenju sodišča dejansko vložena za potrebe ugodne rešitve zadeve za tožnika v omenjenem postopku in ne za potrebe (ne)odmere davka na darila. V nasprotnem primeru bi tožnik samoprijavo vložil že prej in ji priložil tudi ustrezna dokazila, česar pa nesporno ni storil.

Tožnica v postopku ni izkazala, da je od svoje mame prejela (tudi) darilo v znesku 16.287,45 EUR. Pritrditi je treba ugotovitvam v postopku, da tožnica prejetih daril od matere ni napovedala sproti, ko jih je prejela. Ni mogoče prezreti tudi ugotovitve v postopku, da je prvostopenjski organ prejel tožničino samoprijavo 12. 2. 2014, to je v času, ko se je iztekel rok za pripombe na ugotovitve v zapisniku DIN pritožničinem možu. Utemeljeno je tako sklepanje prvostopenjskega organa, da je bila tožničina samoprijava vložena zaradi potreb oziroma uspeha moža v postopku DIN.

V konkretnem primeru je v nasprotju z zakonom ugotovljena višina davčne osnove. Ustavno sodišče je namreč z odločbo U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 razveljavilo drugi odstavek 5. člena ZDDD, ki je določal, da se vrednost podedovanega premoženja in s tem osnova za davek pri nepremičninah izračuna na podlagi posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin, in ki je bil, kot je razvidno iz razlogov izpodbijane odločbe, podlaga za odločitev v konkretnem primeru.

Ker je dedinja denacionalizacijskih upravičencev umrla pred pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb, denacionalizirano premoženje kot zapuščina na njo ni nikoli prešlo, ampak je v letu 2005 prešlo neposredno od denacionalizacijskih upravičencev na revidenta kot zakonitega dediča dedinje denacionalizacijskih upravičencev, zato ne gre za prvi dedni red in je treba davek na dediščine in darila plačati.