VSL Sodba I Cp 2804/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka dopustilo spremembo tožbe z 11. 2. 2014, v II. in III. točki pa je glede denarnega zahtevka zoper drugo toženko znova začelo glavno obravnavo ter v tem delu tožbeni zahtevek izločilo iz spisa. V IV. točki izreka je prvemu tožencu naložilo, da v roku 15 dni vzpostavi prvotno stanje na objektu, in sicer: odstrani nadzidano nadbetonsko ploščo ter zgradi strešno konstrukcijo ter jo prekrije s strešno kritino v enakih gabaritih kot pred posegom. Prvemu tožencu je naložilo plačilo 9.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. in IV. točka izreka). V celoti je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, ki se nanaša na nedenarno terjatev (vzpostavitev prvotnega stanja). Prvemu tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 860,94 EUR, v primeru zamude skupaj z z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Proti navedeni sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje prvi toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja na stališču, da je v konkretni zadevi stvarno pristojno okrožno sodišče, zato je bilo kršeno določilo 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da preizkus sodbe ni mogoč, saj je sodišče dopustilo spremembo tožbe, svoje odločitve pa ni obrazložilo. Sodišče naj bi tudi zmotno odločilo, da dodatne navedbe tožnika, podane 16. 11. 2015, ne predstavljajo spremembe tožbenega zahtevka. Meni, da je tožnik zahteval več od prvotnega zahtevka, zato bi moralo sodišče odločati o spremembi tožbe. Meni, da izreka v IV. točki ni mogoče izvršiti, saj bi bil tožnik z izgradnjo nove strešne konstrukcije neupravičeno obogaten. Sodišču očita napačno uporabo določb ZFPPIPP, saj bi sodišče po uvedbi stečajnega postopka zoper drugo toženko moralo pravdni postopek prekiniti v celoti, tudi glede denarnega zahtevka. Nedopusten naj bi bil tudi odvzem možnosti pritožbe zoper II. in III. točko izreka. Vztraja na stališču, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in ga sodišče kot takega ne bi smelo obravnavati. Odločitev sodišča v zvezi z vzpostavitvijo dejanske etažne lastnine nadalje ne temelji na trditvah strank, zato je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek. Glede druge toženke navaja, da sodišče nima zadostnega strokovnega znanja glede presoje zdravstvenega stanja druge toženke, zato bi moralo verjeti zdravniškemu opravičilu in drugi toženki dopustiti udeležbo na naroku za glavno obravnavo. Nasprotuje tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju glede skupnih delov v stavbi. Da streha predstavlja skupne prostore po njegovem mnenju predstavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Ker se nepremičnina nahaja na nepremičnini, ki je v solasti pravdnih strank, ne predstavlja samostojne stvari v pravnem prometu. Vztraja na trditvah, da se je popravila strehe lotil zaradi njene dotrajanosti in ob soglasju tožnika. Vztraja na stališču, da je prav ravnanje tožnika, ki ni izročil ključev stanovanja, objekta pa tudi ni primerno vzdrževal oziroma zračil, pripomoglo k nastali škodi. Sodišče bi tudi moralo ugotoviti, ali je bil objekt dotrajan že pred gradbenimi posegi. Nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča, da je bila izpovedba tožnika prepričljivejša ter poudarja, da je bilo njegovo soglasje za izvedbo del dano. Nasprotuje tudi odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti.

3Tožnik in druga toženka odgovora na pritožbo nista podala.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbi očitki v zvezi z stvarno pristojnostjo sodišča so neutemeljeni. Ker tožnik zoper toženca uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, se pristojnost v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti posameznega zahtevka zoper posameznega toženca. Tudi sicer je o nepristojnosti okrožnega sodišča že pravnomočno odločeno, saj se pravdni stranki zoper sklep o nepristojnosti nista niti pritožili niti predlagali sprožitve spora o nepristojnosti, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Nedovoljeni so nadalje pritožbeni očitki, ki sodišču očitajo napačno postopanje glede tožbenega zahtevka zoper drugo toženko. Slednja se namreč zoper odločitev ni pritožila, zato je odločitev o zavrnitvi oziroma delni prekinitvi postopka zoper njo že pravnomočna in kot taka ne more biti več pritožbeno izpodbijana (prvi odstavek 319. člena ZPP), sam pritožnik pa za pritožbo v tem delu tudi nima pravnega interesa (tretji odstavek 343. člena ZPP). To velja tudi za odločitev sodišča o neudeležbi druge toženke na naroku za glavno obravnavo. Ker gre v II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe za sklepa procesnega vodstva, zoper ta del ni posebne pritožbe. Sodišče namreč na takšne sklepe ni vezano, zato proti njim tudi ni pravnega sredstva (tretji odstavek 329. člena ZPP). Pritožbeni očitki o napačnem pravnem pouku so zato neutemeljeni. Pravilna je tudi odločitev glede spremembe tožbe. Sodišče se je do razlogov za spremembo opredelilo v zadnjem odstavku na tretji strani sodbe, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o neobrazloženosti sodne odločbe. V skladu s 185. členom ZPP lahko tako sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav stranke temu nasprotujejo, če je to smotrno za dokončno ureditev razmerij, za kar se je odločilo sodišče tudi v konkretnem primeru. Pravilna je nadalje odločitev, da zgolj dodatna konkretizacija tožbenih navedb ne predstavlja spremembe tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tako navedb tožnika na narokih utemeljeno ni obravnavalo kot spremembo tožbe.

6V konkretnem primeru tožnik kot solastnik večstanovanjske stavbe uveljavlja zoper prvega toženca, ki je solastnik iste stavbe, pravno varstvo svoje solastninske pravice na podlagi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z 100. členom SPZ zaradi gradbenega posega prvega toženca. Od tožencev zahteva plačilo odškodnine zaradi poškodovanja stanovanja, plačilo denarnega zneska zaradi nezmožnosti uporabe stanovanja in odstranitev sezidane mansarde z vzpostavitvijo prvotnega stanja.

7Ker je z zavrnitvijo zahtevanega plačila denarja zaradi nezmožnosti uporabe stanovanja odločeno v korist prvega toženca, se je pritožbeno sodišče osredotočilo zgolj na odločitev o preostalem delu zahtevka. Med strankama v tem delu ni bilo sporno, da je prvi toženec v letu 2011 začel z deli z nadzidavo hiše, katere solastnik je tožnik. Da prvi toženec ni zgolj zamenjal strehe in vgradil zunanjih oken, temveč je nad tožnikovim stanovanjem odstranil celotno ostrešje in kritino ter po vgradnji armirane betonske plašče zgradil novo stanovanje, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika, prič, fotografij in ugotovitev izvedenke. Prvemu tožencu tako tudi po stališču pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da je gradbeni poseg vključeval zgolj zamenjavo strehe, tj. posel rednega upravljanja. Da je bila streha povsem dotrajana in da je šlo za nujen gradbeni poseg (nujno gestijo), prvemu tožencu tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati. Ugotovitve sodišča glede opravljenih posegov namreč presegajo popravila, ki bi pomenila zgolj odvračanje nevarnosti oziroma škode. V dokaznem postopku so ostale nedokazane tudi trditve toženca, da je za gradbene posege pridobil tožnikovo soglasje. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tako prepričljivejša izpovedba tožnika, da takšnega soglasja ni bilo oziroma je bilo pogojevano s pridobitvijo ustreznih dovoljenj (gradbenih, statičnih), ki so bila (nesporno) pridobljena šele po začetku gradbenih del. Čeprav je pravni prednik drugega toženca z nakupom stanovanja pridobil celotno mansardo, je logičen zaključek sodišča, da to ni vključevalo tudi podstrešja nad stanovanjem tožnika. Slednje je bilo tako v solastnini, za posege vanj pa bi prvi toženec potreboval tožnikovo soglasje. Ob tem niti ni bistveno, ali je bila v konkretni zadevi vzpostavljena t. i. dejanska etažna lastnina in je podstrešje predstavljalo skupno lastnino pravdnih strank, ali pa je šlo za stavbo v solastnini, kar se nanaša tudi na samo podstrešje. V obeh primerih bi namreč prvi toženec pred posegom moral pridobiti tožnikovo soglasje, in sicer v primeru etažne lastnine na podlagi drugega odstavka 29. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1)¹, v primeru solastnine pa zato, ker gre za posel, ki presega redno upravljanje nepremičnine. Ne gre namreč za posel, ki bi bil potreben za obratovanje in vzdrževanje nepremičnine za doseganje njenega namena (tretji odstavek 67. člena SPZ), temveč za izgradnjo novega stanovanja s konkretnimi posegi v same temelje zgradbe.

8Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča, da toženčev gradbeni poseg predstavlja protipravno vznemirjanje tožnikove (so)lastninske pravice v smislu 99. in 100. člena SPZ. Posledično je utemeljena tudi ugotovitev zahtevku tožnika, da toženec preneha s takšnim vznemirjanjem in vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred protipravnim posegom. Ob tem ni odločilno, ali bo tožencu s porušenjem nadgradnje in vzpostavitvijo prejšnjega stanja, nastala premoženjska škoda. Kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, bi na takšno možnost moral računati že pred posegom in v ta namen pridobiti ustrezna soglasja in upravna dovoljenja pristojnih organov.

9Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano škodo. V skladu s drugim odstavkom 99. člena SPZ ima solastnik od tistega, ki mu je s protipravnim posegom povzročil škodo, pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Ker se je toženec posega lotil nestrokovno in brez tožnikovega soglasja, slednjemu ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi. Da naj bi bilo stanovanje neprimerno vzdrževano je bilo zatrjevano zgolj pavšalno in brez ustreznih dokazov, zato sodišče prve stopnje tovrstnih ugovorom toženca utemeljeno ni sledilo. Iz ugotovitev izvedenke, ki jih je sodišče pravilno povzelo, tako izhaja, da so v tožnikovem stanovanju vidne poškodbe zaradi zamočenosti stropov in zidov. Pojavlja se plesen in črni madeži, strop in zidovi odstopajo, pojavljajo pa se tudi razpoke, ki zmanjšujejo nosilnost objekta. Da bo sanacija škode znašala 9.000,00 EUR², je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenke gradbene stroke, ki ga tožencu ni uspelo izpodbiti. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da izvedenka ni mogla z gotovostjo potrditi, da je razpoka v spalnici posledica gradbenega posega. Ker je bil toženec tisti, ki bi se pred posegi moral prepričati o stanju objekta, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadošča ugotovitev, da je bila razpoka po vsej verjetnosti posledica prav gradbenih del prvega toženca. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki jih tožnik uveljavlja od dneva vložitve tožbe. V skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ namreč dolžnik pride v zamudo, ko upnik z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj svojo obveznost izpolni. Od tega dne dalje se tako šteje, da je dolžnik v zamudi, upnik pa je poleg glavnice upravičen terjati tudi zakonske zamudne obresti.

10Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Prvi toženec sam krije svoje pritožbene stroške, kar je logična posledica njegovega neuspeha v pritožbenem postopku. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ Za vsa gradbena dela in izboljšave, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, zakon predvideva soglasje vseh etažnih lastnikov.
² Navedeni znesek utemeljeno vključuje tudi 9,5 % DDV, saj ga ob sanaciji škode na stanovanju moral plačati tožnik, zato ga je upravičen zahtevati od povzročitelja škode.