VSRS Sodba II Ips 22/2012

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti 330,38 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21198/2008 z dne 20. 5. 2008 v veljavi za znesek 5.149,18 EUR in za izvršilne stroške, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice. Zaključilo je, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o organiziranju potovanja, ki jo je toženka 16 dni pred odhodom odpovedala, zaradi česar je v skladu s splošnimi pogoji tožnice, s katerimi je bila seznanjena, dolžna tej povrniti 80 % cene aranžmaja. Ocenilo je, da je bila toženkina elektronska prijava v skladu s splošnimi pogoji tožnice zavezujoča, pogodba pa sklenjena naslednji dan s tožničino pisno potrditvijo rezervacije.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila pogodba sklenjena s tožničino pisno potrditvijo rezervacije, je ocenilo za skladen s četrtim odstavkom točke II. Splošnih pogojev tožnice v zvezi z 884. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 57.č členom Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot).

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 310/2011 z dne 5. 10. 2011 dopustilo revizijo glede vprašanja, kdaj je sklenjena pogodba o organiziranju turističnega potovanja.

4Toženka je na podlagi navedenega sklepa vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da sta sodišči napačno ocenili, da naj bi bila med strankama sporna pogodba sklenjena. Po njenem mnenju toženkina prijava po elektronski pošti, glede na določbo četrtega odstavka tč. II "Prijava" Splošnih pogojev in navodil za turistične aranžmaje tožnice (v nadaljevanju Splošni pogoji), ni bila zavezujoča, saj bi toženka v elektronskem sporočilu morala tožnici posredovati tudi ime in priimek vseh potnikov, število kreditne kartice ali identifikacijo drugega plačilnega inštrumenta, nato plačati prijavnino ali del prijavnine in plačati stroške prijave, česar pa toženka ni posredovala oziroma storila. Toženka je s konkludentnim dejanjem, ko ni potrdila pisne rezervacije in ni v roku plačala prvega dela računa oziroma are in kasneje še preostanka računa, tožnici dala jasno vedeti, da se za njen aranžma ni odločila. Ker med strankama ni prišlo do sklenitve pogodbe, ni mogoče šteti, da je toženka odstopila od pogodbe, in da je zato dolžna plačati 80 % cene. Ker njena prijava ni bila zavezujoča, je ni bila dolžna odpovedati. Tudi na potrditvi rezervacije je izrecno napisano, da je podpisana potrditev rezervacije zavezujoča za agencijo in kupca skladno s Splošnimi pogoji, do česar pa ni prišlo. Tudi če bi šteli prijavo toženke za pravno zavezujočo v smislu določil Splošnih pogojev, pa je treba upoštevati, da so ta v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli, ki določajo, da je sporazum veljavno sklenjen, ko se ujemata volji obeh pogodbenih strank, torej enostranske prijave v smislu Splošnih pogojev ni mogoče šteti za zavezujočo in jo smatrati kot že sklenjeno pogodbo pod pogojem, da jo tožnica kasneje odobri. Takšno pojmovanje prijave, kot jo opredeljujejo Splošni pogoji, pa je tudi v nasprotju z določili četrtega in petega odstavka 22. člena ZVPot ter 82. in 83. člena OZ. Dokler se ne ujameta volji obeh strank, pogodba ni veljavno sklenjena in je veljavna šele, ko jo podpišeta obe stranki. Poleg tega opozarja na 29. člen OZ in da je šlo v konkretnem primeru za spremenjeno kakovost in ceno storitve. Tožnica je toženki sporočila, da te storitve ne ponuja, torej ponudbe ni sprejela, toženka pa ji s tem v zvezi ni nič odgovorila, zato do sklenitve pogodbe ni prišlo tudi iz tega razloga. Sodna praksa je glede vprašanja, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da lahko štejemo, da je bila sklenjena tovrstna pogodba, neenotna oziroma sodba sodišča druge stopnje odstopa od prakse ostalih višjih sodišč. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 906/2010 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1150/99 in II Cp 143/2009.

5Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

7V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP); v konkretnem primeru torej glede vprašanja sklenitve sporne pogodbe.

8Neutemeljene so navedbe revidentke, da njenega elektronskega sporočila ni mogoče šteti za zavezujočo prijavo v smislu Splošnih pogojev glede na to, da v njem ni bilo navedenih vseh podatkov iz četrtega odstavka II. točke in tudi ni bila plačana prijavnina. Glede na besedilo omenjenega odstavka Splošnih pogojev je za zavezujočo prijavo treba šteti predvsem izrecno pisno prijavo, kar sporočilo toženke (z navedbo hotela, cene storitve in zahtevo, da se rezervira termin) nedvomno pomeni.

9Nadalje ne drži, da naj bi bila določila Splošnih pogojev, ki določajo, da je toženkina prijava zavezujoča in da se pod pogojem tožničine odobritve pogodba šteje za sklenjeno, v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli glede sklenitve sporazuma. Vsebino elektronskega sporočila toženke z navedbo določenega hotela, cene in zahtevo za rezervacijo termina je tudi po določbah OZ treba šteti za predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe - torej za zavezujočo ponudbo (22. in 25. člen OZ), s sprejetjem katere je pogodba sklenjena. S sprejemom te (s tožničino potrditvijo rezervacije, ki je vsebovala vse podatke iz 884. člena OZ) je v konkretnem primeru pogodba tudi bila sklenjena, stranki sta se dogovorili o njenih bistvenih sestavinah. Ob tem velja pripomniti, da je določilo o zavezujoči prijavi glede na naravo pogodbe o organiziranju potovanja povsem razumno.

10Zgrešeno je tudi sklicevanje revidentke na 29. člen OZ in interpretacija, da sporočilo tožnice, da all inclusive ne ponuja, pomeni, da toženkine ponudbe ni sprejela in zato ni prišlo do sklenitve pogodbe. Povpraševanja toženke po all inclusive storitvi ni mogoče šteti za drugo ponudbo prejšnjemu ponudniku (v konkretnem primeru: tistemu, ki vabi k ponudbi) v smislu te določbe. Kot sta namreč opozorili že sodišči prve in druge stopnje, iz besedila toženkinega sporočila jasno izhaja, da je vabilo tožnice sprejela brez svojih pogojev (zgolj s povpraševanjem po dodatni storitvi svoje izbrane rezervacije ni izključila).

11Zakaj oziroma v čem naj bi bila določila Splošnih pogojev, pod katerimi je tožnica vabila k ponudbi (primerjaj tretji odstavek 22. člena OZ in 24. člen OZ), nejasna, revidentka ne konkretizira, zato ni mogoče upoštevati njenih navedb o kršitvah določb četrtega in petega odstavka 22. člena ZVPot ter 82. in 83. člena OZ o razlagi nejasnih določil.

12Hierarhično višje sodišče ni vezano na prakso sodišč nižjih stopenj; revizijsko zatrjevanje, da je praksa višjih sodišč sicer drugačna, ne pomeni procesne kršitve (ki bi bila revizijsko upoštevna), gre zgolj za očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki, kot obrazloženo, ni utemeljen. Pripomniti velja, da so primeri, na katere se sklicuje toženka, neustrezni za primerjavo (gre za veljavo drugačnih splošnih pogojev oziroma za druga sporna vprašanja).

13Glede na obrazloženo revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

14Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato mora tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.