24. člen OZ

Ne oglas za nepremičnino (ki vsebuje pogoj prodajalca, da kupec prevzame plačilo 2 % posredniške provizije) in ne ogled nepremičnine, toženke ne obvezujeta k plačilu provizije. Prodajalčev pogoj, da kupec prevzame plačilo dela provizije, velja, če je potrjen v sklenjeni pogodbi o prodaji nepremičnine. Ni utemeljeno sklicevanje, da je plačilo 2 % provizije s strani kupca nepremičnine splošen poslovni običaj. Tisto, kar je pri določenem poslu običajno ravnanje, ni avtomatično dokaz o obstoju in vsebini konkretnega posla. Naročitelj (prodajalec ali kupec) mora nepremičninski agenciji plačati provizijo za opravljeno delo le v primeru sklenjene pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami.

Hramba PIN številke v lastnem domu res ne predstavlja hude malomarnosti. Vendar pa hramba PIN številke v kuverti skupaj s kartico v stanovanju, ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka decembra 2018, torej neposredno pred zlorabo kartice, v stanovanju „srečala“ nepovabljeno in neznano osebo, tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno predstavlja hudo malomarnost.

Objavljen oglas o prodaji nepremičnine ni predstavljal ponudbe za sklenitev pogodbe o posredovanju, temveč vabilo k dajanju ponudb pod objavljenimi pogoji, zato toženčevega odziva nanj ni mogoče šteti za sprejem ponudbe, oziroma za sklenitev pogodbe o nepremičninskem posredovanju. Dokazna vrednost posameznega dokaza je odvisna tako od njegove notranje konsistentnosti kot tudi od njegove prepričljivosti v odnosu do ostalih dokazov. Ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da bi moralo biti toženčevemu pooblaščencu, ki je pravni strokovnjak, znano, da morajo kupci in prodajalci nepremičninskim agencijam za opravljeno delo plačati provizijo. Plačati jo morajo le v primeru sklenjene pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami (tretji odstavek 5. člena ZNPosr).

Razpis tožene stranke ima pravne značilnosti vabila k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena oziroma 24. člen oziroma drugi odstavek 623. člena OZ). V primeru takšnega razpisa pa neizbrani udeleženec ne more zahtevati, da razpisnik z njim sklene pogodbo (upoštevaje pravice naročnika in položaj ponudnika), niti ne more izpodbijati razpisnikove odločitve, temveč lahko zahteva zgolj povrnitev morebitne škode v obliki stroškov, ki so mu nastali z udeležbo na razpisu (prim. institut pogajanj, 20. člen OZ). Javna zdravstvena služba obsega zdravstvene storitve, katerih trajno in nemoteno opravljanje zagotavljajo v javnem interesu država in lokalne skupnosti in ki se, temelječe na načelu solidarnosti, v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, zagotavljajo kot pravice obveznega zdravstvenega zavarovanja (katerega nosilec je ZZZS - tožena stranka) ter se v celoti ali deloma financirajo iz javnih sredstev, predvsem iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (drugi odstavek 3. člena in 4. člen ZZDej ter 69. člen ZZVZZ). Zasebna zdravstvena dejavnost pa obsega zdravstveno dejavnost, ki se financira po tržnih načelih iz sredstev uporabnikov zdravstvenih st

S pavšalno pritožbeno navedbo, da je Pogoji uporabe ne zavezujejo, tožena stranka ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da ni prerekala navedbe tožeče stranke, da je registracija na spletnem portalu ... (ki ni sporna, saj je prav na tej podlagi tožena stranka prejela kodo za vstop do portala, na katerega je po lastnih navedbah tudi dostopala) mogoča le na podlagi sprejetja Pogojev uporabe, na podlagi tega dejstva pa se je tako tožena stranka zavezala k spoštovanju Pogojev uporabe.

Bistvena elementa pogodbe o retransmisiji sta predmet (delen prenos pravice izkoriščanja) in cena (nadomestilo, ki se plača za retransmisijo). Ključen je torej dogovor o tem, katere programe bi lahko po sklenitvi pogodbe upnik predvajal in za kakšno ceno. Materialnopravna razlika med katalogom oziroma oglasom v smislu 24. člena OZ in ponudbo v smislu 22. člena OZ je v tem, da je ponudba naslovljena na določeno osebo, katalog oziroma oglas pa je naslovljen na nedoločeno število oseb.

Ni bistveno, da v Aneksu ni izrecno oziroma posebej navedeno obdobje vezave, saj je bil Aneks, kot izhaja iz 1. člena, sklenjen v okviru tožnikove prodajne akcije. Zato v toženčevem primeru znaša obdobje vezave 24 mesecev. Dejstvo, da je Aneks izpolnil tožnik, ni odločilno, saj se je, kot že navedeno, toženec z vsebino očitno strinjal. S podpisom je potrdil, da je seznanjen s pogoji navedene prodajne akcije.

Kljub sprejeti odločitvi o oddaji javnega naročila naročnik lahko odstopi od izvedbe javnega naročila, za kar je sicer odškodninsko odgovoren, vendar pa pogodbe ni dolžan skleniti, torej ni kontrahirne dolžnosti. Glede na to, da sme v določenih primerih naročnik odstopiti od izvedbe javnega naročila vse do sklenitve pogodbe, samo dejstvo, da je naročnik odstopil od javnega naročila, še ni protipravno, če seveda obstaja v petem odstavku 84. člena ZJNVETPS posebej naveden razlog za odstop. Čeprav je do nedopustnega ravnanja prišlo šele v fazi med izbiro ponudnika in sklenitvijo pogodbe, je treba povrniti škodo v obliki stroškov sestave ponudbe in pripadajočih bančnih garancij (negativni pogodbeni interes) tudi v primeru nekrivdnega ravnanja, ko ima naročnik sicer v skladu s petim odstavkom 84. člena ZJNVETPS pravico do odstopa od javnega naročila.

Od trenutka, ko je tožena stranka v okviru upravnega postopka, v katerem je nastopala kot oblastveni organ, opravila izbor med prijavljenimi potencialnimi upravičenci, ki so se prijavili na javni razpis, ni mogoče več govoriti v civilnopravnem smislu o vabljenju k dajanju ponudb, temveč je potrebno razmerje med pravdnima strankama presojati predvsem z vidika, ali je z izborom tožeče stranke s strani tožene stranke med njima že nastalo pogodbeno razmerje oziroma ali je tožeča stranka s tem izborom pridobila materialnopravno podlago za uveljavljanje zahtevka na sklenitev takšnega pogodbenega razmerja.

Stroške, ki sta jih imela pritožnika s pripravo ponudbe in nastopanjem v postopku javnega naročanja toženca, bi bilo mogoče opredeliti kot škodo šele, če bi toženec pri sklepanju pogodbe ravnal protipravno.

Na podlagi petega odstavka 23. člena ZRPJN je po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti. Vendar pa ta določba ne daje podlage za spor polne jurisdikcije, v katerem bi imelo sodišče možnost, da izpodbijano odločitev Državne revizijske komisije razveljavi. Ne gre torej za takšno sodno varstvo, ki bi po vsebini ustrezalo pritožbi zoper odločitve Državne revizijske komisije. Pravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da bi tožeča stranka v konkretnem primeru lahko zahtevala le odškodnino zaradi negativnega pogodbenega interesa in ne tudi odškodnine za izgubljeni dobiček (pozitivni pogodbeni interes).

Glede na 741. člen OZ je gostinec tisti, ki za stvari, ki jih gost prinese s seboj, odgovarja kot shranjevalec, in to ne glede na voljo strank, da se sklene shranjevalna pogodba, po kateri je obveznost gostinca tudi varovanje gostovih stvari. V konkretnem primeru sodi med prinesene stvari gosta tudi njegovo vozilo, s katerim je prispel do hotela in ga parkiral na za to odrejenem mestu.

Odškodnino za škodo zaradi neuspelih pogajanj je torej možno priznati samo kot negativni pogodbeni interes. V okviru tega je odškodnina po 20. členu OZ praviloma omejena na povrnitev stroškov, povezanih s pripravami na sklenitev pogodbe. Razlago o omejitvi obsega pravno priznane škode v fazi pogajanj je treba analogno uporabiti tudi za primere sklepanja pogodb v postopku javnega naročanja. Vse do naročnikove izbire namreč ponudniki ne morejo računati na dodelitev pogodbe, saj ni jasno, ali bo njihova ponudba sprejeta. Tožeča stranka kot neizbrani ponudnik v postopku oddaje javnega naročila ni upravičena zahtevati povrnitve škode na podlagi pozitivnega pogodbenega interesa. Ker je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode v obsegu, do katerega po materialnem pravu ni upravičena, ni pa zahtevala stroškov v zvezi s pripravo ponudbe, ki bi ji na načelni ravni šli, tožbene trditve ne utemeljujejo pravno priznane škode v konkretnem primeru.