25. člen OZ

Zahteva prvega odstavka 22. člena OZ, da mora biti ponudba naslovljena na določeno osebo, je logična, saj sicer ni mogoče identificirati osebe, ki bo s sprejemom ponudbe stopila v pogodbeno razmerje.

Center za socialno delo mora v skladu z 248. členom DZ (oziroma 191. členom ZZZDR) dati dovoljenje za odtujitev varovančevih kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij že pred predložitvijo ponudbe upravni enoti v skladu z 20. členom ZKZ. Dovoljenje za prodajo, četudi konkretnemu kupcu, pomeni v postopku prodaje kmetijskega zemljišča po 20. do 23.a členu ZKZ splošno dovoljenje za predložitev prodajne ponudbe upravni enoti.

Ali je nastal pravni posel med toženko in zakoncema A., za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Pomembno ni niti dejstvo, da tega posla upravni organ (UE) ni odobril, enako velja za okoliščino, ali sta bila zakonca A. predkupna upravičenca po ZKZ in ZG in ali sta sprejela ponudbo toženke. Tako tudi ni pomembno, ali so bila navedena dejstva med strankama nesporna. Pomembno je dejstvo, da je ponudbo kot predkupna upravičenka sprejela tožnica in da je bil posel med pravdnima strankama s strani UE odobren. Tožnica očita sodišču prve stopnje, da ni razkrilo točnih številk judikatov, iz katerih naj bi izhajalo, da se tudi pri presoji tako sklenjenih pravnih poslov uporabljajo ostale določbe obligacijskega prava, razen tistih, katerih izključenost izhaja iz narave stvari. Takšen manjko ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj tožnici s tem ni bila odvzeta pravica do izjave niti nima za posledico nepravilnost ali nezakonitost odločbe. Enako kot sodišču je tudi njej omogočen dostop do baze sodne prakse, tožnica je imela možnost, da se do vseh vidikov spora (tako dejanskih kot pravnih) na prvi stopnji opredeli.

Ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, je v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti. Upravni organ je tako ravnal pravilno, ko v konkretnem primeru, ko so bili vsi sprejemniki tožnikove ponudbe predkupni upravičenci po 23. členu ZKZ v zvezi s 47. členom ZG, neupoštevne izjave tožnice o tem, da od prodaje odstopa (tj. izjave, da na ponudbo ni več vezana), ni sprejel. Upravni organ je v nadaljevanju ravnal pravilno tudi, ko je v položaju, ko so imeli vsi sprejemniki ponudbe predkupno pravico enakega vrstnega reda, tožnico pozval k izbiri sprejemnika ponudbe, ker ta izbire ni opravila, pa je kupko določil sam.

Iz načelnega mnenja Vrhovnega sodišča VS040825 z dne 6. 4. 2012 izhaja vezanost ponudnika na ponudbo, ki jo je dal za prodajo kmetijskega zemljišča, kar pomeni, da je, ko je enkrat dana in sprejeta po postopku in na način, določen v ZKZ, ne more niti umakniti niti spreminjati. Tako sklenjena pogodba pa veže ne samo prodajalca in kupca pač pa zavezuje tudi pristojno upravno enoto, ki mora odobriti pravni posel oziroma pogodbo po vsebini oziroma po dejanskem in pravnem stanju, kot je bila sklenjena. Zato morebitna naknadna ravnanja pogodbenih strank po že sklenjeni pogodbi na samo odobritev pravnega posla s strani upravne enote, ki ne more in ne sme posegati v samo pogodbeno razmerje in voljo strank, ne morejo imeti vpliva na njeno odločitev o odobritvi pravnega posla, razen če bi pomenila morebitno izigravanje določb oziroma namena določb ZKZ, ki urejajo promet s kmetijskimi zemljišči. Odgovor na drugi del prvega vprašanja torej je, da parcelacija, izvedena po sprejemu ponudbe, ne vpliva na samo odobritev pravnega posla prometa s kmetijskimi zemljišči po ZKZ. Za upravno presojo po ZKZ ni in ne more biti bistveno, ali in kako je zemljišče prikazano in označeno v nepremičnins

Čeprav sodišče prve stopnje ni spregledalo pooblastila, s katerim sta direktor in prokuristka tožene stranke področno vodjo pooblastila za izvedbo vseh postopkov in načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi (to je bistveno dejstvo spora!), pa je ob tem neutemeljeno izpostavilo, da tožnici ob sklepanju sporazumov s tem pooblastilom nista bili seznanjeni. Ta okoliščina namreč z vidika relevantnih določb za izpodbijanje sklenjenih dogovorov s strani tožnic ni v ničemer pomembna. Tudi ne npr. z vidika določb o prevari, s tem da sodišče prve stopnje niti ni navedlo pravne podlage za svoje stališče. Nenazadnje je po 69. členu OZ možna naknadna odobritev pogodbe, če jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, kar še zmanjšuje pomen formalnosti pri sestavi pooblastila. Sodišče prve stopnje je torej prvotni izostanek podpisa prokuristke na sporazumih, njen naknadni podpis, v vmesnem času pa preklic podpisov s strani tožnic, napačno ocenilo kot odločilna dejstva za ugotovitev ničnosti izpodbijanih sporazumov, medtem ko po presoji pritožbenega sodišča ni nobene podlage za takšno odločitev.

Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj: - ali je določitev plačila DDV bistvena sestavina pogodbe, - ali je dopustno, da ponudba za prodajo vključuje pogoj zaradi katerega je nemogoče skleniti posel s predkupnim upravičencem, - ali je ugovarjanje nasprotni ponudbi pravočasno, če je podano po 14 dneh; ali je sprejem ponudbe z navedbo pomislekov veljaven.

Finančni popravek pomeni vračilo koristi (sredstev), ki je (so) bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Ne pomeni kazni, temveč je zgolj posledica ugotovitve, da zahtevani pogoji za pridobitev koristi iz Unije niso bili spoštovani, zaradi česar je pridobljena korist neupravičena. Takšno situacijo sta stranki v obravnavanem primeru pogodbeno uredili v tretjem odstavku 13. člena Pogodbe o sofinanciranju. Ta namreč določa, da, če je upravičenec prejel izplačilo sredstev, pa se pozneje pri nadzoru izkaže, da neupravičeno, je dolžan takoj vrniti neupravičeno prejeta sredstva skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev do dneva vračila. Kršitve pravil je treba šteti za nepravilnost, ki utemeljuje uporabo finančnega popravka, le takrat, če lahko vpliva na proračun EU. Ugotovljene nepravilnosti v postopku javnega naročanja tako že same po sebi ustvarijo domnevo možnosti nastanka škode za proračunska sredstva, zaradi česar trditve o izvedenih finančnih popravkih zaradi ugotovljenih nepravilnosti, v katerih so implicitno zajete tudi trditve o škodi na proračunskih sredstvih, zadoščajo. Vendar pa ta domneva ni neizpodbojna, pač pa se s tem trditveno in

Asignat sprejema nakazila ne more preklicati (prim. drugi odstavek 1036. člena OZ). Medtem ko lahko asignant prekliče pooblastilo vse do takrat, dokler ni izjavljen akcept, pa to ne more veljati za akcept nakazila. Z akceptom nakazila zaživi enostranska abstraktna obveznost opraviti izpolnitev v korist asignatarja. V preveliki meri bi trpela pravna varnost, če bi bilo akcept dopustno preklicati. Enostranska abstraktna obveznost asignata nastane, ko asignatar prejme akcept (recepcijska teorija). To pomeni, da ob smiselni uporabi določb o umiku ponudbe (drugi odstavek 25. člena OZ) in umiku akcepta (tretji odstavek 28. člena OZ) lahko asignat umakne (ne pa prekliče) akcept, če asignatar prejme izjavo o umiku pred prejemom izjave o sprejemu ali sočasno z njo. V slovenskem obligacijskem pravu namreč velja sistem vezanih ponudb (25. člen OZ), določila pa se smiselno uporabljajo tudi za enostranske pravne posle (14. člen OZ), med katere sodi akcept nakazila. Glede na prej obrazloženo materialno pravo, bi le ravnanje tožene stranke "izničilo" učinek že izjavljenega akcepta. Ker je tožena stranka izjavila sprejem nakazila, je tudi ona tista, ki ga lahko umakne. Ravnanje asignanta

Glede na dano procesno situacijo (ko tožnica ni imela možnosti sodelovanja v obeh postopkih priznanja statusa kmeta stranki z interesom), mora imeti tožnica v skladu z načelom kontradiktornosti kot enem temeljnih načel po ZUP možnost v tem postopku, torej postopku odobritve pravnega posla, ugovarjati dejstvom, ki so podlaga za ugotovitev statusa kmeta za stranko z interesom v smislu 24. člena ZKZ.

Predkupni upravičenec kmetijskega zemljišča, katerega pravni posel je bil odobren s pravnomočno odločbo pristojne upravne enote, lahko s tožbo v pravdnem postopku od prodajalca zahteva izročitev zemljiškoknjižnega dovolila. Le v tem obsegu je podana pristojnost sodišča, sicer pa upravni postopek vodi in v njem odloča upravni organ.

Če bi sodišče dosledno in togo izpeljevalo pogodbenopravno stališče iz Načelnega pravnega mnenja Občne seje VS RS dne 6. 4. 2012 tudi za primere, ki so nastopili prej – ko je bila sodna praksa še drugačna – bi ravnalo v nasprotju s tistim bistvom ustavne prepovedi retroaktivnosti, ki se prekriva tudi z načelom pravne varnosti (predvidljivosti) kot sestavnim delom načela pravne države (2. člen Ustave). Skupina pravnih naslovnikov (predkupnih upravičencev) bi zamudila rok za odobritev pravnega posla iz prvega odstavka 22. člena ZKZ samo zato, ker je ravnala v skladu s tedaj veljavno sodno in upravnopravno prakso ter s tožbo zahtevala sklenitev pogodbe, namesto, da bi preprosto vložila zahtevo za odobritev pravnega posla. Prav zato je treba za skupino pravnih naslovnikov v tem vmesnem obdobju tolerirati (pravno dogmatično sicer napačno) zahtevke, katerih končni in resnični cilj je po novem pravnem pojmovanju le še v tem, da varujejo rok iz prvega odstavka 22. člena ZKZ, v katerem je mogoče podati vlogo za odobritev pravnega posla. Pri tem ne more biti bistveno, ali je zahtevek oblikovan kot ugotovitveni ali kot oblikovalni. Njegovo pravno bistvo (pravna vsebina), ki se skriva za po

Pritožbeno sodišče je zato bistveno vprašanje sklenitve dogovora o plačilu revalorizacije presojalo v luči izpostavljenega razloga sklenitve dogovora. Ta razlog je bil po trditvah tožene stranke v mirni rešitvi spora. Mirna rešitev spora pa predstavlja rešitev spora brez posredovanja tretjega, torej tudi brez posredovanja sodišča. Temu ustreza inštitut poravnave. Podlaga poravnave kot dvostranskega pravnega posla je namreč v odpravi spora oziroma negotovosti z vzajemnimi popustitvami tako, da se praviloma dogovori sprememba obveznosti (1050. člen OZ). Ker med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka toženi stranki plačala tretji obrok kupnine dne 24. 9. 2002, torej po tem, ko je 19. 7. 2002 tožena stranka tožeči izročila izbrisno pobotnico, je med pravdnima strankama obstajal le še spor o tem, kdaj je tretji obrok kupnine zapadel v plačilo (po stališču tožene stranke 31. 7. 1997, po stališču tožeče stranke pa tedaj, ko je tožena stranka tožeči stranki izročila izbrisno pobotnico) in torej od kdaj je tožena stranka upravičena terjati zakonske zamudne obresti. Da naj bi tožena stranka ponudbo tožeče stranke sprejela (prvi odstavek 28. člena OZ) po plačilu tretjega

Soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe daje ločitveni upnik, zato je njegova izjava o soglasju enostranski pravni posel. O podaji soglasja se odloča ločitveni upnik po svoji presoji in mu zanjo niti ni treba navesti nobenih razlogov. Dana izjava ločitvenega upnika veže le toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da sodišče odloči o o soglasju k prodajni pogodbi.

S pogodbeno določbo, ki velja tudi za vročanje opominov oziroma izjave o odstopu od pogodbe, sta se pogodbeni stranki (drugače kot to sicer ureja dispozitivno pravilo OZ) sporazumeli, da začne izjava o uresničitvi odstopne pravice učinkovati že, ko banka izjavo pošlje na določen način (na naslov določen v pogodbi in ko poteče v tem členu določen čas od oddaje na pošto).

Učinek enostranske izjave, kakršna je tudi izjava o uresničitvi odpoklicnega upravičenja, nastopi potem, ko jo nasprotna stranka prejme, če se stranki nista dogovorili drugače. Določbe Obligacijskega zakonika so namreč glede začetka učinkovanja izjave o uresničitvi oblikovalne pravice dispozitivne. Sprememba upnika na samo terjatev ne vpliva in zato dejstvo, da sta bila obveščena o prenosu terjatve na tretjo osebo (z dopisom z dne 15. 9. 2016), ni pravno relevantno. Prenos terjatve na tretjo osebo ne povzroči njenega prenehanja, je lahko le podlaga za vstop novega upnika v ta postopek, lahko pa se ta postopek nadaljuje tudi v korist prvotnega upnika in se položaj dolžnikov s tem ne spreminja. Pravno podlago za dopustitev vstopa novega upnika v izvršbo namesto prvotnega upnika predstavlja tretji odstavek 24. člena ZIZ, ki določa, da novi upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Citirana določba predstavlja dokazno pravilo - prehoda terjatve novi upnik ne more dokazati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le z javno ali po zakonu overjeno listino. <

Tožnica utemeljeno ugovarja, da se odločitve upravnega organa v delu, ki se nanaša na zavrnitev odobritve pravnega posla za tožnico kot sprejemnico ponudbe, ne more preizkusiti. Zgolj navedba, da gre po mnenju organa za ''sporno situacijo'' oziroma, da tožnica kot prodajalka ne more biti v vlogi kupovalke, za preizkus zakonitosti odločitve namreč ne zadostuje, temveč bi organ/a moral/a poleg ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katere je to oprto, navesti (med drugim) tudi navedbo določb predpisov, na katere se odločitev o zavrnitvi tožničine vloge opira (214. člen ZUP). S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, zaradi česar je treba tožbi že iz tega razloga ugoditi.

Konceptualno se je veljavnost ustne daritve pogojevala z dejansko izročitvijo. Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je temeljila na prejšnjih pravnih pravilih, je zahtevke za izpolnitev pogodb (v primeru ustne podaritve in izročitve v posest) priznavala preko uporabe teorije o realizaciji oziroma konvalidaciji.

Zmotni so razlogi sodišča druge stopnje, da tožnik nima aktivne legitimacije, ker nima nobene (obligacijske) pravice, ki bi bila prizadeta z materialnopravno neveljavno vknjižbo. Tožnik kot predkupni upravičenec spornega kmetijskega zemljišča nima zgolj pravice do sklenitve pogodbe, ampak je bil zavezovalni pravni posel celo že sklenjen v trenutku, ko je prva toženka prejela njegov sprejem ponudbe, kot je Vrhovno sodišče RS že pojasnilo v svojem načelnem pravnem mnenju z dne 6. 4. 2012. Aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe na podlagi 243. člena ZZK-1 pa ima tudi predkupni upravičenec oziroma imetnik obligacijske pravice. Prav tako zavrnitev zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe v drugi pravdi tožniku ne jemlje predkupne pravice, ki jo je le-ta že pridobil zunaj pravde. Veljavnost zavezovalnega pravnega posla med tožnikom in prvo toženko je pogojena samo z odobritvijo upravne enote.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica dne 28. 10. 2013 podala toženi stranki, je veljavna in ni obremenjena z napakami volje v smislu določb OZ. Grožnje s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi suma storitve kaznivega dejanja ni mogoče šteti za nedopustno grožnjo po 1. odstavku 45. člena OZ, po katerem lahko stranka zahteva razveljavitev pogodb, če druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzroči utemeljen strah, tako da je zaradi tega strahu sklenila pogodbo. Ker je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 28. 10. 2013, ji tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni mogla še enkrat odpovedati z izredno odpovedjo. Pogodbe o zaposlitvi, ki je na podlagi prve odpovedi že prenehala, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na ta tak način ponovno odpoveduje, več ne obstoji, s tem pa tudi ni več delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Takšna nova odpoved ne more imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni. Zato se lahko tudi za takšno odpoved smiselno uporabi določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha in da uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpove