VSL Sklep I Cpg 574/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče v I. točki izreka zavrnilo tožničin predlog za zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo, po kateri naj bi se toženima strankama prepovedalo kakršnokoli razpolaganje, odtujitev in - ali obremenitev v predlogu v 42. točkah navedenih premičnin ter hrambo teh premičnin in vpis prepovedi v Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (I. točka predloga). Toženima strankama naj bi se prepovedalo kakršnokoli ravnanje, ki bi povzročilo ali bi lahko povzročilo škodo tožeči stranki ter prepovedalo kakršnokoli spremembo na navedenih premičninah (II. točka predloga). V primeru kršitve prepovedi iz II. točke sta toženi stranki dolžni plačati denarno kazen v višini 50.000,00 EUR, ki jo sodišče na podlagi tega sklepa izvrši po uradni dolžnosti, skupaj z izvršilnimi stroški kot jih bo odmerilo sodišče in zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Hkrati izda sodišče nov sklep o denarni kazni v isti višini in v primeru nadaljnjih kršitev toženih strank - dolžnikov nadaljuje z izdajanjem sklepov o denarni kazni, vse dokler seštevek ne doseže 10x prve kazni (III. točka predloga). Ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (IV. točka predloga), začasna odredba pa stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari, v primeru, da bi bilo zoper pravnomočno odločbo sodišča vloženo izredno pravno sredstvo, pa do odločitve Vrhovnega sodišča RS o vloženem izrednem pravnem sredstvu (V. točka predloga). V II. točki izreka je odločilo, da upnik (tožeča stranka) sam krije stroške postopka zavarovanja.

2Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke v celoti ugodi, toženima strankama pa naloži v plačilo stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3V odgovoru na pritožbo je drugotožena stranka smiselno predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Prvotožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5S tožbo tožnica uveljavlja med drugim tožbeni zahtevek za vrnitev premičnin, ki so po prenehanju najemnega razmerja, sklenjenega s prvotoženo stranko, ostali v poslovnih prostorih prvotožene stranke in so last tožeče stranke. Zato zahteva njihovo izročitev, lastništvo pa izkazuje z računi o nakupu posameznih stvari in potrdili o plačilih. V zavarovanje te nedenarne terjatve na izročitev oz. vrnitev premičnin je zoper obe toženi stranki predlagala izdajo začasne odredbe z vsebino, ki je navedena v 1. točki obrazložitve tega sklepa.

6Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve morajo biti kumulativno izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjeten izkaz obstoja terjatve ali nastanek le te v prihodnosti) in vsaj ena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku). Vse navedene predpostavke za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka zatrjevala in dokazovala, vendar po presoji prvostopenjskega sodišča neuspešno.

7Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da tožeča stranka že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe ni izpolnila, ker ni verjetno izkazala obstoja zatrjevane nedenarne terjatve na izročitev oz. vrnitev premičnin. Iz nosilnih razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da tožeča stranka z računi ni izkazala lastninske pravice na opremi, ki je predmet računov, ker je bila oprema po teh računih dostavljena na sedež tožeče stranke in ne v poslovne prostore, ki so bili predmet najemnega razmerja med tožečo in prvotoženo stranko. Iz seznama dodatne opreme po adaptaciji 2015, ki je sestavni del primopredajnega zapisnika z dne 12. 12. 2016 (priloga A8), sestavljenega po prenehanju najemnega razmerja, pa sodišče tudi zaključuje, da je to tista oprema, ki jo je priskrbela tožeča stranka. Le to pa po določilu tretjega odstavka 7. člena najemne pogodbe (priloga A2) kot vlaganja najemnika v najete prostore, s katerimi se poveča vrednost predmeta najema, ob prenehanju najemne pogodbe najemnik brezplačno prepušča najemodajalcu. Kot investicijo najemnika, s katero je povečal vrednost nepremičnine, je prvostopenjsko sodišče štelo tudi opremo, ki je namenjena opravljanju gostinske dejavnosti in ki sta jo kot del adaptacije oz. vlaganj v letu 2015 v primopredajnem zapisniku opredelili tožeča in prvotožena stranka kot dodatno opremo.

8Pritožbeno grajana presoja prvostopenjskega sodišča o dokazni vrednosti računov, s katerimi je tožeča stranka dokazovala lastništvo opreme, ki je ostala v poslovnih prostorih prvotožene stranke, ker v računih ni razvidno, da je bila oprema dobavljena v te prostore, je utemeljena, vendar ni relevantna. Bistvena je namreč ugotovitev prvostopenjskega sodišča, temelječa na določilih najemne pogodbe v povezavi z primopredajnim zapisnikom, da je opremo kot investicijo, ki povečuje vrednost nepremičnine, tožeča stranka kot najemojemalka neodplačno prepustila prvotoženi stranki kot najemodajalki.

9Pritožnica graja tudi dokazno presojo določbe tretjega odstavka 7. člena najemne pogodbe, kjer se vlaganja, ki povečujejo vrednost nepremičnine, že po definiciji izključujejo s premičninami in se nanašajo izključno na nepremičnino samo in ne na premičnine, poleg tega pa navedeno določilo o prepustitvi vlaganj ne more biti upoštevno glede na to, da je najemna pogodba prenehala veljati po poteku dobrega leta, sklenjena pa je bila za 10 let. S takim stališčem pritožnice pritožbeno sodišče ne soglaša. Da je tudi vlaganje premičnin - opreme v poslovne prostore tožeče stranke šteti kot investicijska vlaganja, s katerimi se poveča vrednost nepremičnine, je prvostopenjsko sodišče po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepalo tudi iz določil najemne pogodbe, da se kot stvarni vložek prvotožene stranke v nepremičnino, torej kot investicijo štejejo tudi premičnine (točilni pult s hladilniki, točilni pult in ledomat). Če se kot stvarni vložek prvotožene stranke v nepremičnino po pogodbi upoštevajo tudi premičnine, ni razloga, da se po istem kriteriju ne bi obravnavale tudi premičnine tožeče stranke kot investicijsko vlaganje v nepremičnino, ki povečuje vrednost nepremičnine. Iz primopredajnega zapisnika z dne 12. 12. 2016, v katerega so sporne premičnine vključene in so po navedbah tožeče stranke njena last, je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno sklepalo, da je navedene premičnine tožeča stranka prostovoljno pustila v prostorih prvotožene stranke. Tožeča stranka pa niti v predlogu za izdajo začasne odredbe niti v pritožbi ne pojasni, zakaj je pustila opremo, za katero sama zatrjuje, da je njena last, po primopredajnem zapisniku v prostorih prvotožene stranke, ne da bi si pridržala pravico, da to opremo kasneje odpelje iz teh prostorov in s tem uresničuje svojo lastninsko pravico. Na podlagi presoje najemne pogodbe in primopredajnega zapisnika po metodološkem napotku iz 8. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ je zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklepalo o tožnikovi neodplačni prepustitvi opreme prvotoženi stranki kot najemodajalcu in posledično pravilno zaključilo, da v tej fazi postopka tožeča stranka verjetnosti uveljavljane terjatve na izročitev premičnin, ki naj bi jo varovala predlagana začasna odredba, ni uspela izkazati.

10Na drugačno presojo ne more vplivati niti sklicevanje na 48. člen SPZ, niti splošno sklicevanje na OZ in ZPSPP. Sklenjena najemna pogodba predstavlja avtonomno med pravdnima strankama urejeno materialno pravo. Določba tretjega odstavka 7. člena najemne pogodbe, kot jo je v povezavi z drugimi določbami (zlasti 5. alinejo 1. člena) interpretiralo prvostopenjsko sodišče, je del tega avtonomno urejenega pravnega razmerja, ki ga določbe SPZ, OZ in ZPSPP ne prepovedujejo.

11Sklicevanje pritožnice na 12. člen najemne pogodbe ter trditve o predčasnem prenehanju najemne pogodbe, ki izključuje neodplačno prepustitev vlaganj tožeči stranki v poslovne prostore prvotožene stranke, pa so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ ni smelo presojati. Pritožnica namreč ni verjetno izkazala niti zatrjevala, zakaj določil pogodbe, ki govorijo o neodplačni prepustitvi vlaganj najemojemalca v poslovne prostore najemodajalca, ni mogla pravočasno razložiti že v postopku na prvi stopnji oz. v sami tožbi.

12Ker je pritožbeno sodišče pritrdilo ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni verjetno izkazala svoje terjatve na izročitev opreme, torej predpostavki iz prvega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe, se ni ukvarjalo s presojo obstoja ostalih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

13Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ), potem ko je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni in da prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi z prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ in je posledica pritožničinega neuspeha v pritožbenem postopku.