VSL Sodba I Cp 866/2017

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek glasi:

"I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 100243/2013 z dne 17. 6. 2013 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka glede zneska 1.622,58 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 678,86 EUR od 3. 3. 2013 dalje do plačila in od zneska 943,72 EUR od 1. 5. 2013 dalje do plačila ter v 3. odstavku izreka za plačilo izvršilnih stroškov v višini 27,47 EUR.

II. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 100243/2013 z dne 17. 6. 2013 se v 1. odstavku razveljavi glede plačila glavnice 1.341,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2013 dalje do plačila, glede glavnice 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2013 dalje do plačila in in v 3. odstavku glede izvršilnih stroškov v znesku 74,29 EUR in v tem delu zahtevek zavrne.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje."

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 119,16 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 100243/2013 z dne 17. 6. 2013 v prvem odstavku izreka vzdržalo v veljavi glede zneska 814,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 678,86 EUR za čas od 13. 6. 2013 dalje in od zneska 135,33 EUR za čas od 3. 3. 2013 dalje ter glede izvršilnih stroškov v višini 27,47 EUR (I. točka izreka). Sklep o izvršbi pa je bil razveljavljen in zavrnjen zahtevek za plačilo 2.149,55 EUR ter 40,00 EUR z obrestmi in glede dela izvršilnih stroškov 74,29 EUR (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 381,88 EUR (III. točka izreka).

2Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in stroškovni del odločitve. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US - v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno v celoti, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da v izreku vsebovana odločitev o začetku obrestovanja odstopa od obrazložitve in predlaga, da pritožbeno sodišče izrek sodbe uskladi z njeno obrazložitvijo. Meni, da so določbe med strankama sklenjene pogodbe neupravičeno uporabljene, ker je pogodba dne 31. 12. 2011 prenehala veljati. Kriterijev, ki sta jih pravni stranki upoštevali pri sklepanju pogodbe, ni mogoče upoštevati. Učinki dne 13. 9. 2006 sklenjene pogodbe so prenehali. Nove prenose materialnih avtorski sorodnih pravic je treba presojati upoštevajoč aktualno stanje. Opozarja, da je zaradi določila drugega odstavka 80. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) sporna in nejasna določila treba razlagati v korist imetnika pravice. Ker je sporna metoda za obračunavanje nadomestila in zaradi izostanka pisne pogodbe bi morala biti sporna določila razlagana v korist tožeče stranke. Zaradi ugotovitve, da je prenehal veljati tudi Skupni sporazum, z njegovim sprejemom pa tudi tarifa tožeče stranke, za nevzdržno označuje uporabo med strankama sklenjene pogodbe z dne 13. 9. 2006. Odločitev o uporabi pogodbe označuje za nasprotujočo sodni praksi in absolutno bistveno kršitev postopka, ker ni obrazložena. Zlasti 47 % zmanjšanja dohodkovne osnove, ki jo predvideva pogodba, skupni sporazum pa ne, sodišče ne bi smelo upoštevati. Ker tožena stranka v obravnavanem obdobju obveznosti ni izpolnjevala, pogojev za 47 % zmanjšanje osnove ni sprejemljivo. Tožena stranka niti obveznosti pošiljanja celotnih sporedov ni izpolnjevala. Ne soglaša z ugotovitvijo, da oddajanje fonogramov v radijski program dosega zgolj 70 % programa. Meni, da znaša 95 %. Zakoniti zastopnik tožeče stranke in priča A. A. sta izpovedala, da znaša preko 90 %. Ugotovljeno pa je bilo to dejstvo pri monitoringu komercialnih radijskih postaj. Ti podatki so uporabljivi tudi za toženo stranko, ki ni prerekala, da je njen program komercialne narave. Za neutemeljen označuje očitek, da ni posredovala podatka, koliko ur dnevno tožna stranka predvaja program. Splošno znano je, da je to cel dan. Tudi glede deleža oddajanja fonogramov v sporedu se je sodišče sklicevalo na že izteklo pogodbo. Nadomestilo bi moralo biti prisojeno z DDV. Davek od nadomestila, tudi če pravice do javne priobčitve tožena stranka ne pridobi, je tožeča stranka dolžna plačati. Graja zavrnitev zahtevka za plačilo 40,00 EUR zaradi neplačevanja. Gre za situacijo iz 3. čl. Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1). Tudi do plačila izvršilnih stroškov je tožeča stranka, kljub zavrnitvi pretežnega dela zahtevka, upravičena. Izvršilni stroški se odmerjajo po načelu krivde in ne po načelu uspeha kot pravdni stroški. Izvršba je bila utemeljeno vložena, saj tožena stranka ni plačala. Cilj izvršilnega postopka je prisilna uveljavitev terjatve. Tožnik bo le na podlagi vloženega predloga za izvršbo prišel do poplačila terjatve. Posledično je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Razen tega so priznani stroški nepravilno sešteti. Neutemeljeno so toženi stranki priznani stroški za postopek z ugovorom, saj se ta nagrada všteje v nagrado za pravdni postopek, ki poteka v nadaljevanju izvršbe na podlagi verodostojne listine.

4Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Graja, da pri ugotavljanju nadomestila niso bili upoštevani prihodki od opravljanja radijske dejavnosti, ampak tudi drugi dohodki. Internetni portal B.si pri ugotavljanju dejanskega dohodka ni uporaben. Tožena stranka svoje dohodke vodi ločeno in s temi evidencami razpolaga; enako statistični urad. Ločeno posredovanje podatkov o dohodkih je bilo uveljavljeno v času veljavnosti Skupnega sporazuma. Upoštevani bi torej morali biti le toženčevi dohodki iz naslova radiodifuzije. Prilaga izvedensko mnenje izvedenke mag. C. C., ki ga je prejela po zaključku postopka in meni, da ta dokaz lahko predloži v pritožbenem postopku, ker ga pred sodiščem prve stopnje ni mogla predložiti. Izvedenka je za leto 2012 ugotovila dohodke iz radijske dejavnosti v višini 93.168,88 EUR, sodišče pa je upoštevalo dohodke v višini 144.215,00 EUR. Upoštevajoč pravilno ugotovljen dohodek iz radijske dejavnosti s 47 % olajšavo, nadomestilo za uporabo fonogramov znaša mesečno le 86,41 EUR, kar je manj, kot je tožena stranka plačevala (88,64 EUR). Glede nadomestila za oddajanje preko interneta se sklicuje na skupni sporazum in Tarifo 2006, ki sta zajemala tudi nadomestilo za oddajanje po internetu. Tarifa 2005 je prenehala veljati in je sodišče ne bi smelo uporabiti. Uporabiti bi moralo pogodbo, Skupni sporazum in Tarifo 2006. Tožeča stranka je v dopisu z dne 4. 2. 2013 tudi sama potrdila, da je internet vključen v nadomestilo po Tarifi 2006 in Skupnem sporazumu. Začasna tarifa 2013 je bila razglašena za neveljavno, zato je neveljavno tudi zaračunavanje nadomestila za predvajanje po internetu. Gre za dvojno zaračunavanje, ker se je glasba, ki se je oddajala po radiu, sočasno predvajala po internetu. To množi število poslušalcev in povečuje trženje ter prihodke. Od ugotovljenih prihodkov pa je nadomestilo že obračunano. Oddajanje tudi po drugih platformah (internetu, telefonu, kablu) pomeni sekundarno retransmisijo istega radijskega programa in ne gre za drugo sredstvo uporabe. En zvočni posnetek je tožena stranka predvajala le z enim sredstvom uporabe (fonogramom) in na enem radiodifuznem programu. Radijski program tožene stranke prenašajo tudi drugi posredniki, na katere tožena stranka nima vpliva. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011 in odločbo upravnega sodišča I U 344/2014. Opozarja, da izvedenca, katerega je predlagala tožeča stranka, tožena stranka pa je z dokaznim predlogom soglašala, sodišče ni angažiralo. Tarifa, določena s Skupnim sporazumom, je uporabljiva do drugačne odločitve Sveta za avtorsko pravo.

5Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Vztraja pri svojih navedbah v pritožbi in postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede dohodkov navaja, da jih tožena stranka ni zatrjevala niti dokazovala in v pritožbi podano trditev označuje za novoto. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7Tudi v pritožbeni fazi postopka je sporno, na kateri materialni podlagi lahko tožeča stranka - kolektivna organizacija, ki na podlagi dovoljenja Urada za intelektualno lastnino uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov - uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov. Predmet zahtevka je nadomestilo za uporabo glasbenih posnetkov na internetu v letu 2012 in nadomestilo za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v radijskem programu za čas od januarja do vključno marca 2013.

8Razmerje tožeče stranke s toženo stranko, ki je komercialni radio, je bilo do 31. 12. 2011 pogodbeno urejeno. Dne 13. 9. 2006 je bila sklenjena pogodba, katere veljavnost se je 31. 12. 2011 iztekla. Kljub temu - tudi v primerih nezakonite uporabe fonogramov - lahko tožeča stranka na podlagi 130., 146. in 147. čl. ZASP v svojem imenu in za račun proizvajalcev fonogramov uveljavi ustrezno nadomestilo.

9Plačilo je predpisano z ZASP, ki od novele - Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-B - Ur. list RS 43/2004) - predvideva dogovarjanje pogojev za uporabo fonogramov in višine nadomestil za njihovo uporabo s skupnimi sporazumi. V četrtem odstavku 26. čl. ZASP-B je določeno, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi po določbah tega zakona. Od uveljavitve ZASP-B torej tožeča stranka tarife za uporabo fonogramov ne more enostransko določati. S četrtim dostavkom 156. čl. ZASP je - izključno za primer, da tarifa še ni bila določena - predvideno, da tožeča stranka (tudi po uveljavitvi ZSP-B) lahko določi začasno tarifo. Trditev, da bi bila tarifa za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo komercialnih fonoramov v programih komercialnih radijskih postaj pred uveljavitvijo ZASP-B določena, ni. Tarifa, ki jo je tožeča stranka sprejela 10. 5. 2005 in je objavljena v Ur. listu RS 53/2005¹, je torej začasna tarifa, na osnovi katere je tožeča stranka od tožene stranke do sklenitve Skupnega sporazuma legitimno uveljavlja nadomestilo². Skupni sporazum³, ki zavezuje tudi toženo stranko, je bil objavljen 4. 8. 2006 z veljavnostjo od 1. 1. 2006 dalje. Pravdni stranki sta medsebojno razmerje uredili tudi z dne 13. 9. 2006 sklenjeno pogodbo (listina A3)⁴. Dne 31. 12. 2011 sta tako Skupni sporazum kot pogodba prenehala veljati. V tem pravdnem postopku se uveljavlja nadomestilo za uporabo fonogramov v času po izteku veljavnosti pogodbe in Skupnega sporazuma.

10Prvostopenjsko sodišče je štelo, da v tem obdobju veljavni predpis oziroma pravni akt, s katerim bi bilo nadomestilo določeno, ni obstajal. Na osnovi 81. čl. in prvega odstavka 130. čl. ZASP je sámo določilo običajno oziroma primerno nadomestilo za uporabo fonogramov.

11Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo, da po prenehanju veljavnosti Skupnega sporazuma in med pravdnima strankama sklenjene pogodbe materialna podlaga za določitev nadomestila za uporabo fonogramov v komercialnih radijskih programih ne obstaja. Začasna tarifa, ki se je uporabljala pred sklenitvijo Skupnega sporazuma (objavljena v Uradnem listu 53/2005), s sklenitvijo Skupnega sporazuma ni prenehala veljati. Zgolj uporabljala se v času, ko je bilo razmerje urejeno s Skupnim sporazumom (2. odstavek prvega člena Tarife), ni. Po izteku veljavnosti Skupnega sporazuma in pogodbe je potreba po njeni uporabi ponovno nastopila. Razlogov, da ne bi bila ponovno uporabljena, ni. Pritožbeno sodišče meni, da ta tarifa zagotavlja primerno nadomestilo, kakršnega je predvidel zakonodajalec za čas po uveljavitvi ZASP-B, medtem ko je z vsakokratnim določanjem primernega nadomestila za vsako nepooblaščeno uporabo fonogramov težko zasledovati ustrezen pravni položaj tožeče stranke (kolektivne organizacije) na eni strani in različnih uporabnikov na drugi strani. Primerno nadomestilo je namreč nedoločen pojem, ki ga je treba zapolniti z zakonsko predvidenimi merili za določanje tarif in drugimi okoliščinami.

12Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bruto prihodek tožeče stranke iz radijske dejavnosti v letu 2012, ki je podlaga za izračun nadomestila za leto 2013, znašal 144.215,00 EUR. Dohodek v tej višini je tožeča stranka lahko ugotovila na spletu. Tožena stranka je navajala sicer nižji bruto dohodek (87.795,00 EUR), vendar njegove višine ni dokazovala niti ga ni obrazložila. Ni navedla, kar sedaj izpostavlja v pritožbi, da poleg radijske dejavnosti opravlja tudi druge dejavnosti in da ima dohodke tudi iz drugih, ne samo iz radijske dejavnosti. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi s predložitvijo svojih računovodskih izkazov tožena stranka svoje dohodke zelo lahko specificirala in izkazala. Sodnega izvedenca finančne stroke ni predlagala. Z izvedencem za leti 2008 in 2009 ugotovljeni dohodki niso uporabljivi, saj gre za časovno oddaljeno obdobje. Ker se materialna pravnomočnost odločitve nanaša na čas zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje, dokazov, ki jih je tožena stranka pridobila po zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje, v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

13S Tarifo Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov (Ur. list RS 53/2005, v nadaljevanju Tarifa) je predvideno plačilo nadomestila v višini 4,5 % letnih prihodkov (prvi odstavek 3. člena). Takó določeno nadomestilo je treba zmanjšati sorazmerno deležu uporabe komercialnih fonogramov v programih. Kolikor radiodifuzna organizacija ne predloži dokazov o deležu uporabe komercialnih fonogramov v svojih programih, se šteje, da znaša ta delež 70 %. Sodišče prve stopnje je na podlagi predlaganih dokazov ugotovilo 70 % delež uporabe fonogramov v programih. Tak odstotek je argumentirano zatrjevala tožena stranka (npr. v vlogi z dne 30. 3. 2016). Tožeča stranka je svoje stališče o 95 % zastopanosti fonogramov v programih tožene stranke gradila na raziskavi, ki jo je izvedla na drugih uporabnikih fonogramov. Z rezultati na ta način ugotovljene uporabe fonogramov ni prepričljiva, saj le-teh za toženo stranko niti ugotavljala ni. Na to raziskavo se je v svoji izpovedbi skliceval tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke. Tudi priča A. A. o najmanj 90 % zastopanosti predvajanja fonogramov v programih tožene stranke sklepal na osnovi deleža pri drugih komercialnih radijskih postajah. Nobeden od navedenih dokazov ne prepriča, saj delež uporabe pri toženi stranki ni bil ugotavljan. Koliko ur programa posamezna radijska postaja oddaja na dan, ni splošno znano dejstvo, kakor to v pritožbi zatrjuje tožeča stranka. Pravilno je torej prvostopenjsko stališče, da delež uporabe fonogramov v programih tožene stranke znaša 70 %.

14Nadomestilo za uporabo fonogramov torej znaša 4.542,80 EUR letno (4,5 % od za 30 % zmanjšane osnove 144.215,00 EUR), oziroma 378,57 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpisa iz plačilnih nalogov pravilno ugotovilo, da je za vsakega od prvih treh mesecev v letu 2013 tožena stranka plačala 88,64 EUR nadomestila, zato je za vsakega od navedenih mesecev dolžna plačati še 289,93 EUR, skupaj 869,79 EUR. Ta znesek, povečan za DDV, znaša 943,72 EUR.

15Obveznost obračuna in s tem plačila te davčne obveznosti nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati. V primeru storitev obveznost obračuna nastane, ko je storitev opravljena (33. čl. Zakona o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju ZDDV-1). Izpolnitev pravnih pogojev, potrebnih za nastanek obveznosti obračuna DDV, zakon imenuje "obdavčljivi dogodek". Davčni zavezanec mora za opravljeno storitev izdati račun in DDV obračunati (81. čl. ZDDV-1). Če račun ni izdan, storitev pa je opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek (šesti odstavek 33. čl. ZDDV-1). Tožeča stranka je bila torej DDV dolžna obračunati skladno s 33. čl. ZDDV-1, saj gre za iz ekonomske dejavnosti tožeče stranke izvirajoč dogodek. Ugotovljeno je, da so bili fonogrami predvajani v januarju, februarju in marcu 2013. Ni videti razloga za obravnavo te situacije drugače od situacij, ko uporabnik fonogram uporabi na osnovi predhodne prijave. Nebistveno je, da je bila terjatev ugotovljena šele z izdajo odločbe, kajti zakon obveznost obračuna davka veže na obdavčljivi dogodek, ta pa nastane z javnim predvajanjem fonograma. Ker je DDV v svojem bistvu prometni davek, s katerim se obdavčujejo blago in storitve v vseh fazah menjave, menjava (promet) pa je bila z uporabo fonograma izvršena, je tožeča stranka DDV dolžna plačati tudi v primeru, da pravice javne priobčitve fonograma predhodno s prijavo ne pridobi. Gre za obdavčljivi dogodek, zaradi katerega je treba obračunati DDV in ne za odškodnino, kakor nepravilno razloguje sodišče prve stopnje. DDV se obračuna po stopnji, ki velja v trenutku obdavčljivega dogodka (40. čl. ZDDV-1). V trenutku obravnavanega obdavčljivega dogodka je stopnja DDV od nadomestila za uporabo fonograma znašala 8,5 %. Ker na podlagi tarife ugotovljeno nadomestilo znaša 869,79 EUR, tožeča stranka pa je od tega zneska upravičena in dolžna obračunati tudi 8,5 % DDV, ki znaša 73,93 EUR, obveznost tožene stranke znaša 943,72 EUR. Ker je tožeča stranka DDV dolžna plačati, ga je upravičena zaračunati toženi stranki (81. čl. ZDDV-1).

16V tem obsegu je odločitev zaradi nepravilne uporabe materialnega prava spremenjena (358. čl. ZPP). Tožena stranka je s plačilom zneska 943,72 EUR v zamudi od zapadlosti računa št. 308010, s katerim je bila pozvana, da nadomestilo za uporabo fonogramov v prvih treh mesecih leta 2013 plača. Prisojeni znesek se torej obrestuje od 1. 5. 2013 dalje.

17Glavnica 678,86 EUR se obrestuje od zapadlosti računa št. 247698, s katerim je bila tožena stranka pozvana, da jo plača; torej od 3. 3. 2013 dalje. Od tedaj je tožena stranka s plačilom v zamudi in je zato dolžna plačati zamudne obresti (299. člen OZ). Ker je sodišče prve stopnje odločilo drugače, verjetno pomotoma, je odločitev tudi v tem delu spremenjena (358. člen ZPP).

18Utemeljeno je zavrnjen zahtevek za plačilo 40,00 EUR stroškov izterjave, ki ga tožeča stranka uveljavlja na podlagi Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1). Razloge za zavrnitev je prvostopenjsko sodišče navedlo v 22. točki obrazložitve, zato je neutemeljen očitek o neobrazloženosti tega dela odločitve. Z razlogi prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče soglaša in se nanje sklicuje.

19Tudi odločitev o stroških izvršilnega postopka je pravilna. Ker je treba sklep o izvršbi v pretežnem delu razveljaviti, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve vseh izvršilnih stroškov. Pritožbenemu sklepanju, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve vseh izvršilnih stroškov, ker je bil izvršilni postopek potreben, ni mogoče slediti. Izvršba je bila predlagana na osnovi verodostojne listine, glede katere se je v pravdnem postopku izkazalo, da v pretežni meri ni bila utemeljeno izdana. Ali bo izvršba potrebna, se bo izkazalo po pravnomočnem zaključku tega postopka.

20Tožena stranka v pritožbi graja odločitev o plačilu za uporabo fonogramov v letu 2012. Plačilo zavrača z navedbo, da Tarifa 2006 vključuje tudi plačilo za oddajanje po internetu; da je to plačilo zajeto v Tarifi 2006 in v Skupnem sporazumu. Ker Skupni sporazum v letu 2012 ni veljal, je sklicevanje na določenost v Skupnem sporazumu brezpredmetno. Trditve, da je nadomestilo za internetno uporabo zajeto v Tarifi 2006, pa ni mogoče preveriti, ker ni jasno, na katero tarifo se pritožnik (tožena stranka) sklicuje. V nasprotju z razlogi prvostopenjske sodbe je pritožbena trditev tožene stranke, da je prvostopenjsko sodišče nadomestilo odmerilo na podlagi zadnje med strankama sklenjene pogodbe. To pogodbo je uporabilo kot pripomoček pri ugotavljanju primernega nadomestila. Materialna podlaga za uporabo glasbenih posnetkov na internetu je Tarifa Zavoda IPF za uporabo glasbenih posnetkov na internetu (Ur. list RS 4/2005), ki je tudi začasna tarifa, saj je bila sprejeta po uveljavitvi ZASP-B.

21Že sodišče prve stopnje se je izreklo, da se z argumentom, da se je na radijskih valovih in po internetu istočasno predvajala ista glasba, tožena stranka plačilu za internetno predvajanje ne more uspešno upreti. Gre za drugo sredstvo priobčevanja fonogramov (pritožnik internetno predvajanje opredeljuje za sekundarno retransmisijo), drug in širši krog poslušalcev kot pri radiodifuznem oddajanju. Ni pomembno, da tožena stranka glasbo, ki je objavljena v dveh medijih (radiodifuzno in internetno oddajanje) predvaja le enkrat, z enim fonogramom. Bistven je krog poslušalcev, ki mu je sredstvo, s katerim je glasba predvajana, dosegljivo in poslušanost ter promet, ki ga s tem doseže. Osnova za izračun nadomestila za uporabo glasbenih posnetkov na internetu niso prihodki tožene stranke. Tožena stranka šele v pritožbi navaja, da vsako sredstvo priobčevanja, torej tudi internetno predvajanje, množi število poslušalcev, rezultira boljše trženje in povečuje prihodke. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala in ni ločeno prikazovala dohodkov, izvirajočih iz internetnega oddajanja.

22Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega spremeni, odloči o stroških celotnega postopka. Uspeh tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo 3.003,74 EUR, uspela pa z zahtevkom za plačilo 1.622,58 EUR, je približno polovičen. Upoštevajoč ta uspeh je primerno, da pravdni stranki stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje krijeta vsaka svoje (drugi odstavek 154. čl. ZPP).

23Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku izpodbijala zavrnilni del v višini 2.263,84 EUR, uspela pa prisojeno terjatev zvišati za 808,39 EUR, kar je 36 % uspeh. V tem obsegu je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: nagrada za postopek po tar. št. 3210 Odvetniške tarife 168,00 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR, DDV 41,36 EUR, sodna taksa za pritožbo 102,00 EUR, skupaj 331,36 EUR. Glede na uspeh je upravičena do povrnitve 119,16 EUR (drugi odstavek 165. čl. v zvezi z drugim odstavkom 154. čl. ZPP).

24Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na njeno pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo tožene stranke (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

¹ Tarifa Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov.
² Tudi Urad RS za intelektualno lastnino je v svoji odločbi 31223-15/2013-3/101 z dne 21. 1. 2014 (listina B 20) ugotovil, da je bila tarifa določena z aktom tožeče stranke z dne 10.5.2005, objavljena v Uradnem listu 53/2005. Kasneje sprejeto tarifo - objavljeno v Uradnem listu 8/2012 - pa je opredelil za nezakonito določeno zaradi kršitve 156. čl. ZASP pri njenem sprejemanju. Kot skupni sporazum se namreč (skladno z ZASP-B in 4. odstavkom 156. čl. ZASP) lahko uporablja zgolj tarifa, ki je veljala na dan uveljavitve ZASP-B ali začasna tarifa, če pred uveljavitvijo ZASP-B ni bila določena. Možnost ponovnega enostranskega določanja tarife je tako z odločbo Urada RS za intelektualno lastnino kot z odločbo Upravnega sodišča, ki je pravilnost te odločbe presojalo (odločba I U 344/2014), izključena.
³ Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo, Ur. list RS 83/2006 z dne 4. 8. 2006
⁴ Pogodba o pogojih plačila nadomestila za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda IPF v komercialnih radijih programih