VSRS Sodba I Ips 65218/2010

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 65218/2010 z dne 16. 10. 2015 obsojenega A. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 26. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Ob uporabi omilitvenih določil mu je izreklo kazen šest let zapora, v katero mu je vštelo čas, ki ga je obsojenec prestal v priporu. Sodišče prve stopnje je z isto sodbo iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obsojenca zavrnilo obtožbo, da je storil kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju ugrabitve po prvem odstavku 144. člena v zvezi z drugim odstavkom 26. člena KZ. Sodišče je odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 65218/2010 z dne 27. 1. 2016 pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, oziroma po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ter zaradi drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve trdijo, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbo drugega odstavka 83. člena ZKP, ker sta svoji odločitvi oprli na dokaze, ki bi jih bilo treba iz spisa izločiti, saj so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic, dokazi, ki izhajajo iz teh dokazov pa predstavljajo "sadež zastrupljenega drevesa". Menijo, da je bila "s skrivnim snemanjem obsojenca" kršena njegova pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti krivde, oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je pritožbeno sodišče utemeljeno presodilo, da je v primeru kolizije dveh ustavnih pravic (pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravice do osebne varnosti iz 34. člena Ustave) treba ugotoviti, katera izmed njih ima prednost z uporabo načela sorazmernosti. Meni, da je bila posneta izjava obsojenca o nameravani izvršitvi kaznivega dejanja umora in izročitev tega posnetka policiji primeren ukrep, ki je preprečil izvršitev načrtovanega kaznivega dejanja, ukrep pa je bil tudi v skladu s tehtanjem pomena cilja in težo posega v obsojenčevo pravico. Okoliščina, da je S. D. obsojenca snemal, ker je za posnetek prejel plačilo, ne more dati večje teže obsojenčevi pravici do zasebnosti in ne more biti pomembnejša od pravice do življenja, še posebej, ker je bil posnetek uporabljen za zaščito oškodovanke, katere umor je obsojenec načrtoval.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da izpodbijana pravnomočna sodba temelji na dokazih, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic, ter na dokazih, ki v skladu s teorijo o "sadežu zastrupljenega drevesa" izhajajo iz teh dokazov. Vložniki zahteve kršitve utemeljujejo z navedbami, da so bili avdio posnetki pogovora obsojenca s S. D. pridobljeni s kršitvijo obsojenčeve pravice do zasebnosti, ki jo zagotavlja 35. člen Ustave, ki posameznika ščiti pred posegi v zasebnost, tako pred oblastjo kot tudi pred drugimi ljudmi. S. D. je namreč brez vednosti obsojenca posnel njun pogovor v stanovanju z enim samim namenom - da bi ga čimbolj unovčil, nato pa je ta posnetek posredoval R. H., ki ga je predal policiji. Uveljavljano kršitev zaključijo z navedbo, da nihče ne sme brez vednosti in soglasja drugega snemati pogovorov v prostorih, kjer ta oseba lahko upravičeno pričakuje zasebnost, česar pa sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni upoštevalo, ker je zavzelo zgrešeno stališče, da v obravnavanem primeru, kljub kršitvi obsojenčeve pravice do zasebnosti, tako pridobljenih dokazov ni treba izločiti iz spisa.

6Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavanem primeru je bil, da je neugotovljenega dne v maju leta 2005 v Bosni in Hercegovini v stanovanju S. D. z namenom, da bi se maščeval davčni inšpektorici, zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri inšpiciranju poslovanja njegovega podjetja, S. D. nagovarjal, da davčno inšpektorico umori, pri tem pa mu je povedal tudi naslov njenega bivališča, ter mu svetoval način izvedbe njenega umora, tako da na podvozje njenega osebnega avtomobila podstavi bombo, opisano napeljevanje obsojenca k umoru davčne inšpektorice pa je ostalo le pri poskusu, ker S. D. umora ni hotel storiti. Takšen kazenskopravni očitek obsojencu po vsebini pomeni neuspelo napeljevanje, ki je bilo v skladu s tedaj veljavnim drugim odstavkom 26. člena KZ kaznivo, tudi če dejanje ni bilo niti poskušano, ker je šlo za napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja, za katero se je smelo po zakonu izreči kazen tri leta zapora ali hujša kazen.

7Ustava v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen). Za osebnostne pravice je značilno, da so neločljivo zvezane z osebo, ki je nosilec teh pravic; z osebo nastanejo, so samo njej lastne in z njo praviloma tudi ugasnejo. Osebnostni pravici se ni mogoče odreči, obstoji pa možnost, da imetnik te pravice privoli v kršitev v določenem obsegu. Za osebnostne pravice je značilna njihova absolutnost, kar pomeni, da učinkujejo zoper vsakogar (erga omnes), ter da je vsakomur prepovedan poseg v te pravice. Posameznika varujejo pred posegi države in njenih organov, obenem pa te pravice zagotavljajo tudi varstvo pred posegi drugih posameznikov.¹

8Pravica do zasebnosti ter ostalih osebnostnih pravic je torej povzdignjena na raven temeljne pravice in je kot takšna lahko omejena le s pravicami drugih in v primerih, ko to dopušča Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 presodilo, da je v skladu z načelom, da je na tem področju prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno, po Ustavi prepovedan vsak poseg v naštete pravice, razen tistih, ki so izrecno dovoljeni. Pravica do zasebnosti se za posameznika lahko konča samo takrat in tam, ko kolidira z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih. Pri tem pride do kolizije pravic, zato teorija poudarja, da je pri odločanju treba izhajati iz načela sorazmernosti. Poseg v pravico do zasebnosti zunaj teh okvirov ustavno ni dopusten in pomeni kršitev. Objekt varstva pravice do zasebnosti je posameznikova zasebnost (oziroma določeni aspekti njegove zasebnosti) kot nepogrešljiva osebnostna dobrina. Kršitev pravice do zasebnosti pri posamezniku zbudi določeno psihično posledico, ki se izraža v neprijetnih čustvih, kot so na primer žalost, razočaranje, nezaupanje, sram, ponižanje. S kršitvijo zasebnosti je tako kršeno tudi posameznikovo dostojanstvo, njegova duševna integriteta, notranji mir in podobno.

9Vrhovno sodišče je v podobnih zadevah v svojih odločbah že opravilo tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama obdolženca in oškodovanca. V sodbi I Ips 186/2003 z dne 7. 4. 2005 je tehtalo med pravico storilca kaznivega dejanja do glasu in pravico oškodovanca do zasebnosti in miru v domačem stanovanju ter dalo prednost slednji; v sodbi I Ips 375/2007 z dne 15. 5. 2008 je presodilo, da če je obdolženčevo ravnanje zaznala vidna video kamera pred oškodovančevo hišo, obdolženec ne more uživati varstva zasebnosti, ker video nadzor zagotavlja pravico do osebne varnosti oškodovanca in za snemanje ni potrebno soglasje oseb, ki se znajdejo v nadzorovanem območju; v sodbi I Ips 198/2008 z dne 15. 1. 2009 je ob tehtanju dveh ustavnih pravic presodilo, da se mora obsojenčeva pravica do komunikacijske zasebnosti v konkretnem primeru umakniti pravici zasebnega tožilca do varstva njegove časti in dobrega imena in da izvedba dokaza v kazenskem postopku s poslušanjem zvočnega posnetka o izrečenih žalitvah brez obsojenčeve privolitve ne pomeni kršitve obsojenčeve ustavne pravice do zasebnosti; v sodbi I Ips 43776/2010 z dne 13. 9. 2012 je presodilo, da z namestitvijo video kamere tako, da je omogočala nadzor nad parkirnim mestom v garažni hiši, kjer je imela oškodovanka parkirano svoje vozilo, oškodovanka ni posegla v zasebnost obsojenca, ker obsojenec na tem mestu ni mogel uživati varstva zasebnosti; v sodbah I Ips 5909/2011 z dne 18. 7. 2013 in I Ips 9933/2011 z dne 13. 11. 2015 je Vrhovno sodišče dalo prednost pravici do osebne varnosti oškodovank, ki sta storilca kaznivega dejanja tik pred izvrševanjem kaznivega dejanja fotografirali na javnem kraju in posnetek izročili organom pregona; v sodbi I Ips 32239/2013 z dne 27. 10. 2016 je presodilo, da vstop oškodovancev - najemodajalcev v prostore, ki jih je imel v posesti obsojenec, predstavlja poseg v njegovo pravico do zasebnosti, vendar pa je omejitev te obsojenčeve pravice v konkretnem primeru ustavno dopustna, saj sta oškodovanca vstopila v njune prostore z namenom, da bi odvrnila neposredno grozečo škodo na njuni nepremičnini, ki bi nastala z odklopom električne energije, ter z namenom, da preverita, od kod nenavaden zvok, ki se je pojavil, kljub mirovanju električnega števca. V skladu s sodno prakso je tako bistven pogoj za tehtanje med prizadetimi ustavnimi pravicami, da je kolizija med njimi neposredna; kadar sodišče v skladu z načelom sorazmernosti pri tehtanju ugotovi, da je treba dati prednost ustavni pravici oškodovanca, potem kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin storilca kaznivega dejanja sploh ni podana in se zato za takšne situacije določbe drugega odstavka 18. člena ZKP ne more uporabiti.²

10V podobnem primeru kot je obravnavani je odločalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Schenk proti Švici. V tem primeru je oseba, ki ji je bilo s strani naročnika umora predlagano, da za plačilo ubije njegovo nekdanjo ženo, posnela pogovor z naročnikom umora. Posnetek telefonskega pogovora je imel odločilen vpliv na izid kazenskega postopka, saj se je obsodilna sodba v glavnem opirala nanj. Evropsko sodišče je, kljub temu, da je bil dokaz pridobljen s pomočjo nedovoljenega snemanja, torej brez dovoljenja pristojnega sodnika, presodilo, da uvrstitev spornega posnetka med dokaze vložnika pritožbe ni prikrajšala za njegovo pravico do poštenega obravnavanja in torej ni nasprotovala prvemu odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

11V obravnavanem primeru je obsojenec napeljeval k storitvi kaznivega dejanja umora, ki pomeni najhujši poseg v najvišje pravno zavarovano dobrino, to je pravico do nedotakljivosti človekovega življenja. Zvočno snemanje obsojenca in posedovanje posnetka organom pregona zaradi kazenskega pregona obsojenca, nedvomno pomeni poseg v obsojenčevo pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Vendar pa je bil po presoji Vrhovnega sodišča, ob uporabi načela sorazmernosti, poseg v obsojenčevo pravico do zasebnosti v konkretnem primeru dopusten. Zvočni posnetek, ki ga je sodišče upoštevalo kot dokaz, je namreč nastal v trenutku obsojenčevega izvrševanja izredno hudega kaznivega dejanja - napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ. Pravica do osebne varnosti oziroma življenja oškodovanke ima v konkretni situaciji nedvomno prednost pred osebnostno pravico obsojenca do glasu oziroma zasebnosti, v katero je bilo poseženo z zvočnim snemanjem v trenutku izvrševanja kaznivega dejanja in z izvedbo dokaza s poslušanjem posnetka na glavni obravnavi. Obsojenčeva pravica do zasebnosti pogovora, v katerem je potencialnega storilca napeljeval, da davčno inšpektorico ubije s podstavitvijo bombe pod njen avtomobil, torej ne more prevladati nad pravico oškodovanke do nedotakljivosti njenega življenja, ki bi bilo lahko zaradi obsojenčevega ravnanja resno ogroženo.

12Obsojenčevi zagovorniki z obsežnimi navedbami v zahtevi, da je S. D. imel namen posneti kar se da obremenilne izjave obsojenca z namenom, da bi posnetek pogovora čim bolje prodal R. H., da je bil obsojenec s strani S. D. dvakrat prevaran, in sicer, ko ga je ta v pogovoru načrtno napeljeval k podaji obremenilnih izjav zoper oškodovanko, obenem pa je pogovor brez njegove vednosti zvočno snemal, da je S. D. vodil izključno premoženjski motiv, da je S. D. zaslišan kot priča sam izjavil, da obsojenec pri napeljevanju ni mislil resno, ter da je govoril "traparije", da obsojenec ni imel resnega namena ubiti davčne inšpektorice A. P., saj so bile vse njegove izjave podane v stanju jeze, obupa in razočaranja in ob spretnem napeljevanju S. D., ter da je posnete izjave podal v času hude psihične stiske, ko je njegova sestrična umirala zaradi raka, sam pa je užival prepovedane substance, pomirjevala in alkohol, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč s tem izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

13Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila v veliki meri vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornikov obsojenega A. M. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

14Ker je obsojenec po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez premoženja in prihodkov ter prestaja večletno zaporno kazen, ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 5909/2011 z dne 18. 7. 2013.
² Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 18266/2010 z dne 16. 10. 2014.