UPRS Sodba I U 1493/2015-27

I. Tožbi se ugodi in se sklep Vlade RS št. 35501-45/2010/114 z dne 20. 9. 2015 odpravi.

II. Dovoli se obnova postopka o določitvi koncesionarja za rabo podzemne vode iz vrtine RGS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač, zaključenega z odločbo Vlade RS št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008, v obsegu stranske udeležbe za tožnico.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 319,77 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po preteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Zahteva prizadete stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka, v katerem je bila izdana odločba Vlade RS št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008. Iz obrazložitve izhaja, da je Vlada RS z navedeno odločbo kot koncesionarja za rabo podzemske vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač določila A. d.o.o. (v tem postopku prizadeto stranko). Tožnica je v predlogu navajala, da ima omenjeno vrtino ves čas, tudi v času podelitve koncesije, v posesti in uporabi, zato ona in ne prizadeta stranka izpolnjuje pogoje za podelitev koncesije. Za stekleničenje naravne mineralne vode je tehnično usposobljena in ima v lasti polnilnico pijač, v kateri že daljši čas polni naravno mineralno vodo pod blagovno znamko B. Vrtino ves čas vzdržuje, v letih 2001 in 2003 pa je zaprosila tudi za koncesijo za to vrtino. V upravnih postopkih, ki se nanašajo na stanje cevovoda ter vodnega telesa oziroma vode, ima status soglasodajalca in mnenjedajalca, svoj pravni interes pa utemeljuje tudi s tem, da utegne koncesionarjeva raba vode vplivati na stanje hidravlično povezanega vodnega telesa, ki ga tožnica izkorišča v okviru rabe vode iz ostalih vrtin, za katere je že pridobila koncesijo.

2Prizadeta stranka je v upravnem postopku navedla, da ni šlo za zadevo, v kateri bi tožnica sploh lahko imela pravni interes za sodelovanje, da je bila v trenutku podelitve koncesije izključni posestnik in uporabnik predmetne vrtine, da se tožnica sklicuje na okoliščine iz obdobja daleč pred podelitvijo koncesije, da so neutemeljene tožničine navedbe, da utegne raba vode iz predmetne vrtine vplivati na hidravlično stanje ostalih vodnih vrtin, in da so ukrepi glede teh vplivov uvrščeni med obveznosti koncesionarja ter da spor pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah ni pomemben za odločitev o zadevi.

3V nadaljevanju obrazložitve toženka ugotavlja, da je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno, znotraj enomesečnega roka od prejema dopisa, iz katerega je tožnica izvedela za izdano odločbo, pri čemer toženka meni, da so neutemeljeni ugovori prizadete stranke, da naj bi bila tožnica o postopku neposredno obveščena, saj o tem ni nobenih dokazov, trditev, da naj bi o izdaji odločbe poročal tudi časnik Finance, pa ne izkazuje, da je tožnica na ta način izvedela za izdano odločbo. Poleg tega toženka ugotavlja, da je predlog dovoljen kljub temu, da se ne nanaša na "klasično" obnovo postopka, in se pri tem sklicuje na stališča naslovnega sodišča v sodbah IV U 51/2011 in I U 1535/2012 ter na okoliščino, da sta tako tožnica kot prizadeta stranka vložili vlogo za podelitev koncesije za isto vrtino, na isti pravni podlagi.

4Vendar pa toženka meni, da predloga ni vložila upravičena oseba, saj je tožnica sicer res vložila enako vlogo kot prizadeta stranka, na isti pravni podlagi, vendar o njeni vlogi še ni bilo odločeno, kar pomeni, da nima priznane nobene pravice za uporabo vode. Njena vloga za podelitev koncesije je bila vložena prav zato, da se vzpostavi zakonito stanje oziroma pridobi ustrezna pravica, vendar o tej vlogi še ni bilo odločeno, zato tožnica te pravice še nima. Z odločbo, izdano v postopku, katerega obnovo predlaga, zato ne more biti poseženo v njen pravni interes, saj v tem postopku ne more varovati na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Vlogo je sicer podala pravočasno, o njej pa še ni bilo odločeno, vendar ji tako stanje ne daje pravnega interesa za sodelovanje v tujem postopku zaradi varstva svoje pravne koristi, ki še ni priznana. Tudi dovolitev obnove postopka ji ne bi zagotavljala pravice do rabe vode. Če tožnica ustreznega dovoljenja oziroma koncesije še nima, ne more izkazati, da njen interes za vstop v postopek temelji na pravni koristi, oprti na zakon ali drug predpis. Pravnega interesa ne more izkazati niti s trditvami, da še vedno rabi vodo in da koncesionar v času podelitve koncesije ni uporabljal objektov vrtine in ni izpolnjeval pogojev iz zahtev za podelitev koncesije. Take navedbe namreč kažejo na to, da meni, da je bila koncesija podeljena nezakonito, kar pa še ne predstavlja njenega pravnega interesa. Take navedbe bi namreč kvečjemu pomenile, da je v postopku prišlo do kršitve materialnega predpisa, kar pa bi bilo mogoče ugotavljati šele v primeru, če bi bili izpolnjeni formalni pogoji za obnovo postopka in bi bila ta obnova dovoljena. Toženka dodaja še, da sicer dopušča možnost, da je bila tožnica res upravičena do koncesije, vendar o njeni vlogi za podelitev koncesije še ni bilo odločeno.

5Tožnica se z odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter s sodbo dovoli obnovo postopka oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, v vsakem primeru pa zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da se postopek za podelitev koncesije brez javnega razpisa lahko izvede le za po zakonu kvalificirane osebe. Le take osebe so lahko stranke postopka, če pa zahtevek z enako vsebino vloži oseba, ki te kvalifikacije ne izpolnjuje, je treba izvesti postopek po splošnih in ne po posebnih pravilih. Po tožničinem mnenju gre za vprašanje, ali bi se zahteva prizadete stranke sploh smela šteti za zahtevo za postopek po posebnih pravilih iz člena 199 Zakona o vodah (ZV-1) in Uredbe o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RGS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (v nadaljevanju Uredba). Tožnica namreč meni, da prizadeta stranka pogojev za uporabo teh pravil ne izpolnjuje, ker je ob uveljavitvi ZV-1 vodo iz navedene vrtine rabila tožnica, ki je v tem času imela v posesti tudi objekte za črpanje podzemne vode in cevovod od vrtine do polnilnice, kar vse so pogoji za podelitev koncesije brez javnega razpisa. Prizadeta stranka v dosedanjem postopku sploh ni zatrjevala, da je ob uveljavitvi ZV-1 rabila podzemno vodo iz vrtine, kar izhaja tudi iz zgodovine poslovnih in pravnih razmerij med tožnico in prizadeto stranko, ki ga tožnica povzema. Posebej poudarja, da tudi iz koncesijske pogodbe izhaja, da prizadeta stranka podzemne vode iz vrtine ni rabila niti ob objavi Uredbe, niti ob izdaji koncesijske odločbe, v koncesijski pogodbi pa je navedeno, da mora koncesionar šele pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje za polnilnico vode in vodo iz vrtine pričeti rabiti po 31. 8. 2011.

6Poleg tega tožnica meni, da so izpolnjeni najmanj pogoji za njeno stransko udeležbo, za kar ni pravno odločilno, da nima pravice za uporabo vode iz vrtine. Ker je vodo rabila ob uveljavitvi ZV-1, je zakonodajalec zanjo določil poseben pravni režim, na podlagi katerega utemeljeno pričakuje, da bo po njeni vlogi izveden postopek koncesije brez javnega razpisa, v katerem ji bo priznan status stranke. Prav tako utemeljeno pričakuje, da ji bo v tem postopku podeljena koncesija. Ker toženka z isto pravico ne more razpolagati dvakrat in so kapacitete vrtine omejene, koncesija pa je bila v celotnem obsegu teh kapacitet podeljena prizadeti stranki, pravne posledice izdane odločbe preprečujejo, da bi bila koncesija podeljena tudi tožnici. To izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, saj toženka dopušča možnost, da je bila tožnica upravičena do koncesije, s čimer posredno priznava njeno pravno korist.

7Toženka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, poleg tega pa še, da oseba ne more pridobiti statusa aktivne stranke v postopku, če v tem postopku niti ni dala vloge. Tožnica statusa stranke ne more pridobiti na temelju navedb, da naj bi prizadeta stranka ta status pridobila nezakonito, saj ta okoliščina ne predstavlja njene pravne koristi. Zato so vse navedbe, ki se nanašajo na zakonitost pridobitve koncesije v tem postopku brezpredmetne, saj niso predmet odločanja o predlogu za obnovo postopka. Brez odločitve o vlogi, ki jo je za podelitev koncesije vložila tožnica, ni mogoče trditi, da tožnica izpolnjuje pogoje za podelitev koncesije na navedeni vrtini oziroma izkazuje pravno korist v zvezi s tem. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica nima in nikoli ni imela priznane nobene pravice za uporabo vode iz navedene vrtine, niti ni te vrtine ali objektov za črpanje nikoli imela v posesti, zato z izdajo odločbe v obravnavanem postopku ni moglo biti poseženo v njen pravni interes. Strinja se z razlogi toženke in poudarja, da je ob podelitvi koncesije izpolnjevala vse pogoje za to, česar tožnica ne zanika. Dodaja, da je imela tožnica na voljo pravna sredstva, da bi lahko pospešila odločitev o svoji vlogi za podelitev koncesije, kar pa ni predmet tega postopka. Materialni predpis, ki bi lahko vzpostavil razmerje tožnice do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka je Uredba, po kateri tožnica ne izpolnjuje pogojev za podelitev koncesije, kar pomeni, da pravnega interesa nima. Vrtina RgS-2/88 ni bila predmet pogodbe, s katero je tožničina pravna prednica kupila poslovni delež družbe C. d.o.o., skupaj z ostalimi vrtinami mineralne vode v Rogaški Slatini, vznemirjanje lastninske pravice na tej vrtini pa je tudi predmet postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju. O spremembi lastništva na vrtini in zemljišču je bila tožnica obveščena, tožnica ali njeni predniki pa ne v času sprejetja Uredbe, ne prej ali kasneje ni imela v posesti in rabi objektov vodnjaka, kot zahteva Uredba. Stranka z interesom je izpolnila svoje obveze iz koncesijske pogodbe, zgradila je svoj cevovod in svojo polnilnico ter začela s polnjenjem steklenic, torej vrtino že izkorišča. Za novo zgrajene objekte ima vsa potrebna upravna dovoljenja. Stranka z interesom iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, smiselno, z navedbo stroškovnika, pa zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

9Tožeča in prizadeta stranka v nadaljnjih pripravljalnih vlogah smiselno ponavljata navedbe iz tožbe in odgovora na tožbo ter jih podrobneje pojasnjujeta, dodajata pa še nadaljnje navedbe v zvezi z lastništvom, posestjo in rabo vode iz vrtine RGS-2/88.

10Tožba je utemeljena.

11Tožnica je v obravnavani zadevi predlagala obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnosti udeležbe v postopku. Pri tem sodišče že uvodoma ugotavlja, da predmetni postopek ni bil začet na tožničino zahtevo, niti ni tekel zoper tožnico, tako da tožnica očitno ne ustreza opredelitvi stranke iz prvega odstavka 42. člena ZUP. Zato je za odločitev v postopku bistveno vprašanje, ali tožnica izpolnjuje pogoje za položaj stranskega udeleženca, ali bi torej v postopku lahko sodelovala zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP), torej neposrednih, na zakon ali drug predpis oprtih osebnih koristi (drugi odstavek 43. člena ZUP).

12Na možnost stranske udeležbe po presoji sodišča v ničemer ne vpliva okoliščina, da gre za postopek, ki je potekal na podlagi četrtega odstavka 199. člena ZV-1, torej za postopek za podelitev koncesije brez javnega razpisa. Namen javnega razpisa je namreč omogočiti vsem osebam, ki se želijo potegovati za podelitev koncesije, enakopraven položaj, česar ni mogoče enačiti z možnostjo tretjih, da v tem postopku s stransko udeležbo zaščitijo svoje (druge) pravne interese. Povedano drugače: zakonsko opredelitev, kdo lahko zahteva podelitev koncesije brez javnega razpisa, je mogoče primerjati z določbami, ki v nekaterih postopkih za status stranke predpisujejo posebne pogoje, kar pa osebam, ki v takem postopku ne morejo biti stranke, v ničemer ne preprečuje možnosti stranske udeležbe.

13Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP, po katerem mora organ, pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, po prejemu predloga preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Toženka pri tem kot razlog za zavrženje predloga sicer formalno navaja, da predloga ni podala upravičena oseba, vendar iz obrazložitve izhaja, da je dejanski razlog to, da tožnik ni uspel izkazati pravnega interesa za udeležbo v postopku, torej okoliščine, na katero se predlog opira. Bistvo (in hkrati posebnost) odločanja o dovolitvi obnove iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP je namreč prav preverjanje okoliščin, iz katerih utegne izhajati predlagateljevo upravičenje do udeležbe v postopku in s tem status "upravičene osebe".

14Dokazni standard, ki ga za okoliščine, na katere se predlog opira, predpisuje prvi odstavek 267. člena ZUP, je, da morajo biti te okoliščine verjetno izkazane. Standard, ki ga za stransko udeležbo v postopku določa prvi odstavek 43. člena ZUP, je celo nižji, saj po njem pravni interes izkaže oseba, ki zgolj zatrjuje, da v postopek vstopa zaradi varstva svojih pravnih koristi. Zakon torej prag za stransko udeležbo postavlja relativno nizko, saj je treba celo po strožji od navedenih zakonskih določb, ki velja za odločanje o obnovi postopka, zgolj "verjetno izkazati" obstoj pravnega interesa, zaradi varstva katerega bi predlagatelju šla udeležba v (zaključenem) upravnem postopku.

15To pomeni, da je podrobnejši oziroma vsebinski preizkus predlagateljevih navedb po višjem dokaznem standardu pridržan za odločanje v morebitnem obnovljenem postopku, saj organ šele tedaj vsebinsko odloča o strankini pravici ali obveznosti oziroma njenem posegu v pravni interes stranskega udeleženca.

16Kot že rečeno, je po drugem odstavku 43. člena ZUP pravna korist, ki jo mora predlagatelj obnove "verjetno izkazati", neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pravno varovan interes, ki ga je treba upoštevati v upravnem postopku, je torej podan 1.) če se nanaša na določen omejen krog subjektov, ki se glede možne prizadetosti z odločitvijo upravnega organa razlikujejo od drugih; 2.) če bo z odločitvijo upravnega organa, izdano v konkretnem postopku, ta interes lahko neposredno prizadet; in 3.) če obstaja pravna norma, na katero lahko ti subjekti oprejo svoje predloge in zahtevke in ki jo mora pri svojem odločanju v konkretni zadevi upravni organ upoštevati. Določena pravna norma lahko sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Tako je pravni interes posameznika mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določena ravnanja oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta pravna norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo (odločba Ustavnega sodišča RS Up 741/12-21).

17Tožnica svoj pravni interes utemeljuje na treh okoliščinah: da je tudi sama vložila vlogo za podelitev koncesije na enaki pravni podlagi kot prizadeta stranka, da prizadeta stranka ni izpolnjevala pogojev za podelitev koncesije, kar smiselno pomeni, da ne bi smel biti izveden postopek brez javnega razpisa po četrtem odstavku 199. člena ZV-1, in da izpodbijana odločba o podelitvi koncesije lahko poseže v njene koncesijske pravice za izkoriščanje vode iz drugih vrtin, ki se napajajo iz istega vodonosnika.

18Prva izmed navedenih okoliščin, da je tožnica pred prizadeto stranko vložila vlogo za podelitev koncesije na isti vrtini in na isti pravni podlagi, med strankami niti ni sporna. Prav tako niso sporne tožničine navedbe, da se tako njena vloga, kot tudi koncesijska odločba nanašata na celotno kapaciteto vrtine, da torej ni mogoča podelitev dveh koncesij.

19Ta okoliščina po presoji sodišča brez dvoma pomeni, da tožnica izkazuje pravni interes za vstop v predmetni postopek. Z vlogo za podelitev koncesije je namreč zahtevala prav pravico, ki je bila na podlagi predmetnega postopka podeljena prizadeti stranki. Pri tem v okviru presoje obstoja pravnega interesa za vstop v postopek (še) ni pomembno, ali prizadeta stranka - in še manj tožnica - dejansko izpolnjujeta materialnopravne pogoje za podelitev koncesije. Odločitev o podelitvi koncesije eni izmed njiju namreč smiselno pomeni hkratno (negativno) odločitev o podelitvi iste pravice drugi, ki po eni strani izgubi pravni interes za odločanje o svoji vlogi, saj je o zahtevani pravici že odločeno, po drugi strani pa se odločitvi niti ne more upreti, saj pravnih sredstev (razen zahteve za obnovo postopka) niti ne more vlagati, ne da bi ji bil pred tem priznan pravni interes oziroma status stranskega udeleženca. Tožničin predlog za obnovo postopka je zato po presoji sodišča že zgolj iz tega razloga utemeljen.

20Podobno velja tudi za drugega izmed navedenih razlogov, namreč za tožničino zatrjevanje, da prizadeta stranka ni izpolnjevala zakonskih pogojev za podelitev koncesije brez javnega razpisa po četrtem odstavku 199. člena ZV-1, ker v trenutku uveljavitve tega zakona ni dejansko rabila predmetnega vodnega dobra. Tožnica je svojo trditev (med drugim) opira na določbo koncesijske pogodbe, po kateri mora prizadeta stranka šele pričeti izkoriščati vodo iz vrtine do določenega datuma, in zgraditi oziroma legalizirati ustrezno infrastrukturo, česar ne toženka, ne prizadeta stranka po vsebini ne izpodbijata oziroma ne navajata, da bi te določbe pomenile kaj drugega, prizadeta stranka pa celo izrecno navaja, da je na podlagi koncesijske pogodbe zgradila ustrezno infrastrukturo.

21Skupaj s tem, da se tožnica dejansko, z vložitvijo ustrezne vloge, tudi sama poteguje za podelitev koncesije na isti vrtini, je po presoji sodišča tudi v tem primeru izkazan njen pravni interes za vstop v postopek, saj je od izida tega postopka neposredno odvisna njena možnost uveljavljanja pravice do podelitve koncesije, bodisi na podlagi javnega razpisa, bodisi po posebnih pravilih iz četrtega odstavka 199. člena ZV-1.

22Nestrinjanje sodišča s stališčem toženke, da lahko pravni interes za vstop v postopek temelji le na pravici, ki je bila že priznana z odločbo, sicer izhaja že iz gornje obrazložitve, vendar sodišče zaradi jasnosti vendarle dodaja še, da tako stališče ni v skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZUP. Po jasnem in nedvoumnem besedilu teh zakonskih določb namreč zadostuje, da taka pravica izhaja iz zakona oziroma podzakonskega akta, pri tem pa niti ni nujno, da gre za pravico, ki je premet odločanja v postopku. Tudi sicer je odločanje o obstoju oziroma podelitvi pravice lahko šele predmet končne oziroma materialne odločitve v postopku in ne že (procesnega) odločanja o pravici do vstopa v postopek oziroma dovolitvi obnove postopka.

23Ker sta iz navedenih razlogov verjetno izkazani dve od okoliščin, iz katerih izhaja tožničin pravni interes in s tem pravica do udeležbe v postopku, se sodišče ne opredeljuje še do tretje, namreč morebitnega vpliva podeljene koncesije na njene druge koncesijske pravice.

24Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila upravnega postopka, ob tem pa ni pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena tega zakona, zato je iz razlogov po tretji točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravilo.

25Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je že toženka navedla razloge, na katere je oprla ugotovitev, da je tožničin predlog za obnovo postopka dovoljen in pravočasen, stranke pa v upravnem sporu teh ugotovitev niso izpodbijale. Tudi prej navedene ugotovitve sodišča o verjetni izkazanosti okoliščin, na katere tožnica opira predlog za obnovo postopka, temeljijo na okoliščinah, ki med strankama niso sporne, saj jih deloma navajajo vse od njih (tožničina vloga za podelitev koncesije), deloma pa gre za neizpodbijane navedbe tožnice (določbe v koncesijski pogodbi, iz katerih bi utegnilo izhajati, da prizadeta stranka v času izdaje koncesije dejansko ni izkoriščala vode iz predmetne vrtine). To pomeni, da dajejo podatki postopka zanesljivo podlago za odločitev o stvari, kar dopušča tudi narava stvari, saj gre za procesno odločitev. Ker bi ob tem zgolj odprava izpodbijanega sklepa in ponovni postopek pred pristojnim organom že zaradi dosedanjega trajanja postopka pomenil očitno, težko popravljivo škodo za stranke v tem postopku, je sodišče v skladu s prvo točko prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo samo odločilo o stvari.

26Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, so izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove postopka iz prvega odstavka 267. člena ZUP, zato je v skladu s to zakonsko določbo in na podlagi prej navedenega prvega odstavka 65. člena ZUS-1 dovolilo obnovo predmetnega postopka v predlaganem obsegu, namreč v obsegu vključitve tožnice v postopek.

27Kot je bilo že obrazloženo, temelji odločitev na razlagi pravil postopka in dejanskih ugotovitvah iz upravnega postopka, ki med strankama niso sporne, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

28Po prvem odstavku 25. člena ZUS-1 sodišče v primeru, če odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot je bilo obrazloženo, je sodišče v tej zadevi odločilo na tak način, zato odločitev o povračilu stroškov tožnici temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, upošteva le stroške, ki so bili potrebni.

29Tožnica je stroške priglasila na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), ki v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, določa stroške v znesku 285,00 EUR (tretji odstavek 3. člena), ta znesek pa se v primeru, če je bilo treba stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, poveča za 10% (4. člen), torej na skupaj 313,50 EUR. Poleg tega je tožnica priglasila še materialne stroške v višini 2%, torej skupaj 319,77 EUR. Ti stroški po presoji sodišča brez dvoma pomenijo stroške, potrebne za ta upravni spor, zato jih je sodišče v celoti priznalo in naložilo v plačilo toženki.

30Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

31Prizadeta stranka se je v svojih vlogah zavzemala za zavrnitev tožbe, kar pomeni, da je nastopala na strani toženke, ki v sporu ni uspela. Sodišče je zato ob smiselni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP njeno zahtevo za povrnitev stroškov zavrnilo.