VSRS Sodba in sklep II Ips 173/2013

I. Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o podrednem tožbenem zahtevku, zavrže.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožnica je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti 1.790,40 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bi se na nepremičninah parc. št. 1642/1, 1643/3, 1643/2 ter 1645/18, 1645/12, 1645/15, vse k. o. ..., vknjižila lastninska pravica tožnice. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za sklenitev pogodbe o neodplačnem prenosu lastninske pravice na teh nepremičninah na tožnico. Tožnici je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3Tožnica je zoper navedeno sodbo vložila revizijo. V njej se sklicuje na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), ki določajo, kaj je komunalni prispevek in kdo je zavezanec za njegovo plačilo. Navaja, da je ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da tožnica ni podala ne izkazala navedb v smeri, da je toženka v izgradnjo komunalnih naprav in nakup zemljišča vložena sredstva dobila povrnjena od končnih kupcev, zmotna in nasprotna vsebini listin in zapisnikov. Tožnica je take trditve podala v tožbi in prvi pripravljalni vlogi, predlagala je tudi izvedbo dokaza z zaslišanji prič. Zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ocene drugostopenjskega sodišča, da tožnica ni podala konkretnih trditev niti o obračunu komunalnega prispevka, ki bi ga toženec moral plačati, niti trditev o vrednosti toženčeve investicije v komunalno opremljanje ter da njene trditve niti logične niso, so nerazumljive in nasprotujejo razlogom sodišča prve stopnje. Tožnica je ves čas zatrjevala, da je bil toženec oproščen plačila komunalnega prispevka za poslovne objekte, ki jih je zgradil na delčku zemljišč znotraj poslovne cone. Nikdar ni trdila, da je toženca oprostila plačila komunalnega prispevka za gradnjo infrastrukturnih objektov. Poudarja, da je zagotovila komunalno infrastrukturo za delček predmetne poslovne cone, in sicer za tisti del, za katerega je toženec izkazoval interes zaradi gradnje treh poslovnih objektov, vendar ne na klasičen način. V posledici dogovorov med strankama so končni kupci teh objektov dejanski plačniki komunalnega prispevka, ki pa ni šel na račun tožnice (po zakonu), ampak na račun toženca (po dogovoru). Toženec je tako prejel plačilo vseh stroškov izgradnje manjkajoče komunalne infrastrukture in bi po dogovoru in na podlagi zakonskih določil moral to celotno infrastrukturo, vključno z dostopno potjo, prenesti na tožnico. V skladu z zakonskimi določili mora občina zagotavljati gradnjo komunalne infrastrukture, kamor sodijo tudi ceste. Ne drži, da tožnica svoj zahtevek gradi izključno na pravnoposlovnem odnosu. Glede na dejstvo, da tožnica v zvezi s predmetno dostopno cesto izvaja vse javne dolžnosti, ni pa vknjižena kot lastnica, bi ji morala toženka izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo tudi na podlagi določb Zakona o javnih cestah in ZSZ. V zvezi s tem nobeno sodišče ni podalo ustrezne pravne argumentacije. Če pa ne izkazuje pravne podlage za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, pa jo vsekakor za to, da s tožencem sklene ustrezno pogodbo za prenos lastninske pravice. Nepremičnine so določljive, toženec je zanje že prejel plačilo v obliki oprostitve komunalnega prispevka za poslovne objekte ter so tako izpolnjeni vsi zakonski pogoji po Obligacijskem zakoniku in Stvarnopravnem zakoniku. Sodišče druge stopnje je zato napačno uporabilo materialno pravo oziroma je sodba v delu določitve pravne podlage za prenos lastninske pravice ostala neobrazložena. Ne drži, da skuša svoj pravni položaj graditi kot močnejša stranka v javno - zasebnem partnerstvu. Želi zgolj urediti razmerja iz preteklosti. Tožnica je dolžna predmetno pot vzdrževati in zagotavljati nemoteno uporabo vsem. Če je ta v zasebni lasti, to lahko povzroči oškodovanje tretjih. Zaveda se potrebe po skrbnem poslovanju in vodenju dokumentacije. Zdaj pa se lahko spremeni le to, da se dejansko stanje prilagodi zakonskemu. Zmotna in protispisna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožnica uveljavlja lastninsko pravico na zemljiščih, katerih površina je večja od odmerjene površine poti.

4Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožencu, ki je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrnitev.

5Revizija je delno nedovoljena, sicer ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). V primeru, da predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožeča stranka v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (prim. drugi odstavek 180. člena ZPP in drugi odstavek 44. člena ZPP). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, mora tožeča stranka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek posebej. Ob navedbi ene vrednosti spornega predmeta za glavni in za podredni zahtevek, ki temeljita na različni dejanski in pravni podlagi, se po ustaljeni sodni praksi tega sodišča šteje, da je navedena vrednost za glavni zahtevek, za podredni zahtevek pa ne.¹

7Tožnica je v tožbi uveljavljala dva zahtevka, primarnega (za izstavitev zemljiškoknjižne listine) in podrednega (za sklenitev pogodbe), ki temeljita na različni pravni in dejanski podlagi. Za oba zahtevka je v tožbi navedla sporno vrednost 64.968,40 EUR. Skladno z zgoraj obrazloženim je treba šteti, da je navedba vrednosti spornega predmeta izostala za podredni zahtevek, kar ima za posledico nedovoljenost revizije v tem delu. Revizijo je bilo zato treba v delu odločitve o podrednem tožbenem zahtevku zavreči (377. člen ZPP).

8S primarnim tožbenim zahtevkom, glede katerega je revizija dovoljena, je tožnica uveljavljala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na spornih nepremičninah. Sodišče druge stopnje je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da tožnica ob dokazanem ustnem dogovoru, da toženec področje bodoče komunalne cone (svoja zemljišča) skladno s prostorskim izvedbenim aktom opremi s komunalno infrastrukturo in da tožnica tožencu komunalnega prispevka ne zaračuna, ni dokazala njegove dodatne zatrjevane vsebine - dogovora o prenosu lastninske pravice na dostopni poti (ki poteka po spornih nepremičninah) na tožnico.

9Velja, da zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pride v poštev le pri pravnoposlovnem razpolaganju s knjižnimi pravicami. Takšen zahtevek tožnice bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi dokazala sklenitev zavezovalnega pravnega posla glede predmetnih nepremičnin. Za odločitev o dovoljenem delu revizije je zato ključno, da iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, izhaja, da dogovor o zavezi toženca, da prenese lastninsko pravico na dostopni poti na tožnico, ni bil sklenjen (niti v ustni obliki). Revizijsko nasprotovanje takšnim ugotovitvam pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji. Ob tem je treba opozoriti, da ob odsotnosti obstoja dogovora tudi tožničino sklicevanje na teorijo realizacije ne more biti uspešno. Realizirana je lahko po 73. členu Zakona o obligacijskih razmerjih samo pogodba, ki je bila sklenjena, le da ne na predpisan obličen način. Odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka je torej zaradi nedokazanosti sklenitve dogovora, ki bi toženca obvezoval k izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila, materialnopravno pravilna, drugačna revizijska zavzemanja pa so neutemeljena.

10V odgovor na ostale revizijske navedbe je treba zgolj poudariti, da druge materialnopravne podlage, ki bi tožencu nalagala izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice tožnice na spornih nepremičninah, ni. Navedeno sta tožnici ustrezno (in podrobneje) pojasnili sodišči prve in druge stopnje, zato z revizijskimi očitki, ki to spregledajo, ne more uspeti.

11Glede na obrazloženo revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

12Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

¹ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 728/2008, II Ips 359/2009, II Ips 219/2008, II Ips 259/2005 in druge.