VSRS Sodba II Ips 85/2015

Revizija se zavrne.

1Tožnica zahteva objavo popravka, ki se nanaša na 17. 3. 2014 objavljen prispevek novinarke B. B. z naslovom "Zapletanje rektorja C. C." v informativni oddaji A., predvajani na TV ... med 19.00 in 19.30, in se glasi:

"Rektor Univerze ... ne laže"

Novinarka B. B. je v prispevku z naslovom "Zapletanje rektorja C. C.." neresnično navajala, da je rektor Univerze ... C. C.. novinarjem in javnosti lagal, ko je novinarjem na tiskovni konferenci dne 5. 3. 2014 v zvezi s kriminalistično preiskavo na univerzi navedel, da on tega ni prijavil. V odredbi preiskovalne sodnice, ki so jo kriminalisti izročili ob prihodu na univerzo, namreč piše, da je izdana na podlagi prijave Urada za nadzor proračuna pri Ministrstvu za finance (MF-UNP) z dne 22. 11. 2012. Tudi niso bile resnične navedbe novinarke, da je rektor, takoj za tem, ko je prejel vprašanja uredništva, obrnil ploščo. O kazenski ovadbi z dne 24. 7. 2013, ki je bila podana zoper neznane storilce, je namreč Univerza ... obvestila javnost že dne 28. 10. 2013 v odgovoru na anonimko iz oktobra 2013. Prav tako je bilo pismo zaposlenim na univerzi pripravljeno že pred postavitvijo vprašanj novinarke. Tudi ne držijo očitki novinarke, da se rektor ne odziva na vprašanja in pozive, saj sta novinarko rektor in predstavnica za odnose z javnostmi Univerze ... večkrat, tako kot druge novinarje, povabila na pogovor, na katerega pa se ni odzvala.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3Zoper to sodbo je tožnica vložila dovoljeno revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da bo pritožbi ugodeno, podredno pa, da naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu v novo sojenje. Zatrjuje obstoj absolutne bistvene procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki naj bi jo sodišče storilo, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožničinega rektorja C. C. in predstavnice za stike z javnostjo D. D. v vsebini, kot je bilo predlagano. Rektor bi lahko pojasnil, kdo je podal prijavo zoper znanega storilca v smeri kaznivega dejanja goljufije na škodo EU, na podlagi katere prijave/ovadbe je bilo začeto procesno opravilo predloga za izdajo odredbe o hišni preiskavi in na podlagi katere prijave je bila odrejena hišna preiskava pri tožnici. Pojasnil bi lahko tudi kontekst izjave "jaz tega nisem prijavil" in zanikal, da je obrnil ploščo. Podobno velja glede druge predlagane priče. Tožnica je to kršitev uveljavljala že v pritožbi, pritožbeno sodišče pa je ni odpravilo, zato jo je prevzelo za svojo (t. i. perpetuacija kršitve na drugi stopnji). V drugem delu revizije tožnica utemeljuje svoje materialnopravno stališče, da zahtevani popravek v celoti ustreza popravku iz 26. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed). Novinarka je pripravila manipulativen prispevek z namenom senzacionalističnega poročanja, glede katerega tožnica mora imeti pravico do popravka. Pojasnjuje, da zaradi zahteve po sorazmerni dolžini popravka (31. člen ZMed) ni mogla na dolgo in široko razlagati vseh okoliščin in nasprotnih dejstev. Sodišči nižjih stopenj ne razumeta bistva zadeve. Ni sporno, da je tožnica po rektorju podala kazensko ovadbo zoper neznane storilce na Specializirano državno tožilstvo v Ljubljani in o tem obvestila javnost na svoji spletni strani. Dejstvo pa je, da so tistega dne kriminalisti izvrševali odredbo o hišni preiskavi, ki je bila izdana na podlagi prijave Urada za nadzor proračuna pri Ministrstvu za finance oziroma zahteve Okrožnega državnega tožilstva v Kopru na podlagi te prijave. Ločiti je treba kazenskopravne pojme, in sicer prijavo na policijo ter kazensko ovadbo. Rektorjeva izjava: "Jaz tega nisem prijavil", se je nanašala na razloge za prihod kriminalistov na univerzo tistega dne na podlagi izdane odredbe o hišni preiskavi, novinarka pa je nanjo navezala kazensko ovadbo z dne 24. 7. 2013. Rektor ni zanikal kazenske ovadbe, temveč je zanikal prijavo na policijo, na podlagi katere je bila izdana odredba o hišni preiskavi. Rektor se je izražal pravno pravilno in natančno ter korektno. Šlo naj bi za dve različni zadevi. Kazensko ovadbo proti neznanim storilcem z dne 24. 7. 2013 je tožnica objavila na svoji spletni strani 28. 10. 2013. S tem je negirala novinarkino izjavo, da je rektor obrnil ploščo. Ni bistveno, kdaj je bilo pismo zaposlenim odposlano, temveč kdaj je začelo nastajati oziroma je nastalo, saj to pomeni, da novinarkina vprašanja niso bila sprožilni element za njegovo pripravo.

4Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Uvodoma je treba poudariti, da je popravek, katerega objavo zahteva tožnica v konkretni zadevi, istoveten s popravkom, katerega objavo je zahtevala v zadevi, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo pod opr. št. II Ips 154/2015, in se nanaša na v bistvenem enak prispevek novinarke B. B., objavljen v dveh medijih. V sodbi II Ips 154/2015 z dne 20. 8. 2015 se je tako Vrhovno sodišče že opredelilo do vseh ključnih procesnih in materialnopravnih vprašanj, ki jih načenja revidentka (tudi) v tej zadevi, in njene argumente zavrnilo.

7Vsebina oziroma namen pravice do popravka (40. člen Ustave RS) je ta, da se v primeru, ko je novinarsko obvestilo objektivno takšno, da lahko posega v materialnopravne pravice oziroma interese posameznika, organizacije ali organa, temu da možnost, da se na to odzove na enakovrednem medijskem mestu. Primarno je namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega, ki lahko v odzivu na objavljeno obvestilo zatrjuje netočno prikazovanje dejstev in ščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Hkrati se z njo varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Gre za način, na katerega lahko posameznik s sredstvi medijskega prava brani svojo čast ali dobro ime z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, ki ga zadeva. S tem, ko ima prizadeti možnost objave popravka, je njegov položaj nasproti medijem bolj uravnotežen, ustvarjeno je neko ravnotežje, varovano je načelo enakosti orožij.¹ Normativna hipoteza 40. člena Ustave RS ne predvideva, da bi moralo biti obvestilo, katerega popravek se zahteva, netočno, neresnično. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da institut pravice do popravka materialne resnice sploh ne obravnava na tak način, najmanj pa na način, da bi morala biti (ne)resničnost navedb bodisi v samem obvestilu bodisi v njegovem popravku predmet dokaznega postopka. Vprašanje resnice se v okviru instituta pravice do popravka obravnava na povsem drugačni metodološki ravni. Gre za metodo, ki jo izraža latinski rek audiatur et altera pars (naj se sliši tudi druga stran). Tisti, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih (primerjaj prvi odstavek 26. člena ZMed), se ima pravico o tem izjaviti na enakovrednem medijskem mestu. Vprašanje (ne)resničnosti se na tej točki z vidika pravice do popravka konča ? od tu dalje je na avditoriju, da presodi, katera od obeh strani (oziroma koliko) ima prav.²

8Konkretni tožbeni zahtevek sta sodišči nižjih stopenj pravnomočno zavrnili na podlagi analize besedila zahtevanega popravka v povezavi s prvotnim novinarskim prispevkom in v luči 31. člena ZMed, ki je pokazala, da njegova sporočilna moč ne ustreza standardu vsebinskega zanikanja navedb v objavljenem obvestilu. Ugotavljanje drugih dejstev, to je tistih, ki se ne nanašajo na samo sporočilno moč in vsebino besedila popravka (kdo je podal ovadbo, kdo je podal prijavo in kaj je bilo mišljeno z rektorjevo izjavo), na te zaključke ne bi moglo prav nič vplivati,³ zato sta sodišči prve in druge stopnje tožničina dokazna predloga za zaslišanje rektorja in predstavnice za stike z javnostmi zavrnili utemeljeno. V reviziji očitana absolutna bistvena procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9Pri zakonskem opredeljevanju vsebine in obsega pravice do popravka, ki je zaradi same narave te pravice ter njene vsebinske neopredeljenosti na ustavni ravni nujno, mora zakonodajalec opraviti tehtanje pravic in interesov, ki prihajajo v kolizijo. Pri tem je treba upoštevati, da pravica do popravka omejuje svobodo izražanja (39. člen Ustave RS), pa tudi pravico lastnikov in izdajateljev medijev do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Uresničitvi opisanega so namenjene (tudi) določbe ZMed, ki opredeljujejo pogoje za obveznost objaviti zahtevani popravek in odklonitvene razloge (primerjaj 26. do 31. člen ZMed). Iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed sledi zahteva, da mora uveljavljani popravek zanikati navedbe v obvestilu oziroma prikazovati druga ali nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Kakšna mora biti narava zanikanja in v kolikšni meri mora popravek vsebovati tudi nasprotna dejstva ali okoliščine, je odvisno od konkretnega primera. Ni mogoče izključiti, da bo v posameznem primeru zadoščalo golo zanikanje nekega novinarskega sporočila,⁴ a vendarle v večini primerov z golim (posplošenim) zanikanjem obrambni namen pravice do popravka (to pa je varstvo prizadetih materialnopravnih pravic) ne bo uresničen. V takih primerih bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v svobodo novinarskega izražanja (svobodno uredniško politiko) ter posredno v svobodno gospodarsko pobudo. Če naj pri novinarskem prispevku in nato zahtevanem popravku dejansko gre za dialog, namenjen (splošnemu medijskemu) avditoriju, mora biti ta ustrezno vsebinski, da bo (u)porabniku medija omogočil oblikovanje racionalnega stališča o prispevku. Poleg tega se mora nanašati na tisto vsebino novinarskega prispevka, ki je v posameznikove materialnopravne pravice oziroma interese posegla, ne pa morebiti v neke njegove obrobne in z vidika prizadete materialnopravne sfere nebistvene dele.

10V obravnavanem primeru sta se sodišči nižjih stopenj strinjali, da je bil novinarski prispevek tak, da se je tožnica imela pravico nanj odzvati, svojo zavrnilno odločitev, kateri pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, pa sta oprli na stališče o obstoju odklonitvenega razloga iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Ta pravzaprav pove, da odgovorni urednik ni dolžan objaviti besedila, ki ne ustreza zakonski definiciji popravka. Popravek, katerega objavo zahteva tožnica, se nanaša na tri vsebinska jedra spornega novinarskega prispevka: rektorjevo izjavo na novinarski konferenci v zvezi s kriminalistično preiskavo na univerzi, da on tega ni prijavil, označeno za laganje; rektorjevo ravnanje, označeno za obračanje plošče, in rektorjevo (ne)odzivnost na novinarkino namero, da mu predoči ovadbo in ga vpraša, zakaj se je zlagal. Sporočilni pomen rektorjeve izjave, da on tega ni prijavil, je jasen, in sicer da rektor vzročnostno nima nič s kriminalistično preiskavo, da torej ni ukrenil ničesar, kar bi vzročnostno do nje lahko privedlo. Revizijske trditve, ki se opirajo na kazenskopravno terminologijo, v resnici posteriorno vzpostavljajo drugačen kontekst te izjave. Prav to, da to počnejo šele posteriorno (šele v okviru tega pravdnega postopka), je po presoji revizijskega sodišča odločilnega pomena za zavrnitev zahtevka. Če bi tožnica takšno posteriorno vzpostavljanje konteksta nekega sporočila podala v samem popravku, bi bilo (lahko) drugače. A tega ni storila. Trditev v zahtevanem popravku se glasi: "V odredbi preiskovalne sodnice, ki so jo kriminalisti izročili ob prihodu na univerzo, namreč piše, da je izdana na podlagi prijave Urada za nadzor proračuna pri Ministrstvu za finance (MF-UNP) z dne 22. 11. 2012." Takšna trditev pa nima sporočilne moči, ki bi rektorjevo izjavo in nanjo navezujočo se novinarkino vrednotno oceno postavila v bistveno drugačen kontekst. Zgolj razodeta vsebina odredbe za hišno preiskavo (okoliščina, da tožnica v njej ni bila navedena kot ovaditelj) ne pomeni zanikanja bistva navedb iz prispevka, da je (tudi) tožnica podala kazensko ovadbo v zvezi z istimi nepravilnostmi.

11Ostala dva sporočilna sklopa, na katera se odziva zahtevani popravek, sta zgolj obrobnega pomena in sama zase sploh ne bi zadostila osnovnemu pogoju za uresničitev pravice do popravka - da obvestilo prizadeva posameznikovo pravico ali interes (primerjaj prvi odstavek 26. člena ZMed). Poleg tega drži, da tožnica z navedbo dejstva, da naj bi bila javnost z ovadbo zoper neznane storilce seznanjena že v letu 2013 z objavo na njeni spletni strani, bistveno ne zanika vrednotne sodbe, da rektor obrača ploščo, to je da v svojih nastopih glede obravnavane problematike ni konsistenten. Prav tako so pravilni razlogi sodišč nižjih stopenj, da je sklepni del zahtevanega popravka, ki se nanaša na neodzivnost rektorja za medije, nekonkretiziran⁵ in zato vsebinsko ne ustreza že opisanim merilom.

12Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-95/09, Up-419/09 z dne 21. 10. 2010.
² Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 439/2007 z dne 26. 7. 2007, II Ips 71/2015 z dne 9. 7. 2015 idr.
³ Obravnava o tožbi za objavo popravka se omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka (prvi odstavek 35. člena ZMed). To je najprej osnovni pogoj - prizadetost posameznikovega interesa ali pravice, nato pa še dejstva, na katera se navezujejo odklonilni razlogi, določeni v 31. členu ZMed (primerjaj drugi odstavek 35. člena ZMed).
⁴ Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 36/2011 z dne 26. 5. 2011.
⁵ Iz popravka ne izhaja, kdaj in kako naj bi tožnica novinarko povabila na pogovor oziroma kdaj naj bi novinarka to odklonila.