VSL Sodba VI Kp 54922/2016

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila ne izreče.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. členu KZ-1 in mu določilo kazen enega leta in desetih mesecev zapora, ki se bo izvršila v obliki t. i. vikend zapora. Poleg tega je obdolženemu na podlagi 48. člena KZ-1 izreklo še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila za dobo enega leta in osmih mesecev. Skladno z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo še, da je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP obdolženi A. A. dolžan plačati stroške kazenskega postopka ter sodno takso.

2Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče obdolženemu pogojno obsodbo ter razveljavi izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3V odgovoru na pritožbo višja državna tožilka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornice obdolženega, ki zadevajo odločbo o kazenski sankciji, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče, upoštevajoč vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine) v smislu 49. člena KZ-1, obdolženemu izreklo primerno in pravično glavno kazensko sankcijo, kljub okoliščinam, ki jih v pritožbi izpostavlja obramba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno in korektno upoštevalo vse relevantne olajševalne kot tudi obteževalne okoliščine. Sodišče je kratko povzelo vse olajševalne okoliščine in jih upoštevalo pri odmeri kazni, tudi tiste, ki jih ponovno izpostavlja pritožba, med njimi tudi osebne okoliščine obdolženega, kot to vse izhaja iz točke 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, čemur se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti pridružuje. Zaradi navedenega je pritožbeni očitek o neupoštevanju oziroma nezadostnem upoštevanju olajševalnih okoliščin neutemeljen. Dejstvo je, da so pri odmeri kazni zaradi tragičnosti posledic povzročene prometne nesreče za oškodovanca, ki so ga zaznamovale za celo življenje, kar je sodišče upoštevalo kot težko obteževalno okoliščino, slednje pretehtale nad olajševalnimi okoliščinami, posledično pa je tudi obdolžencu izrečena kazen višja. Dejstvo pa je tudi, da je obdolženec kršil kar tri cestnoprometne predpise. Pritožba nadalje skuša uspeti z izpodbijanjem obrazložitve sodišča prve stopnje, da je obdolženi svoj vozniški manever izvedel na cesti, kjer je na relativno kratki razdalji, to je dobrih 100 metrov, označeno večje število prehodov za pešce in kjer je zaradi navedenega potrebna še posebna pazljivost, saj se to dejstvo zaradi priznanja krivde ni ugotavljalo v dokaznem postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za splošno znano dejstvo in je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s takšno obrazložitvijo zagrešilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljen. Glede pritožbenih navedb, da je šlo v konkretnem primeru za splet nesrečnih okoliščin ter da je oškodovanec nenadoma stopil pred vozilo tako, da obdolženec trčenja ni mogel preprečiti, pa je treba pojasniti, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ne sme izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZKP). Obdolženčevega inkriminiranega ravnanja tudi ne opravičuje pritožbeno sklicevanje, da so tudi drugi vozniki pred in za obdolženim izvajali obravnavani manever vožnje mimo ustavljenih vozil pred prehodom za pešce ter da se je obdolžencu mudilo v vrtec po otroka.

6V pritožbi večkrat izpostavljene in v sodbi upoštevane olajševalne okoliščine - obdolženčevo priznanje krivde, iskreno obžalovanje, nekaznovanost, prizadetost zaradi posledic prometne nesreče, ki je terjala psihiatrično pomoč, redna zaposlitev in skrb za otroka, pa so sodišče očitno vodile k odločitvi, da se izrečena kazen zapora izvrši v obliki t.i. vikend zapora. Navedene okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazujejo, da je obdolženec urejena osebnost in da predmetnega alternativnega načina izvrševanja kazni zapora ne bo zlorabil. Le-temu pa bo potrebno prilagoditi obdolženčeve stike z otrokoma.

7Nadalje pritožba navaja, da niso izpolnjeni zakonski pogoji po 48. členu KZ-1 za izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila in da takšna odločitev sodišča prve stopnje tudi ni ustrezno obrazložena, saj gre za fakultativno sankcijo, za izrek katere je treba pretehtati vse okoliščine primera, česar pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo. Ob reševanju tega dela pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ob razglasitvi sodbe ni navedlo kategorije motornega vozila, za katerega se obdolženemu izreka takšna stranska kazen, kot to zahteva prvi odstavek 48. člena KZ-1 in tega tudi ni navedlo v pisnem odpravku sodbe. Sodišče prve stopnje je nato izdalo popravni sklep, s katerim je dodalo, da se obdolženemu prepove vožnja motornih vozil B kategorije. Izdajo popravnega sklepa je sodišče prve stopnje utemeljilo na 365. členu ZKP, ki govori o tem, da se pomote v imenih in številkah ter druge očitne pomote popravijo z izdajo popravnega sklepa. Ker sodišče prve stopnje že ob ustni razglasitvi sodbe ni ustrezno konkretiziralo kategorije motornih vozil, v pisnem odpravku sodbe ni šlo za očitno pisno pomoto, ki bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom. Zaradi kršitve materialnega kazenskega zakona, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ob razglasitvi sodbe ni ustrezno opredelilo vrste oziroma kategorije vozil, na katere se nanaša stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila, kot to zahteva prvi odstavek 48. člena KZ-1, je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice obdolženega ugodilo tako, da se obdolženemu stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila ne izreče.

8Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje, ob ugotovitvi, da v izpodbijani sodbi in izvedenem postopku ni našlo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbi obdolženčeve zagovornice delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

9Ker je bilo deloma odločeno v obdolženčevo korist, sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).