VSL Sodba I Cp 2514/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71787/2014 z 29. 5. 2014 razveljavilo v dajatvenem (1. odstavek izreka) in stroškovnem delu (3. odstavek izreka) in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 458. člena ZPP, pritožuje tožnica s predlogom, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je odločitev sodišča prve stopnje protispisna. Ob pavšalnem ugovoru toženke glede višine, bi moralo sodišče prve stopnje v celoti slediti navedbam, podanim v pripravljalnih vlogah. Meni, da je stališče sodišča glede nezadostne trditvene podlage v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih (npr. I Cp 3445/2014), zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. ter 23. člena Ustave RS. Odločitev sodišča je zato samovoljna in v nasprotju z listinskimi dokazi, predloženimi s strani tožnice, kar pomeni kršitev 15. točke drugega odstavka 339. čelna ZPP. Poudarja, da je natančno pojasnila katere stroške, za katero obdobje in po kakšnem ključu delitve jih vtožuje, specifikacija pa je razvidna iz posameznih računov. Trditvena podlaga je zato zadostna. Sodišču v tem delu očita nepopolno materialno-procesno vodstvo. Sodišče je v konkretnem primeru v nasprotju s 454. členom ZPP odločalo brez glavne obravnave, razlogov za takšno postopanje pa ni obrazložilo. Navaja še, da je bil s tožencem dne 27. 5. 2015 sklenjen dogovor o odplačilu dolga, na podlagi katerega se je toženec zavezal odplačati 1.853,41 EUR v več mesečnih obrokih.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se lahko v sporih majhne vrednosti odloči brez izvedbe naroka za glavno obravnavo, če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Izvedba naroka v sporih majhne vrednosti je torej obligatorna le v primeru, ko jo stranka zahteva. Iz podatkov v spisu izhaja, da tožena stranka v predmetnem postopku takšne zahteve (oziroma predloga) ni podala, zato je neutemeljeno sklicevanje na kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7V konkretnem primeru tožnica kot upravnica objekta od toženca kot etažnega lastnika dveh poslovnih prostorov zahteva plačilo nastalih stroškov za upravljanje in obratovanje stavbe. Toženec poleg aktivne legitimacije, ugovarja tudi višini izdanih računov.

8Pritrditi velja sodišču prve stopnje, da v pravdnem postopku vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme (7. in 212. člen ZPP). To pomeni, da mora navesti dejstva, iz katerih izvirajo njeni zahtevki in ugovori ter predlagati dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti. Glede na konkretizirane ugovore toženca, med drugim in predvsem glede načina izračuna posameznih postavk na računih (list. št. 29) in delitvenega ključa posameznih stroškov obratovanja (list. št. 43), bi morala tožnica substancirano pojasniti ključ delitve oziroma specifikacijo razdelilnikov. Med strankama sicer ni bilo sporno, da toženčev idealni solastniški delež glede na celoto objekta predstavlja 7,16 %. Iz tožničine trditvene podlage pa ni moč razbrati, ali in kako je bil takšen solastniški delež uporabljen pri izračunu posameznih stroškov. Nasprotno, iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti vezano, izhaja, da takšen ključ delitve iz posameznih specifikacij računov ni razviden.² V tem delu zato velja pritrditi sodišču prve stopnje, da je bilo na tožnici breme, da za vsak strošek opredeli ključ delitve, njegovo podlago in višino. Konkretni primer tako ni primerljiv z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3445/2014 z 29. 5. 2015, na katero se sklicuje pritožnica, saj je v navedenem primeru tožnica pojasnila ključ delitve posameznih stroškov, toženec pa takšni delitvi (z izjemo hišniških stroškov) ni nasprotoval. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni naloga sodišča, da iz obsežnih listin, ki so predložene kot dokaz, samo išče in izbira pomembna dejstva, še zlasti če gre za obsežno listinsko dokumentacijo.

9Pritožbeni očitki o nezadostnem materialno procesnem vodstvu (kar naj bi po navedbah pritožnice povzročilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka) niso utemeljeni, saj je na pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi z višino vtoževanih stroškov in na to, da dokazi ne morejo nadomestiti trditev, opozorila že toženka (list. št. 42 in 43). V primeru, da nasprotna stranka opozori na pomanjkljivo trditveno podlago, posebno opozorilo sodišča v smislu 285. člena ZPP ni potrebno. Odločitve pritožbenega sodišča ne more spremeniti niti sklicevanje na dosežen dogovor pravdnih strank glede plačila nastalih stroškov. Gre namreč za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Npr. za komunalne storitve v deležu 0,045, za elektriko pa 0,0355 za posamezni poslovni prostor.