VSL Sodba II Cp 1057/2017

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 60.477,76 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Višji tožbeni zahtevek za glavnico in obresti je zavrnilo.

2Obe pravdni stranki vlagata pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zavzemata se za ustrezno spremembo sodbe (tožeča stranka za zvišanje odškodnine za nematerialno škodo za 16.000,00 EUR in za priznanje premoženjske škode - prevoznih stroškov - v višini 1.590,70 EUR; tožena stranka za zavrnitev tožbenega zahtevka nad 35.000,00 EUR) ali vsaj za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevata povračilo pritožbenih stroškov.

3Tožeča stranka v pritožbi meni, da je sodišče glede na pravilno ugotovljena dejstva odmerilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (44.000,00 EUR). Primerna bi bila odškodnina v višini 55.000,00 EUR. Premalo je ovrednotena tožnikova starost. Zdaj sedemletni deček bo posledice svoje okvare, ki bo imela dolgoročen vpliv na njegovo življenje, trpel celo življenje. Zaradi ugotovljenega globalnega zaostanka v razvoju se bo lahko preživljal s fizičnimi deli, kjer bo omejen. Sprejeti ga je treba takega kot je. Napačno je zavrnjena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti oziroma upoštevana pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je ni uveljavljal v tem smislu. Izkazana sta objektivni in subjektivni element za odmero odškodnine za tovrstno škodo. Gre za trajne spremembe oškodovančeve zunanjosti. Občutki neprijetnosti se bodo z odraščanjem intenzivirali, duševne bolečine tožnika okrepile. Skaženost po objektivnih kriterijih je podana. Tožniku pripada zahtevana odškodnina v višini 5.000,00 EUR. Graja še odločitev glede prevoznih stroškov. Primer iz sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče in tožniku priznalo odškodnino za prevoženi kilometer v višini po Pravilniku za javne uslužbence, je osamljen. V drugem primeru je sodišče odločilo, da se za prevozne stroške uporabljajo računovodski standardi. Stroškov prevozov ne predstavljajo samo stroški za porabljeno gorivo.

4Pritožba tožene stranke izpodbija dosojeno odškodnino za telesne bolečine (15.000,00 EUR), za kar zadošča 9.000,00 EUR, in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (44.000,00 EUR), za kar zadošča 25.000,00 EUR. Tožnik se kot dojenček ni mogel zavedati vseh nevšečnosti med zdravljenjem in jih čutiti kot odrasla oseba. Napačno je ocenjeno in nekritično povzeto izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da tožnik ne zaznava svoje omejenosti v desni roki kot izgubo. Sodišče je prezrlo, da gre za otroka s posebnimi potrebami zaradi ugotovljenega globalnega zaostanka v razvoju v smislu duševne manjrazvitosti, kar ni v vzročni zvezi z obravnavano telesno poškodbo. Glede na sodno prakso, ki je vsaj deloma primerljiva, bi bila pravična in korektna odškodnina v skupnem znesku 35.000,00 EUR. Tak znesek je sodišče ocenilo kot primeren tudi v strankama predlagani sodni poravnavi. Ker dosojena odškodnina od nje odstopa, je pritožba potrebna.

5Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga razveljavitev in priglaša pritožbene stroške.

6Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni podala odgovora.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Tožeča stranka vtožuje denarno odškodnino za nematerialno in materialno škodo iz škodnega dogodka z dne 3. 2. 2010. Tedaj je v bolnišnici, ki je imela svojo civilno odgovornost zavarovano pri toženi stranki, pri porodu tožnika prišlo do poškodbe brahialnega pleteža zaradi nestrokovnega vodenja poroda in neustreznih porodniških postopkov pri reševanju zastoja ramen. Temelj zahtevka ter odgovornost zavarovanca tožene stranke za tožnikovo škodo v pritožbenem postopku nista več sporna. Za obe pritožnici je sporna višina dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

9Danes sedemletni deček je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ob porodu utrpel nevrološko okvaro - obporodno poškodbo zgornjega dela brahialnega pleteža (prepleta živcev) desno - Erbovo parezo desne roke. Gre za poškodbo, ki je po Fischerjevi klasifikaciji uvrščena v V. skupino - med zelo hude primere, čemur pritožbi ne ugovarjata. Sodišče prve stopnje je odmerilo odškodnino le za tiste posledice, ki so v neposredni vzročni zvezi s to nevrološko okvaro. Natančne ugotovitve o obsegu škode in vzročni zvezi so v točki 11 in 12 sodbe. Pritožbeno sodišče jih sprejema, saj imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu (izvedeniško mnenje, poročila o delovnih terapijah tožnika). Pritožba tožene stranke izpostavlja še ugotovljeni globalni zaostanek v razvoju tožnika. Pripisuje mu večji vpliv na tožnikovo sedanje stanje kot ga ima od rojstva poškodovana tožnikova desna roka in trdi, da ga je sodišče prezrlo. To ne drži. Iz jasnih razlogov v točki 13 sodbe izhaja, da sodišče tožniku za ta del poškodb ni priznalo odškodnine. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da bi bil tožnikov globalni zaostanek v razvoju v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom in iz tega naslova ni terjala odškodnine. Pritožbena graja o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede obsega škode in vzročne zveze je neutemeljena.

10Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo je stvar materialnega prava. Na njegovo pravilno uporabo mora paziti pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).¹ V nasprotju s prepričanjem obeh pritožnic ugotavlja, da izpodbijana odločba glede na ugotovljeno dejansko stanje ustrezno upošteva merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 179. in 182. člena OZ.² Gre za načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri prvem je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo: razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, kot jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

11Za telesne bolečine je tožeča stranka uveljavljala 15.000,00 EUR, kar ji je sodišče prve stopnje v celoti priznalo. Tožena stranka ocenjuje, da je prisojena odškodnina previsoka glede na primere iz sodne prakse, ki jih ne konkretizira. Graja primerjavo tožnikove škode z oškodovanci, ki so stari 20 ali 30 let, češ da se tožnik kot dojenček ni mogel zavedati vseh nevšečnosti med zdravljenjem.

12Obseg bolečin in številnih nevšečnosti, ki so spremljale tožnikovo zdravljenje in rehabilitacijo, je natančno ugotovljen v točkah 14 do 16 sodbe na podlagi dopolnitve izvedeniškega mnenja, ki mu tožena stranka ni ugovarjala. Izvedenci so pojasnili, sodišče pa na tej podlagi pravilno ugotovilo, da so ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem, na katere opozarja pritožba (operacija v splošni anasteziji, hospitalizacija, intenzivna fizikalna rehabilitacija ter nekaj tedenska imobilizacija roke v addukciji), za vsakega operiranca oziroma poškodovanca skrajno neprijetne. Odveč je pritožbena kritika primerjave s starejšimi oškodovanci, saj je sodišče v tem delu ni opravilo. Pravilno je na podlagi izpovedbe tožnikove matere in izvedeniškega mnenja ocenilo, da je tudi tedaj enoletni tožnik poleg ugotovljenih intenzivnih telesnih bolečin (obsegale so kar 21 dni hudih bolečin) intenzivno kot skrajno neugodno doživljal tudi nevšečnosti, ki so spremljale njegovo zdravljenje. Če se o tem sam ni mogel verbalno izraziti, to še ne pomeni, da jih ni težko prenašal oziroma se jih ni zavedal. Dosojena odškodnina v višini 15.000,00 EUR za to obliko škode je glede na intenzivnost in ugotovljeno trajanje telesnih bolečin (pri čemer je sodišče ugotovilo, da tožnik še sedaj toži o bolečinah ob spremembi vremena, ob obremenitvah in po terapiji, ki jo še vedno izvaja) in nevšečnosti pravilna in primerna, pritožba tožene stranke za znižanje tega zneska pa neutemeljena.

13Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, odmerjena na 44.000,00 EUR, daje ustrezno težo ugotovljenim dejstvom o obsegu tožnikovih trajnih posledic in njihovemu vplivu na zmanjšanje njegovih splošnih življenjskih aktivnosti. Ugotovljena je trajna poškodovanost in omejena gibljivost tožnikove desne roke v rami in komolcu (točka 10 sodbe). Po pojasnilu izvedencev bi bila to verjetno tožnikova dominantna roka, če ne bi bilo poškodbe. Zaradi njegove starosti je sicer prišlo do dobre možganske adaptacije predelov predvidoma prvotno nedominantne leve roke. Vendar se po drugi strani možganski predeli, ki kontrolirajo poškodovano roko, zaradi pomanjkljive uporabe niso ustrezno razvili. Zato desna roka funkcijsko ni toliko uporabna, kot bi bila, če bi do poškodbe prišlo po končanem razvoju živčevja (ugotovitve sodišča pod točko 12 sodbe). Zaradi omejene gibljivosti desne roke je tožnik že zdaj in bo trajno bistveno oviran pri osnovnih življenjskih aktivnostih (hranjenje, oblačenje, obuvanje, zavezovanje čevljev). Opravljati ne bo mogel nobenega fizičnega in ročnega dela. Pravilno je sodišče prve stopnje ovrednotilo ugotovljena objektivna dejstva, da bo trajno oviran pri pisanju, uporabi računalnika in da se bo zato težje zaposlil oziroma težko našel delo, pri katerem ne bo omejen. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da se bo v prihodnosti zaradi globalnega zaostanka v razvoju lahko preživljal le s fizičnimi deli, kjer bo spet omejen. Sodišče tega ni prezrlo. Opozorilo je, da bo oviran pri vseh delih, kjer so potrebne ročne spretnosti (gospodinjska opravila, dela na vrtu, dvigovanje bremen, vožnja z avtomobilom, igranje glasbila, itd.), kar pomeni, da bo prav zaradi posledic obravnavane poškodbe bistveno omejen tako pri šolanju kot pri izbiri in opravljanju poklica ter na vseh področjih svojega vsakdanjega življenja. Po drugi strani je vendarle ugotovilo tudi to, da se tožnik navaja na uporabo leve roke in je pričakovati, da bo vsakodnevne dejavnosti prilagodil svojim ostalim zmožnostim. Ohranjena je tudi primerna aktivna gibljivost v zapestju, palcu in prstih. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je dosojena odškodnina za tovrstno škodo primerna, pritožba tožeče stranke za zvišanje pa neutemeljena.

14Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe tožene stranke, da bi morala biti odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nižja, ker naj bi se tožnik zdaj še ne zavedal svojih telesnih omejitev. Pritožba si sama s seboj prihaja v nasprotje. Na eni strani priznava, da se tožnik že danes zaveda svojih telesnih omejitev in se jih bo zavedal v prihodnosti. Po drugi strani navaja, da ni zaznati , da bi svojo omejenost v desni roki zaznaval kot kakršnokoli izgubo in nakazuje, da ni izpolnjen subjektivni pogoj za odškodnino za to obliko škode. Pritožbeni očitki so neutemeljeni. Z izvedeniškim mnenjem je dokazano, da bo tožnik z odraščanjem zaznal in opazil telesne omejitve, ki so posledica zmanjšanje funkcije desne roke in da bo zato zagotovo duševno trpel. Nasprotne pritožbene trditve, da izvedenci tega niso mogli z gotovostjo potrditi, so protispisne (primerjaj izvedeniško mnenje na list. št. 168). Trajanje ugotovljenih gotovih bodočih telesnih bolečin, ki bo tožnika spremljalo do konca življenja, ne dovoljuje znižanja dosojene odškodnine in je tudi pritožba tožene stranke, ki se zavzema za nižji znesek, neutemeljena.

15Ali je podana negmotna škoda v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti, se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Objektivna merila so spremembe oškodovančeve zunanjosti, njihova opaznost oziroma vidnost, obseg in možnost zakrivanja, starost in spol oškodovanca itd. Presoja se tudi, ali in v kakšni meri spremenjena zunanjost vzbuja v okolju gnus, pomilovanje ali siceršnjo pozornost. Subjektivno merilo zahteva presojo o vplivu navedenih elementov na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma njegovo psihično počutje nasploh. Upoštevati jih je treba do razumne mere. Sodišče prve stopnje je objektivne elemente ugotovilo v točki 18 sodbe. Hkrati je na podlagi izvedeniškega mnenja in tudi zaslišanja tožnikove matere ugotovilo, da se tožnik ne zaveda, da je bistveno drugačen od vrstnikov. Zaradi pomanjkanja subjektivnega merila je odškodnino za skaženost kot posebno obliko škode v zahtevani višini 5.000,00 EUR zavrnilo. Poudarilo je, da je dejstvo, da bo tožnik v prihodnje sposoben zaznati razliko med svojimi sposobnostmi in sposobnostmi vrstnikov, kar mu bo povzročilo duševno trpljenje, že upoštevalo pri odmeri za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožeča stranka izpodbija to odločitev, opozarja na objektivno izkazane elemente za skaženost in ocenjuje, da je z zaslišanjem tožnikove matere dokazala tudi tožnikovo subjektivno doživljanje duševnih bolečin zaradi skaženosti. Vztraja pri postavljenem tožbenem zahtevku za skaženost v višini 5.000,00 EUR.

16Odškodnina za nepremoženjsko škodo se načeloma prisodi za vsako obliko nepremoženjske škode posebej. V izjemno težkih primerih, kadar se oškodovančeva trpljenja vzajemno pogojujejo in prepletajo, tako da jih ni mogoče ločevati, se po ustaljenih stališčih sodne prakse lahko prisodi enotna odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo.³ V obravnavanem primeru tožnik sicer ni utrpel najhujše - katastrofalne škode. Glede na dejanske ugotovitve izvedencev o njegovi bodoči škodi pa tudi pri njem ni mogoče jasno razločevanje po posameznih oblikah škode za skaženost in zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Njegova telesna prizadetost predstavlja osnovo za njegovo bodoče trpljenje in negativna čustva (občutke žalosti, prikrajšanosti, izgube) kot celota. Trenutno se ne zaveda, da je bistveno drugačen od vrstnikov. Izvedenci pa so potrdili, da bo v prihodnje lahko vedno bolj pozoren na razlike med seboj in vrstniki, kjer bo opažal telesne omejitve, ki bodo posledica zmanjšane funkcije desne roke. Bodočega trpljenja zaradi opaženih razlik v videzu posebej niso izpostavljali, pa tudi tožeča stranka v pripombah na izvedeniško mnenje ne. Zahtevala je le dodatno opredelitev bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja funkcije desne roke. Te so izvedenci v dopolnitvi izvedeniškega mnenja potrdili, sodišče pa na tej podlagi upoštevalo, da bo mladoletni tožnik ob sicer ugotovljeni mejni splošni intelektualni sposobnosti v bodoče sposoben zaznavati razliko med svojimi in sposobnostmi vrstnikov. Ob takih dejanskih ugotovitvah so ugotovljene bodoče posledice pravilno ocenjene kot enovita škoda in zanjo dosojena odškodnina v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Podlage za dodatno odškodnino še za duševne bolečine zaradi skaženosti tudi po presoji pritožbenega sodišča ni. Sicer pa je za vsakega oškodovanca bolj kot zneski po posameznih oblikah nepremoženjske škode pomemben končni znesek odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo. Zato je treba vsak primer ves čas obravnavati kot celoto. Tudi zato, ker je skupno dosojeni znesek za celotno škodo primerno in pravilno individualiziran in objektiviziran, pritožbeno sodišče v odškodnino za skaženost ni posegalo in je pritožbo tožeče stranke v tej smeri zavrnilo.

17Tožena stranka graja tudi skupno dosojeno višino odškodnine za nematerialno škodo - 60.000,00 EUR, kar po ugotovitvah sodišča prve stopnje v času sojenja predstavlja 55 povprečnih plač. Meni, da bi glede na primere iz sodne prakse VIII Ips 218/2019, II Ips 556/2008, VIII Ips 368/2009 in II Ips 583/2009 zadoščalo 35.000,00 EUR.

18Za zelo hude primere pete stopnje po Fischerjevi lestvici, kakršen je obravnavani primer, sodišča oškodovancem prisojajo odškodnine v razponu od 20 do 240 plač.⁴ Pritožba sama priznava, in to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da v sodni praksi povsem identičnega primera z obravnavanim ni. To velja zlasti za škode novorojenčkov oziroma majhnih otrok. Za starostno skupino do vključno sedmih let je pritožbeno sodišče npr. v računalniški bazi sodnih primerov⁵ za poškodbo brahialnega pleteža našlo le primer II Ips 136/94, kjer je bilo dosojeno 160 plač in je šlo za večji obseg škode. Sodišče prve stopnje je pri objektivizaciji odškodnine torej pravilno izhajalo iz vrste in teže poškodbe (poškodbe rok in ramenskega obroča - zelo hudi primeri). Z izbranimi primeri (razlogi v točki 19 sodbe) se je v največji možni meri približalo tudi starosti oškodovanca, (primerjava s primeri iz sodne prakse, kjer so bili oškodovanci mlajši moški v starosti od 19 do 25 let). Vsaj trije od v sodbi navedenih primerov so po dosojeni višini primerljivi z obravnavano zadevo,⁶ kar potrjuje pravilnost umeščenosti obravnavanega primera med podobne primere iz sodne prakse. Na primer II Ips 556/2008 se nenazadnje sklicuje tudi pritožba sama. Zato je pritožbeni očitek o previsoki odškodnini pravzaprav nerazumljiv. Z ostalimi tremi primeri, ki jih izpostavlja pritožba, se odločitve sodišča ne da omajati. Upoštevalo in primerjalo jih je tudi sodišče prve stopnje. Gre za nekoliko manjše škode. Presojene odškodnine pa so bile še vedno višje od odškodnine, ki jo ponuja pritožba. Končno je neprimerljiv tudi primer II Ips 583/2009. Pritožba prezre, da je tam obravnavana šestletna deklica utrpela srednje hud primer, tožnik pa zelo hud primer.

19Pritožba ne more uspeti niti z očitkom, da je sodišče samo strankama predlagalo sklenitev poravnave na nižji znesek (35.000,00 EUR). Sodišče mora ves čas postopka paziti na možnost sodne poravnave. Stranke mora na to možnost opozarjati in jim pomagati, da se poravnajo (tretji odstavek 306. člena ZPP). Sodnik lahko tudi sam pripravi predlog poravnave, ki ga ponudi kot možno rešitev strankam (četrti odstavek 307. člena ZPP). Predlog običajno temelji na že izraženih stališčih pravdnih strank. Sodnik pri oblikovanju predlogov upošteva tudi pravno podlago in namen pravne norme. Pri določanju odškodnine za nematerialno škodo pravo nudi le merila za oblikovanje primerne satisfakcije ne pa obveznih ali splošno uporabnih tarif. Kot priznava pritožba, v sodni praksi tudi ni povsem identičnih primerov, ki bi jih bilo mogoče avtomatično uporabiti ali preslikavati. Zato je širok tako obseg možnih rešitev za sklenitev sodne poravnave, kakor tudi možnost končnih sodnih odločitev. Pri izdaji končne odločbe morebitni predhodni predlog sklenitve sodne poravnave sodnika ne veže. Če do sklenitve (ponujene) sodne poravnave ne pride, mora sodišče skrbno izpeljati postopek in s sodbo odločiti na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in uporabljenega materialnega prava. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje to skrbno in pravilno tudi storilo. Z odškodnino v višini 55 povprečnih plač je zadoščeno pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

20Odgovoriti je treba še na pritožbo tožeče stranke o odškodnini za prevozne stroške. Vztraja, da bi moralo sodišče za prevoženi kilometer priznati 0,37 km oziroma 30% cene litra neosvinčenega 95 oktanskega bencina za prevoženi 1 km po računovodskih standardih in ne po pravilniku, ki velja za javne uslužbence. Sklicuje se na sodno odločbo višjega sodišča, v kateri razlogov za uporabo računovodskih standardov ni. Ena odločba višjega sodišča ne pomeni ustaljene sodne prakse, na katero bi bilo sodišče prve stopnje vezano. V obravnavanem primeru je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka višine zahtevanih prevoznih stroškov ni posebej utemeljila. Pritožbene navedbe, da stroški prevozov ne predstavljajo le goriva, so prepozne in neupoštevne novote, ker niso opravičene (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi preveč pavšalne so, da bi jih bilo mogoče preizkusiti in sprejeti drugačno odločitev. V okviru podane trditvene in dokazne podlage je pravilno odločeno po prostem preudarku (216. člen ZPP). Pravilni in jasno obrazloženi odločitvi v točki 20 sodbe, ni kaj dodati. Ne gre za uporabo Pravilnika za javne uslužbence. Porabljena cena bencina v višini 8% litra neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov izkustveno predstavlja običajne stroške bencina pri običajni porabi vozila (poraba 8 litrov na 100 km). Višjih stroškov tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazovala, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njej. Sprejeta odločitev je pravilna. Pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.

21Pritožbeni razlogi obeh pritožnikov niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba ni obremenjena niti z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli. Do povračila pritožbenih stroškov zaradi neuspeha nista upravičeni (prvi odstavek 154. člena ZPP). Upoštevaje načelo potrebnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP) tožeča stranka tudi ni upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo, ker z njim ni pripomogla k reševanju zadeve na pritožbeni ravni.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999.
² Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
³ Poročilo VSS 2/86, stran 22.
⁴ Primerjaj: Jadek Pensa D., v: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 761.
⁵ Povzetki gmotnih škod - NEGM
⁶ II Ips 775/2007 - 55 plač, II Ips 518/2002 - 54 plač in II Ips 556/2008 - 54 plač.