VSM Sklep I Ip 486/2017

I. Pritožba udeleženke X. G. se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje VL 78369/2010-183 z dne 23. 11. 2016 (odločitev o zavrženju pritožbe) potrdi.

II. Udeleženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožbi prvega dolžnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje VL 78369/2010-184 z dne 23. 11. 2016 v I. in III. točki izreka spremeni tako, da glasi:

" I. Ugovoru dolžnika D. G. z dne 26. 9. 2016 se ugodi, sklep o razširitvi izvršbe z dne 5. 9. 2016 se razveljavi in predlog za dovolitev izvršbe na novo sredstvo izvršbe z dne 4. 7. 2016 zavrne."

III. Upnik je dolžan dolžniku D. G. povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 593,15 EUR v roku 8 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti."

IV. Upnik je dolžan dolžniku D. G. povrniti pritožbene stroške v znesku 628,15 EUR v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 9. 2016 dovolilo izvršbo še z rubežem denarne terjatve, ki jo ima dolžnik D. G. do svojega dolžnika, to je do X. G. in V.d.o.o. iz naslova plačil družbe V.d.o.o. po pogodbi št. 13009/9 z dne 22. 10. 2012 ali katerikoli drugi podlagi, do višine upnikove terjatve.

2Proti temu sklepu je udeleženka X. G. dne 19. 9. 2016 vložila pritožbo, dolžnik D. G. pa dne 26. 9. 2016 ugovor. Z uvodoma navedenima sklepoma je sodišče prve stopnje pritožbo udeleženke zavrglo (sklep VL 78369/2010-183), ugovor dolžnika D. G. pa zavrnilo (I. točka izreka sklepa VL 78369/2010-184) in mu naložilo, da upniku povrne stroške ugovornega postopka v znesku 572,30 EUR (III. točka izreka sklepa VL 78369/2010-184).

3V pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe udeleženka X. G. (v nadaljevanju pritožnica) ocenjuje sklep kot nezakonit in meni, da bi sodišče moralo navedeno pravno sredstvo upoštevati kot ugovor tretjega. Izpostavlja, da dolžnik D. G. ni imetnik zarubljene denarne terjatve. Imetnik je pritožnica. Ne gre za skupno premoženje, temveč posebno premoženje udeleženke. Navedeno izhaja tudi iz pogodbe št. 13009/9. Po stališču sodne prakse pa izvršba tudi na skupnem premoženju ni dovoljena dokler niso določeni deleži vsakega od zakoncev. Podrejeno pojasnjuje, da se sama ukvarja s kmetijsko dejavnostjo in zarubljena denarna sredstva izhajajo iz te dejavnosti. Sredstva porabi za lastno preživljanje - plačo in stroške kot kmetijsko dejavnost. Ta ji predstavlja edini vir za preživljanje. Sklep bi ji dejansko onemogočil izvajanje kmetijske dejavnosti. Ker se sodišče ni opredelilo do ugovornih navedb pritožbe, sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Očita kršitev ustavnih pravic po 14. 22., 23. 25. členu, kot tudi kršitev 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice. Predlaga povrnitev pritožbenih stroškov.

4Dolžnik D. G. (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi zoper zavrnitev ugovora poudarja, da sta pritožnik in X. G. res zakonca, vendar upnik za dolg ne more sprožiti, vsaj ne neposredne, izvršbe proti partnerju dolžnika - ženi iz naslova prihodkov partnerja. Izpostavi, da podjetje V.d.o.o. ni v nobenem pogodbenem razmerju do dolžnika, torej ni dolžnik dolžnika. Navaja, da je pogodbo s podjetjem V.d.o.o. sklenila samostojno X. G. iz naslova kmetijske dejavnosti. Iz naslova te pogodbe si izplačuje plačo, preživlja sama sebe in otroke. Sklep ne upošteva nobenih omejitev. Tudi, če terjatev kot takšna predstavlja skupno premoženje, le ta ni razdeljena. Terjatev kot takšna ne more deliti drugačne pravne usode, kot to velja za nepremičnine in premičnine. Sodišče je zarubilo celotno terjatev in ne le polovico, na kateri bi bil eventualno delež pritožnika. Očita neopredeljenost do ugovornih razlogov dolžnika in kršitev ustavnih pravic po 14., 22., 23., 25. členu ter kršitev 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice. Predlaga razveljavitev sklepa in povrnitev pritožbenih stroškov.

5Pritožba pritožnice ni utemeljena, pritožba pritožnika je utemeljena.

K I. in II. točki izreka:

6Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo o vlogi X. G. z dne 19. 9. 2016. Vlogo je štelo kot pritožbo dolžnikovega dolžnika zoper sklep o rubežu denarne terjatve z dne 5. 6. 2016 in jo na podlagi četrtega odstavka 107. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) kot nedovoljeno zavrglo.

7Pritožba je predmet vsebinske obravnave šele, če je dopustna. To pomeni, da mora biti pritožba pravočasna, popolna in dovoljena. Izkazanost procesnih predpostavk je dolžno preizkusiti sodišče prve stopnje (prvi odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ), kot tudi pritožbeno sodišče (346. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Če katera izmed predpostavk ni podana, sodišče pritožbo brez nadaljnje obravnave zavrže.

8Zakon v četrtem odstavku 107. člena ZIZ izrecno predpisuje, da dolžnikov dolžnik nima pravice pritožbe zoper sklep o rubežu. Izpodbijano odločitev, temelječo na tem citiranem določilu, je zato kot pravilno in zakonito potrditi.

9Pravni položaj dolžnikovega dolžnika se zgolj zaradi spremembe upnika v ničemer ne poslabša. S sklepom ni ugotovljen obstoj dolžnikove terjatve, še manj dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo zarubljene terjatve.

10Pritožnica razlogov, s katerimi je sodišče utemeljilo odločitev, ne izpodbija, medtem ko pritožbene navedbe, s katerimi se protivi sklepu o rubežu terjatve, za presojo predmetne odločitve o (ne)izkazani formalni predpostavki pritožbe, niso relevantne. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep zato preizkusilo le še v mejah razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ta je pokazal, da odločitev s temi kršitvami, tudi ne s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki jo je uveljavljala pritožnica, ni obremenjena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo razloge, zakaj je pritožbo kot nedovoljeno zavrglo in je odločitev mogoče preizkusiti.

11Iz podatkov spisa izhaja, da je pritožnica dne 16. 9. 2016 zoper sklep o rubežu denarne terjatve z dne 5. 9. 2016 vložila tudi ugovor tretje, o katerem pa je sodišče odločilo s sklepom z dne 30. 1. 2017. Pritožbenim zatrjevanjem, da o ugovornih navedbah D. G. ni bilo odločeno, tudi zato ni slediti.

12Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

K III. in IV točki:

13Upnik v izvršilnem postopku zoper svojega dolžnika lahko za izterjavo svoje denarne terjatve poseže z izvršbo na denarno terjatev, ki jo ima dolžnik do tretjega. Po stališču sodne prakse je predmet rubeža in prenosa lahko celo sporna, kot tudi nezapadla terjatev, vendar mora biti le ta določno opredeljena tako z vidika upniško dolžniške legitimacije, kot tudi glede obsega terjatve in njene podlage.

14V obravnavanem primeru je upnik predlagal izvršbo zoper dolžnikovega dolžnika X. G. in V.d.o.o., kot predmet izvršbe pa terjatev dolžnika (kot zakonca) iz naslova deleža na skupnem premoženju od opravljanja dejavnosti zakonca dolžnika X. G. po pogodbi št. 13009/9 z dne 22. 10. 2012, sklenjene z družbo V.d.o.o.. Iz predmetne pogodbe izhaja pogodbeno razmerje strank X. G. in družbe V.d.o.o., med drugim tudi obveznost V.d.o.o., da X. G. za opravljeno storitev pitanja plača pogodbeno dogovorjeno ceno, nikakor pa ne obveznost družbe V.d.o.o. do dolžnika D. G.. Predmetna pogodba obstoja upniško dolžniškega razmerja med D. G. kot upnikom in V.d.o.o. kot dolžnikom ne izkazuje, kot tudi iz nje ne izhaja terjatev dolžnika do družbe V.d.o.o.. Ker je lahko predmet izvršbe le vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica (prvi odstavek 32. člena ZIZ), iz predmetne pogodbe pa ne izhaja dolžnikova terjatev do družbe V.d.o.o. kot njegovega dolžnika, je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno dovolilo izvršbo zoper družbo V.d.o.o. kot dolžnikovega dolžnika.

151. točka 16. člena ZIZ opredeljuje terjatev kot upnikovo pravico zoper dolžnika do denarnega zneska. Držijo navedbe upnika, da sta dolžnik in X. G. zakonca, in da premoženje, ki sta ga zakonca pridobila v času trajajoče zakonske (življenjske) skupnosti z delom, predstavlja skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)), vendar ko gre za rubež terjatve, ki jo ima dolžnik do tretjega, v konkretnem primeru upnik zatrjuje, da ima dolžnik terjatev do X. G., mora biti terjatev konkretizirana in določno opredeljena kot obveznost zakonca drugemu zakoncu plačati denarni znesek oziroma, da obstaja terjatev do drugega zakonca kot dolžnika, temelječa na določeni pravni podlagi z opredelitvijo zneska terjatve v nominalnem ovrednotenju ter njeno zapadlostjo (kot npr. izplačilo deleža prikrajšanega zakonca na denarnih sredstvih, ki so skupno premoženje) in ne zgolj kot splošna deklarirana pravica, ki pripada enemu zakoncu na skupnem premoženju kot skupnih prihodkih od opravljanja dejavnosti.

16Čeprav je z dohodki zakoncev v času trajanja zakonske zveze ustvarjeno skupno premoženje, zakonec za svoje obveznosti, ki jih je prevzel po sklenitvi zakonske zveze, odgovarja z vsem svojih posebnim premoženjem in le s svojim deležem na skupnem premoženju (prvi odstavek 56. člena ZZZDR). Izvršba na predmet, ki predstavlja skupno premoženje zaradi poplačila terjatve zoper enega od zakoncev, pa ni dopustna. Upnik mora na predmetu, ki predstavlja skupno premoženje, predhodno doseči določitev dolžnikovega deleža (prvi odstavek 57. člena ZZZDR).

17Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje neutemeljeno dovolilo predlagano izvršbo zoper X. G. kot dolžnikovega dolžnika. Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev o ugovoru spremenilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (III. točka izreka), na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

18V posledici uspeha s pritožbo in ugovorom je sodišče druge stopnje spremenilo tudi stroškovno odločitev (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Dolžnikove stroške ugovora je naložilo v plačilo upniku in odločilo, da pritožbeni stroški dolžnika bremenijo upnika. Dolžniku je za ugovor in pritožbo priznati naslednje stroške: za sestavo ugovora in pritožbe po tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi¹ (v nadaljevanju ZOdvT) 2 x po 441,60 EUR, za dejanske izdatke po tar. št. 6002 ZOdvT 2 x po 20,00 EUR ter 22% DDV, kar skupaj s sodno takso za ugovor v višini 30,00 EUR (tar. št. 4022 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1)) in sodno takso za pritožbo v višini 65,00 EUR (tar. št. 4032 ZST-1), znaša 1.221,30 EUR Od priznanih stroškov gredo dolžniku tudi zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), če jih upnik ne poravna v postavljenem roku 8 dni.

¹ V predmetni zadevi se je postopek začel 31. 5. 2010, zato je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (OT) uporabilo določbe ZOdvT. Citirana določba predpisuje, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo OT, to je pred 10. 1. 2015, se stroški določajo po ZOdvT.