VSL Sodba VI Kp 9406/2010

Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se stranska denarna kazen ne izreče;

v ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. členu KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo v kateri je določilo kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolžencu je po drugem odstavku 36. člena KZ izreklo stransko denarno kazen v višini 75 dnevnih zneskov po 66,66 EUR, kar znaša skupno 5.000,00 EUR. Odločilo je, da se stranska denarna kazen izvrši, in sicer tako, da jo obtoženi plača v šestih zaporednih mesečnih obrokih po 833,33 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženi dolžan plačati sorazmerni del stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso.

2Zoper sodbo se pritožujejo obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, podredno pa se zavzemajo za razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pritožba je utemeljena v delu glede odločbe o kazenski sankciji, v preostalem delu, ko pritožniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, pa pritožba ni utemeljena.

4V obravnavani zadevi, v kateri je bilo procesuiranih večje število obdolžencev zaradi večjega števila kaznivih dejanj, je obdolženi A. A. na predobravnavnem naroku dne 29. 6. 2015 priznal krivdo za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. členu KZ. Predsednica senata je priznanje krivde sprejela, nato pa je po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije s sodbo X K 9406/2010 z dne 8. 7. 2015 obdolženega A. A. (skupaj s soobdolženci) spoznala za krivega očitanega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 9406/2010 z dne 2. 12. 2015 pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. ugodilo, izpodbijano sodbo za navedenega obdolženca razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v fazo predobravnavnega naroka po podanem priznanju. V ponovljenem postopku je predsednica senata - po ugotovitvi, da je obdolženčevo priznanje jasno in popolno ter podprto tudi z drugimi dokazi v spisu - sprejela sklep o sprejemu obdolženčevega priznanja. Po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije je obdolženega A. A. spoznala za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ. Pri tem je v izpodbijani sodbi v okviru materialno pravne presoje dejanja pojasnila razloge, zaradi katerih šteje, da so v zatrjevanem dejstvenem opisu podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ.

5S temi razlogi, ki se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje, se ne strinjajo zagovorniki obdolženega A. A., ki v pritožbi izpostavljajo, da je bil obdolženec direktor in edini zaposleni v svoji enoosebni družbi M. d.o.o., kateri edini lastnik je bil, da je imel skladno s predpisi vsa pooblastila, da odloča o plačilnem prometu družbe ter odreja plačilo posameznih računov in da je bil nenazadnje edini nadzornik in odločevalec o tem ali je plačilni promet potekal smotrno, skladno z interesi družbe. Po oceni pritožnikov zato na tej podlagi izraba položaja s strani obdolženca ni izkazana, posledično pa tudi ni podana prepovedana premoženjska posledica. Pritožniki torej zastopajo tezo, da obdolženi za dejanja, glede na to, da jih je izvršil v funkciji zakonitega poslovodnega organa gospodarske družbe M. d.o.o, katere edini družbenik je bil, v smislu kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ ne more odgovarjati oziroma, da očitano kaznivo dejanje v objektivnem in subjektivnem smislu ni podano.

6Pritožbene navedbe, ki so jih zagovorniki neuspešno uveljavljali že v postopku na prvi stopnji, niso utemeljene. Obdolženemu A. A. se očita, da je pri vodenju in upravljanju ter zastopanju finančnega poslovanja družbe M. d.o.o., kot direktor te družbe, z namenom, da bi drugemu pridobil premoženjsko korist, izrabil svoj položaj. Očita se mu torej izvršitvena oblika "izraba položaja", ki je skladno z uveljavljeno sodno prakso v tem, da storilec sicer ima pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar tega dejanja ne opravi v takšnem smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarske družbe. Predmet varstva pri kaznivem dejanju po 244. členu KZ je varovanje zvestobe družbi. Je pa na tem mestu potrebno izpostaviti, da je gospodarska družba, ne glede na to v kakšni obliki se pojavlja, samostojna pravna oseba, pri kateri je premoženje družbenikov v času, ko družba obstaja kot pravna oseba, ločeno od premoženja družbe. Slednje, upoštevajoč pravila gospodarskega prava, nedvomno velja tudi za družbo z omejeno odgovornostjo, pri kateri je celotni (100%) poslovni delež v lasti enega samega družbenika. Kot je to v primeru obdolženega A. A., za katerega je, navkljub drugačnemu stališču pritožnikov potrebno ugotoviti, da so bila njegova dejanja kot so opisana v izreku izpodbijane sodbe, nedvomno v nasprotju z interesi gospodarske družbe M. d.o.o., v okviru katere je z izrabo položaja, v svojstvu poslovodnega organa navedene družbe drugemu pridobil premoženjsko korist.

7V okviru dejstvenih okoliščin, ki jih je (čeprav pritožniki tega ne upoštevajo) obdolženi v celoti priznal, se slednjemu očita, da je kot direktor družbe M. d.o.o. odobril plačilo računa družbe O. d.o.o. v višini 10.000,00 EUR in po cesijski pogodbi še plačilo računa družbe L. d.o.o. v višini 9.440,00 EUR, čeprav je vedel, da družba O. d.o.o. družbi M. d.o.o. ni nudila skladiščnih prostorov, niti ni opravila nakladanja in razkladanja blaga ter tehničnega varovanja v času od januarja do septembra 2007. Ker so bile z vednostjo obdolženca zaračunane fiktivne (nikoli opravljene) storitve, družbi L. d.o.o. in O. d.o.o. do zgoraj navedenih izplačil s strani družbe M. d.o.o. nista bili upravičeni. To pomeni, da je obdolženi - ki je bil kot zakoniti zastopnik družbe M. d.o.o. v vsakem primeru, ne glede na lastniško strukturo zavezan h gospodarnemu, predvsem pa k zakonitemu poslovanju omenjenega pravnega subjekta - družbama O. d.o.o. in L. d.o.o. pridobil premoženjsko korist. Na strani omenjenih gospodarskih družb je prišlo do obogatitve, ki izvira iz protipravne dejavnosti obdolženca, saj je kot rečeno slednji brez pravne podlage, nezakonito izplačal zgoraj navedena fiktivna računa. Zato upoštevajoč navedene okoliščine tudi po oceni sodišča druge stopnje ne more biti prav nobenega dvoma, da je obdolženi A. A., v nasprotju z interesi družbe M. d.o.o. in z zlorabo položaja, ki ga je imel v omenjeni družbi, družbama O. d.o.o. in L. d.o.o. pridobil protipravno premoženjsko korist.

8Obdolženi je bil kot direktor družbe M. d.o.o. resda pooblaščen za sprejemanje odločitev glede plačilnega prometa družbe ter za odrejanje plačila posameznih računov; drži tudi pritožbena navedba, da bi obdolženi kot direktor in "lastnik" družbe lahko odredil, da se določeno denarno premoženje izplača kot darilo ali kako drugače neodplačno tretji osebi. Vendar pa pritožniki, ko problematizirajo zakonski znak zlorabe položaja, ob tem spregledajo, da gre v zgoraj navedenih primerih za pooblastila in upravičenja v okviru zakonitega poslovanja gospodarske družbe oziroma njenega poslovodnega organa. Slednje pa z odločitvijo, ki jo je glede izplačila fiktivnih računov (v nasprotju s kogentnimi predpisi) sprejel obdolženi A. A., ki evidentno ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, nima nobene relevantne zveze.

9Sam izvršitveni način ter obstoj premoženjske koristi prepričljivo izkazujeta, da je obdolženi ravnal z obarvanim namenom oziroma naklepom, zato pritožniki z nasprotnim stališčem v okviru katerega navajajo, da edini lastnik družbe s svojim ravnanjem ne more škodovati svoji lastni družbi, v pritožbenem postopku ne morejo uspeti. Obdolženemu A. A. se namreč kot izvršitvena oblika v okviru določbe prvega odstavka 244. člena KZ očita, da je izrabil položaj z namenom, da bi drugemu (družbama O. d.o.o. in L. d.o.o.) pridobil premoženjsko korist. V sodbenem izreku se sicer navaja, da je do navedene protipravne obogatitve prišlo na škodo družbe M. d.o.o. Vendar pa ta dejstvena okoliščina, na podlagi katere pritožniki (sklicujoč se na dva, vsebinsko nekoliko drugačna judicirana primera) po oceni sodišča druge stopnje zmotno zaključujejo, da naj bi bila (ker je obdolženi 100 % lastnik poslovnega deleža družbe) v predmetni zadevi storilec in oškodovanec identična, na obstoj očitanega kaznivega dejanja nima relevantnega vpliva.

10Pravilno je stališče pritožnikov, da je kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic mogoče storiti zgolj ob opravljanju gospodarske dejavnosti. Je pa iz razlogov, ki jih je v točki 9 obrazložitve prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje in jih v izogib ponavljanju na tem mestu ne gre navajati, zmotna in neutemeljena pritožbena navedba, da navedeni zakonski znak v obravnavani zadevi ni podan. Skratka, sodišče druge stopnje ugotavlja, da s strani zagovornikov uveljavljena kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP in 28. člena Ustave RS, ni podana.

11Pač pa je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornikov glede odločbe o kazenski sankciji, ki jo izpodbijajo (zgolj) v delu glede izrečene denarne kazni. Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje v škodo obdolženca kršilo kazenski zakon. Po določbi drugega odstavka 50. člena KZ sodišče s pogojno obsodbo določi storilcu kaznivega dejanja kazen, ki ne bo izrečena, če obsojenec v času preizkusne dobe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Če sodišče v pogojni obsodbi določi stranske kazni, sme izreči, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo (četrti odstavek 51. člena KZ). Iz omenjene določbe izhaja, da se stranska kazen izreka ob pogojni obsodbi na poseben nači,n in sicer na ta način, da se glavna in stranska kazen določata vedno skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni (tako Kazenski zakonik s komentarjem, avtor Ivan Bele, stran 341). Ker je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče izreklo denarno kazen, ne da bi jo pred tem določilo v okviru pogojne obsodbe skladno z zgoraj citirano zakonsko določbo, je podana kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornikov ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo na način in v obsegu kot izhaja iz izreka te sodbe.

12V ostalem delu, ker zatrjevane kršitve niso podane, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.