VSL Sodba I Cpg 1096/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo:

- sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 117684/2014 z dne 9. 9. 2014 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka),

- toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 6.820,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih tam navedenih zneskov (II. točka izreka),

- postopek ustavilo za znesek glavnice 442,95 EUR s pripadki in za znesek glavnice 1.342,26 EUR (III. točka izreka),

- toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 2.844,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih tam navedenih zneskov (IV. točka izreka; sodba na podlagi pripoznave),

- toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 144,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2014 dalje do plačila (V. točka izreka),

- zavrglo pobotni ugovor (VI. točka izreka) in

- toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 1.488,35 EUR pravdnih stroškov (VII. točka izreka).

2Zoper to odločbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in "izpodbijano sodbo spremeni v smeri pritožbenih razlogov". Podredno temu je predlagala, da izpodbijano odločbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku moralo upoštevati potrjeno poenostavljeno prisilno poravnano nad toženo stranko, ni utemeljen. V četrtem odstavku 221.b člena ZFPPIPP je predpisano, da se v postopku poenostavljene prisilne poravnave 212. člen do 218. člen tega zakona smiselno uporabljajo tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, ki so navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena tega zakona, tj. za tiste terjatve, ki jih je dolžnik uvrstil na posodobljeni seznam terjatev.

6V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da sodi v trditveno in dokazno breme dolžnika, nad katerim se vodi postopek poenostavljene prisilne poravnave, da je vtoževana terjatev sploh vsebovana v posodobljenem seznamu terjatev, ki ga je vložila v postopku prisilne poravnave.¹ Temu bremenu pa tožena stranka v prvostopenjskem postopku do nastopa prekluzije s koncem prvega naroka za glavno obravnavo 8. 12. 2015 (r. št. 38) ni zadostila. V pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2015 (r. št. 32) je tožena stranka navedla le, da so terjatve tožeče stranke, ki so predmet tega postopka, starejše terjatve, ki bi v celoti delile usodo sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Izhajala je iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje na vse terjatve, ki so nastale do sklepa o uvedbi tega postopka zaradi insolventnosti. To pa je upoštevaje citirani 221.b člen ZFPPIPP premalo. Ni namreč trdila, da je bila terjatev tožeče stranke vsebovana v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena ZFPPIPP, saj le na te vpliva potrjena poenostavljena prisilna poravnava. Prav tako tožena stranka ni trdila, da je v ta seznam terjatev vnesla tudi vtoževane terjatve. V skladu z določilom prvega odstavka 142. člena ZFPPIPP, ki se na podlagi šeste alineje drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP smiselno uporablja tudi za postopek poenostavljene prisilne poravnave, seznam navadnih terjatev upnikov sestavi dolžnik in jih vnese v poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika.² Zato je prav dolžnik tisti, ki vé, ali je določeno terjatev upnika vnesel v posodobljeni seznam terjatev in je on tisti, ki mora to dejstvo v pravdnem postopku zatrjevati.

7Dejstvo, da je tožeča stranka s svojo terjatvijo uvrščena v posodobljeni seznam terjatev, je tožena stranka navedla šele v pritožbi, kar pa je ob upoštevanju 337. člena ZPP prepozno. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da se vtoževane terjatve v znesku 11.007,61 EUR s terjatvami, ki so v višini 13.422,60 EUR uvrščene v posodobljeni seznam terjatev, zneskovno niti ne ujemajo. Zato ni mogoče preveriti, ali gre za iste terjatve ali ne. Glede na pavšalnost ugovorov tožene stranke glede terjatev, ki naj bi jih zajemala potrjena poenostavljena prisilna poravnava, je zmotno pritožbeno stališče, da je tožeča stranka zaradi neprerekanja dejstvo, da je tudi njena terjatev vključena v posodobljeni seznam terjatev, priznala. Sodišče prve stopnje s tem, ko trditev tožene stranke glede učinka potrjene poenostavljene prisilne poravnave na vtoževane terjatve ni štelo za priznane, ni storilo relativne bistvene kršitve določbe prvega odstavka 339. člena ZPP.

8Ne drži pritožbeni očitek, da ni razumljivo, o katerem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje sploh odločalo. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da je tožeča stranka tožbo spremenila 14. 3. 2016. Tožeča stranka je s to vlogo le odgovorila na poziv sodišča prve stopnje z dne 8. 3. 2016 (r. št. 50) in pojasnila, kaj vtožuje v predmetnem sporu. Tožbo je tožeča stranka spremenila že z vlogo z dne 8. 12. 2014 (r. št. 11), ko je deloma povečala obstoječi zahtevek (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ker tožena stranka v svoji naslednji pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2015 (r. št. 16) spremembi tožbe ni nasprotovala in se je spustila v obravnavanje glavne stvari po spremenjeni tožbi, se je na podlagi drugega odstavka 185. člena ZPP štelo, da je v spremembo tožbe privolila. Posebnega sklepa o dopustitvi spremembe tožbe sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno izdati.³ Ker tožena stranka spremembi tožbe glede na obrazloženo ni nasprotovala, je torej morala vedeti, o čem se odloča v predmetnem sporu.

9Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da sta pravdni stranki Pogodbo o dobavi toplotne energije sklenili za nedoločen čas, da je veljala tudi v času izdaje spornih računov, da je v 17. členu pogodbe določeno, da bosta pravdni stranki morebitne spremembe uredili z aneksi, da sprememb pogodbe pravdni stranki nista dokazali, ker do dogovora o manjši priključni moči toplotne energije ni prišlo, in da tožena stranka pogodbe ni odpovedala (14.-16. točka prvostopenjske sodbe). Odstop od pogodbe je enostranska izjava volje ene pogodbene stranke drugi pogodbeni stranki, ki povzroči prenehanje pravnega razmerja. Pritožbene trditve, da je treba neplačevanje položnic tožene stranke in njeno opozarjanje na "nevzdržnost odnosa" treba šteti kot odstop od pogodbe, so neutemeljene. Iz teh trditev je mogoče sklepati le, da tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti glede plačevanja toplotne energije ni izpolnila.

10Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati obseg dobavljene toplotne energije in pravilnost obračuna, pa je do te mere nekonkretiziran, da ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Zato se do njega ne more opredeliti.

11Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena. Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala odločbo sodišča prve stopnje v celoti, tj. tudi zoper tiste uvodoma navedene dele izreka, na katere se doslej obravnavani pritožbeni razlogi ne nanašajo. Ker glede teh odločitev sodišča prve stopnje tožeča stranka pritožbenih razlogov ni navedla, sodišče pa kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni našlo, je pritožbo zavrnilo v celoti in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Sodbi VSL I Cpg 1055/2015 in I Cpg 1733/2015.
² Prim. N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju z novelo ZFPPIPP-E - Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 58.
³ D. Wedam Lukić v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2006, druga knjiga, str. 206.