VSL Sodba I Cpg 647/2016

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 15560/2014 z dne 12. 2. 2014 vzdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka),

- zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 26.376,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (II. točka izreka) in

- tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 484,30 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in zoper odločitev o stroških (III. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanih delih razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožba tožeče stranke

7Tožeča stranka, ki je leta 2013 z nakupom od družbe V. d. o. o. postala lastnica nepremičnine, od tožene stranke (občine) zahteva odškodnino zaradi manjvrednosti zemljišča v znesku 26.376,00 EUR. Trdi, da je nepremičnina vredna 80 % manj, ker po njej potekajo cevi javne kanalizacije. Znesek odškodnine je tožeča stranka izračunala kot zmnožek 80 % cene kvadratnega metra primerljive nepremičnine s površino tistega dela svoje nepremičnine, po kateri potekajo komunalni vodi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8Splošne predpostavke odškodninske odgovornosti določa prvi odstavek 131. člena OZ. V skladu s tem določilom mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožena stranka je sporno infrastrukturo zgradila leta 1987, takrat pa se je vrednost nepremičnine zmanjšala. Ker tega leta tožeča stranka še ni bila lastnica sporne nepremičnine, tožeča stranka ni oškodovanec v smislu prvega odstavka 131. člena OZ. Njej se namreč premoženje ni v ničemer zmanjšalo, kot navadno škodo opredeljuje 132. člen OZ. Premoženje se je zmanjšalo kvečjemu tedanjemu lastniku te nepremičnine ob izgradnji kanalizacije, ne pa tožeči stranki, ki je nepremičnino v takšnem stanju pridobila šele leta 2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožba tožeče stranke v obravnavanem delu neodpravljivo nesklepčna. Zato se že iz tega razloga izkaže kot materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

9Ker že navedeni razlog izključuje utemeljenost tožbenega zahtevka, se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi argumenti na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 360. člena ZPP ni ukvarjalo, ker ne bi mogli pripeljati do drugačne odločitve.

10Pritožba tožeče stranke se glede na obrazloženo izkaže za neutemeljeno, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožba tožene stranke

11Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, kjer je ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 7.902,15 EUR za plačilo sanacijskih del, ki jih je tožeča stranka izvedla zaradi počenih kanalizacijskih cevi, ki potekajo pod njeno nepremičnino.

12V skladu s 169. členom OZ sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (pravilo o popolni odškodnini). Sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja (četrti odstavek 164. člena OZ). Oškodovanec ima torej pravico do izbire med dvema možnima načinoma povrnitve škode - vzpostavitvijo prejšnjega stanja ali plačilom denarne odškodnine.¹ Tožeča stranka je poškodovano kanalizacijo sama sanirala, v predmetnem sporu pa od tožene stranke zahteva povrnitev stroškov sanacije. S tem je izbrala svoj zahtevek v smislu četrtega odstavka 164. člena OZ. Zato so materialnopravno zmotna pritožbena izvajanja, da bi tožeča stranka morala toženi stranki dopustiti oziroma ji dati možnost, da sama sanira poškodovano kanalizacijo.

13Pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni doseglo zahtevanega dokaznega standarda prepričanja o plačniku sanacije, so neutemeljene. Tožena stranka s tem v zvezi navaja, da iz izjave predstavnika družbe R. d. o. o., ki je izvajala sanacijska dela, izhaja, da je vtoževana dela plačala K. Ribnica in ne tožeča stranka. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da gre pri tej izjavi predstavnika družbe R. d. o. o. za pomoto, zlasti ob nadaljnji dokazni oceni, da je tožena stranka z izpiskom bančnega prometa s svojega transakcijskega računa dokazala plačilo sanacijskih del omenjeni družbi in da s strani tožene stranke predloženi računi o plačilih dokazujejo plačilo drugih del, katerih izvedba časovno ne sovpada z izvedbo vtoževanih del (dokazna ocena na str. 7 izpodbijane sodbe). Uvodoma povzete pritožbene navedbe takšne dokazne ocene ne morejo omajati. Enako velja pavšalno pritožbeno grajo, da naj bi drugi izvajalec, tj. G. d. o. o., opravil drugovrstna gradbena dela, ki s poškodovano kanalizacijo nimajo zveze. Dokazno oceno o tem, katera dela je to podjetje opravilo, je sodišče prve stopnje natančno opravilo v 13. točki obrazložitve svoje odločbe in ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

14Tožena stranka v pritožbi priznava, da so kanalizacijske cevi puščale, a hkrati zatrjuje, da naj bi puščale minimalno in da naj bi zaradi mešanja meteornih in fekalnih odplak bila odpadna voda manj onesnažena. Takšno razlikovanje sploh ni bistveno, saj je, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka dolžna s standardom profesionalne skrbnosti upravljati, graditi in vzdrževati vodovodne, energetske in druge komunalne objekte in naprave (drugi odstavek 6. člena OZ v zvezi z 21. členom ZLS in 8. točko 8. člena Statuta Občine Ribnica). To pomeni, da kanalizacija ne sme puščati. Zato sodišče prve stopnje tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni zaslišalo predlagane priče B. T., ki naj bi znal izpovedati o obsegu poškodb na ceveh.

15Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje o nujni potrebnosti izvedbe vtoževanih del in povezanosti oprave predmetnih del z napakami na komunalnih ceveh (13.-17. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sklicevanje na mnenje izvedenca gradbene stroke, da količin izvedenih del ni mogoče preveriti zaradi opustitve vodenja gradbene knjige, ne more pripeljati do drugačnih zaključkov. Zlasti ne zato, ker je tožena stranka v prvostopenjskem postopku po eni strani navajala, da je vtoževana sanacijska dela tako ali tako plačala K. Ribnica (česar pa ni dokazala, kot je bilo obrazloženo že zgoraj), kar predpostavlja tudi seznanjenost z obsegom in količino opravljenih del, po drugi strani pa se je tožena stranka sklicevala na zanjo ugodno izvedensko mnenje o neobstoju gradbene knjige, ki bi natančno izkazovala obseg in količino izvedenih del. Pravdna stranka mora na podlagi 212. člena ZPP podati določne in konsistentne trditve ali ugovore, da se nasprotna stranka o tem lahko izjavi. Tako pa tožena stranka ni postopala, saj je s povzetimi navedbami dejansko stanje le zamegljevala.² Sodišče ni dolžno iz nasprotujočih si trditev pravdne stranke po uradni dolžnosti iskati tistega sklopa navedb, ki bi bil za to pravdno stranko najugodnejši. V takem primeru je za manj ugoden razplet postopka odgovorna stranka sama, ki je takšne trditve podala. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilnega stališča, da dokazna ocena ni naloga izvedenca, temveč je pridržana sodišču, vtoževana dela tudi utemeljeno priznalo.

16Pritožba tožene stranke se glede na obrazloženo izkaže za neutemeljeno, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških

17Ker pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov v prvostopenjskem postopku.

18Stranki s pritožbama nista uspeli, zato vsaka nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pravdni stranki prav tako sami nosita stroške v zvezi z odgovori na pritožbi, ker odgovora nista prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Gl. N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 925.
² Prim. odločbo VSL I Cpg 263/2013 o nedopustnosti takšnega ravnanja.