VSC Sklep I Kp 49475/2015

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega R. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen 13 let zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas, ki gaje prestal v priporu od 27. 12. 2015 od 3.45 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), je obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen plačila potrebnih izdatkov oškodovancev ter nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca odvetnika ..., ki jih je obtoženi dolžan plačati. Po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki odvetnika ..., ki je bil obtožencu postavljen po uradni dolžnosti, izplačajo iz sredstev proračuna.

2Zoper navedeno sodbo so se pritožili okrožna državna tožilka, obtoženi in njegov takratni zagovornik.

3Okrožna državna tožilka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

4Zagovornik se pritožuje kot navaja v svoji pritožbi, zaradi odločbe o kazenski sankciji, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, ter sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo glede odločbe o kazenski sankciji spremeni tako, da obtožencu izreče nižjo kazen zapora.

5Obtoženi izrecno pritožbenih razlogov v svoji pritožbi ne navaja, iz njene vsebine pa je mogoče ugotoviti, da se pritožuje zoper odločbo o kazenski sankciji ter sodišču druge stopnje smiselno predlaga znižanje izrečene kazni.

6V odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke, je sedanja zagovornica obtoženega predlagala zavrnitev pritožbe, kot neutemeljene.

7Okrožna državna tožilka odgovora na pritožbi obtoženca in zagovornika ni podala.

8Na zahtevo takratnega obtoženčevega zagovornika v vloženi pritožbi, je bila opravljena javna pritožbena seja, katere se je udeležila le višja državna tožilka. Ker sta bila obtoženec in zagovornica, ki na sejo nista prišla, o seji v redu obveščena, ni bilo ovire, da senat pritožbene seje ne bi opravil (četrti odstavek 378. člena ZKP).

9Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena. Zaradi utemeljenosti njene pritožbe pa o pritožbah obtoženca in njegovega zagovornika ni bilo mogoče odločiti.

10Po pregledu kazenske zadeve, preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in navedb okrožne državne tožilke v vloženi pritožbi, v smeri zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so utemeljene pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica v zvezi z izključitvijo javnosti na naroku za glavno obravnavo 18. 1. 2017, zaradi varovanja osebnih podatkov obtoženca v delu, ko sta bila zaslišana izvedenca Komisije z fakultetna izvedenska mnenja dr. P. P. in dr. B. Z., sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, katero sicer sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti. Pritrditi je namreč navedbam državne tožilke, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da obstoji razlog za izključitev javnosti iz 295. člena ZKP.

11Ustava RS v 35. členu vsakomur zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnih pravic, v 38. členu (na katerega se v sodbi sklicuje tudi sodišče prve stopnje), pa varstvo osebnih podatkov, hkrati pa v 24. členu določa, da so sodne obravnave javne, med tem ko izjeme od tega lahko določa le zakon. Ta izjema je določena v 295. členu ZKP, ki določa, da sme senat od začetka zasedanja pa do konca glavne obravnave, ob vsakem času, bodisi po uradni dolžnosti ali na predlog strank, vedno pa po njihovem zaslišanju, izključiti javnost vse ali samo dela glavne obravnave, če je to potrebno za varovanje tajnosti, varstvo javnega reda, morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obtoženca ali oškodovanca ali koristi mladoletnika ali če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti. Gre torej za šest posplošeno formuliranih izjem od javnosti sojenja, ki zahtevajo razlago s strani sodišča, pri čemer pa mora sodišče izhajati iz dejstva, da je javnost sojenja pravilo, izključitev javnosti pa izjema, kar pomeni, da mora razloge za izključitev javnosti razlagati restriktivno.

12V konkretnem primeru je sodišče kot razlog za izključitev javnosti navedlo varstvo osebnih podatkov obtoženca in s tem očitno merilo na tisti zakonsko določen razlog, na podlagi katerega je mogoče izključiti javnost zaradi varstva osebnega življenja obtoženca. Odločitev je sprejelo na predlog obrambe in ob nasprotovanju državne tožilke ter svojo odločitev obrazložilo z navedbo, da v okvir obtoženčevih osebnih podatkov šteje stvari in podatke o obtožencu, tudi o njegovem zdravstvenem stanju, torej najbolj občutljive osebne podatke, ki so po naravi zaupni in spadajo med najbolj varovane intimne podatke o človekovi zasebnosti.

13Z zbiranjem podatkov iz osebnega življenja obtoženca se nedvomno posega v njegovo ustavno varovano človekovo pravico do varstva osebnih podatkov, kamor sodijo tudi podatki o obtoženčevem zdravstvenem stanju, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje. Zato je varstvo obtoženčevih osebnih podatkov, lahko razlog za izključitev javnosti iz glavne obravnave. Vendar pa, v skladu z izsledki sodne prakse, vsak poseg v obtoženčevo pravico do varstva osebnih podatkov oziroma osebnega življenja še ne utemeljuje razloga za izključitev javnosti z glavne obravnave, pač pa le v primeru, če gre za najbolj občutljive osebne podatke, ki so že po naravi stvari zaupni in spadajo med najbolj varovane intimne podatke o človekovi zasebnosti. Takšno stališče je v izpodbijani sobi zavzelo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem pa je dalo premajhen poudarek dejstvu, da mora sodišče, ko odloča o izključitvi javnosti z glavne obravnave, presoditi in pretehtati ali gre res za takšen poseg v pravico obtoženca, da izključitev javnosti z glavne obravnave odtehta ustavno pravico širše javnosti, do javnega sojenja.

14Sodišče prve stopnje je sicer tehtalo med navedenima dvema ustavnima pravicama in pri tem povsem na splošni ravni zaključilo, kot je bilo že navedeno, da se bo med podajanjem izvedeniškega mnenja izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, govorilo o obtoženčevih osebnih stvareh in o njegovem zdravstvenem stanju, kar pa da so podatki, ki so že po svoji naravi zaupni in sodijo v najbolj intimno obtoženčevo sfero. Da gre za zaupne podatke ni dvoma, vendar pa sodišče pri tem ni upoštevalo, da v sodnih postopkih izvedenci s področja psihologije in psihiatrije, kar sta tudi izvedenca že navedene komisije, že po naravi stvari navajajo preiskovančeve zaupne podatke, tudi o njegovem zdravstvenem stanju. Kljub temu v sodni praksi v takih primerih, javnost na glavni obravnavi ali v njenem posameznem delu, praviloma ni izključena. V konkretnem primeru pa že, v preiskavi izdelanem in dopolnjenem izvedenskem mnenju komisije, ni bilo ugotovljenega nikakršnega odstopanja v smislu razkrivanja kakšnih še posebej zaupnih obtoženčevih podatkov, kot npr. o eventualnih duševnih boleznih, posebnih duševnih zdravstvenih stanjih ali celo o posebnih spolni nagnjenjih ter podobnih intimnostih, kar bi utegnilo upravičiti izključitev javnosti. Iz predhodno pridobljenega mnenja je namreč izhajala le pri obtožencu ugotovljena neuravnovešena osebnostna motnja, impulzivni tip in sindrom odvisnosti od alkohola, kar vse pa je navedeno že v opisu kaznivega dejanja v obtožnici, prebrani na javni glavni obravnavi. S strani izvedencev je šlo torej za povsem običajno ugotavljanje strukture obtoženčeve osebnosti, njegove intelektualne in čustvene razvitosti, njegov odnos do oškodovanke ter do A. M. in do ožjega ter širšega okolja, kot tudi duševno stanje obtoženca v času storitve kaznivega dejanja. Pri tem pa predhodno pridobljeno pisno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ni nakazovalo možnosti, da bi do razkritja kakšnih drugih posebej zaupnih ali intimnih podatkov lahko prišlo med zaslišanjem izvedencev na glavni obravnavi. Tega tudi zagovornik v svojem predlogu za izključitev javnosti, v zvezi z podajo mnenja predmetnih izvedencev ni zatrjeval, niti ga ne zatrjuje sodišče v sprejetem sklepu o izključitvi javnosti. Zato po presoji sodišča druge stopnje, "varstvo obtoženčevih osebnih podatkov, tudi o njegovem zdravju" pri tako hudih kaznivih dejanjih, kot je bilo v konkretnem primeru, ne odtehta pravice javnosti do obveščenosti o obtoženčevih osebnostnih lastnostih in njegovem duševnem stanju v času storitve očitanega mu kaznivega dejanja.

15Iz tega razloga sodišče druge stopnje presoja, daje prvo sodišče na glavni obravnavi, dne 18.1.2017 napačno ocenilo pogoje za izključitev javnosti med zaslišanjem izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, zaradi česar je bila javnost izključena v nasprotju z 295. členom ZKP. S tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar terja razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16Čeprav je bilo že zaradi predhodno ugotovljene kršitve določb kazenskega postopka, potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti, pa sodišče druge stopnje v zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami državne tožilke v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, glede katerih zaradi ugotovljene procesne kršitve pritožbeno sodišče ne zavzema dokončnega stališča, pa vendarle ugotavlja določene pomanjkljivosti, zaradi katerih so vprašljivi zaključki sodišča prve stopnje, da obtoženi oškodovanki L. Š. ni vzel življenja iz nizkotnega nagiba, to je iz ljubosumja. Tako pritožnica utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri presoji verodostojnosti obtoženčevega zagovora, v katerem ta zanika ljubosumje kot nagib zaradi katerega je oškodovanki vzel življenje, ni upoštevalo vseh na glavni obravnavi izvedenih dokazov, ali pa se je oprlo le na tisti del izpovedi posamezne priče, za katerega je ocenilo, da je skladen z obtoženčevim zagovorom, med tem ko je navedbe prič, ki obtoženčevemu zagovoru nasprotujejo, v veliki meri prezrlo.

17Sodišče prve stopnje je v točki 28. izpodbijane sodbe povzelo izpoved delavke Centra za socialno delo... (v nadaljevanju CSD), I. V. o dogajanju med oškodovanko in obtoženim, potem ko je ta v maju 2015 izvedel, da naj bi ga oškodovanka prevarala. Zaradi tega je priča opravila razgovor z oškodovanko, ki je izpovedala o obtoženčevem fizičnem nasilju do nje, ki pa se je po njegovem prihodu iz zapora sprevrglo v psihično nasilje, v okviru katerega jo obtoženi nadzira in zasleduje, zaradi česar ne more obdržati nobene službe, je posesiven in dobesedno obseden z njo ter ji grozi, da ji bo vzel otroka, če bosta šla narazen. Zaradi vsega tega in ker je izvedela tudi za njegovo nasilje do bivše partnerke, se ga zelo boji, saj meni, da je vsega zmožen, ker se v jezi sploh ne zna obvladati. Pri tem se je oškodovanka dojemala kot žrtev, kot tako pa jo je očitno ocenila tudi priča, saj je o tem obvestila policijo in ji priskrbela namestitev v varni hiši. Do vsega tega, pa se sodišče prve stopnje v sodbi sploh ni opredelilo, ampak je glede tega na stran 88 sodbe zapisalo zgolj to, da je domnevna oškodovankina nezvestoba povzročila stopnjevanje dogajanja v njenem odnosu z obtoženim, zaradi česar se je oškodovanka začasno odmaknila od doma in obtoženca tako, da je odšla v varno hišo.

18Že po sami naravi stvari, namestitev žrtve nasilja v varno hišo predpostavlja varnostno oceno, ki je v takem primeru visoka, saj sicer do namestitve v varno hišo ne bi prišlo in kot že rečeno, je tudi delavka CSD situacijo zaznala kot tako ogrožajočo za oškodovanko, da je bil potreben njen umik od obtoženca. V zvezi s tem je torej sodišče prve stopnje povsem spregledalo s strani oškodovanke opisano obtoženčevo vedenje, ki je kazalo na njegovo ljubosumje, izsiljevanje, posesivnost in nadzor (obtoženi je poskušal nadzorovati celo pogovor med oškodovanko in delavko CSD) ter to upoštevalo kot obtoženčevo prizadevanje za ohranitev zveze. Podobno pa je obtoženi postopal tudi v decembru 2015, ko je izvedel za oškodovankino razmerje z A. M., kar nenazadnje na strani 90 izpodbijane sodbe ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ko je zapiše, da je obtoženi uporabljal enake metode kot spomladi, torej obračanje na CSD, izsiljevanje z otrokoma in zastraševanje oškodovanke z grožnjo prijave na policijo zaradi zanemarjanja otrok. Kljub temu pa kot verjetno sklene, da se je obtoženi tokrat sprijaznil z razpadom njune zveze, na kar naj bi kazal njegov obisk na CSD, dne 21.12.2015, kjer je zatrjeval, da je oškodovanka nesposobna skrbeti za otroka, zaradi česar je bil dogovorjen sestanek na CSD za 5.1.2016. Pri svojem zaključku, da se je obtoženi na ta način bojeval za otroka, pa je sodišče spregledalo izpovedi M. B., M. T. in U. Ž. o tem, da je obtoženec z namenom obdržati partnersko zvezo, škodovanko ustrahoval prav z grožnjo, da bo v nasprotnem primeru ostala brez otrok, grožnje z oddajo otrok v rejništvo pa so tudi po izpovedi V. D., značilne za moške, jezne na svoje partnerke.

19Tega zakaj sledi zagovoru obtoženca, v katerem zatrjuje, da se je z razpadom svoje partnerske zveze sprijaznil in želel le še urediti vse potrebno v zvezi z otroki, sodišče prepričljivo ne pojasni, oz. na strani 89 sodbe celo samo podvomi v to, pa kljub temu celotno dogajanje od 21.12.2015 dalje sprejema v luči obtoženčevega zagovora, pri tem pa se do vrste dokazov, ki temu nasprotujejo bodisi ne opredeli ali pa neskladja med posameznimi izpovedbami šteje kot nepomembna za odločitev. Takšno stališče je zavzelo tudi glede izpovedi priče A. M., katero je sicer štelo za verodostojno, iskreno in prepričljivo. V tistem delu, ki je diametralno nasprotna od zagovora obtoženega in se nanaša na okoliščine, kdo je komu grozil z nožem, pa ima pritožnica, v nasprotju s sodiščem prve stopnje prav, da je to pomembno za razsojo stvari, še zlasti v povezavi z vsebino SMS sporočil med obtoženim in A. M. ter tudi siceršnjo izpovedjo te priče, kar vse kaže na to, daje obtoženi A. M. hotel odmakniti od oškodovanke. Prezrto pa tudi ne bi smelo ostati dejstvo, da se je obtoženi prav zaradi A. M. odločil, da ne bo imel več v najemu lokala in ga je odstopil zakoncema S., ki sta tudi skladno izpovedala o veliki obtoženčevi ljubosumnosti. O obtoženčevi ljubosumnosti in s tem povezanim nadzorovanjem oškodovanke pa so izpovedali tudi oškodovankina starša ter priče J. Š., M. B., V. K., M. T., U. Ž. in R. T.

20Prav tako se sodišče ni opredelilo do obtoženčevega, v zadnjem mesecu zelo intezivnega nadzora oškodovanke z pogostim telefoniranjem in pošiljanjem SMS, kot tudi z spremljanjem njene telefonske komunikacije s pomočjo posebej nameščenega programa ter nenazadnje tudi z jemanjem SIM kartice, brez katere je bila tudi ob prihodu k svojim staršem na kosilo, dne 25.12.2015. Sodišče prve stopnje je namreč preveč pozornosti posvetilo ugotavljanju ali je oškodovanka res nameravala zapustiti obtoženca, premalo pa temu, kako je celotno situacijo dojemal obtoženi. To pa bi bilo mogoče ugotoviti že z analizo dogajanja, zlasti pa obtoženčevega vedenja potem, ko je 21.12.2015 na CSD povedal, da oškodovanka ni sposobna skrbeti za otroka, kar naj bi bilo po mnenju sodišča prve stopnje glavni pokazatelj, da se je obtoženi z oškodovankinim odhodom sprijaznil. Takoj naslednji dan je obtoženi sicer z overjeno izjavo oškodovanki obljubil, da ji po njunem razhodu glede otrok ne bo delal težav, pri čemer je že iz njegovega zagovora jasno, daje to storil zaradi tega, da je oškodovanka na Okrajnem sodišču v Velenju zoper njega umaknila predlog za pregon. Potem, ko je istega dne ta umik predloga preklicala, pa je obtoženi popoldan odpeljal otoka neznano kam, zaradi česar je preko A. M. kontaktirala z policistom S. M.. Nato je obtoženi dne 25.12.2015 oškodovanki vzel SIM kartico, istega dne pa je potem, ko so se skupaj pripeljali na kosilo k njenim staršem in ko je oškodovanka izstopila iz avta, sam z otrokoma, brez pojasnila odpeljal neznano kam. Iz zagovora obtoženega sledi tudi, da ji je na božični dan dovolil druženje z A. M., prav tako pa ji je dovolil, da ga je pred koncertom 26.12.2015 poklicala. Pred odhodom na koncert pa je celo sam poklical njeno prijateljico, če bi šla skupaj z njo na koncert. Do takšnega postopanja obtoženca se sodišče ni jasno opredelilo, zaradi česar se zaključek sodišča o tem, da dejanje ni storil iz ljubosumja, ker se je obtoženi oškodovanki tako rekoč že odpovedal, ta pa da je bila neodločna in preračunljiva, zaradi česar naj bi mu glede končanja njune zveze dajala nejasne signale, izkaže kot preuranjen.

21Kot je razumeti izpodbijano sodbo, je sodišče prve stopnje svojo odločitev o neobstoju dokazov, da bi obtoženi oškodovanki vzel življenje iz nizkotnih nagibov, to je iz ljubosumja, ker si je našla drugega partnerja in je hotela prekiniti njuno zvezo ter ga zapustiti, sprejelo iz treh razlogov:

- da je bilo pri obtožencu v času storitve kaznivega dejanja prisotnih več atributov, med katerimi je bila sicer izražena visoka stopnja ljubosumnosti, ki pa ni bila patološka ali v obliki blodnjave motnje ljubosumnega tipa, zaradi česar ni mogoče govoriti o izoliranem motivu za storitev kaznivega dejanja, kot se to obtožencu očita v obtožnici;

- da je ob sicer prevladujočem občutku ogroženosti in ljubosumja, pa tudi jeze in besa nastopil ključni moment, ko naj bi oškodovanka zmerjala obtoženca, ki je bil vse samo človek ne, mu očitala, da je pokvaril ves večer in mu grozila, da bo poklicala policijo, kar vse je upoštevaje obtoženčevo impulzivnost, sprožilo storitev kaznivega dejanja in

- da je pri tovrstnih kaznivih dejanjih iz ljubosumja pričakovati predhodno načrtovanja, česar pa v konkretnem primeru ni bilo, ker sicer dejanje ne bi bilo storjeno med prazniki na ulici, kjer gre pričakovati veliko ljudi.

22V zvezi z prvim razlogom je potrebno pritrditi pritožnici, ko v pritožbi izpostavlja, da motiv za storitev kaznivega dejanja, ni mogoče ugotavljati na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, saj bi to pomenilo, da je umor iz ljubosumja možen le v primeru, če bi bilo pri storilcu podano patološko ljubosumje ali blodnjava motnja ljubosumnostnega tipa. Seveda bi bilo v takšnem primeru ugotavljanje tega nagiba dokaj enostavno. Ker pa je nagib psihično gibalo, ki vodi storilca pri storitvi kaznivega dejanja, v konkretnem primeru naj bi to bilo ljubosumje, pa tega ni mogoče ugotavljati izolirano od ostalih dejavnikov, ki vplivajo na psiho storilca, kar pa še ne pomeni, da do sklepnega dejanja-odvzema življenja žrtvi, ni prišlo prav zaradi ljubosumja. Zato ima državna tožilka prav, ko v svoji pritožbi izpostavlja s strani izvedencev ugotovljeno tako visoko stopnjo obtoženčevega ljubosumja, da je mogoče govoriti že o zablodi. Na to kaže vrsta, s strani izvedencev ugotovljenih atributov, kot so sumničavost, nezaupanje, dvom in tendenco po nadzoru. Že na splošno pa so to atributi, ki v partnerski zvezi kažejo na namen obdržati partnerja v situaciji, ko ta razmišlja ali se je že celo odločil za prekinitev partnerske zveze. Zato je povsem jasno, da ljubosumje kot motiv, ni nekaj osamljenega, ampak reakcija posesivnega in že prej psihično ali fizično nasilnega moškega, zaradi izgube nadzora nad partnerko.

23V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje sicer ugotavljalo, da je oškodovanka dajala obtožencu različne signale enkrat kot, da ga bo zapustila, drugič pa kot da ga ne bo. Vendar pa je, kot že navedeno, za presojo v konkretni zadevi pomembno pred vsem to, kako je obtoženi dojemal celotno situacijo. To pa bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju natančneje ugotoviti in z celovito analizo vseh dokazov, glede tega sprejeti jasne zaključke. Pri tem bo moralo izhajati tudi iz njegovega, že opisanega vedenja potem, ko je izvedel, da ima njegova partnerka spet drugega moškega in da se ga je odločila zapustiti, kot to izhaja iz vsebine njegove overjene obljube z dne 22.12.2017 ter ga oceniti v povezavi z ostalimi dokazi, tudi pričanjem sosede Z. H., ki je še zadnji dan pred obravnavanim dogodkom pri obtožencu zaznala veliko napetost in tudi prizadetost, ker ima oškodovanka razmerje z drugim moškim.

24Sodišče prve stopnje prisotnosti ljubosumja, kot enega od dejavnikov zaradi katerega je obtoženi oškodovanki vzel življenje sicer ne zanika, vendar v 57. točki izpodbijane sodbe zaključuje, da je kaznivo dejanje posledica spleta dejavnikov in okoliščin, zlasti pa sprožilnega momenta. Tudi pri ugotavljanju slednjega, je sodišče prve stopnje sledilo zagovoru obtoženca in kot povsem verjeten sprožilni moment štelo domnevne oškodovankine besede, povzete na strani 80 izpodbijane sodbe in sicer, "da je bil obtoženec vse samo človek ne, da je zafrknil, zajebal cel večer, še posebej pa tudi, da bo poklicala policijo, da jo je napadel", kar naj ne bi bilo prvič. Zaradi teh oškodovankinih besed in zaradi tega, ker se je v obtožencu že dlje časa nabiralo, pa naj bi ji nato vzel življenje.

25Če je že sodišče prve stopnje kot sprožilni moment za obtoženčevo nasilno ravnanje, ki je imelo za posledico smrt oškodovanke, upoštevalo navedene oškodovankine besede, povzete iz zagovora obtoženega, potem bi njegov zagovor moralo upoštevati dosledno in razmejiti, kaj naj bi oškodovanka obtožencu rekla najprej ob njunem srečanju na stopnicah, in kaj naj bi mu rekla kasneje, ko naj bi se med hojo domov, v bližini vrtca spotaknila ob količke. V nasprotju z zagovorom, je namreč prvo sodišče oškodovankine besede, izrečene vse od njunega srečanja na stopnicah, pa do njene smrti, upoštevalo selektivno in le nekatere pripisalo dogajanju pred vrtcem, nekatere pa je povsem prezrlo. Obtoženi je namreč v zagovoru 29.12.2015, pred dežurno preiskovalno sodnico izpovedal, da mu je oškodovanka na stopnicah v dvorani rekla vse samo človek ne, da je prase, svinja, in da je zafrknil oz. zajebal ves večer, zaradi česar je hotela domov. Glede dogajanja ob količkih pri vrtcu pa je povedal, da ga je oškodovanka takrat, ko jo je hotel zaradi padca pobrati začela zmerjati, da mu ni dovolila, da jo pobere, da mu je rekla naj gre stran in da ima dosti vsega ter da bo poklicala policijo, da jo je napadel. Do navedene, s strani obtoženca zatrjevane oškodovankine izjave pri vrtcu, pa se prvo sodišče pri ugotavljanju sprožilnega momenta ni opredelilo, niti je ni v sodbi dosledno povzelo, pa bi se po presoji sodišča druge stopnje, do nje moralo opredeliti, ker je pomembna za presojo obtoženčevega kasnejšega ravnanja. Zato se v ponovnem sojenju sodišče, pri ocenjevanju oškodovankine izjave tik pred smrtjo, ne bo smelo omejiti le na njene domnevne grožnje z policijo, ampak jo bo moralo upoštevati v celoti in njen pomen presojati v kontekstu celotnega dogajanja in odnosa med oškodovanko in obtoženim. Pri vsestranski oceni obtoženčevega zagovora in vseh ostalih dokazov, pa bo moralo sodišče ugotoviti zlasti to, kako je oškodovankino izjavo pri vrtcu razumel obtoženec, kar je pomembno za presojo obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Pri presoji slednjega pa je tudi pomembna ocena doslej prezrtega obtoženčevega ravnanja po storitvi kaznivega dejanja, ko je najprej poklical prav A. M.

26Pritožnica v pritožbi opozarja tudi na izpovedi nekaterih prič o tem, da je obtoženi že pred storitvijo kaznivega dejanja omenjal, da se bo znesel nad oškodovanko. Tako je N. S. povedala, da ji je obtoženi, dne 16.12.2015 najprej povedal, da se je L. Š. skurbala z A. M. in da ne ve kaj naj naredi ali naj lokal zapre ali pa naj oškodovanko ubije. M. B. je slišala, kako je obtoženi tudi v njeni prisotnosti grozil oškodovanki, da jo bo ubil, otroka pa oddal v rejništvo. Da jo bo fardirbal, ker ji rajši hodi na grob prižigat sveče, kot pa da jo vidi z drugim, pa je V. K. povedal že spomladi 2015, ko je izvedel, da naj bi imela oškodovanka razmerje z drugim moškim. Svoj strah, da bo obtoženi ubil njo ali pa A. M., pa je slednjemu zaupala tudi sama oškodovanka. Ob tem, ko je izvedenec dr. P. P. glede tega povsem na splošno povedal, da se s pogostim pojavljanjem takšnih misli pri nekom poveča tveganje, da se bodo te misli nekoč tudi udejanjile, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da v konkretnem primeru s strani obtoženca ni šlo za načrtovano dejanje. Takšen sklep pa je sprejelo iz razloga, ker je obtoženi oškodovanki vzel življenje v centru mesta, v prednovoletnem obdobju, ko je na ulici več ljudi, še posebej pa obravnavane noči, ko se je odvijal že tradicionalni koncert. Pritožnica ugotovitev sodišča prve stopnje, da obtoženi kaznivega dejanja ni storil po predhodnem načrtovanju sicer ne problematizira, pač pa nadaljnje razmišljanje sodišča iz katerega je mogoče smiselno povzeti, da bi moralo biti pri tovrstnem kaznivem dejanju, storjenem iz ljubosumja, predhodno načrtovanje in ker tega ni bilo, ni dokazov o obstoju obtožencu očitanega nagiba pri storitvi kaznivega dejanje. Za takšno razmišljanje prvo sodišče ni navedlo nobenega konkretnega in sprejemljivega razloga, takšno stališče pa je tudi po presoji sodišča druge stopnje povsem zgrešeno in v nasprotju s sodno prakso.

27Vse našteto narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe. V posledici navedenih ugotovljenih pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, pa se sodišče druge stopnje ni moglo opredeliti do tožilkine drugačne ocene obtoženčevega ravnanja, prav tako pa tudi ne do pritožb obtoženca in njegovega takratnega zagovornika. Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje, ob ugoditvi pritožbi državne tožilke, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, v novo sojenje.

28V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka in ponoviti že izvedene relevantne dokaze. Ob kritični presoji verodostojnosti obtoženčevega zagovora, kateremu je v prvem sojenju v pretežni meri sledilo, pa bo moralo na podlagi popolne in celovite dokazne ocene vsakega dokaza posebej in nato v zvezi z drugimi dokazi, z gotovostjo ugotoviti ali je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje iz nizkotnih nagibov, tako kot je to navedeno v obtožnici. Za sprejeto odločitev pa bo moralo navesti jasne in prepričljive razloge, zaradi katerih določeno odločilno dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano.