VDSS Sklep Pdp 912/2016

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo (primarni) tožbeni zahtevek: za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku; da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo, ampak še traja; na poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačami in drugimi prejemki iz delovnega razmerja, vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilom davkov in prispevkov od prenehanja delovnega razmerja dalje. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek: za ugotovitev, da delovno razmerje med strankama traja do odločitve sodišča prve stopnje, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje in plačilo denarnega povračila v višini 10.820,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje, smiselno pa zoper odločitev v I. točki izreka, da se primarni in podredni zahtevek zavrneta, in zoper odločitev v II. točki izreka, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Meni, da bi sodišče moralo zaslišati tožnikove sodelavce, vsaj glede tega, kako občutljivi sta varovanki A.A. in B.B., ter glede tega, da tožnik ni grob človek, ki bi nehumano ravnal s stanovalci. Navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem B.B. in zakaj se ni odločilo za postavitev izvedenca psihiatrične stroke glede razumske sposobnosti B.B., C.C. in A.A.. Po tožnikovem mnenju je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče v sodbi napačno povzelo izpoved D.D.. Iz njene izpovedi izhaja, da je bilo ravnanje tožnika pri B.B. v skladu z navodili nadrejenih. Opozarja na neverodostojnost izpovedi C.C. in na nepravilno dokazno oceno izpovedi A.A.. Dokazna ocena sodišča temelji predvsem na posrednih dokazih, tj. pisnih izjavah varovank tožene stranke, ki niso dokaz v postopku. Tožnik je zahteval neposredno zaslišanje varovank, zato sodišče svoje odločitve na njihove pisne izjave ne bi smelo opreti. Opozarja, da iz izpovedi D.D. izhaja, da je B.B. tudi pri drugih zaposlenih tožila, da jo grobo umivajo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/19 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 4. 2. 2014 zaradi kršitve po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Ta določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot negovalec I - nega III in IV. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala neprimerno ravnanje in obnašanje do treh varovank doma za starejše - B.B., C.C. in A.A.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so očitki utemeljeni, in presodilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in z njim povezane zahtevke je zato zavrnilo.

6Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik sodišču prve stopnje očita v zvezi z navajanjem vsebine izpovedi D.D. in pisne izjave A.A.. Kot je razvidno iz 8. in 11. točke obrazložitve sodbe, sodišče prve stopnje ne povzema vsebine navedenih dokazov, ampak na njuni podlagi izvaja dejanske zaključke. To je razvidno iz uporabljenih izrazov, da je D.D. "smiselno enako pričala" in da je iz izjave A.A. "razbrati, da se je tožnika in njegovega maščevanja oziroma nadaljevanja s še bolj grobim ravnanjem bala". Očitana bistvena kršitev določb postopka tako ni podana, saj ne obstoji nasprotje med tem, kar sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja o vsebini dokazov, in med samimi dokazi.

7Neutemeljeno se tožnik pritožuje, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na pisni izjavi varovank A.A. in C.C., saj gre za posredne dokaze, ki po mnenju tožnika v pravdnem postopku niso dovoljeni. Vendar takšnemu stališču ni mogoče slediti. Po ZPP so namreč dopustna vsa dokazna sredstva, pod pogojem, da ne nasprotujejo pravnemu redu in osnovnim načelom postopka. Sodišče mora v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP v vsakem konkretnem primeru oceniti dokazno vrednost posameznega dokaza in to tudi z vidika ostalih načel pravdnega postopka (v tem primeru predvsem načela neposrednosti). Sodišče prve stopnje je tako v konkretnem primeru svojo odločitev pravilno oprlo tudi na pisni izjavi varovank A.A. in C.C., iz izpodbijane sodbe pa izhaja tudi dokazna ocena teh izjav. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (po vsebini bi lahko šlo kvečjemu za kršitev 8. člena ZPP) tako ni podana. Se pa pojavlja vprašanje pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, predvsem zaradi neizvedbe nekaterih dokazov, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tožnikove sodelavce glede tega, kako občutljivi sta varovanki A.A. in B.B. ter glede siceršnjega dela tožnika. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, ta dejstva niso relevantna v tem sporu, predlagane priče pa očitanih kršitev niso neposredno zaznale.

9Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo B.B., saj je v sodbi kot razlog navedlo njeno zdravstveno stanje (8. točka obrazložitve). Utemeljeno pa tožnik v zvezi s tem navaja, da zdravstveno stanje samo po sebi ne more biti razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga, ampak bi moralo sodišče prve stopnje navesti, konkretno zakaj naj bi zdravstveno stanje priči onemogočalo podajo izpovedi ali celo podajo pisne izjave (četrti odstavek 236.a člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje ni navedlo zadostnih vsebinskih razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga, je podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Navedeno kršitev določb postopka pa tožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita tudi v zvezi z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je tožnik postavil pravočasno na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 4. 2014. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 3. 9. 2014, pri tem pa le pavšalno navedlo, da izvedba tega dokaza (in tudi ostalih neizvedenih dokazov) ni potrebna. Sodišče prve stopnje niti v sodbi ni navedlo nikakršnih razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga. V skladu s pravili pravdnega postopka morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov razvidni bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Pri tem pa je ključno, da sodišče navede konkretne vsebinske razloge in na ta način stranki, katere dokazni predlog je zavrnjen, omogoči, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade. Ker je sodišče prve stopnje navedlo le pavšalne razloge za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke brez vsebinske vrednosti, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP¹.

11Pritožbeno sodišče se tudi sicer strinja s tožnikom, da bi bilo treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja angažirati izvedenca psihiatrične stroke. Ta dokaz je tožnik predlagal zaradi ocene razumske sposobnosti varovank B.B., A.A. in C.C.. Po presoji pritožbenega sodišča bi bila izvedba dokaza z izvedencem psihiatrične stroke potrebna z vidika pravilne dokazne ocene izpovedi A.A. in C.C. (list. št. 47 in 48). Navedeni priči sta namreč, nasprotno kot v svojih pisnih izjavah (sicer napisanih s strani socialne delavke E.E., pri čemer je s podpisom opremljena le izjava C.C., kot je razvidno iz prilog B5 in B6), izpovedali, da tožnika ne poznata. Tožnik pri tem tudi utemeljeno opozarja, da je verodostojnost izpovedi C.C. vprašljiva, saj je priča hkrati izpovedala, da tožnika ne pozna, hkrati pa delno potrdila tožniku očitana ravnanja. Izvedba dokaza z izvedencev psihiatrične stroke bi bila po oceni pritožbenega sodišča potrebna tudi zaradi ugotovitve očitanih ravnanj do varovanke B.B., predvsem pa (ob upoštevanju izpovedi D.D.) zaradi presoje, ali tožnikova ravnanja do te varovanke upravičujejo podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

12Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju (ponovno) izvesti predlagane dokaze oziroma dokazne predloge obrazloženo zavrniti, nato pa ob upoštevanju zavzetih stališč pritožbenega sodišča o tožbenih zahtevkih ponovno odločiti.

13Pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, ki v tej fazi spora niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnik ni priglasil.

¹ Gre za uveljavljeno stališče iz sodne prakse - glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 133/2016, VIII Ips 144/2013, II Ips 124/2016 in druge.