VSL Sodba II Cpg 442/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 70820/2016 z dne 8. 7. 2016, tako da je tožena stranka tožeči dolžna plačati znesek 1.118,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2016 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 96,00 EUR tožnikovih nadaljnjih pravdnih stroškov (2. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Ena od posebnosti je, da morajo v njih pravdne stranke zatrjevati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi oziroma odgovoru na tožbo in eni nadaljnji pripravljalni vlogi (451. in 452. člen ZPP). Dejstva, ki jih zatrjujejo in dokazi, ki jih predlagajo izven teh vlog (tudi v pritožbi) se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Zaradi navedenega so neupoštevne v pritožbi prvič podane navedbe, da je tožeča stranka zavarovanja podaljšala sama, brez vednosti ali dovoljenja tožene stranke (čeprav se ta niso avtomatsko podaljševala). Da bi jih sodišče lahko presojalo bi namreč morale biti podane že tekom postopka na prvi stopnji.

6Nadalje je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi res navedla, da tožeči stranki ne dolguje ničesar. Tožeča stranka je na to odgovorila v dopolnitvi tožbe, kjer je natančno pojasnila kakšna zavarovanja so bila sklenjena, kakšne premije so bile določene, kakšna plačila so bila na njihovi podlagi izvedena in kakšne zneske ji tožena stranka še dolguje. Na navedeno tožena stranka ni odgovorila, čeprav je breme zatrjevanja in dokazovanja nasprotnega (torej dejstva, da je terjatev kljub vsemu že bila plačana) prešlo nanjo. Ker temu ni zadostila, saj pojasnil tožeče stranke ni prerekala, je nastopila domneva priznanja prej povzetih dejstev (drugi odstavek 214. člena ZPP). Že na podlagi takšnih (priznanih) dejstev (ki jih ni treba dokazovati) je bilo zahtevku treba ugoditi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem pravdnih strank. Dodati velja, da je tožena stranka ta dokazni predlog podala tudi povsem nesubstancirano - z ničemer ni pojasnila o čem naj bi zastopnika pravdnih strank sploh izpovedovala. Takšnega pomanjkanja konkretizacije pa ne more nadomestiti s pritožbenim pojasnilom, da bi njen zakoniti zastopnik izpovedoval o pogojevanju sodelovanja med pravdnima strankama in o prepovedi zastopnika tožeče stranke sklepati zavarovanja, če ni bil plačan zaostanek.

7Tožena stranka ne more uspeti niti z očitki, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi listin, ki niso verodostojne listine v smislu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Če bi bili takšni očitki resnični, bi pravdno sodišče sicer moralo razveljaviti sklep o izvršbi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo spornega zneska in po izpeljanem kontradiktornem postopku ugoditi tožbenemu zahtevku (prvi odstavek 437. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 62. člena ZIZ). Če sklepa ne razveljavi, ampak toženi stranki naloži plačilo s potrditvijo dajatvenega dela sklepa o izvršbi, pa gre le za nebistveno kršitev določb postopka. Vseeno je namreč, ali ji je plačilo naloženo s potrditvijo dajatvenega dela sklepa o izvršbi ali z ugoditvijo zahtevku v pravdi. Pritožbenemu sodišču se zato ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je mogoče listine, na podlagi katerih je tožeča stranka zahtevala izdajo predloga za izvršbo, šteti za verodostojne listine.¹

8S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi glede na navedeno niso utemeljeni. Višje sodišče pa je po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje, v nasprotju z zakonom izdalo sodbo na podlagi pripoznave (kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Takšno sodbo je v postopkih o sporih majhne vrednosti mogoče izdati, če tožena stranka ne odgovori na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena. Do tega pa ne more priti v primeru, ko tožena stranka ugovarja zoper sklep o izvršbi in je že iz ugovora mogoče razbrati zoperstavljanje tožbenemu zahtevku. Takšna situacija je podana v obravnavanem primeru. V njem tudi izpodbijana sodba dejansko (vsebinsko) ni sodba na podlagi pripoznave. Sodišče se je namreč v njej opredelilo do podanih trditev, podalo dokazno oceno, pojasnilo zakaj izvedba vseh predlaganih dokazov ni bila potrebna in ugotovilo dejansko stanje (sklenitev in podpis zavarovalnih pogodb). To pa ni značilnost sodbe na podlagi pripoznave, v kateri se ne presoja ne resničnosti zahtevka ne njegove materialnopravne utemeljenosti. Sam napačen zaključek, da je nastopil učinek pripoznave in poimenovanje odločbe "sodba na podlagi pripoznave" je tako za pravilnost odločitve irelevanten. Višje sodišče zato vanj ni posegalo, ampak je izpodbijano sodbo preizkusilo kakor da gre za običajno sodbo, kar ta po svoji vsebini tudi je.² Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna je torej izpodbijano sodbo potrdilo, pritožbo tožene stranke pa zavrnilo (353. člen ZPP).

9Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeča stranka pa svojih pritožbenih stroškov ni opredelila, zato je odločanje o njih odpadlo (163. člen ZPP).

¹ Tako tudi VS RS v sodbi in sklepu II Ips 255/2010
² Podobno VSL v sodbi I Cp 1183/2013