VSL Sodba I Cpg 822/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 345,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 137865/2013 z dne 3. 9. 2013 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka),

- zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v višini 13.344,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 793,00 EUR od 5. 10. 2013 do plačila (2. točka izreka) in

- toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 787,21 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov (3. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po tožbi zavrne in da ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Podredno temu je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženi stranki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

Glede 1. točke izreka izpodbijane sodbe

5Med pravdnima strankama je sporna višina najemnine za poslovne prostore, saj je zmnožek cen najemnine na kvadratni meter s površino poslovnih prostorov iz 2. člena najemne pogodbe drugačen od višine najemnine, kot jo določa 5. člen najemne pogodbe. Med strankama je torej sporno, ali je bila dogovorjena nižja vrednost najemnine iz 2. člena ali višja vrednost najemnine iz 5. člena najemne pogodbe.

6Določila pogodbe se načeloma uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Vendar se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (drugi odstavek 82. člena OZ). V skladu z 12. členom OZ se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka v predhodnem obdobju, ki ni predmet pravde, plačevala najemnino v višini iz 5. člena najemne pogodbe in tem zneskom nikoli ni ugovarjala, pravilno uporabilo navedena določila OZ in tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je najemnino za sporno obdobje prav tako zahtevala v skladu s 5. členom najemne pogodbe, ugodilo. Do drugačnega zaključka ne more pripeljati pritožbeno navajanje, da je cena najema iz 5. člena pogodbe višja prav zaradi napačnega izračuna v 2. členu najemne pogodbe, saj tožeča stranka ne navaja, da bi pogodbo podpisala v zmoti in da je dosegla njeno razveljavitev v skladu s 46. členom OZ.

7Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko direktorja tožene stranke ni zaslišalo. Tožena stranka je namreč navedla, da je bil "po navedeni pogodbi" dogovorjen nižji pavšal za električno energijo od tistega, ki ga vtožuje tožeča stranka. Te trditve tožene stranke je sodišče pravilno presodilo ob upoštevanju listinskega dokaza, tj. najemne pogodbe med tožečo in toženo stranko (priloga B1). Ker ob ročno dodatnem zapisu v tej pogodbi ni podpisa tožeče stranke, je pravilno ocenilo, da dogovor o nižjem pavšalu cene električne energije ni bil sklenjen. Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da iz vloge tožene stranke ni mogoče jasno razbrati, da je bil direktor tožene stranke predlagan za dokazovanje obstoja dogovora o nižji ceni električne energije. Ob upoštevanju neizpodbijane ugotovitve v sodbi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka podajala kontradiktorne navedbe, ko je po eni strani zatrjevala dogovor o znižanem pavšalu, po drugi strani pa, da o tem dogovoru ni vedela ničesar, dokler ni prejela kopije pogodbe v izvršilni zadevi, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko se s temi trditvami tožene stranke ni (podrobneje) ukvarjalo. Pravdna stranka je v skladu s 7. in 212. členom ZPP upravičena navajati dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Če se jih odloči podati, pa morajo biti navedbe jasne in nedvoumne, da se lahko nasprotna stranka o njih sploh opredeli. Iz tega izhaja, da stranka ne more podajati kontradiktornih dejanskih navedb in hkrati od sodišča pričakovati, da bo (ex post) poiskalo zanjo pač najugodnejšo verzijo teh trditev.

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bilo iz elektronskih sporočil v prilogi sodnega spisa B5 razvidno, da sta pravdni stranki sklenili izvensodno poravnavo, saj tožena stranka sama navaja, da je tožeča stranka ni potrdila. Soglasje volj o vsebini poravnave pravdni stranki torej nista dosegli (15. člen OZ v zvezi s prvim odstavkom 1054. člena OZ). Sodišče prve stopnje je o nesklenitvi obravnavane izvensodne poravnave navedlo pravilne razloge (sodba na str. 10), ki jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo.

9Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede 2. točke izreka izpodbijane sodbe

10Pritožnik je izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v celoti, to je tudi v 2. točki izreka, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Ker pritožnik glede tega dela izpodbijane sodbe pritožbenih razlogov ni navedel, sodišče pa kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni našlo, je pritožbo zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede 3. točke izreka izpodbijane sodbe (stroški prvostopenjskega postopka)

11Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

Odločitev o pritožbenih stroških

12Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadel, ker teh stroškov ni priglasila. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 283,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT) in 22% DDV, kar skupaj znaša 345,50 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).