VSL Sklep I Cp 991/2017

I. Pritožbam se ugodi in se izpodbijani sklep v razmerju do pritožnikov, to je za plačilo takse v znesku 4.151,25 EUR razveljavi.

II. Tožeča stranka je dolžna prvo in drugo toženi stranki (A. Š. in F. Š.) plačati 347,15 EUR, tretjetoženi stranki (J. H.) pa 145,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku petnajstih dni od prejema tega sklepa, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da so tožene stranke dolžne na podlagi 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 5.535,00 EUR in da bo v primeru neplačila sodno takso prisilno izterjalo.

2Pritožbo sta skupaj po odvetniku vložila prva toženka in drugi toženec (sodišče prve stopnje ju je oba označilo kot prvotoženo stranko). Uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata, da višje sodišče razveljavi izpodbijani sklep, podrejeno pa, da zniža znesek takse na 1/3. Poudarjata, da sta že v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek in bi ga pripoznala tudi brez tožbe, če bi se tožeča stranka obrnila nanju. S tožečo stranko sta 26. 5. 2016 sklenila sodno poravnavo, ki je bila posredovana sodišču, zato bi moralo znižati takso le na 1/3.

3Pritožil se je tudi tretji toženec (v izpodbijanem sklepu označen kot drugotožena stranka), navaja, da "iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava". Sodišče je spregledalo, da so takse, katerih plačila je bila ena stranka oproščena, del stroškov postopka. Tožeča stranka pa se je v poravnavi, ki jo je sklenila z njim, zavezala, da bo v zvezi z njim nastale stroške nosila sama. Sodišče zato plačila sodnih taks ne bi smelo prevaliti nanj. Noben drug toženec ni sklenil takega dogovora s tožečo stranko, zato bi morali takso plačati ostali toženci. Ker se je postopek zoper njega končal s sodbo na podlagi pripoznave, izdano pred prvim narokom za glavno obravnavo, bi mu moralo sodišče takso, če jo je že dolžan plačati, odmeriti po tar. št. 1112.

4Pritožbi sta utemeljeni.

5Ob preizkusu izpodbijanega sklepa glede uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), višje sodišče ugotavlja, da je podana kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je država, ki jo skladno s 7. členom v času vložitve tožbe in tudi trenutno še veljavnega Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra)¹ zastopa Državno pravobranilstvo. Državno pravobranilstvo mora prevzeti zastopanje države (tretji odstavek 7. člena ZDPra). Le izjemoma sme državni pravobranilec iz upravičenih razlogov v posameznih zadevah pooblastiti posameznika z opravljenim pravniškim državnim izpitom, zaposlenega v državnem organu ali drugem subjektu, da ga nadomešča pri zastopanju za posamezna pravna dejanja (prvi odstavek 10. člena ZDPra). Nobena pravna oseba, kar je Dom starejših občanov, ki je za zastopanje v tej zadevi pooblastil odvetnika, ne more pred sodišči zastopati države. Na pravilno zastopanje države, ki je pravna tvorba, mora sodišče skladno z 80. členom ZPP paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti. Ker odvetnik za državo ne more opravljati pravdnih dejanj, sodišče, dokler ne poskrbi za pravilno zastopanje tožeče stranke, sploh ne bi smelo izdajati odločb v tej zadevi. Že zato je treba pritožbama ugoditi in razveljaviti izpodbijani sklep v razmerju do vseh pritožnikov.

6Sicer pa tudi pritožbi utemeljeno opozarjata na zmotno uporabo materialnega prava. Taksa za tožbo je del pravdnih stroškov tožnice, ki je sicer s tožbenim zahtevkom uspela, in sicer v razmerju do pritožnikov na podlagi delne sodbe na podlagi pripoznave z dne 20. 6. 2016 (list. št. 70 do 73 spisa). Ker pa so pritožniki tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na njihovih solastninskih deležih takoj, ko je bilo to objektivno mogoče, pripoznali in niso dali povoda za tožbo, tožeča stranka do povračila stroškov postopka ni bila upravičena (157. člen ZPP). Zato mora tožnica, čeprav je v pravdi uspela, nositi stroške postopka. Posledično tretji odstavek 15. člena ZST-1 ni podlaga za prevalitev plačila sodnih taks, ki bi jih bila dolžna plačati država, če ne bi bila plačila sodnih taks po zakonu oproščena (10. člen ZST-1), na prvo do tretje toženo stranko.²

7Toženci niso enotni sosporniki, saj je mogoče spor po materialnem pravu rešiti različno napram posameznim tožencem (196. člen ZPP). Tožnica je namreč lahko lastnica le (idealnega) dela nepremičnine, katere solastniki so bili toženci. Ker niso nujni sosporniki, se pravdna dejanja posameznih tožencev ne raztezajo na ostale tožence. Zato je izpodbijani sklep, kolikor se nanaša na četrtega toženca, že pravnomočen. Pravnomočnost odločbe pa sanira tudi morebitne napake sodišča. Izpodbijani sklep tožencev ne zavezuje k solidarnemu plačilu. To pomeni, da bi bili dolžni z izpodbijanim sklepom naloženo jim takso plačati po enakih delih, torej vsak 1/4. Zato je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo za znesek 4.151,25 EUR, to je 3/4 zneska, katerega plačilo je tožencem naložilo sodišče prve stopnje (5.535,00 EUR). Torej je četrti toženec, ki se ni pritožil, dolžan plačati 1.383,75 EUR sodne takse na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani.

8Pravna podlaga odločitve višjega sodišča je 3. točka 365. člena ZPP.

9Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker so pritožniki s pritožbami uspeli, jim je dolžna tožeča stranka povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnikov v pritožbah (163. člen ZPP) po Odvetniški tarifi (OT).³ Ugotavlja, da so pritožniki priglasili manj stroškov pritožbenega postopka, kot bi jim jih šlo po drugem odstavku tar. št. 21 OT, zato je priglašene stroške v celoti priznalo. Prva dva toženca sta upravičena do povrnitve 347,15 EUR stroškov pritožbenega postopka, tretji toženec pa do 145,00 EUR (specifikacija stroškov je na list. št. 93 in 96 spisa). Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15-dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postopka. Če ne bodo v tem roku plačani, bo tožeča stranka prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Ur. list RS, št. 20/1977 s spremembami in dopolnitvami; velja do 19. 11. 2017.
² Prim. sklep VSL I Cp 1636/2016).
³ Ur. list RS. št. 2/2015.