VSL Sklep IV Cp 1240/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje stike nasprotnega udeleženca z mladoletno hčerko A. uredilo tako, da ti sedaj potekajo po želji mladoletne A. in njenem dogovoru z nasprotnim udeležencem, izvajajo pa se tudi po elektronskih medijih.

2Zoper tak sklep se pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec. Navaja, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in od senata pritožbenega sodišča pričakuje ustrezno pozornost in pravično ter hitro odločitev. Pritožbeno sodišče naj izpodbijani sklep razveljavi, zavrne predlog, razpiše narok, kamor naj pritegne družinskega terapevta dr. M. M. in z njegovo pomočjo s strankama na glavni obravnavi opravi mediacijo. Postopek pred sodiščem prve stopnje je tekel predolgo, zamenjale pa so se kar štiri sodnice.

Meni, da bistveno kršitev določb pravdnega postopka predstavlja zavrnitev predloga obeh pravdnih strank za zvočno snemanje ustnega podajanja izvedenskega mnenja. Nasprotni udeleženec ne sliši na eno uho in snemanje je predlagal, da bi lažje sledil naroku.

Prepričan je, da je glede na vse, kar je doživela in glede na njene karakterne lastnosti na mestu njegov predlog, da se hčeri dodeli kolizijski skrbnik.

Pritožnik še meni, da izpodbijani sklep ne omogoča preizkusa in ne ustreza zahtevi izvršljivosti.

Moti ga, da se je sodišče v celoti oprlo na izvedensko mnenje dr. B. B., ki je presegel meje svojega znanja. Svoje nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca in tudi metodo dela natančno obrazloži in analizira.

Vsebinsko pa v pritožbi predvsem zastopa stališče, da mladostnik med 14 in 19 letom najbolj potrebuje trdno in zdravo oporo obeh staršev. Prelaganje odgovornosti glede stikov je preveliko breme in predstavlja čustveno zlorabo.

3Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijani sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in popolni ter omogočajo njegov preizkus. Navrženi pritožbeni očitek, da sklep preizkusa ne omogoča, je neutemeljen.

6Ta postopek za spremembo ureditve stikov je res tekel dolgo, kar ni bilo v A. korist že zato, ker je bila (vsaj delno tudi) zaradi dolgotrajnosti izpostavljena dvema pregledoma izvedenca in je opravila dva neformalna razgovora s sodnicama.¹ A nič od opisanega ne utemeljuje postavitve kolizijskega skrbnika², prav tako ne to, kaj vse je dekle že doživelo, in to, kakšne so njene karakterne lastnosti. Kadar otrok ni stranka postopka (in A. ni), je težko govoriti o koliziji interesov, ki so pogoj za postavitev kolizijskega skrbnika³. Zavedati se je tudi treba, da sodišče s postavitvijo posebnega zastopnika otroku v konkretnem postopku staršem odvzame pravico do uveljavljanja otrokove koristi, to pa lahko stori le, če te naloge ne opravljajo dobro⁴, česar sodišče v tem postopku ni zasledilo. Še posebej je treba izpostaviti, da mora sodišče storiti vse, da se zavarujejo pravice in interesi otroka, kar je v tej zadevi nedvomno naredilo s korektnim pridobivanjem A. mnenja.

7Višje sodišče verjame, da nasprotni udeleženec slabo sliši. Iz zapisnikov o narokih za glavno obravnavo⁵ pa je razvidno, da je kljub temu brez težav sledil procesnemu dogajanju in izvedbi dokazov ter da je lahko ob tem aktivno sodeloval (npr. s postavljanjem vprašanj izvedencu). Do kršitve 8. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni prišlo.

To, ali bo sodišče narok (ali kak njegov del) zvočno snemalo ali ne, odredi sodnik (125.a člen ZPP). Gre za vprašanje procesnega vodstva (v povsem tehničnem smislu) in odločitev za ali proti snemanju je v popolni presoji sodnika, ki vodi narok za glavno obravnavo. Odločitev za eno ali drugo torej ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prepričanje, da bi snemanje osebi, ki slabše sliši, olajšalo sledenje naroku, pa je po prepričanju pritožbenega sodišča zmotno. Bistvena razlika (ali prednost) zvočnega snemanja pred tradicionalnim vodenjem zapisnika je v tem, da zvočno snemani narok hitreje poteka. Tradicionalno vodeni zapisnik pa se sestavlja tako, da sodnik ali z njegovim dovoljenjem stranka ali njen pooblaščenec glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik (1. odstavek 124. člena ZPP). Že iz tega je mogoče sklepati, da je tak način vodenja naroka za stranko bolj pregleden (relevantni deli dokaznega postopka so tako slišani dvakrat; od tega vsaj enkrat glasno in počasi).

8Pritožbeno sodišče razume pritožnikovo željo po stikih s hčerjo, njegovo frustracijo in razočaranje ob izpodbijani odločitvi in se tudi strinja z njegovim prepričanjem, da mladostniki rabijo posebno skrb obeh staršev ter da se jim ne sme nalagati prevelikih (čustvenih) bremen. Toda pritožbeno sodišče sprejema izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje.

9Morda bo pritožnik razloge za takšno odločitev lažje razumel⁶, če jih pritožbeno sodišče najprej pojasni iz obrnjene smeri: ko dopolnimo 18 let, roditeljska pravica preneha. To je trenutek, ko se sami odločamo, s kom, kdaj in na kakšen način se bomo ali ne bomo srečevali (v pravnem jeziku: imeli stike). Odraslega ni mogoče (pri)siliti v stike z nekom, pa naj bodo njegovi razlogi za odklanjanje stikov še tako nenavadni, nerazumni ali celo njemu samemu v škodo. Prisila odraslega v stike bi bila vsakomur gotovo povsem nepredstavljiva. Ko se otrok približuje polnoletnosti, se njegova zrelost in osebnostna drža vse bolj približujeta zrelosti in osebnostni drži odraslega. Pri domala vsakem že pred polnoletnostjo (pri nekaterih pa že precej pred njo) nastopi trenutek, ko sta zrelost in osebnostna drža takšni, da bi bilo siljenje v stike prav tako nepredstavljivo kot pri odraslih. Še več - bilo bi škodljivo; ne le akutno škodljivo za otroka oziroma mladostnika, ampak še za njegov odnos z osebo, s katero naj bi otrok imel stike, posledično pa tudi dolgoročno za osebnostni razvoj tega otroka (ali mladostnika).

10Sodišče prve stopnje je za mladoletno A. ugotovilo natanko to - dekle je v svojem šestnajstem letu starosti nedvomno na tisti stopnji osebnostne zrelosti, ko jo je treba pri vprašanju stikov ne le poslušati, ampak tudi slišati.⁷ Medtem ko je pri mlajših otrocih vprašanje presoje o tem, ali je treba stike z enim od staršev vzpodbujati in vzdrževati ali ne, to predvsem naloga ustreznih organov, mora sodišče pri otrocih med njihovim odraščanjem in zorenjem, ko ti postanejo sposobni izraziti svoje stališče glede stikov s starši, nameniti dolžno pozornost njihovim stališčem in čustvom ter njihovi pravici do spoštovanja zasebnega življenja.⁸

11To je sodišče prve stopnje naredilo (torej namenilo dolžno pozornost A. stališčem) - ne le s pomočjo izvedenca klinične psihologije, kot si to v pritožbi napačno razlaga nasprotni udeleženec, ampak tudi in predvsem s kar dvema razgovoroma z A. ter s pomočjo mnenj in poročil Centra za socialno delo. Čisto vsi izvedeni dokazi pritrjujejo ugotovitvi sodišča prve stopnje - A. stikov ne odklanja v celoti, ne želi pa, da bi bili ti sodno določeni⁹. Izvedenec dr. B. B. je argumentirano pojasnil, da bi nasprotovanje njeni želji glede stikov, ki je pristna, povzročilo povečanje odpora do nasprotnega udeleženca in do stikov z njim. Višje sodišče je že zato prepričano, da je način ureditve stikov v izpodbijanem sklepu pravilen oziroma edini možen, in bi bil pravilen celo, če bi se izkazalo, da ima pritožnik prav v svojem zatrjevanju, da je deklica žrtev materinega načrtnega odtujevanja od očeta (pa nima prav).

12Pravkar opisano je tudi odgovor na pritožbeni očitek, da izpodbijana ureditev stikov ne omogoča izvršljivosti. Osnovno vodilo sodišča pri odločanju o stikih je korist otroka (5. odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). To sodišče je pritožniku že v sklepu IV Cp 1188/2014 s 23. 4. 2014 pojasnilo, da bi bilo siljenje A. k stikom z izvršbo izrazito škodljivo.

13Pritožbeno sodišče zaradi razlogov, pojasnjenih v 10. točki obrazložitve tega sklepa, vprašanj, s katerimi se tako zelo natančno ukvarja nasprotni udeleženec, ne bo analiziralo tako natančno kot on, vendarle mu mora odgovoriti naslednje: pritožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil s sodbo II K 1357/2011 spoznan za krivega, da je v družinski skupnosti z drugim grdo in ponižujoče ravnal, ga zalezoval ter s tem v skupnosti spravljal v podrejen položaj. Iz odločbe izhaja, da sta bili ob nasilju nad predlagateljico v posameznih obdobjih od novembra 2008 do junija 2010 prisotni tudi hčeri. Tudi ne izpodbija ugotovitev sodišča (ki temeljijo na izvedenskem mnenju), da ima zelo slabe možnosti empatije, vživljanja ter razumevanja potreb in čustev drugih, kar se odraža v odnosu do hčera. Z adolescentnima hčerama je odnos vzpostavljal z velikimi težavami, saj je usmerjen v prekomeren nadzor¹⁰ in postavljanje zahtev, ki niso skladne z njunim razvojnim obdobjem A. (povsem v skladu s svojo stopnjo zrelosti, ki je visoka) očeta pomiluje, ne doživlja ga kot odraslo osebo, njegovo vedenje pa ocenjuje kot neprimerno in infantilno in se ga sramuje. Vse opisano daje razumno (na lastnih izkušnjah pridobljeno) podlago njenemu odnosu do stikov z očetom.

14Nasprotni udeleženec poskuša v pritožbi opravičiti vedenje, opisano v prejšnjem odstavku (sam ga oceni za nefunkcionalno in slabše prilagojeno), ter si želi, da bi mu bili omogočeni stiki pod nadzorom in svetovalni proces. Res je, da je pravica do stikov tudi pravica roditelja, ki mu otrok ni dodeljen v vzgojo in varstvo, a osrednja osebnost te pravice je otrok in njegova konkretna korist je najvišje, odločilno merilo ob odločanju o stikih. Ureditev stikov pod nadzorom, da bi bila s tem omogočena terapija roditelju (ob odklonilnem odnosu otroka do urniškega določanja stikov¹¹), bi bila v popolnem nasprotju z načelom, da mora sodišče pri ureditvi stikov voditi otrokova korist (5. odstavek 106. člena ZZZDR). V svetovalni proces bi se nasprotni udeleženec vsekakor lahko vključil; to mu je bilo s sodbo II K 1357/2011 celo naloženo. V tem postopku pa sodišče nima možnosti staršev napotiti v terapevtski program.

15Sodišče prve stopnje pri A. ni našlo tujih vplivov (konkretno: materinega načrtnega odtujevanja) na odnos do očeta oziroma do stikov z njim. To je tisti del obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki pritožnika najbolj moti. Zato mu želi pritožbeno sodišče še enkrat pojasniti, da celo, če bi materino ravnanje sooblikovalo A. odklanjanje urniško določenih stikov (pritožnikovega ravnanja nikakor ni mogoče zanemariti), to na izpodbijano odločitev ne bi moglo vplivati¹². A pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da mati deklice ni (načrtno) odtujevala od očeta. Vzgoja nobenega roditelja ni brez napak, tako je gotovo tudi predlagateljica kdaj ravnala slabše, kot bi lahko, a tudi višje sodišče je prepričano, da A. ni žrtev PAS sindroma (kakor to poimenuje nasprotni udeleženec) oziroma odtujitve, ki bi bila posledica materinega ravnanja (kakor je očitke analiziral izvedenec). Razloge, ki takšno stališče potrjujejo, je sodišče prve stopnje natančno in pravilno predstavilo v 22. in 23. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in dopolnitve ne terjajo.

16Povsem nazadnje pritožbeno sodišče odgovarja še na očitke v zvezi z izvedenskim mnenjem in te, da izvedenec nima ustreznih znanj za izdelavo mnenja v obravnavani zadevi (ki jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje pritožnik utemeljeval predvsem s predložitvijo strokovnih mnenj C. C.¹³). Izvedenec dr. B. B. je na seznamu sodnih izvedencev, zato je razpravljanje o njegovi (ne)primernosti za izvedenstvo glede na to, kako se (je) izobraževal oziroma se izobražuje, brezpredmetno. To, kako en ali drugi strokovnjak poimenuje nek fenomen, in celo to, ali vanj "verjame" ali ne, za sprejemljivost (jasnost, popolnost in koherentnost) izvedenskega mnenja v smislu 2. odstavka 254. člena ZPP ni odločilno. Odločilno je, da izvedenec odgovori na vsa relevantna vprašanja, da je mnenje jasno in popolno ter obrazloženo tako, da je stranki omogočen preizkus in njegova graja. Izvedensko mnenje dr. A. A. (z dopolnitvami) tem kriterijem vsekakor ustreza. Z ustrezno skrbjo je izvedenec pretresel tudi vse bojazni in skrbi nasprotnega udeleženca, ki jih je ta poimenoval kot sindrom PAS in (sam in s pomočjo strokovnih mnenj C. C.) natančno predstavil. S ponavljanjem pripomb, na katere je izvedenec prepričljivo odgovoril, nasprotni udeleženec utemeljeno ni dosegel postavitve drugega izvedenca.¹⁴

17Pritožba torej ni utemeljena, razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa niso podani, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

¹ Ne najde pa pritožbeno sodišče, razen negotovosti in neprijetnosti sodnega postopka kot takega, neugodnosti (v smislu pravice do družinskega življenja) na strani pritožnika, saj so stiki med njim in A. tudi med postopkom (in celo po izdaji začasne odredbe s 13. 3. 2015; prim. zapisnik naroka s 24. 2. 2016 in z 28. 10. 2016 ...) potekali.
² Pravno podlago za postavitev kolizijskega skrbnika ali posebnega zastopnika otroku v nepravdnem postopku, kjer sodišče odloča o spremembi odločbe o stikih med staršem, ki mu otrok ni dodeljen v varstvo in vzgojo, in otrokom, predstavlja tako določba 4. odstavka 409. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi 4. odstavka 106. člena ZZZDR v zvezi s 43. in 37. členom ZNP, kot tudi določba 1. odstavka 213. člena ZZZDR. Po določbi 4. odstavka 409. člena ZPP postavi sodišče v primeru, če si interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo, otroku posebnega zastopnika. Tako ravna sodišče tudi v drugih primerih, če glede na okoliščine primera presodi, da je to potrebno zaradi varstva otrokovih koristi.
³ Prim. dr. Mateja Končina Peternel: Aktualna vprašanja s področja družinskega prava, Pravosodni bilten 4/2013, stran 232.
⁴ Delo, navedeno pod 3. opombo, stran 232.
⁵ Čeprav pritožnik ne navede konkretno, kje naj bi imel težave s sledenjem narokov, jih je pritožbeno sodišče skrbno prebralo.
⁶ To je pomembno zato, ker bo oče le z ustrezno držo in naravnanostjo do stikov ter spoštovanjem dekletove želje ustvaril pogoje za vzdrževanje in grajenje njunega odnosa.
⁷ V sodni praksi Višjega sodišča v Ljubljani se v tej (in tudi nižji) starosti otrokovi želji priznava odločilen pomen, prim.: IV Cp 3826/2010 (upoštevanje želje šestnajstletnega fanta glede dodelitve v vzgojo in varstvo očetu), IV Cp 239/2015 (upoštevanje želje šestnajstletnega dekleta glede dodelitve v vzgojo in varstvo očetu), IV Cp 1932/2015 (upoštevanje želje petnajstletnega fanta glede dodelitve očetu in obsega stikov z materjo), IV Cp 1678/2015 (upoštevanje želje petnajstletnega dekleta in trinajstletnega fanta glede dodelitve v vzgojo in varstvo očetu ter obsega stikov z materjo).
⁸ Sodba ESČP Plaza proti Poljski, št. 18830/07 in druge.
⁹ Ker v tej starosti ni nenavadno.
¹⁰ Kar potrjujejo neizpodbijane ugotovitve o mučnih zasliševanjih deklet, o snemanju z varnostnimi kamerami, o javnem izpostavljanje deklic ob priliki protesta pred CSD, ki A. še prav posebej moti.
¹¹ Stki pod nadzorom pa ne morejo biti drugačni kot natančno vnaprej določeni.
¹² Prim. odločbo višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1678/2015, v kateri je svojo odločitev o dodelitvi otrok očetu in podobni ureditvi stikov, kot je obravnavana, obrazložilo tudi takole: "Tožnica bo morala sprejeti svoj del odgovornosti (sama navaja, da je izvedensko mnenje sprejela, to pa ji izrecno očita, da ne zmore prevzemati svojega dela odgovornosti) in se soočiti z dejstvom, da je vzrok za trenuten odnos otrok do nje v njej sami. Brez realne osnove, pravi izvedenec, kljub izkazanem manipuliranju očeta takšnega odpora otrok ne bi bilo."
¹³ Ti, kot je njun domet pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, predstavljata trditve nasprotnega udeleženca.
¹⁴ Pravilni razlogi sodišča prve stopnje v drugem odstavku 9. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa), prim. tudi 2. in 3. odstavek 254. člena ZPP.