VSRS Sodba I Up 352/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, št. 704-19/2015 z dne 1. 9. 2016, in zoper sklep tožene stranke, št. 704-19/2015 z dne 21. 4. 2016. Z odločbo je bila stranka z interesom imenovana za notarko, s sklepom pa je bila zavrnjena izločitev uradne osebe iz postopka.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku, v izvrševanju sodbe upravnega sodišča II U 33/2016 z dne 17. 2. 2016, ki je bila sprejeta v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 330/2015 z dne 20. 1. 2016, s katerim je to razveljavilo prvotno odločitev upravnega sodišča II U 415/2015 z dne 18. 11. 2015. Tožena stranka je v takem primeru vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Tako je v skladu z razlago Vrhovnega sodišča tožena stranka v ponovljenem postopku bila dolžna pravilno uporabiti določbe Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN), da kot dokaz o izpolnjevanju pogoja "imeti opremo in prostore, ki so potrebni in primerni za opravljanje notariata" (8. točka 8. člena ZN), ne zadošča zgolj izjava kandidata, ampak morajo biti predložena ustrezna dokazila tako glede prostorov kot glede opreme.

3Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore, da bi morala tožena stranka vlogo stranke z interesom zavrniti zaradi neizpolnjevanja zakonskih pogojev. Pritrdilo je toženi stranki, da v obravnavanem primeru ni podan razlog iz 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za izločitev uradne osebe. Glede izbire notarjev pa je poudarilo, da izbira, ki jo na podlagi 10. člena ZN opravi minister, ne predstavlja odločanja po prostem preudarku, temveč temelji na izbirni pravici, ki ni omejena ali vezana na mnenje komisije ali Notarske zbornice, je pa nezakonita, če minister izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev za imenovanje na notarsko mesto. V okviru načela enakega varstva pravic je tako varovana pravica, da se kandidati pod enakimi pogoji potegujejo za zasedbo prostega notarskega mesta, ne gre pa za pravico biti imenovan.

4Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper to sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 75. člena ZUS-1, uveljavlja pa tudi kršitve ustavnih pravic iz 22., 23., 25. in 14. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Uvodoma opozarja, da je prvostopenjsko sodišče izpodbijano sodbo izdalo po tem, ko je odgovorila na stališča tožene stranke v odgovoru na tožbo, in je bilo torej s stališči iz njene vloge že seznanjeno in bi jih moralo upoštevati ter se do njih v sodbi tudi opredeliti. Ker tega ni storilo, ji je odvzelo možnost kontradiktornega postopka. Sklicuje se na smiselno uporabo 292. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5Pritožnica poudarja, da je že v prvem postopku, enako pa tudi v ponovljenem, opozarjala, da prijava stranke z interesom na razpis ni izpolnjevala razpisnih pogojev ter tudi ni izkazovala oziroma dokazovala izpolnjenih pogojev za opravljanje notariata iz 8. člena ZN, saj ni z ničemer izkazala izpolnjevanja pogoja iz 8. točke (oprema, ki je potrebna in primerna za opravljanje notariata). Torej je nesporno, da zainteresirana stranka skupaj s prijavo glede tega ni predložila nobenega dokazila, to ni bilo predloženo niti tekom celotnega časa do konca razpisnega roka ter nato še ves čas prvega upravnega postopka. Dokazilo je predložila šele v okviru ponovljenega upravnega postopka, torej je jasno, da je bila prijava na razpis z dne 29. 5. 2015 prijava, s katero ni izkazovala oziroma dokazovala izpolnjenih pogojev za opravljanje notariata iz 8. člena. Tako stanje bi zahtevalo zavrnitev prijave na podlagi petega odstavka 10. člena ZN kot prijave, ki ne izpolnjuje razpisnih pogojev. Zainteresirana stranka nima oziroma ni imela pravice naknadno, že po izteku razpisnega roka ter celo šele v ponovljenem upravnem postopku, prijavo dopolnjevati s prej nepredloženimi dokazili. Glede na tretji odstavek 64. člena ZUS-1 bi lahko bilo upoštevno izključno le stanje prijave zainteresirane stranke kot prijave, ki ne izpolnjuje pogojev razpisa in pogojev za opravljanje notariata, saj če sodišče upravni akt odpravi, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. To pa je lahko le stanje, ki ne vključuje dokazil, ki so bila predložena mnogo po tem, ko so bili odpravljeni akti izdani. Upravno sodišče je v sodbi II U 33/2016-25 toženi stranki naložilo, da bo morala v ponovljenem postopku odpraviti storjeno kršitev in obrazložiti ugotovitve glede izpolnjevanja zakonskih pogojev za imenovanje na notarsko mesto tako, da bo odločbo mogoče preizkusiti. Napotek se je torej nanašal na neobrazloženost oziroma sanacijo te kršitve. Ravno nasprotno temu pa je stališče sodišča prve stopnje v nadaljevanju (16. točka obrazložitve), da je torej bila tožena stranka v ponovljenem postopku dolžna zahtevati od prijavljenih kandidatk dokazila o izpolnjevanju spornega pogoja. To iz stališč Vrhovnega sodišča ne izhaja, prav tako ne iz prvostopenjske sodbe z dne 27. 2. 2016, je protispisno, zaradi česar je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka. Taka širitev predmeta ponovljenega postopka gre izven in preko s sodbo z dne 27. 2. 2016 izrecno danih napotkov sodišča za ponovljeni upravni postopek. Prijava zainteresirane stranke na razpis ni bila nepopolna vloga v smislu pravil ZUP, saj je bila razumljiva in sposobna za obravnavanje, le potrebnih dokazil ni predložila, glede tega pa ZN vsebuje jasno določbo, da prijave, ki ne izpolnjujejo razpisnih pogojev, ministrstvo zavrne po določbah, ki urejajo splošni upravni postopek (peti odstavek 10. člena ZN). Ta določba (lex specialis) derogira dolžnost pozivati k predložitvi manjkajočih dokazil, ki je vsebovana v ZUP (67. člen). Ker torej prijava zainteresirane stranke ne predstavlja nepopolne vloge v smislu ZUP, gre za prijavo, ki ne izpolnjuje razpisnih pogojev. V zvezi s tem pritožnica opozarja še na primerljive določbe Zakona o sodniški službi, Zakona o javnih uslužbencih, Zakona o državnem pravobranilstvu ter sodno prakso. Tožena stranka bi morala prijavo zainteresirane stranke presojati po stanju te prijave v času izteka razpisnega roka in kasnejše dopolnjevanje prijave bi morala šteti za nedopustno ter prijavo zavrniti. Glede tega je določba petega odstavka 10. člena ZN popolnoma jasna. Sicer razpisni rok izgubi vsakršen smisel in dopolnjevanje prijav s predložitvijo dokazil po iztečenem roku pomeni njegovo direktno negacijo. V zvezi s tem opozarja še na neenakopravno obravnavanje kandidatov, prijavljenih na razpis, saj za nekatere razpisni rok velja, za druge pa je "podaljšan", kar je v nasprotju s pravili iz 22. in 14. člena Ustave.

6V zvezi z izločitvijo uradne osebe pa pritožnica opozarja, da je sodišče izločitvene razloge iz 37. člena ZUP reduciralo izključno na izločitvene razloge iz 35. člena ZUP. O vsebini tožničine zahteve za izločitev pa ni obrazložilo ničesar. Tako se ni opredelilo do tega, ali in koliko je hierarhična in delovnopravna podrejenost uradne osebe, ki je odločala, sorodnici ene od strank (lahko) razlog za dvom v njeno nepristranskost (na to nakazuje med drugim tudi s "smeškoti" izkazano prijateljstvo teh dveh oseb). Ne strinja se z argumentom sodišča prve stopnje, da bi njena stališča pomenila, da bi morale biti izločene vse uradne osebe ministrstva in tudi minister. Predmet zahteve je le zelo tesna povezava šefice in njej neposredno podrejene osebe, vodje sektorja in njene namestnice, ki sta tudi prijateljici s facebooka, si pošiljata "smeškote" itd. Torej so argumenti, da bi potem morali biti izločeni vsi, že na prvi pogled deplasirani. Uradna oseba, katere izločitev se zahteva, je bila edina za ta postopek pooblaščena uradna oseba, odločala je torej o popolnoma vsem, razen o samem imenovanju na podlagi neke domnevne ministrove "izbirne pravice". In seveda je odločila tudi o omogočanju zainteresirani stranki, da prijavo že po izteku razpisnega roka ter celo šele v ponovljenem upravnem postopku, skoraj celo leto po njeni vložitvi, dopolni z naknadno predloženimi dokazili. Na povezave kaže tudi dejstvo, da stranka z interesom od ljudi tožene stranke dobiva neformalne (in nedopustne) informacije o teku postopka in o tem, kaj naj, da bo uspela, v postopku naredi. Na to kaže tudi njen (domnevno) slučajen pregled upravnega spisa prav dne 26. 2. 2016, ko je ministrstvo sodbo II U 33/2016 že prejelo, pritožnica pa še ne. Če bi se taka situacija pojavila pred rednim sodiščem, bi tak sodnik bil zagotovo izločen iz postopka in pravila poštenosti postopka in izločanja njegovih akterjev bi se morala uveljaviti oziroma morajo veljati tudi v upravnih postopkih enako kot so se uveljavila v sodnih postopkih. V zvezi s tem se pritožnica sklicuje še na stališča Ustavnega sodišča.

7Stranka z interesom je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Vztraja, da je njena prijava na razpis zadostila vsem razpisnim zahtevam, da je bila pravilna in je izkazala tudi izpolnjevanje vsebinskih pogojev ter tudi formalnih zahtev.

8Z odgovorom na pritožbo sta bili pritožnica in tožena stranka seznanjeni.

K I. točki izreka:

9Pritožba ni utemeljena.

10Po presoji Vrhovnega sodišča so uvodoma izpostavljeni pritožbeni ugovori, da je bila izpodbijana sodba izdana po tem, ko je pritožnica odgovorila na stališča tožene stranke v odgovoru na tožbo, in je bilo torej sodišče s stališči iz njene vloge že seznanjeno ter bi jih moralo upoštevati in se do njih v sodbi tudi opredeliti, neutemeljeni. Kot navaja pritožnica in izhaja z sodnega spisa je sodišče prejelo odgovora tožene stranke in stranke z interesom na tožbo 24. 10. 2016, o zadevi je odločilo na seji 9. 11. 2016, pritožničino pripravljalno vlogo pa je prejelo 11. 11. 2016, torej že po sprejeti odločitvi. Navedb v pritožničini pripravljalni vlogi tako ni upoštevalo in jih niti ni moglo upoštevati pri sprejemu odločitve ter se posledično tudi v obrazložitvi odločitve ni opredeljevalo do njih. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na smiselno uporabo 292. člena ZPP, saj se ta določba nanaša na odločanje na glavni obravnavi - v obravnavani zadevi pa je sodišče odločalo na seji, ter na primere, ko senat med posvetovanjem in glasovanjem sklene, da se končana glavna obravnava znova začne iz tam navedenih razlogov - v obravnavani zadevi pa je bilo posvetovanje in glasovanje 9. 11. 2016 že opravljeno, ko je 11. 11. 2016 na sodišče prispela pritožničina pripravljalna vloga, tako da tudi smiselna uporaba te določbe ni možna in so posledično neutemeljeni tudi pritožbeni ugovori, da je sodišče prve stopnje pritožnici s tem odvzelo možnost kontradiktornega postopka in v zvezi s tem zatrjevane kršitve ustavnih pravic.

Glede imenovanja notarke:

11Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica utemeljeno opozarja, da je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 330/2015 z dne 20. 1. 2016 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 77. člena ZUS-1 zaradi bistvene kršitve določb postopka. Poudarilo je, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je izbrana kandidatka kot dokaz za izpolnjevanje pogojev po 8. točki 8. člena ZN predložila pogodbo o najemu poslovnih prostorov, ni pa pojasnilo, zakaj naj bi zgolj predložitev te pogodbe zadoščala za ugotovitev, da ima kandidatka opremo in prostore, ki so potrebni in primerni za opravljanje notariata. Ni namreč pojasnilo niti, zakaj meni, da so prostori, na katere se nanaša predložena najemna pogodba, primerni za opravljanje notariata, niti zakaj naj bi kandidatka s tem dokazom izkazala, da ima opremo, ki je potrebna in primerna za opravljanje notariata (kar je v obravnavani zadevi postalo sporno). Zato tudi preizkus ugotovitve, da kandidatka izpolnjuje navedeni pogoj, ni mogoč. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v novem postopku presodi utemeljenost tožbenih očitkov o neizpolnjevanju pogoja za imenovanje notarja iz 8. točke prvega odstavka 8. člena ZN in navede razloge, ki bodo omogočali preizkus presoje izpolnjevanja tega pogoja. Ker pa primernost prostorov in opreme ni opredeljena s predpisom, je izpolnjevanje tega pogoja treba presojati z vidika potreb notarskega dela, kot ga opredeljujeta ZN in Pravilnik o poslovanju notarja (18. in 19. točka obrazložitve).

12Sodišče prve stopnje je sledilo tem napotkom na način, da je s sodbo II U 33/2016 z dne 17. 2. 2016 tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, ker glede med strankami spornih dejanskih okoliščin izpodbijana odločba ni obrazložena, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Ugotovilo je torej kršitev pravil postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in toženi stranki naložilo, da v ponovnem postopku kršitev odpravi in obrazloži ugotovitve glede izpolnjevanja zakonskih pogojev za imenovanje na notarsko mesto tako, da bo odločbo mogoče preizkusiti (20. točka obrazložitve sodbe).

13Kot izhaja iz zgoraj navedenega toženi stranki ni bilo naloženo dopolnjevanje (nepopolne) vloge - prijave na razpis, saj ni bila nepopolna. V razpisu za prosto notarsko mesto z dne 29. 5. 2015 je jasno navedeno, kaj mora prijava vsebovati. Med drugim mora vsebovati izjavo kandidata, da ima opremo in prostore, ki so potrebni in primerni za opravljanje notariata (8. točka prvega odstavka 8. člena ZN), pri čemer morajo biti iz dokazila o izpolnjevanju pogojev glede prostorov razvidni zemljiškoknjižni podatki, v primeru neskladja med dejanskim in zemljiškoknjižnim stanjem pa tudi vse predhodne listine, iz katerih bo razvidno, da je zadnjo pogodbo podpisala upravičena oseba (šesta alineja 3. točke razpisa). Pravilno je pritožbeno stališče, da v obravnavani situaciji ni šlo za nepopolno vlogo v smislu določb ZUP (66. člen - ZUP se v postopkih imenovanja notarjev smiselno uporablja na podlagi 4. člena ZUP, kolikor postopek ni določen v ZN), saj je imela vse potrebne - obvezne sestavine (tudi izjavo o izpolnjevanju pogoja po 8. točki prvega odstavka 8. člena ZN). S tem, ko je stranka z interesom dala izjavo in priložila najemno pogodbo, je (glede tega pogoja) vložila popolno vlogo, saj je bilo dokazilo o izpolnjevanju pogojev glede prostorov edini dokaz, ki ga je bilo treba priložiti.

14Kot že navedeno v obravnavani zadevi vloga - prijava na razpis ni bila nepopolna, saj je vsebovala vse v razpisu določene sestavine, tožena stranka bi morala le preveriti dejansko stanje, ki je izhajalo iz predložene najemne pogodbe (v kateri je bilo med drugim navedeno, da gre za najem opremljenih prostorov), torej ugotoviti, ali je vsebina izjave, da so izpolnjeni pogoji po 8. točki prvega odstavka 8. člena ZN, resnična, še posebej v primeru, kadar se temu izrecno ugovarja. Izvesti bi torej morala le (dokazni) postopek, v katerem bi ocenila resničnost navedb v izjavi. Tožena stranka se je sicer res sklicevala na napačno pravno podlago v ZUP, kar pa po presoji Vrhovnega sodišča na pravilnost odločitve ni vplivalo, saj je s tem - na tak način (lahko pa bi tudi z ogledom) ugotovila dejansko stanje oziroma resničnost vsebine izjave, torej sprejela dokazno oceno o izpolnjevanju pogojev po 8. točki prvega odstavka 8. člena ZN.

15Tožena stranka je tako v bistvu sledila napotkom sodišča prve stopnje (oziroma Vrhovnega sodišča) ter na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja dodatno obrazložila svojo odločitev v zvezi z izpolnjevanjem pogojev iz 8. točke prvega odstavka 8. člena ZN, pojasnila je, zakaj meni, da je ta pogoj izpolnjen - pojasnila je, da so prostori, na katere se nanaša predložena najemna pogodba, in oprema teh prostorov, primerni za opravljanje notariata, kar je omogočilo tudi sodišču preizkus ugotovljene primernosti prostorov in opreme. Pritožnica pa samemu izpolnjevanju pogoja iz 8. točke prvega odstavka 8. člena ZN, ne ugovarja (torej da stranka z interesom tega pogoja ne bi izpolnjevala). Sodišče prve stopnje je preizkusilo (med drugim tudi) izpolnjevanje tega pogoja ter po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ugotovilo, da je mogoče izpodbijano odločbo preizkusiti tudi v tem delu - glede izpolnjevanja tega pogoja ter da je bil tudi ta pogoj izpolnjen.

16Ker torej dejansko ni šlo za dopolnjevanje nepopolne vloge, so neutemeljeni oziroma neupoštevani vsi nadaljnji pritožbeni ugovori v zvezi z nedopustnim pozivanjem na dopolnitev nepopolne vloge, dopolnjevanjem nepopolne vloge po koncu razpisnega roka in posledično neenakem obravnavanju prijavljenih na razpis ter zvezi s tem zatrjevanimi kršitvami ustavnih pravic.

Glede izločitve uradne osebe:

17Pritožnica je vložila tožbo tudi zoper sklep tožene stranke, št. 704-19/2015 z dne 21. 4. 2016, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za izločitev uradne osebe iz postopka.

18V zvezi s tem Vrhovno sodišče najprej poudarja, da sklep o (ne)izločitvi uradne osebe ni upravni akt, ki bi ga bilo v skladu z 2. in 5. členom, ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da iz določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. To pomeni, da so akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, predmet presoje v upravnem sporu le takrat, če tako določa zakon. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerim ji je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker sklep o neizločitvi uradne osebe med takšne sklepe ne sodi, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper navedeni sklep zavreči, saj izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.¹

19Ker pa je možno razloge v zvezi z neizločitvijo uradne osebe uveljavljati s tožbo zoper odločbo (odločitev o glavni stvari), to da je sodišče prve stopnje dopustilo in meritorno obravnavalo tožbo zoper sklep o neizločitvi uradne osebe in s tem v tem obsegu dalo pritožnici več pravic, kot ji jih sicer daje ZUS-1, ni taka kršitev, ki bi vplivala na odločitev in terjala odpravo izpodbijane sodbe.

20Pritožnica v pritožbi ugovarja tudi odločitvi v zvezi z zahtevano izločitvijo uradne osebe, ki je v zadevi vodila celoten postopek (torej sprejemala vse odločitve v zvezi z vodenjem postopka) do samega imenovanja, ki pa ga opravi minister, pristojen za pravosodje (prvi odstavek 10. člena ZN). Uradna oseba, ki je vodila postopek, je namreč neposredno podrejena osebi, ki je v sorodstvenem razmerju s stranko z interesom (ni sporno, da se je ta nadrejena oseba, ki je v sorodstvenem razmerju s stranko z interesom, izločila iz postopka), poleg tega pa sta tudi izven delovnega mesta v prijateljskih odnosih, kar pritožnica utemeljuje s tem, da sta prijateljici s facebooka, si pošiljata "smeškote" itd. Poudarja, da je sodišče prve stopnje razloge za zavrnitev tožbe v tem delu reduciralo izključno na izločitvene razloge iz 35. člena ZUP, o sami vsebini zahteve za izločitev pa ni v obrazložitvi navedlo ničesar.

21Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo do (tudi drugih) razlogov za izločitev - poleg tistih iz 35. člena ZUP - saj se je opredelilo tudi do razlogov iz 37. člena (20. točka obrazložitve in nadaljnje). Med drugim je poudarilo, da nestrinjanje stranke z načinom vodenja postopka samo po sebi ne pomeni izločitvenega razloga in da ni nepomembno, da je uradna osebe, katere izločitev je zahtevana, bila pooblaščena le za opravo dejanj v postopku, ni pa odločala o zadevi - o zadevi je odločal minister, kateremu pa se ne očita pristranskosti niti kršitev videza nepristranskosti.

22Predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku v primerih, ki so izrecno našteti v 35. členu ZUP. To so razlogi za izločitev, ki se nanašajo na osebno razmerje do same zadeve ali do stranke, so absolutni in se uveljavijo ne glede na voljo strank v postopku (to so t. i. izločitveni razlogi). V 37. členu ZUP pa je določeno, da lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, naštetih v 35. členu ZUP, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti (t. i. odklonitveni razlogi). Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev. Te druge okoliščine, ki opravičujejo izločitev uradne osebe, so na primer prijateljstvo ali sovraštvo do stranke, gospodarska odvisnost uradne osebe od stranke, uradna oseba je strankin upnik, dolžnik, svetovalec in podobno² . Našteti primeri torej še vedno kažejo na neko razmerje uradne osebe, ki vodi postopek, do stranke.

23V obravnavani zadevi pa pritožnica ni zatrjevala obstoja razmerja ali odnosa uradne osebe do stranke, pač pa uradne osebe do njej nadrejene osebe, ki pa je v sorodstvenem razmerju s stranko (in v postopku ni sodelovala). Pritožnica ni zatrjevala, da bi uradna oseba, ki je opravila posamezna dejanja v postopku, bila v kakšnem razmerju do pritožnice ali do stranke z interesom v tem upravnem sporu. Prav tako ni zatrjevala, da bi npr. uradna oseba, ki je vodila postopek, stranki z interesom sporočala informacije, ki bi zanjo pomenile ugodnejši položaj v postopku.

24V zahtevi za izločitev je pritožnica poudarjala predvsem "delovnopravno podrejenost" uradne osebe, ki je opravila posamezna dejanja v postopku, do nadrejene, ki je v sorodstvenem razmerju s stranko z interesom, in navajala procesne okoliščine oziroma zatrjevala nedopustno oziroma nezakonito vodenje postopka. Glede slednjega je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da okoliščine, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost vodenja postopka, same po sebi niso izločitveni razlog, lahko so predmet pritožbene oziroma tožbene presoje. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pa sta se opredelila tudi do pritožničinih navedb v zvezi z vpogledi v spis in vlaganjem vlog. Glede uveljavljanje podrejenosti osebe, ki je opravila posamezna dejanja v postopku, svoji nadrejeni, ki je v sorodstvenem razmerju s stranko z interesom, je sodišče prve stopnje pritrdilo toženi stranki, da je opravila le posamezna dejanja v postopku, ni pa sprejela odločitve. V zvezi z zatrjevanim njunim tesnim osebnim prijateljskim odnosom tudi izven delovnega razmerja, ki ga je pritožnica zatrjevala s sklicevanjem na korespondenco preko spletnega komunikacijskega orodja Facebook, in ki naj bi kazal na osebni motiv za določen zaključek postopka, pa je sodišče pojasnilo, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto - tudi pritožnica sama je v tožbi napisala, da tega prej ni uveljavljala, ker je za to izvedela šele po vložitvi zahteve za izločitev (kar pa je le pavšalna navedba). Pritožnica pa pri tem ni pojasnila, kdaj (konkretno) oziroma na kakšen način pa dejansko je izvedela za te okoliščine, da bi s tem morda te ugovore upoštevno lahko uveljavljala. Glede na jasno določbo, na katero se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje, se namreč v upravnem sporu ne smejo navajati dejstva in predlagati dokazi, če so stranke imele možnost navajati ta dejstva ali predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

25Do pritožbenih navedb, ki so povzemanje pripravljalne vloge z dne 10. 11. 2016 (kot navaja tudi pritožnica sama), ki jo je sodišče prve stopnje prejelo že po sprejemu odločitve (kot je že obrazloženo v 10. točki te obrazložitve) pa se Vrhovno sodišče posebej ni opredeljevalo, saj niso bile predmet presoje izpodbijane sodbe.

26Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

27Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je Vrhovno sodišče odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

28Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče odločilo, da stranka z interesom sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

¹ Enako sklepi Vrhovnega sodišča npr. I Up 3/2010 z dne 1. 7. 2010, I Up 250/2009 z dne 23. 12. 2009, I Up 470/2008 z dne 8. 10. 2008, I Up 404/2007 z dne 1. 10. 2008.
² Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str.154 in nasl.