VSL Sklep Cst 196/2017

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik in upnik L. d.o.o. sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo ugovor upravitelja in upnika NX d.d. zoper vodenje postopka prisilne poravnave nad dolžnikom in (2.) upniku naložilo plačilo stroškov postopka z ugovorom zoper vodenje postopka prisilne poravnave v znesku 4.373,70 EUR.

2Zoper sklep so se pritožili upnik NX d.d. (v nadaljevanju NX), dolžnik in upravitelj. Iz stanja zadeve izhaja, da je pritožba upnika NX, ki se je pritožil le zoper odločitev o stroških, umaknjena (glej sklep z dne 23. 3. 2017). Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 8. 3. 2017 tudi že popravilo očitno pisno pomoto iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, kjer je sedaj namesto K.A. d.o.o. pravilno zapisano K.B. d.o.o., Ljubljana.

3Upravitelj v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa kršitve pravil postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

4Dolžnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Dolžnik se je pritožil zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa zmotno uporabo materialnega prava (natančneje: ZOdvT).

6Na njegovo pritožbo je odgovoril upnik NX. Navaja, da bi moralo sodišče uporabiti OT in ne ZOdvT, pa tudi slednjega je napačno uporabilo, ker bi moralo kot vrednost predmeta določiti 3.500 EUR v skladu s določbo 30 člena ZST-1. V nadaljevanju povzema razloge iz sklepa VSL Cst 334/2015 z dne 10. 6. 2015. Iz odgovora izhaja, da v bistvenem povzema lastne pritožbene navedbe. Na dolžnikovo pritožbo je odgovoril tudi upravitelj. Ker slednji ni zavezanec za plačilo zneska iz 2. točke izpodbijanega sklepa, višje sodišče odgovora ni upoštevalo. Povedano velja tudi glede odgovora na pritožbo, ki jo je vložil upnik L. d.o.o.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je izpolnjen zakonski dejanski stan ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 172. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Po določbi 2. točke prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP lahko upravitelj ali upnik v postopku prisilne poravnave vloži ugovor proti vodenju prisilne poravnave, če lahko insolventni dolžnik svoje obveznosti izpolni v večjem deležu ali krajših rokih, kot jih ponuja s predlogom prisilne poravnave. V skladu s 3. točko prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP lahko upravitelj ali upnik v postopku prisilne poravnave vloži ugovor proti vodenju prisilne poravnave, če je stopnja veijetnosti, da bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja podjetja omogočila takšno finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo le-ta postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, nižja od 50 %. Po 4. točki prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP pa je podan ugovorni razlog, če je stopnja veijetnosti, da bodo upnikom s potrditvijo prisilne poravnave, ki jo predlaga dolžnik, zagotovljeni boljši pogoji plačila njihovih teijatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, nižja od 50 %.

9Upravitelj je ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave utemeljeval na 3. točki prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP. Bistvo ugovora je bilo, da bo imel dolžnik manjše prihodke od planiranih zaradi odpovedi najemne pogodbe za lokal L. v K. ter zaradi neizvedbe digitalizacije kinodvorane v K.C. Ukrepi finančnega in poslovnega prestrukturiranja, predvideni v načrtu finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju NFP), iz tega razloga ne bodo uresničeni, posledično dolžnik ne bo kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Nadalje je ugovaijal, da poslovanje z mesečnim dobičkom v višini slabih 4.000,00 EUR, kot je na primer kazalo poslovanje v mesecu maju 2015, ne bo zadoščalo za obljubljeno poplačilo upnikov po NFP. Dolžnik namreč v NFP upnikom obljublja poplačilo v višini 1,5 % njihovih teijatev, kar znaša 605.445,37 EUR (NFP na strani 26) v šestih letih. To pomeni, da bi moral dolžnik z realizacijo obljubljenega poplačila po prisilni poravnavi v povprečju letno ustvariti preko 100.000,00 EUR dobička. Tega dolžnikovo poslovanje ne izkazuje.

10Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine v spisu ter postavilo izvedenko ekonomske stroke - pooblaščeno ocenjevalko vrednosti podjetij, kije pripravila izvedensko mnenje.

11Iz izvedenskega mnenja izhaja naslednje:

- pri presoji uresničljivosti zastavljenih projekcij se je izvedenka osredotočila na ključne dejavnike vrednosti (value drivers), ki bistveno vplivajo na denarni tok, ki bo uporabljen za poplačilo obveznosti do upnikov v prisilni poravnavi;

- dolžnik je v NFP zelo nerealno prikazal leto 2015, ker gaje upošteval že kot normalno leto, čeprav je vedel, da se to ne bo zgodilo, saj je NFP pripravljal skladno z določili ZFPPIPP v prvem kvartalu leta 2015, sam postopek pa seje pričel 8. 4. 2015. NFP temelji na predpostavki potijene prisilne poravnave na dan 31. 12. 2014. Vendar se glede na dejstvo, da bo poravnava v praksi potijena na drug dan, večina dogodkov ustrezno zamakne glede na dan potrditve prisilne poravnave. Ta predpostavka je bila neustrezna, nerealna in v postopkih prisilne poravnave nikoli ni uresničena, kar ima tudi močan vpliv na presojo uresničljivosti NFP;

- dolžnik je v letu 2015 ustvaril skupaj 324.641,34 EUR prihodkov, kar predstavlja le 34,6 % planiranih prihodkov za to leto (v NFP so bili planirani prihodki 937.000,00 EUR). To je bistveno odstopanje od načrtovanega. Dolžnik iz letnega poslovanja (EBIT) posluje pozitivno (z dobičkom), vendar na nižjem nivoju, in sicer dosega 63,3 % načrtovanega ob upoštevanju poslovanja v celem letu oziroma 95,5 % ob upoštevanju poslovanja samo v obdobju po začetku prisilne poravnave;

- dolžnik je med drugimi finančnimi odhodki izkazal tudi tečajne razlike in obresti do upnikov do začetka postopka prisilne poravnave. Dejanska obveznost dolžnika oziroma odhodek dolžnika bo ob potrditvi prisilne poravnave le v višini predlaganega poplačila (1,5 %), kar pomeni le 4.295,00 EUR in ne 286.317,00 EUR. Po potijeni prisilni poravnavi bo razlika v višini 282.022,00 EUR povečala kapitalske rezerve. Ob upoštevanju te korekcije je dolžnik poslovno leto 2015 zaključil z dobičkom v višini 41.847,00 EUR;

- izvedenka je izdelala projekcijo poslovanja do leta 2020 (ko naj bi bili poplačani vsi upniki po načrtu prisilne poravnave) glede na doseženo v letu 2015. Pri tem je upoštevala, daje dolžnik v NFP predvidel najnižji skupni znesek navadnih ali zavarovanih teijatev ali denarnih vložkov v višini 7.500,00 EUR, iz spisa pa je razvidno, da je dolžnik uspel prepričati upnike za načrtovano dokapitalizacijo v višjem znesku od praga, predvidenega v NFP. Tako naj bi bila opravljena dokapitalizacija s teijatvami v višini 6,4 mio EUR in dokapitalizacija z denarnimi sredstvi v višini 0,25 mio EUR. Izvedenka je upoštevala realni promet v K. K., glede lokala L. v K. pa, daje dolžnik v NFP pod razdelkom 6.1 (strani 33 in 34) navedel, da bo nadaljeval z dejavnostjo v manjšem obsegu le v K.C. in gostinskem lokalu v K.B. Dolžnik v NFP ni planiral prihodkov iz poslovanja v poslovni enoti L. v K., ker je bila najemna pogodba sklenjena za določen čas.

- sklepno je izvedenka ugotovila, da bo dolžnik kljub nižjemu dejanskemu obsegu poslovanja imel na razpolago dovolj denarnih sredstev za poplačilo upnikov pod pogoji, kot jih je predlagal v NFP.

12Upravitelj v pritožbi navaja, daje izvedenka presegla zastavljeno nalogo s strani sodišča in je na lastno pobudo pripravila novo projekcijo poslovanja dolžnika do leta 2020 glede na dejansko poslovanje dolžnika v letu 2015, ki je bilo bistveno drugačno od predvidenega v NFP za leto 2015. Te naloge ji sodišče ni naložilo, s tem pa je tudi kršeno razpravno načelo, saj stranke ugovomega postopka teh trditev niso dale. Poleg tega se v postopku z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave presoja, ali je predlagani NFP uresničljiv oziroma bo izvedba teh ukrepov vodila v odpravo insolventnosti dolžnika. Izvedenka je na več mestih poudarila, da pripravljeni NFP ni bil realen, temeljil je na nerealnih in neustreznih predpostavkah, kar se je dejansko pokazalo v manjšem obsegu poslovanja, kot je predviden v NFP, posledično v nižjih prihodkih in dobičku. Izvedenka in posledično sodišče bi se morali ustaviti pri tej ugotovitvi.

13Zatrjevana relativno bistvena kršitev določb postopka (prvi odstavek 213. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) ni podana. Najprej dolžnik v odgovoru na pritožbo pravilno navaja, da upravitelj zgoraj zatijevanega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal, zato tudi ne more v pritožbi, glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Namen graje procesnih napak pred sodiščem prve stopnje je v tem, da lahko to upošteva že sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru. Tudi sicer višje sodišče meni, da ta razlog ni podan, glede na vsebino sklepa z dne 15. 1. 2016 (Pd 250).¹ Ne drži, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago. Upravitelj je v ugovoru navajal podatke dolžnikovega poslovanja v letu 2015 (glede na stanje na dolžnikovem računu ter računovodske izkaze, ki jih je dolžnik priložil prvemu in drugemu rednemu poročilu v postopku prisilne poravnave; glej predzadnji odstavek na strani 3 in dalje). Dejstva o poslovanju v letu 2015 je zatrjeval tudi dolžnik v Izjavi dolžnika o ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave (Pd 128; predvsem na straneh 5 in 6). Dejansko poslovanje dolžnika je bilo torej del trditvne podlage, glede na časovni potek odločanja pa je normalno in pravilno, daje izvedenka upoštevala realne rezultate poslovanja in ne zgolj prognozo poslovanja iz NFP.

14V okviru ugovomega razloga iz 3. točke prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP se presoja, ali bo izvedba NFP omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo le-ta postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Ta ugovorni razlog je podan le, če je stopnja veijetnosti nižja od 50 %. Presoja tega ugovomega razloga se ne omeji izključno le na pravilnost podatkov v času priprave predloga. V ugovomem postopku se upošteva realnost pričakovanj, tudi upoštevaje dejstva, ki so nastala po času, ko je bil predlog podan (primerjaj VSL v sklepu Cst 339/2014 z dne 7. 8. 2014). Zato je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je s pomočjo izvedenke sicer ugotovilo, da NFP za leto 2015 izhaja iz napačnih predpostavk (da so že leta 2015 vidni učinki potijene prisilne poravnave), da pa iz realnih (in neprerekanih) kazalcev poslovanja za leto 2015 in prognoze do leta 2020, ob dodatnem upoštevanju časovne dinamike odločanja in izjav upnikov o konverziji teijatev in vplačilu novih denarnih vložkov, ne izhaja veijetnost, nižja od tiste v 3. točki prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP.

15Upravitelj v pritožbi navaja, da četudi se upošteva mnenje izvedenke v delu, v katerem je narejena nova projekcija glede na realno poslovanje v letu 2015, se pokaže, da bi lahko dolžnik očitno ponudil višji 2. točka sklepa: Naloga izvedenca je, da po pregledu spisa in dokumentacije, predvsem načrta finančnega prestrukturiranja ter podanih navedb dolžnika in upnika v vlogah in na naroku, poda izvid in mnenje tako, da ugotovi, ali bo načrt finančnega prestrukturiranja privedel do finančne sanacije dolžnika ter hkrati navede tudi svoja ostala opažanja oziroma mnenja, za katera meni, da so v tej zadevi pomembni. delež plačila, kot je predlagano v NFP. Tega ugovomega razloga (2. točka prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP) upravitelj ni uveljavljal v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ugovarjal ga je upnik NX, pa še ta le v zvezi z zatijevanim lastništvom nepremičnine, v kateri se nahaja lokal L. v K. (glej I. točko ugovomih navedb; glede lokala L. v K. glej tudi v nadaljevanju). Dolžnik ima prav, ko v odgovoru na pritožbo navede, daje to bilo mogoče zaključiti šele, ko seje izkazalo, koliko upnikov je dejansko pripravljenih spremeniti teijatve v poslovne deleže in v kakšnem obsegu bodo upniki pristali na vplačilo novih vložkov. Glede na okvir presoje višjega sodišča je pomembno le, da je bila v NFP očitno predvidena uresničljiva metoda finančnega prestrukturiranja.

16Upravitelj v pritožbi navaja, daje bil postopek prevzema novih poslovnih deležev iz pravnih razlogov neuspešen. Sodišče prve stopnje je izdalo poziv upnikom za prevzem poslovnih deležev in vplačilo novih denarnih vložkov, kateremu je bil priložen vzorec izjave o vpisu in vplačilu denamih vložkov, ki naj bi jo upnik izpolnil in lastnoročno podpisal. To ne ustreza zahtevi po obličnosti (prvi odstavek 188. člena ZFPPIPP in 519. člen Zakona o gospodarskih družbah; ZGD-1).2

17Tega v postopku pred sodiščem prve stopnje upravitelj ni navajal. Le upnik NX je ugovaijal, da sodišče ne sme upoštevati konverzije teijatev in novih denamih vložkov, kar je sodišče v zadnjem odstavku na strani 9/11 zavmilo. Ta pritožbeni razlog ne more biti uspešen. V okviru ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave se presoja, ali so v NFP upoštevani taki ukrepi finančnega prestrukturiranja, ki ob obstoječih okoliščinah in dejstvih zagotavljajo odpravo vzrokov insolventnosti in zagotavljajo dolžnikovo kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost in ki morajo hkrati biti taki, da bodo zagotavljali, da bo dolžnik lahko obveznosti izpolnil skladno s predlagano prisilno poravnavo (primeijaj 4. in 5. točko prvega odstavka 145. člena ZFPPIPP). Ali bo postopek prevzema novih vložkov uspešen, se bo ugotavljalo v upraviteljevem poročilu o vpisu in vplačilu novih vložkov (197. člen ZFPPIPP). Ce ne bo uspešen, bo sodišče ravnalo po določbah 198. člena ZFPPIPP. Iz spisa izhaja, daje dolžnik sprejel potrebne sklepe o spremembi osnovnega kapitala zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja, izjave upnikov pa so dane na podlagi dveh pozivov sodišča o vpisu in vplačilu novih deležev v osnovnem kapitalu in novih denamih vložkov (glej Pd 139 in 140). Upniki so torej ravnali skladno s sodnim pozivom, zato v tem delu pritožba ne more biti uspešna.

18Upravitelj v nadaljevanju navaja, da je lokal L. v K. dolžnikov. Pri tem se sklicuje na stanje zemljiške knjige in Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLDNL). Upravitelj tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal. Ugovaijal je, da se bo iztekla najemna pogodba, sklenjena za lokal med dolžnikom kot najemnikom in Mestno občino K. kot najemodajalcem, ker se je občina odločila, da najemne pogodbe dolžniku ne bo podaljšala. Posledično bo prišlo do izpada dohodkov. Lastništvo nepremičnine je zatijeval upnik NX v okviru 2. točke prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP, ki pritožbe ni vložil. Sicer pa je sodišče prve stopnje v tem delu prepričljivo pojasnilo, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža dejanskega lastninskega stanja, ki ga pritožnik s sklicevanjem na ZLNDL ne more izpodbiti (dejanski lastnik lokala ni dolžnik glede na Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture in sklep MOK št. 461-95/94 z dne 26. 9. 1996). Dolžnik pa je to pojasnil že v NFP, ko je predvidel odpoved najemne pogodbe in posledično izpad prihodkov iz naslova dogodkov v tem lokalu. Ob drugačnemu dejanskemu lastninskemu stanju bi bilo že samo dejstvo obstoja najemne pogodbe povsem nelogično. 2519. člen ZGD-1 določa, da vložke povečanega osnovnega kapitala lahko prevzame vsak dosedanji družbenik, nov družbenik, vsi družbeniki skupaj. Prevzem mora biti sestavljen v obliki notarskega zapisa.

19Izpodbijana je tudi odločitev o stroških postopka. Pri tem višje sodišče upošteva, da je upnik NX umaknil pritožbo, zato odloča le o pritožbi dolžnika v delu, v katerem dolžnik ni uspel z višjim zahtevkom za plačilo stroškov (torej nad 4.373,70 EUR; dolžnik je zahteval plačilo stroškov v višini 313.197,18 EUR, podredno 187.918,30 EUR). Dolžnikovo pritožbo je višje sodišče zavmilo iz razloga, ker ni pravilno materialnopravno stališče pritožnika in sodišča prve stopnje, da se v tej zadevi uporabijo določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Višje sodišče se do pravilnosti v izpodbijanem sklepu navedenih razlogov ne bo opredelilo zaradi očitne nepotrebnosti (glej v nadaljevanju) in časovne zamaknjenosti uporabljenega predpisa (s stališča sodne prakse ta odločitev zaradi novega predpisa ne bo več pomembna). Postopek prisilne poravnave se je začel 1. 4. 2015, to je po uveljavitvi Odvetniške tarife (OT), zato je treba v tej zadevi uporabiti določbe tar. št. 33. Dolžnik je bil po odvetniku zastopan na dveh narokih za obravnavanje ugovora. Višina nagrade je v tem primeru določena v 4. točki tar. št. 33 OT (50% iz 1. ali 3. točke te tar. št.). Ker OT v tem delu napotuje na 1. točko 18. tar. št. OT, tam pa je maksimalni znesek točk v gospodarski zadevi 3000, je ob vrednosti točke 0,459 EUR več kot očitno, da dolžnik s pritožbo ne more uspeti.

20Pritožbi nista utemeljeni in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbi zavmilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

21Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Odgovome navedbe dolžnika niso bistveno prispevale k odločitvi višjega sodišča, zato sam krije stroške odgovora na pritožbo. Razlogi o stroških upnika L., investicije d.o.o. so pojasnjeni zgoraj.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvimikom sklepa.

¹ 2. točka sklepa: Naloga izvedenca je, da po pregledu spisa in dokumentacije, predvsem načrta finančnega prestrukturiranja ter podanih navedb dolžnika in upnika v vlogah in na naroku, poda izvid in mnenje tako, da ugotovi, ali bo načrt finančnega prestrukturiranja privedel do finančne sanacije dolžnika ter hkrati navede tudi svoja ostala opažanja oziroma mnenja, za katera meni, da so v tej zadevi pomembni.

² 2519. člen ZGD-1 določa, da vložke povečanega osnovnega kapitala lahko prevzame vsak dosedanji družbenik, nov družbenik, vsi družbeniki skupaj. Prevzem mora biti sestavljen v obliki notarskega zapisa.