UPRS Sodba I U 1957/2018-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Agencija za energijo (v nadaljevanju Agencija, tudi toženka) zaradi odprave ugotovljene kršitve v postopku nadzora na podlagi drugega odstavka 432. člena, četrte alineje prvega odstavka 431. člena in petega odstavka 375. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) po uradni dolžnosti z izpodbijano odločbo ugotovila, da je tožnik spremenil proizvodno napravo A.A., ..., Kranj (v nadaljevanju proizvodna naprava) tako, da jo je dogradil, s čimer je povišal nazivno neto električno moč proizvodne naprave iz 24,00 kW na 46,02 kW ter zaradi navedene spremembe proizvodne naprave glede na odločbo o dodelitvi podpore 136-05-0084/0304/2009/0181/2009 z dne 10. 12. 2009 neupravičeno prejel podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, v skupni višini 46.214,53 EUR brez DDV (točka 1 izreka). Tožnik je dolžan v roku 30 dni od prejema te odločbe odpraviti kršitev tako, da Agenciji vrne neupravičeno prejeto podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov s proizvodno napravo v znesku 46.214,53 EUR (brez DDV), skupaj z DDV v višini 9.588,95 EUR in zakonitimi zamudnimi obrestmi, od izplačila posameznega zneska podpore do dneva vrnitve podpore na račun, ki ga navaja (točka 2 izreka). Tožnik je dolžan Agencijo obvestiti o odpravi kršitve ter priložiti dokazila o izpolnitvi obveznosti (točka 4 izreka). V postopku stroški niso nastali (točka 5 izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Agencija uvedla zoper tožnika postopek na podlagi 365. člena EZ-1 in ugotavljala ali predmetna proizvodna naprava izpolnjuje pogoje in zahteve, določene z odločbami o pridobitvi deklaracije za proizvodno napravo 135-05-0084/0304/2009 z dne 14. 8. 2009 in 137-05-0084/0304/2009/1/2014 z dne 3. 9. 2009 ter, ali je tožnik upravičen do podpore v višini, kot mu je bila določena z odločbo o dodelitvi podpore 136-05-0084/0304/2009/0181/2009 z dne 10. 12. 2009. Agencija si je predmetno proizvodno napravo ogledala in pridobila podatke o njeni proizvodni moči od elektrooperaterja, družbe B. d.d., Kranj (v nadaljevanju elektrooperater) ter z ogledom ortofoto posnetkov predmetne proizvodne naprave iz Atlasa okolja Agencije RS za okolje ter ugotovila, da je tožnik dogradil proizvodno napravo in nedovoljeno povečal nazivno neto električno moč in proizvodnjo ter neupravičeno prejel večji znesek podpore za proizvedeno električno energijo. Elekrooperater je pojasnil, da je tožnik brez soglasja za priključitev proizvodne naprave na streho gospodarskega objekta na obravnavani lokaciji namestil dodatne module, kar pa ni v skladu z izdanim soglasjem za priključitev proizvodne naprave. Agencija je o ugotovitvah tožnika obvestila. Tožnik je pojasnil, da je ravnal v dobri veri in da kot nepoučena stranka v postopkih in glede dokumentacije ni vedel, da nima ustrezno urejene dokumentacije, saj mu je izvajalec zatrdil, da je dokumentacija pravilno urejena.

3Zaradi nedovoljenega povečanja nazivne neto električne moči predmetne proizvodne naprave in posledično večje proizvodnje električne energije v proizvodni napravi je tožnik neupravičeno prejel večji znesek podpore za proizvedeno električno energijo, kot če bi bila proizvodna naprava skladna z deklaracijo za to proizvodno napravo in z odločbo o dodelitvi podpore. Podana je kršitev prvega odstavka 375. člena EZ-1. Tožnik je neupravičeno prejemal večji znesek podpore v obdobju od junija 2010 do vključno junija 2015. V nadaljevanju pojasni obračun. Tožniku je bila dana možnost, da se v zadevi izjasni (prvi odstavek 432. člena ter prvi in peti odstavek 375. člena EZ-1), kar je tožnik tudi storil. Navedel je, da je bila proizvodna naprava izvedena na ključ, kar vključuje tudi urejanje tehnične dokumentacije ter dokumentacije, potrebne za pridobitev subvencije. Tožnik je bil v dobri veri, da je vse urejeno. Kršitve tako ne izhajajo iz tožnikove sfere. Opredelitve Agencije do navedb tožnika so razvidne na strani 5 in 6 obrazložitve izpodbijane odločbe. V nadaljevanju Agencija navaja pravno podlago za predmetni postopek in za svojo odločitev. Tožnik kršitve v danem roku ni odpravil, zato je toženka izdala izpodbijano odločbo. Tožnik prejema državno pomoč proizvajalcem električne energije, katerih stroški proizvodnje električne energije, vključno z normalnim tržnim donosom na vložena sredstva, v napravah za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije, presegajo ceno električne energije, ki jo je mogoče za tovrstno električno energijo doseči na trgu. Odločba o dodelitvi podpore je bila tožniku izdana na podlagi stanja proizvodne naprave, ki je bilo razvidno iz tožnikove vloge za izdajo deklaracije za to proizvodno napravo in tožnikove vloge za izdajo odločbe o dodelitvi podpore. Na višino podpore, do katere je bil tožnik upravičen, vplivata nazivna neto električna moč proizvodne naprave in čas izgradnje. Tožnik je nedovoljeno precej spremenil nazivno neto električno moč proizvodne naprave iz 24,00 kW na 46,02 kW, kar je storil po izdaji odločbe o dodelitvi podpore. O spremembi, ki vpliva na višino dodeljene podpore, pa bi moral tožnik Agencijo obvestiti. Tožnik je s tem, ko je neupravičeno prejemal javna sredstva v višini, ki mu ne pripadajo, prejel tudi nedovoljeno državno pomoč.

4Tožnik v tožbi navaja, da je terjatev v višini 55.803,48 EUR z obrestmi, ki jo uveljavlja toženka, zastarala. Domnevna terjatev toženke je nastala na podlagi Pogodbe o zagotavljanju podpore kot obratovalne podpore električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (OP-OVE) v predmetni proizvodni napravi, ki jo je tožnik sklenil z družno D. d.o.o., Ljubljana dne 6. 1. 2010 (v nadaljevanju Pogodba o podpori) in aneksov k tej pogodbi. Gre za gospodarsko pogodbo, kot to določa 13. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Na podlagi prvega odstavka 349. člena OZ terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v 3 letih. Tožnik je mesečno prejemal podporo za proizvedeno električno energijo. Višina podpore in količina električne energije sta bili določeni v citirani pogodbi. Iz tabele na straneh 3 in 4 tožbe izhaja, da so predmetne terjatve nastale in zapadle v plačilo od julija 2010 do julija 2015. Tožnik je zadnjo podporo prejel 31. 7. 2015 za junij 2015. Toženka je tožniku naložila, da mora vrniti neupravičeno prejeta sredstva skupaj z DDV ter zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od izplačila posameznega zneska podpore do dneva vrnitve. Iz tega izhaja, da toženka priznava, da gre za občasne terjatve, kar pojasni. Vse obravnavane terjatve pa izvirajo iz Pogodbe o podpori. Od zapadlosti zadnjega zneska podpore v plačilo je preteklo že več kot 3 leta. Zastaranje začne teči za vsako posamezno dostavo blaga, opravljenega dela ali storitve. Vsi obravnavani zneski pa so zapadli v plačilo med letom 2010 in 2015, zadnji junija 2015. Od vsakega posameznega zneska, ki je zapadel v plačilo, pa je preteklo več kot 3 leta in je tako celotna terjatev toženke po mnenju tožnika zastarala.

5Tožnik v nadaljevanju iz previdnosti pojasnjuje, da je 7. 11. 2008 izvajalcu E., E.E. s.p. (v nadaljevanju izvajalec) na podlagi računa 12/2008 naročil postavitev sončne elektrarne moči 23,94 kW na ključ. V računu je bila zajeta tudi tehnična dokumentacija in bi tako izvajalec moral pridobiti vsa potrebna soglasja pristojnih institucij ter v imenu tožnika urediti vse potrebno za pridobitev subvencije. Izvajalec je postopek pri predmetni sončni elektrarni korektno izvedel in pridobil vso dokumentacijo tako, da je tožnik redno dobival plačilo za oddano električno energijo, proizvedeno iz obravnavane sončne elektrarne. Tožnik se je leta 2010 odločil, da bo postavil drugo sončno elektrarno na ključ na istem poslopju in izbral istega izvajalca. Iz predračuna 14/2010 izhaja, da zajema tudi vso potrebno tehnično dokumentacijo in drugo dokumentacijo, potrebno za pridobitev subvencij. Tožnik je celoten znesek po predračunu izvajalcu poravnal. Izvajalec je pravilno izvedel namestitev sončne elektrarne. Tožnik pa je šele naknadno (v juniju 2015) izvedel, da izvajalec ni pridobil vse potrebne dokumentacije. Izvajalec je tehnično vezal drugo elektrarno na prvo elektrarno, tožnik pa je bil neuka stranka in v dobri veri, da je dokumentacija v redu, kar podrobneje pojasni. Tožnik je zoper izvajalca tudi že vložil civilno tožbo za povrnitev škode zaradi odstranitve druge sončne elektrarne v juniju 2015 in izgubljenega dobička pri Okrožnem sodišču v Kranju, ki se vodi pod opr. št. I P 56/2018.

6Tožnik je z družbo D. d.o.o. 6. 1. 2010 sklenil Pogodbo o podpori in anekse k tej pogodbi. Družba D. d.o.o. je za tožnika predvidela, da bo dobavil večjo količino električne energije in prejel tudi višji znesek podpore. Tožnik je sklepal, da je družba D. d.o.o. upoštevala, da je tožnik zgradil novo sončno elektrarno, izvajalec pa bi moral poskrbeti za pridobitev vseh dovoljenj. V nadaljevanju pojasnjuje stališče, da ni proizvedel več neto električne energije od celotne načrtovane in je podporo povsem upravičeno prejel. V nadaljevanju pojasnjuje vsebino posameznih Aneksov k pogodbi o podpori (od 1 do 5) in potek svojih dobav električne energije družbi D. d.o.o. Tožnik sklepno poudarja, da je neuka stranka in da je bil v dobri veri ter, da dejansko ni proizvedel več neto električne energije od celotne načrtovane, kakor tudi, da je podporo upravičeno prejel. Sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa tudi naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

7Toženka v obsežnem odgovoru na tožno vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne. Uvodoma povzema potek postopka in podaja opis dejanskega stanja. Zaradi lažjega razumevanja predstavi sistem in pomen podpore za proizvedeno električno energijo iz obnovljivih virov električne energije. Pojasni postopek in pravno podlago za izvajanje nadzora. Zavrača tožnikov ugovor zastaranja, ker ne gre za gospodarsko pogodbo po OZ, kot to napačno meni tožnik, marveč za pogodbo po 376. členu EZ-1 v zvezi z dodeljeno pravico tožnika do državne pomoči in za terjatev iz naslova neupravičeno prejete državne pomoči. Pravila o zastaranju občasnih terjatev po 347. členu OZ v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti, kar pojasni. Toženka je v nadzornem postopku ugotovila kršitev tožnika in sicer povečanje neto električne moči proizvodne naprave, ki ni skladno z odločbo o dodelitvi podpore z dne 10. 12, 2009. Tožnik je že sam odstranil dodatno nameščene module, ki so bili nameščeni brez soglasja za priključitev. Na strani 6 odgovora na tožbo zavrne tudi tožnikovo sklicevanje na ravnanje v dobri veri in da je bila obveznost izvajalca pridobiti vso potrebno dokumentacijo. Tožnik bi moral dejavnost opravljati z vso skrbnostjo dobrega gospodarja. Izračun neupravičeno prejete državne pomoči je razviden iz obrazložitve izpodbijane odločbe, iz listin upravnega spisa in iz izračunov. Neutemeljeni so tožnikovi ugovori glede načrtovane proizvodnje električne energije v posameznem letu. Po mnenju toženke je tožnik obravnavano podporo prejel neutemeljeno.

8Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 1957/2018-11 z dne 11. 6. 2019, sprejetega na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, je v zadevi odločala sodnica posameznica.

9Tožba ni utemeljena.

10Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, utemeljena s pravilnimi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

11V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je tožena stranka v postopku nadzora pravilno ugotovila, da je tožnik spremenil predmetno proizvodno napravo tako, da jo je brez soglasja dogradil in povišal nazivno neto električno moč proizvodne naprave iz 24,00 kW na 46,02 kW ter zaradi te spremembe proizvodne naprave glede na odločbo o dodelitvi podpore 136-05-0084/0304/2009/0181/2009 z dne 10. 12. 2009 neupravičeno prejel podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov v skupni višini 46.214,52 EUR. Tožnik prvenstveno navaja, da je celotna terjatev toženke zastarala, ugovarja pa tudi, da je bil v dobri veri, da za predmetno proizvodno napravo izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje.

12Iz ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavanem primeru izhaja, da je tožnik spremenil proizvodno napravo A.A., ..., Kranj (predmetna proizvodna naprava) tako, da jo je dogradil, s čimer je povišal nazivno neto električno moč proizvodne naprave iz 24,00 kW na 46,02 kW ter zaradi spremembe proizvodne naprave glede na odločbo o dodelitvi podpore 136-05-0084/0304/2009/0181/2009 z dne 10. 12. 2009 neupravičeno prejel podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov. Tožnik kot proizvajalec električne energije iz obnovljivih virov je brez predhodnega soglasja za priključitev proizvodne naprave na streho gospodarskega objekta na obravnavani lokaciji namestil dodatne module za fotovoltaično elektrarno in povečal moč oddaje, kar ni bilo v skladu z izdanim soglasjem za priključitev predmetne proizvodne naprave. Tožena stranka po uradni dolžnosti ves čas preverja, ali prejemnik podpore za električno energijo iz obnovljivih virov (državna pomoč) izpolnjuje vse pogoje za pridobitev te podpore. Na podlagi četrtega odstavka 365. člena v zvezi z 421. členom EZ-1 je v postopku nadzora tožena stranka ugotovila, da tožnik, ki s predmetno proizvodno napravo proizvaja električno energijo iz obnovljivih virov in je prejemnik podpore za električno energijo iz obnovljivih virov, toženki ni sporočil vseh dejstev, ki so nastala po izdaji odločbe o dodelitvi podpore in ki lahko vplivajo na veljavnost deklaracije (peti odstavek 365. člena EZ-1) oz. vplivajo na upravičenost do podpore, njeno višino in obdobje prejemanja (prvi odstavek 375. člena EZ-1). S tem je tožnik kršil določbe petega odstavka 365. člena in prvega odstavka 375. člena EZ-1. Tožnik je po povedanem neupravičeno prejemal javna sredstva (podporo za električno energijo iz obnovljivih virov), do katerih, glede na odločbo o dodelitvi podpore (136-05-0084/0304/2009/0181/2009 z dne 10. 12. 2009), ni bil upravičen in je s tem pridobil tudi nedovoljeno državno pomoč. Posledično mu je toženka na podlagi petega odstavka 375. člena EZ-1 naložila, da mora znesek neupravičeno prejetih sredstev podpore za električno energijo iz obnovljivih virov vrniti v 30 dneh od dokončnosti odločbe.

13Ugotovljenemu dejanskemu stanju tožnik ne nasprotuje marveč navaja, da je bil v dobri veri, da njegova proizvodna naprava izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje (pridobitev vse potrebne dokumentacije za obratovanje), za kar bi moral poskrbeti izvajalec (gospod E.E.), ki je predmetno proizvodno napravo dogradil, sam pa je nepoučena in neizkušena stranka. Po presoji sodišča je tožnikov ugovor pravilno zavrnila že tožena stranka z navedbo, da je tožnik prejel deklaracijo za predmetno proizvodno napravo in bi kot dober in skrben gospodar tudi moral vedeti, da v primeru dograditve oziroma namestitve nove proizvodne naprave prav tako potrebuje deklaracijo, kar izhaja iz upravnih odločb, izdanih za predmetno proizvodno napravo, ki so bile tožniku tudi vročene in je bil tako z njimi seznanjen. Tožnik s sklicevanjem na dobro vero po presoji sodišča ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločbe.

14Po presoji sodišča je toženka tudi pravilno zavrnila tožnikov ugovor zastaranja predmetne terjatve iz naslova neupravičeno prejete podpore za električno energijo iz obnovljivih virov, za kar se tožnik sklicuje na Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), kot tudi ugovor, da gre za občasne terjatve iz 347. člena OZ. V predmetni zadevi gre tudi po mnenju sodišča za prejeto podporo, ki jo je tožnik prejel za proizvedeno električno energijo iz obnovljivih virov s predmetno proizvodno napravo v skladu z določbami specialnega zakona in sicer EZ-1. Podlaga je bila upravna odločba tožene stranke o dodelitvi podpore tožniku za proizvedeno električno energijo (iz obnovljivih virov) s predmetno proizvodno napravo 136-05-0084/0304/2009/0181/2009 z dne 10. 12. 2009 in pogodba s tožnikom, ki pa tudi po presoji sodišča ni gospodarska pogodba, marveč pogodba, sklenjena na podlagi 376. člena EZ-1. Pravica do podpore za električno energijo iz obnovljivih virov je dodeljena z upravno odločbo, ki jo izda tožena stranka in je zakonita le v obsegu, navedenem v upravni odločbi. Terjatev iz naslova neupravičeno prejete podpore za električno energijo iz obnovljivih virov pa je tudi po mnenju sodišča lahko nastala šele na podlagi ugotovitev toženke v postopku nadzora (nad imetniki deklaracij za proizvodne naprave oz. nad prejemniki podpore), da je tožnik podporo za električno energijo iz obnovljivih virov za predmetno proizvodno napravo prejel neupravičeno in z ugotovitvijo njene višine ter z zahtevkom tožene stranke tožniku za vračilo na podlagi petega odstavka 375. člena EZ-1 (z izpodbijano odločbo). Tako tudi po presoji sodišča predmetna terjatev iz naslova neupravičeno prejete podpore za električno energijo iz obnovljivih virov nima narave terjatev iz naslova gospodarskih pogodb, kot to navaja tožnik. Tudi po mnenju sodišča terjatev, ki izhaja iz izreka izpodbijane odločbe po povedanem še ni zastarala. Obravnavana terjatev tudi ni občasna, ki dospeva v plačilo mesečno (347. člen OZ), kot to ugovarja tožnik, marveč gre za terjatev, katere obstoj in višino je tožena stranka ugotovila v predmetnem postopku nadzora nad tožnikom, kot je to pravilno navedla že tožena stranka in se sodišče z njeno argumentacijo v celoti strinja. Tožena stranka je tudi obrazložila način ugotovitve višine terjatve iz naslova neupravičeno prejete podpore za električno energijo iz obnovljivih virov, ki po presoji sodišča tudi omogoča preizkus.

15Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče pa ni našlo kršitev pravil postopka ter tudi ne nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1

17Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.