VSL Sklep II Cp 1665/2017

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog tožene stranke za prekinitev postopka zavrne.

1Sodišče prve stopnje je prekinilo predmetni postopek, s katerim tožniki zahtevajo, naj sodišče zaščiti njihovo lastninsko pravico na nepremičnini pred neupravičenim vznemirjanjem s strani tožene stranke. Svojo obrazložitev je oprlo na dejstvo, da je tožena stranka vložila predlog v nepravdnem postopku N 11/2017, katerega predmet je določitev funkcionalnega zemljišča po ZVEtL. Ker gre po stališču sodišča prve stopnje za predhodno vprašanje tej pravdi, ki ga ne bo reševalo samo, je postopek v slednji prekinilo.

2Tožniki v pravočasni pritožbi kot bistveno navajajo, da iz sklepa ni jasno, zakaj je prekinitev v skladu z načeli ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter kako je bila upoštevana njihova pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Tožba v tem postopku je bila vložena skoraj leto dni pred predlogom v nepravdnem postopku. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do njenih navedb, s katerimi je odgovorila na predlog tožene stranke za prekinitev postopka. Dodaja, da je nepravdni postopek šele v začetni fazi in bo trajal več let. Opozarjajo, da so lastninsko pravico pridobili na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe, taka pridobitev lastninske pravice pa ima glede na določbo 32. člena ZVEtL prednost pred določitvijo funkcionalnega zemljišča. Sklicujejo se na odločbo Ustavnega sodišča Up-457/09 in odločbo VSL 1853/2016. Predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5ZPP sodišču daje možnost, da lahko v primeru, kadar je odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ (predhodno vprašanje), samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi določeno drugače. V primeru, ko se sodišče odloči, da predhodnega vprašanja ne bo reševalo samo, postopek prekine po 1. točki 206. člena ZPP.

6Ključni del pritožbenih argumentov pritožnica črpa iz sodne prakse¹, ki poudarja, da odločitev sodišča, da predhodnega vprašanja ne bo reševalo samo, temveč bo postopek prekinilo, ni absolutna diskrecijska pravica. Najprej mora sodišče pretehtati, ali vzporedno tekoča zadeva predstavlja predhodno vprašanje za zadevo, ki jo sodišče obravnava, v primeru pozitivnega odgovora pa v drugem koraku še, ali je odločitev o prekinitvi postopka upravičena s stališča načel ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka, upoštevaje pri tem tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

7Odločitev sodišča prve stopnje je nepravilna, kar se pokaže že pri tehtanju v prvem koraku. Tožniki so lastninsko pravico na sporni nepremičnin, v zvezi s katero terjajo varstvo pred vznemirjanjem, pridobili z denacionalizacijsko odločbo. Ustavno sodišče Republike Sloveniji je v odločbi Up-457/2009 z 28. 9. 2011 izrecno poudarilo, da 33. člen Ustave med drugim varuje pridobljene pravne položaje imetnikov lastninske ali druge ustavno varovane premoženjske pravice ter vsebuje tudi jamstvo določene trajnosti, zanesljivosti, stabilnosti in nespremenljivosti. Načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenim z zakonom. Načelo pravnomočnosti zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti, predvsem zato, da bi se varovale pridobljene pravice. Poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa, ne da bi bila ta odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, oziroma ne da bi bili po takšnem postopku drugače odstranjeni njeni učinki, krši pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.²

8Ravno iz navedenih razlogov je zakonodajalec v postopku po ZVEtL uvedel naslednje pravilo: če je bila na pripadajočem zemljišču stavbe s pravnomočno upravno odločbo o denacionalizaciji vzpostavljena lastninska pravica v korist denacionalizacijskega upravičenca, sodišče v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča z delno odločbo ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, udeležence postopka napoti, da začnejo postopek za izrek ničnosti pravnomočne upravne odločbe, postopek glede ugotovitve pravic na takem zemljišču pa prekine (prvi odstavek 52. člena ZVEtL).

9Iz obrazloženega sledi, da nepravdno sodišče v postopku N 11/2017, ki teče po ZVEtL, ne bo moglo določiti pripadajočega zemljišča, saj je bila na njem v korist tožnikov z denacionalizacijsko odločbo vzpostavljena lastninska pravica. Tožena stranka ni niti trdila, da bi vložila predlog za začetek postopka, kot ga omogoča prvi odstavek 52. člena ZVEtL, kar pomeni, da odločitev v zadevi N 11/2017 ni predhodno vprašanje za to pravdo.

10Pritožbeno sodišče še pripominja, da je zmotno stališče tožene stranke, ki ga izraža v odgovoru na pritožbo. Iz odločb Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje (I Up 1109/2004, U 1071/1995, I Up 63/2006 in U 1147/1995) in ki so sicer vse iz časa, preden je odločilo Ustavno sodišče v zadevi Up-457/2009, ne izhaja, da bi stališče Ustavnega sodišča za pripadajoče (tedaj funkcionalno) zemljišče ne veljalo. Nasprotno, iz sodbe U 1147/1995 z 19. 2. 1999 izhaja, da je vprašanje, kateri del stavbne parcele je funkcionalno zemljišče, pomembna okoliščina, ki v denacionalizacijskem postopku predstavlja del dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti, če se zahteva vrnitev v naravi.

11Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog tožene stranke za prekinitev, podan v vlogi 7. 3. 2017, zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo nadaljevati s postopkom ter o zadevi razsoditi.

¹ Primerjaj prakso Višjega sodišča v Ljubljani, in sicer odločbe: I Cp 876/2010 z 19. 5. 2010, I Cp 1031/2014 s 13. 8. 2014, I Cp 23/2014 z 12. 2. 2014, II Cp 2007/2009 s 30. 9. 2009, I Cp 1571/2010 s 7. 7. 2010, II Cp 2735/2011 s 25. 1. 2012 in I Cp 4479/2010 s 6. 4. 2011.
² Enako stališče je nato povzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi II Ips 124/2012 s 19. 7. 2012. Glej tudi kasnejšo sodno prakso, zlasti odločbo VS RS II Ips 346/2014 s 14. 4. 2016.