VSL Sklep in sodba I Cpg 238/2022

I. Pritožbi toženke (tožnice po nasprotni tožbi) se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu I. točke izreka (zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi) razveljavi in se nasprotna tožba zavrže. V preostalem delu (odločitev o stroških postopka) se pritožba toženke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 15.531,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe ter tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 30.036,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2017 ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2Zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po tožbi ter zoper stroškovno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev zahtevku po tožbi s stroškovno posledico, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi ter zoper stroškovno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila tožnica po nasprotni tožbi, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev zahtevku po nasprotni tožbi s stroškovno posledico, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Obe stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke, predlagali zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanih delov sodbe ter zahtevali povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba toženke (tožnice po nasprotni tožbi) je delno utemeljena.

6Predmet obravnavanja po tožbi je bil zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vrnjenega zneska sofinanciranja po Pogodbi št. 0000-0023 (v nadaljevanju: Pogodba) zaradi toženkinih kršitev obveznosti iz 8. člena Pogodbe, medtem ko je bil predmet obravnavanja po nasprotni tožbi zahtevek za vračilo glavnice zneska sofinanciranja, ki jih je tožnica po nasprotni tožbi po pozivu tožene stranke vrnila, ker naj bi kršila določila omenjene Pogodbe, do česar pa po prepričanju tožnice naj ne bi prišlo in jih je tožnica vrnila pod grožnjo sankcij.

7Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako zahtevek po tožbi kot tudi zahtevek po nasprotni tožbi. Glede zahtevka po tožbi je presodilo, da do kršitve Pogodbe v zvezi z zagotovitvijo zasedenosti dveh delovnih mest za triletno obdobje do 31. 12. 2013, ki jo je zatrjevala tožeča stranka, ni prišlo, prav tako pa ni prišlo do kršitve obveznosti poročanja o doseženih ciljih sofinanciranega projekta. V vsakem primeru pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi zastaral. Zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi pa je utemeljilo s tem, da niso obstajale okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek, da je prišlo do plačila, da bi se tožnica izognila sili, temveč da je tožnica pri reagiranju na predpravdni zahtevek tožene stranke ravnala s premajhno skrbnostjo oziroma malomarnostjo glede obravnavanja zahtevka za vračilo. Zaradi malomarnega ravnanja tožnice pri obravnavi je treba njeno plačilo presojati kot plačilo nedolgovanega zneska v skladu z določbo 191. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ki ga ni mogoče več terjati nazaj.

8Višje sodišče bo v ločenih sklopih obravnavalo odločitev o pritožbah zoper odločitev po tožbi in po nasprotni tožbi, zato bo v vsakem sklopu stranki poimenovalo po njunem položaju v konkretnem sklopu.

O zahtevku po tožbi

9Zaradi sistematike obravnave se bo višje sodišče najprej opredelilo do presoje sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaral. Tožeča stranka je v pritožbi ugovarjala, da naj bi 5-letni zastaralni rok začel teči šele z odstopom tožeče stranke od Pogodbe, o katerem je tožeča stranka dne 12. 9. 2017 obvestila toženko. Tožbeni zahtevek namreč temelji na 8. členu Pogodbe, ki daje tožeči stranki pravico odstopiti od Pogodbe in ob tem terjati povračilo zneska sofinanciranja, vključno z obrestmi, v kolikor toženka ne bi izpolnila pogodbenih obveznosti. Tožba, vložena 7. 1. 2019, tako naj ne bi bila vložena po izteku zastaralnega roka.

10Prvi odstavek 336. člena OZ določa, da zastaralni rok začne teči prvi dan po tem, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Po trditvah tožeče stranke je bil glede na določila Pogodbe skrajni rok za izpolnitev pogodbenih obveznosti 31. 10. 2013. To pomeni, da bi tožeča stranka pravico do uveljavljanja sankcij, določenih v 8. členu Pogodbe, pridobila naslednji dan po izteku citiranega roka – 1. 11. 2013. Konkreten datum odstopa od Pogodbe, kot ga je opredelila tožeča stranka, ne more biti upošteven. Ta datum je namreč v celoti odvisen od volje tožeče stranke. Sledeč naziranju tožeče stranke, da je za presojo zastaranja bistven dejanski trenutek odstopa tožeče stranke od Pogodbe, bi to pomenilo, da bi, čeprav bi že takoj po izteku roka za izpolnitev pogodbenih obveznosti lahko uveljavljala pogodbene sankcije zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, tožeča stranka lahko odlašala z odločitvijo o odstopu od Pogodbe in o uveljavljanju pogodbeno določenih sankcij, ne da bi bila ogrožena z zastaranjem zahtevka, saj zastaralni rok ne bi pričel teči, dokler tožeča stranka ne bi dejansko odstopila od Pogodbe. Tak položaj bi bil nevzdržen za toženko, saj bi bila v negotovosti, ali bo tožeča stranka morebiti odstopila od Pogodbe in uveljavljala pogodbeno dogovorjene sankcije, ne da bi lahko predvidevala, na kateri točki bi se opredeljena negotovost končala. Preprečitev negotovosti pravnega položaja dolžnika pa je prav namen, ki ga zasleduje institut zastaranja.

11Na podlagi navedenega višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožba, vložena 7. 1. 2019, vložena po preteku petletnega zastaralnega roka od dneva, ko je tožeča stranka imela možnost zahtevati plačilo spornih obresti in je tako tožbeni zahtevek zastaral. V posledici presoje, da je tožbeni zahtevek zastaral, se višje sodišče do pritožbenih navedb, s katerimi je tožeča stranka nasprotovala presoji sodišča prve stopnje, da do kršitve Pogodbe ni prišlo, ne bo več opredeljevalo, saj za odločitev o uspehu tožeče stranke s pritožbo niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O zahtevku po nasprotni tožbi

12Zakon o državnem odvetništvu – ZDOdv v 27. členu ureja predhodni postopek mirne rešitve spora. Prvi odstavek 27. člena določa, da kdor namerava začeti pravdni postopek proti državi, mora državnemu odvetništvu predhodno predlagati, naj se sporno razmerje na miren način reši pred uvedbo pravdnega postopka. Tretji odstavek 27. člena določa, da se predhodni postopek začne na dan, ko državno odvetništvo prejme predlog iz prvega odstavka 27. člena. Četrti odstavek pa določa, da je predhodni postopek pogoj za uvedbo pravdnega postopka in da, kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi, pristojnemu sodišču ali drugemu organu predloži potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku, sicer se tožba s sklepom zavrže.

13Tožena stranka je v odgovoru na nasprotno tožbo ugovarjala, da tožnica ni začela predhodnega postopka iz 27. člena ZDOdv, kar pomeni, da ni izpolnila pogoja za izvedbo pravdnega postopka in bi zato moralo sodišče prve stopnje njeno tožbo zavreči. Tožnica je navedla, da je na toženo stranko 13. 2. 2018 naslovila zahtevek za vračilo vtoževanega zneska 30.036,00 EUR, nato pa še dne 15. 3. 2018 dopis, naslovljen "opomin pred tožbo", glede istega zneska, na kar se tožena stranka ni odzvala, temveč je vložila tožbo za plačilo obresti od tega zneska, s čimer je konkludentno zavrnila predlog tožnice za mirno rešitev spora. Dodatno je ugovarjala, da predhodni postopek v obravnavani zadevi niti ne bi bil smotrn, saj je glede podlage vtoževanega zneska že tekel postopek po tožbi (kot predhodno vprašanje glede zahtevka po tožbi za plačilo obresti od glavnice, katere vračilo je sicer tožnica terjala po nasprotni tožbi).

14Iz 27. člena ZDOdv je jasno razvidno, da je predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora procesna predpostavka za vložitev tožbe proti državi. Ta predpostavka mora biti izkazana ves čas postopka in nanjo mora sodišče ves čas paziti po uradni dolžnosti. Šesti odstavek 27. člena ZDOdv¹ določa izjeme, pri katerih uvedba predhodnega postopka ni potrebna. V okviru navedenih izjem ni opredeljena izjema glede na smotrnost izvedbe predhodnega postopka. Procesne predpostavke so obvezne sestavine tožbe, ki morajo obstajati, da se tožba sploh začne vsebinsko obravnavati in niso odvisne od tega, ali je zahteva po njihovem obstoju smotrna. Zato argument tožnice, da vsebina spora ni takšna, ki bi terjala predhodni postopek, ne more biti upošteven.

1527. člen ZDOdv določa bistvene elemente predloga za izvedbo predhodnega postopka in vsak dopis tožnice, naslovljen na toženo stranko, še ne more pomeniti predloga za izvedbo predhodnega postopka, za kar se je tožnica zavzemala s sklicevanjem na njena dopisa z dne 13. 2. 2018 in 15. 3. 2018, v katerih je toženo stranko pozivala na vračilo vtoževanega zneska. V konkretnem primeru noben od dopisov ni bil poslan Državnemu odvetništvu, kot to zahteva prvi odstavek 27. člen ZDOdv, temveč neposredno toženi stranki (oziroma konkretnemu ministrstvu), hkrati pa sta bila tudi kronološko bistveno oddaljena od vložene nasprotne tožbe, ki je bila vložena 22. 2. 2019, torej skoraj eno leto po poslanem drugem dopisu in po tem, ko je tožena stranka prva vložila svojo tožbo zoper tožnico za plačilo obresti.

16Nasprotno tožbo je treba glede drugih vprašanj, ki niso izrecno urejena v 183. členu ZPP, šteti za samostojno tožbo. To pomeni, da se nanjo, enako kot na samostojno tožbo, nanaša zahteva po izpolnitvi procesnih predpostavk, v postopkih proti državi je ena izmed teh izvedba predhodnega postopka poskusa mirne rešitve spora. Tega tožnica ne more obiti z zatrjevanjem, da naj bi tožena stranka s konkludentnim ravnanjem, ko je vložila tožbo za plačilo obresti od po nasprotni tožbi vtoževane glavnice, zavrnila mirno rešitev spora in da tudi zato izvedba predhodnega postopka ni bila več smiselna. Dejstvo, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v zvezi z zahtevkom po tožbi,² kar je predpostavka za dovolitev vložitve nasprotne tožbe, ne pomeni, da je tožena stranka odklonila izvedbo predhodnega postopka mirne rešitve spora, ki ga, kot je bilo predhodno že pojasnjeno, tožnica niti ni začela. Če bi v okoliščinah obravnavane zadeve sledili navedenemu stališču tožnice, bi s tem izvotlili ureditev, po kateri je vložitev predloga za predhodni postopek pred Državnim odvetništvom procesna predpostavka za začetek pravdnega postopka proti državi.

17Ob upoštevanju vsega navedenega je po presoji višjega sodišča treba zaključiti, da tožnica ni izkazala izpolnitve procesne predpostavke predhodnega postopka mirne rešitve spora po prvem odstavku 27. člena ZDOdv, zaradi česar je treba po določbi četrtega odstavka 27. člena ZDOdv njeno nasprotno tožbo zavreči.

O stroških

18Sodišče prve stopnje je glede na zavrnitev tožbenih zahtevkov po tožbi in nasprotni tožbi ugotovilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopke (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker je višje sodišče potrdilo odločitev, da je tožbeni zahtevek po tožbi neutemeljen, medtem ko je nasprotno tožbo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke zavrglo, je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pravilna, saj nobena od strank v nobenem od postopkov ni uspela.

Odločitev višjega sodišča

19Višje sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), ker niso bili podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede odločitve o nasprotni tožbi pa je višje sodišče pritožbi tožnice po nasprotni tožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v delu zavrnitve tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi razveljavilo in nasprotno tožbo zavrglo (prvi odstavek 351. člena ZPP), v preostalem delu (odločitvi o stroških postopka) pa je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20Glede pritožbenih stroškov je po določbi drugega odstavka 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP višje sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Četudi je pritožbi tožnice po nasprotni tožbi sicer delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo, je v nadaljevanju nasprotno tožbo zavrglo, kar pomeni, da tožnica po nasprotni tožbi v postopku ni uspela. Ker torej nobena stranka ni uspela, krijeta sami svoje stroške vlog v pritožbenem postopku.

¹ Določbe glede predhodnega postopka ne veljajo za upravne postopke in upravne spore, postopke motenja posesti, postopke izvršbe na podlagi izvršilnega naslova, postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, postopke uveljavljanja socialnovarstvenih pravic in nepravdne postopke za določitev odškodnine ali če drug zakon predhodni postopek pred začetkom sodnega postopka določa kot procesno predpostavko.
² Kršitev Pogodbe je predhodno vprašanje postopka po tožbi kakor tudi predhodno vprašanje postopka po nasprotni tožbi.