VSC Sodba PRp 126/2024

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 75,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1) ter mu izreklo globo v višini 500,00 EUR, zavrnilo predlog predlagatelja za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila ter obdolžencu naložilo plačilo stroškov postopka o prekršku - sodno takso v znesku 50,00 EUR ter stroške postopka v skupnem znesku 222,17 EUR, pri čemer je obdolženec globo in stroške postopka dolžan plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe, sodno takso pa v roku 15 dni po pravnomočnosti. Obdolžencu je še pojasnilo, da lahko po poteku roka za plačilo predlaga obročno odplačilo globe in stroškov postopka, do poteka roka za plačilo pa lahko predlaga, da se globa in stroški postopka nadomestijo z delom v splošno korist, v kolikor zaradi svojega premoženjskega stanja globe in stroškov postopka ne zmore plačati.

2Zoper sodbo se pritožuje obdolženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Smiselno predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek zoper obdolženega ustavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetnem postopku je predlagatelj z obdolžilnim predlogom obdolžencu očital, da je 21. 3. 2024 ob 12.45 uri kot udeleženec v javnem cestnem prometu vozil svoj osebni avtomobil v naselju Celje brez veljavnega vozniškega dovoljenja "B" kategorije, ki bi ga potreboval za vožnjo tovrstnega osebnega avtomobila v javnem cestnem prometu.

5Po določbi osmega odstavka 56. člena ZVoz-1 se z globo 500 EUR za prekršek kaznuje voznik, ki ravna v nasprotju z 2. ali 3. točko prvega odstavka ali s petim odstavkom tega člena. Po določbi 3. točke prvega odstavka 56. člena ZVoz-1 sme motorno vozilo voziti oseba, ki ima veljavno vozniško dovoljenje za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katere spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi in ne vozi v nasprotju z omejitvijo, vpisano v njenem vozniškem dovoljenju.

6Po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je sodišče zaslišalo obdolženca in vpogledalo v listine spisa, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obdolženi nima veljavnega vozniškega dovoljenja, česar niti sam ni zanikal, da je s svojim ravnanjem uresničil vse objektivne znake prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 ter da mu je mogoče očitati eventualni naklep.

7Glede na razloge izpodbijane sodbe ter dokumentacijo v spisu v predmetnem postopku tako ni bilo sporno, da obdolženi v času storitve prekrška ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja za "B" kategorijo. Obdolženec se je v postopku branil le s trditvami, da ima pravico do svobode gibanja, da so mu policisti nezakonito zasegli osebno vozilo, saj za zaseg niso imeli odredbe ter da so s tem, ko so vstopili v njegov avto in mu vzeli ključe brez sodnega naloga, kršili njegovo pravico do nedotakljivosti stanovanja.

8V okviru pritožbenih očitkov obdolženi zatrjuje, da se sodba glasi na napačno osebo, ker se glasi na pravno osebo, saj sta ime in priimek obdolženca napisana z velikimi tiskanimi črkami. Ob tem, ko iz sodbe jasno izhaja, da se glasi na A. A., so take pritožbene trditve neutemeljene. Velikost črk, s katerimi so napisani podatki obdolženca, namreč nima nobenega vpliva na zaključek, ali gre pri obdolžencu za fizično osebo ali za pravno osebo.

9Tudi smiselni pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava oziroma kršitvi določb zakona, ki določa prekršek, so iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, neutemeljeni.

V okviru tega pritožbenega razloga pritožnik zatrjuje, da skladno z določbami ZVoz-1 ni voznik ter v zvezi s tem izpostavlja, da je živi človek in ne državljan RS ter ne oseba, ki je izgubljena na morju. Kot živi človek ima pravico do gibanja, s svojo zasebno premičnino je le potoval in se ni vozil. Pritožniku je pojasniti, da definicijo voznika določa ZVoz-1 v 12. točki prvega odstavka 2. člena, in sicer je voznik oseba, ki na cesti vozi vozilo. Ob tem ko ni sporno, da je bil obdolženec v času storitve prekrška udeležen v cestnem prometu kot voznik osebnega vozila, so neutemeljene pritožbene trditve, da v času storitve prekrška obdolženec ni bil voznik. Pri tem pa njegova pravica do svobode gibanja, ki jo v pritožbi izpostavlja, na zaključek o tem, da je bil voznik, ne more vplivati. Izvrševanje oziroma pogoje izvrševanja pravice do gibanja v primerih, ko so osebe v Republiki Sloveniji udeležene v cestnem prometu kot vozniki, določa ZVoz-1, obdolženi pa se je bil kot voznik osebnega vozila dolžan ravnati po določbah ZVoz-1.

Prav tako neutemeljeno pa pritožnik zatrjuje, da ni mogoče zaključiti, da je bil z motornim vozilom udeležen v cestnem prometu, saj je motorno vozilo izraz za vozilo, ki je namenjeno poslovanju, torej v komercialne namene, obdolženi pa ni bil udeležen v poslovanju, temveč se je gibal ali potoval s svojo zasebno (premično) lastnino. Ker je skladno s 3. točko prvega odstavka 2. člena ZVoz-1 motorno vozilo vsako vozilo na motorni pogon, ki se običajno uporablja za prevoz oseb ali blaga po cesti ali za cestno vleko vozil, ki se uporabljajo za prevoz oseb ali blaga, ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, da je motorno vozilo le vozilo, ki je namenjeno poslovanju, posledično pa tudi ne pritožbenemu zaključku, da zato obdolženec ni bil udeležen v cestnem prometu. Sodna praksa Vrhovnega sodišča ZDA pa v našem pravnem redu ne predstavlja pravnega vira, zato se pritožbeno sodišče do nje ni opredeljevalo.

10Ob pravilnih ugotovitvah, da so obdolžencu na zakonit način dokazani vsi objektivni zakonski znaki prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, je sodišče prve stopnje obdolžencu ob tem, ko je vedel, da se ne sme voziti zaradi tega, ker nima veljavnega vozniškega dovoljenja, utemeljeno očitalo ravnanje z eventualnim naklepom, saj tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je privolil v nastanek prepovedane posledice.

11Pritožba sicer zatrjuje tudi nezakonitost postopka pred prekrškovnim organom, konkretno, da so obdolžencu policisti z začasnim zasegom njegovega vozila protipravno posegli v zasebno lastnino. Vendar navedeno na zaključek o obstoju zakonskih znakov očitanega prekrška ne more vplivati, zato pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje obdolženemu pravilno pojasnilo, da imajo policisti zakonsko pooblastilo za takšno postopanje v 5. točki prvega odstavka 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP).

12Tudi pritožbeni zahtevi, da bi sodišče prve stopnje obdolženca glede na podatke, ki so dosegljivi iz uradnih evidenc, moralo oprostiti plačila stroškov postopka, ni mogoče ugoditi, saj glede na listine spisa obdolženi ni vložil predloga za oprostitev plačila stroškov postopka, da bi pa sodišče prve stopnje moralo o tem v predmetni zadevi odločati po uradni dolžnosti, pa ne izhaja niti iz določb ZP-1 (peti odstavek 144. člena ZP-1), niti iz določb Zakona o sodnih taksah (10. člen ZST-1). Kot mu je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve navedene sodbe, lahko obdolženec, ki zaradi svojega premoženjskega stanja ne more plačati stroškov postopka, do izteka roka za plačilo skladno s 144. členom ZP-1 predlaga oprostitev njihovega plačila. V kolikor pa obdolženec zaradi premoženjskih razmer ne zmore plačati globe (in stroškov postopka) v višini najmanj 300 EUR, lahko najpozneje do poteka roka za plačilo predlaga, da se plačilo globe in stroškov postopka nadomesti z delom v splošno korist.

13V zvezi s pritožbeno zahtevo, da sodišče poda kazensko ovadbo zoper policiste in sodnico je ugotoviti, da je glede na listine spisa (l. št. 49 spisa) ta del pritožbe obdolženca, kot kazensko ovadbo na državno tožilstvo odstopilo sodišče prve stopnje.

14Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

15Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžan v 15. dneh po vročitvi te sodbe plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 75,00 EUR. Pri tem je obdolžencu pojasniti, da lahko do izteka roka za plačilo predlaga tudi oprostitev plačila sodne takse, naložene po sodišču druge stopnje, v kolikor bi bilo zaradi njenega plačila ogroženo njegovo preživljanje.