20. člen ZPPreb-1

Tožena stranka ima prav, ko pravi, da je bil v konkretnem primeru podan dvom o tem ali tožnik dejansko začasno prebiva na prijavljenem naslovu. Tudi po presoji sodišča ni verjetno, da bi, ob upoštevanju prostorskih kapacitet objekta (šlo naj bi za enodružinsko hišo), v njem prebivalo toliko ljudi, kot jih je prijavljenih. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da naj bi jih na tem naslovu začasno ali stalno živelo več kot 70. Za uvedbo postopka ugotavljanja (dejanskega) začasnega prebivališča po uradni dolžnosti, skladno z 20. členom v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1, pa zadošča dvom upravnega organa, kar pomeni da je imel organ prve stopnje zadostno podlago za njegovo uvedbo.

Prvostopenjski organ je izvedel številne dokaze, iz katerih pa izhaja zgolj to, da tožnik ne prebiva na spornem naslovu, ne izhaja pa iz njih, kje naj bi dejansko prebival. Če se ta okoliščina ne da ugotoviti, ima torej upravna enota zakonsko podlago, da ugotovi zgolj to, da posameznik na določenem naslovu ne prebiva. Četudi 5. točka 2. člena ZPPreb-1, v kateri je določena definicija začasnega prebivališča, ne določa nobenih vezi, ki bi posameznike vezala na prijavljeni naslov, mora posameznik vseeno na določenem naslovu tudi dejansko prebivati, da se lahko šteje, da tam začasno prebiva.