UPRS Sodba I U 121/2022-13

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Izpodbijana odločba

1Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju UE Ljubljana) je z odločbo št. 210 - 2801/2021-20 z dne 31. 8. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odločila, da se z dnem dokončnosti odločbe tožniku v Registru stalnega prebivalstva odjavi stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) na naslovu ..., in vpiše stalni naslov v tujini: A., Nemčija. Ugotovila je še, da stroškov v postopku ni bilo.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je UE Ljubljana na podlagi tretjega odstavka 18. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1) po uradni dolžnosti uvedla postopek ugotavljanja stalnega prebivališča za tožnika, zaradi domneve, da na prijavljenem naslovu ne prebiva več. Tožnika je namreč pred uvedbo tega postopka, in sicer 1. 12. 2020 pozvala, da naj opravi svojo prijavno obveznost, na kar se ni odzval.

3Na podlagi uradnih poizvedb je UE Ljubljana ugotovila, (1) da ima tožnik v Registru stalnega prebivalstva prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., (2) da si tožnik sam plačuje prispevke za osnovno zdravstveno zavarovanje v RS, (3) da ni prijavljen v evidenci brezposelnih oseb in da Zavod RS za zaposlovanje ne razpolaga s podatkom glede njegovega naslova, (4) da Center za socialno delo Ljubljana Moste - Polje ne razpolaga s podatkom, kje tožnik dejansko živi, (5) da je upravnik obravnavane stavbe B., d. d., ki je pojasnil, da tožnik pri njih ni zaveden kot lastnik oziroma uporabnik ali plačnik na nobenem od 26. enot stanovanj, ki jih upravljajo od leta 2020, ravno tako ne vodijo stanovanja s številko 46 in (6) da C. C., s. p., kot nekdanji hišnik na navedenem naslovu in sedanji popisovalec števcev za upravnika, nima podatkov o stanovalcih.

4V postopku je UE Ljubljana zaslišala tožnika, ki je izpovedal, da na navedenem naslovu ne prebiva več od leta 2012, ko so mu vdrli v stanovanje in da prebiva na naslovu A., Nemčija, kjer ima osebne stvari in je zaposlen v svojem podjetju. Dodal je še, da je lastnik stanovanja številka 46, da se je na naslov ... prijavil po nasvetu odvetnika in da ima pošto urejeno poštno ležeče na pošti v Štepanjskem naselju. Priča D. D. (soseda) je potrdila, da tožnika pozna, da ne prebiva na navedenem naslovu, a ne ve, kje živi. Tožnik je bil navzoč ob njenem zaslišanju, vendar vprašanj zanjo ni imel. Priča E. E. je podala pisno izjavo, da tožnik veliko časa sicer preživi v tujini, a da je nepremičnina na naslovu ..., ki je že deset let predmet sodnega spora, v tožnikovi lasti. V njej so živeli skupaj, dokler je ni zavzela družina D. D., ki jih je prisilno vrgla ven in uničila vso lastnino. UE Ljubljana je tožniku pred izdajo odločbe poslala v seznanitev ugotovitve v postopku ter mu dala možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah v postopku.

5Ob upoštevanju navedenega je UE Ljubljana ugotovila, da tožnik na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča v stanovanju številka 46 na naslovu ..., ne prebiva. Ker tožnik do izdaje izpodbijane odločbe ni izpolnil svoje prijavne obveznosti iz prvega in tretjega odstavka 5. člena ZPPreb-1 in je bilo v postopku ugotovljeno, da dejansko prebiva na naslovu A., Nemčija, se je tožniku na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZPPreb-1 v Register stalnega prebivalstva vpisal ta stalni naslov v tujini.

6Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju toženka) zavrnilo.

Tožba

7Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške postopka v upravnem sporu.

8Navaja, da je lastnik več nepremičnin na naslovu ... in da je njegov cilj te uporabljati in v njih prebivati. To pomeni imeti na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče, saj te nepremičnine predstavljajo središče njegovih interesov. Glavni razlog, da spornih nepremičnin nima v oblasti in v njih ne prebiva, je, da mu je družba F., d. o. o., protipravno odvzela posest nad njimi. Kot lastnik pa ima vso pravico, da nepremičnine uporablja in da ima na njih prijavljeno stalno prebivališče. Toženki očita, da teh dejstev pri odločanju ni upoštevala. Zaslišani priči v upravnem postopku nista navedeni z imenom in priimkom, zato ni mogoče preveriti, za kateri osebi gre. Ravno tako ni mogoče preveriti izjav prič, na kateri se izpodbijana odločba opira. Izjavo, da sam na tem naslovu ne živi, je dala zainteresirana oseba, ki je povezana z F., d. o. o.

9Tožnik UE Ljubljana očita, da bi morala pravilno uporabiti 147. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Njeno pravno naziranje, da vprašanje, ki je predmet postopka P 82/2018 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, ni takšne narave, da bi bilo treba obravnavani postopek prekiniti, je napačno. Meni, da je nesprejemljivo tudi pojasnilo toženke, da prijava njegovega stalnega prebivališča na naslovu A., Nemčija, ne predstavlja predhodnega vprašanja v tem postopku. Želi namreč imeti prijavljeno prebivališče na naslovu ... in ne na naslovu v Nemčiji.

Odgovor na tožbo

10Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Meni, da je odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena. Sodišču predlaga, da jo zavrne.

Presoja sodišča

11Tožba ni utemeljena.

12Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

13Prijavo in odjavo stalnega prebivališča ureja ZPPreb-1.¹ Stalno prebivališče je definirano v 3. točki 2. člena ZPPreb-1. Ta določa, da je stalno prebivališče naslov v RS, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave.

14ZPPreb-1 v prvem odstavku 18. člena določa, da če upravna enota dvomi, da posameznik stalno prebiva na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče ali je obveščena, da posameznik ni izpolnil prijavne obveznosti iz prvega, drugega, tretjega ali petega odstavka 5. člena tega zakona, posameznika obvesti o obveznosti prijave in ga opozori na posledice, če prijavne obveznosti ne izpolni. Posameznik v osmih dneh po prejemu obvestila iz prejšnjega odstavka izpolni prijavno obveznost ali da izjavo, da na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva (drugi odstavek). Upravna enota po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če posameznik ne izpolni obveznosti iz prejšnjega odstavka ali če dvomi, da posameznik kljub njegovi izjavi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva. Ta postopek uvede tudi, če ga predlaga občina, na naslovu katere ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče, ali občina, na območju katere posameznik prebiva (tretji odstavek istega člena). Tretji odstavek 21. člena ZPPreb-1, ki je za obravnavano zadevo bistven, predpisuje, da če upravna enota v postopku iz 18. člena tega zakona ugotovi, da se je posameznik stalno odselil z območja RS, posamezniku odjavi stalno prebivališče in v register stalnega prebivalstva vpiše stalni naslov v tujini, če je upravni enoti znan, oziroma državo, v katero se je odselil. Stalno prebivališče odjavi in vpiše stalni naslov v tujini na podlagi dokončne odločbe, izdane v tem postopku.

15Med strankama ni sporno, da tožnik na naslovu ..., ne živi in da prebiva in dela na naslovu v Nemčiji, to je na naslovu A.

16Tožnik v tožbi zgolj pojasnjuje razlog, zaradi katerega nepremičnin na naslovu ..., katerih lastnik je, nima v oblasti oz. zaradi katerega v stanovanju na tem naslovu ne prebiva. To je, da mu je družba F., d. o. o. protipravno odvzela posest nad njimi. A to ne spremeni dejstva, da je v času izdaje izpodbijanega akta dejansko živel in delal v Nemčiji. Zato tudi ni pravno pomembno, kakšni so njegovi načrti, da bi na ... imel prijavljeno stalno prebivališče. Glede na zgoraj citirano določbo 3. točke 2. člena ZPPreb-1 je ključno, da živi in dela drugje, to je na naslovu v tujini. Zgolj cilj, ki ga zasleduje, da bi namreč nekoč živel na naslovu v ..., pogoja dejanskega bivanja še ne izpolnjuje. Torej ni izpolnil niti prvega od kumulativno določenih zakonskih pogojev za prijavo stalnega prebivališča.

17Tožnik tudi ni izkazal, da bi navedene nepremičnine predstavljale središče njegovih življenjskih interesov. Postavi zgolj trditev, da je temu tako, a razen sklicevanja na lastništvo nepremičnin, ne navede nobenih dejstev. Sodišče pojasnjuje, da (gola) lastninska pravica na nepremičnini, brez družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih oz. drugih vezi, ki bi kazale na to, da med njim in naslovom v ... obstajajo tesne in trajne povezave, še ne more voditi k sklepu, da gre pri naslovu v ... za središče njegovih življenjskih interesov.² Toženka je glede tega tudi pravilno opozorila, da tožnik po lastni izjavi že vse od leta 2012 živi in dela v Nemčiji, torej ne v Sloveniji. Sodišče pojasnjuje, da je glavni namen ZPPreb-1 zagotoviti skladnost registra stalnega prebivalstva z dejanskim stanjem nastanitve posameznikov (torej zagotoviti posnetek resničnega stanja bivanja).³

18Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da naj se izjav prič, na kateri se odločba opira, ne da preveriti. Tožnik ob tem zavajajoče trdi, da gre za neimenovani priči. Kot je povzela že toženka, iz spisovne dokumentacije in iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je UE Ljubljana povabila na zaslišanje tožnika in priči D. D. in E. E. ter pred izdajo odločbe tožnika seznanila z ugotovitvami v postopku. Toženka (edini) priči v delu obrazložitve res označi kot prvo in drugo pričo, vendar glede na kontekst besedila ne more biti dvoma, da pri prvi gre za D. D. (ki je podala ustno izjavo) in pri drugi za E. E. (ki je podal pisno izjavo). Tožnik je imel možnost priči D. D. neposredno postavljati vprašanja, ko je bila ta zaslišana, a tega ni izkoristil. Tudi ne trdi, da s pisno izjavo priče E. E. ne bi bil seznanjen.

19Utemeljen ne more biti niti tožbeni očitek, da je priča D. D. zainteresirana oseba, ki naj bi bila povezana z družbo F., d. o. o. Tožnik očitek o domnevni zainteresiranosti (torej smiselno pristranskosti) zgolj navrže in ga z ničemer ne utemelji. Sicer pa je ta priča zgolj potrdila tožnikovo nedvoumno (in v tem sporu nesporno) izjavo, da na naslovu v ... ne živi.

20UE Ljubljana je tako pravilno in zakonito odločila da se tožniku z dnem dokončnosti odločbe odjavi stalno prebivališče na območju RS, saj na naslovu ... dejansko stalno ne prebiva. Prav tako, da se v Register stalnega prebivalstva vpiše tožnikov naslov v Nemčiji. Naslov tožnikovega prebivanja v tej državi je toženki znan (tretji odstavek 21. člena ZPPreb-1).

21Pravilna je tudi odločitev toženke, da ni razlogov za prekinitev postopka zaradi teka pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (P 82/2018) zaradi izročitve nepremičnine in plačila uporabnine za stanovanje na naslovu, ki je predmet tožbe.

22ZUP v 147. členu določa, da če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), ga lahko ob pogojih iz tega zakona organ sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. O prekinitvi postopka izda sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba, razen če ga je izdal organ druge stopnje.

23Kot pojasnjeno zgoraj, je v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča relevantna zgolj ugotovitev, ali posameznik v nepremičnini na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče v RS, dejansko živi (realna evidenca). Če tam ne prebiva, se razlogov za tako stanje ne ugotavlja. Zato toženki ni bilo treba prekiniti postopka do pravnomočne odločitve Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi P 82/2018 in čakati odgovora na to (pravno nerelevatno) vprašanje. Sodišče se sicer strinja s tožnikovim očitkom toženki, da prijava stalnega bivališča na naslovu v Nemčiji ne predstavlja predhodnega vprašanja v postopku ugotavljanja njegovega stalnega prebivališča v RS. A to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, v kateri je UE Ljubljana navedla pravilne razloge, ki ne terjajo prekinitve postopka.

24Postopek pred izdajo izpodbijane odločbe je bil tako pravilen, izpodbijana odločba je pravilna in utemeljena na zakonu, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

25Odločilo je brez glavne obravnave. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

26Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Sodišče je pri presoji zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe uporabilo materialni zakon, ki je veljal v času njene izdaje, to je čistopis ZPPreb-1 (Uradni list RS, št. 52/16, 36/21, 3/22 - ZDeb, 62/24 - ZUOPUE).
² Primerjaj sodbo naslovnega sodišča II U 361/2019 z dne 23. 6. 2022 (16. točka obrazložitve), v kateri je že izreklo, da zgolj lastništvo nepremičnine (brez drugih naveznih okoliščin) v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ne zadošča za to, da posameznik ohrani stalno prebivališče na navedenem naslovu.
³ Z naslovom prebivališča je povezanih veliko pravic, zlorabe teh pa je je zakonodajalec želel s tem zakonom preprečiti.