UPRS Sodba I U 1593/2021-20

• Povzetek odločbe organa prve stopnje

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje tožniku z dnem dokončnosti te odločbe na podlagi prvega odstavka 21. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1) v register stalnega prebivalstva vpisal novo stalno prebivališče na naslovu A. (1. točka izreka). Odločil je še, da ni bilo stroškov postopka (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je Upravna enota Ljubljana 19. 6. 2020 v skladu z 18. členom ZPPreb-1 po uradni dolžnosti uvedla postopek ugotavljanja tožnikovega stalnega prebivališča zaradi suma, da ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča (B., Ljubljana).

3. Organ prve stopnje je v ugotovitvenem postopku tožniku večkrat omogočil sodelovanje v postopku in mu dal možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V pisni izjavi z dne 9. 8. 2019 je tožnik navedel, da ga na naslov B. vežejo socialne, družinske, ekonomske in druge vezi. Po njegovem mnenju nasprotno ni razvidno iz seznanitve UE Grosuplje, saj se organ sklicuje le na izjave prič. Tožnik ima začasno prebivališče prijavljeno zaradi dela in drugih razlogov. Opozarja, da so kršene njegove pravice iz 14., 25. in 32. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in da gre za družinski spor glede prenosa lastništva nepremičnine na njegovem naslovu stalnega prebivališča.

4. Dne 25. 3. 2019 je UE Ljubljana prejela dopis podjetja C., d. o. o., upravnika stavbe na naslovu Ljubljana, B., iz katerega je razvidno, da tožnika nimajo zavedenega v svojih evidencah in da o njem nimajo nobenih podatkov.

5. Iz dne 16. 10. 2019 prejetega odgovora Policijske postaje Grosuplje (PP Grosuplje) izhaja, da so policisti na podlagi zaprosila upravnega organa večkrat neuspešno poskusili opraviti razgovor s tožnikovimi bližnjimi sosedi. Ugotovljeno je bilo, da se tožnik dnevno zadržuje na naslovu A., kjer ima avtomehanično delavnico. Na istem naslovu živita tudi tožnikova žena in hči, v zvezi z nepremičnino naj bi potekal spor med brati. Po mnenju PP Grosuplje se tožnik sicer dnevno zadržuje na navedenem naslovu, vendar pa ni mogoče potrditi, da tam dejansko prebiva.

6. UE Ljubljana je 28. 2. 2020 prejela dopis podjetja D., d. o. o. (upravnik stavbe na naslovu Ljubljana, B.), iz katerega je razvidno, da sta kot lastnika na tem naslovu označena E. E. in F. F. Le-ta je tudi plačnik stroškov, ki se obračunavajo za tri osebe. Tožnik nikoli ni bil vpisan v upravnikove evidence.

7. Istega dne je UE Ljubljana upravno zadevo odstopila UE Grosuplje (organ prve stopnje), saj je bilo v postopku na podlagi zaslišanja prič in drugih dokazil ugotovljeno, da tožnik dejansko stalno prebiva na naslovu prijavljenega začasnega prebivališča (A.).

8. Dne 6. 8. 2020 je UE Ljubljana organu prve stopnje poslala zapisnik izpovedbe G. G., iz katere je razvidno, da tožnik ne živi v stanovanju s številko ... na naslovu B., saj tam že približno dve leti prebiva le ona z družino. Stanovanje je bilo ob sklenitvi najemne pogodbe s F. F. prosto, tam ni nabiralnika ali domofona s tožnikovim imenom, čeprav prihaja njegova pošta.

9. Organ prve stopnje je na podlagi evidence GURS ugotovil, da je tožnik lastnik nepremičnine na naslovu A., kjer ima prijavljeno začasno, njegova žena in otroka pa stalno prebivališče.

10. Zaradi razjasnitve stvari je organ prve stopnje razpisal ustno obravnavo, ki sta se je udeležila F. F. (tožnikov brat) in H. H. (tožnikova mati). Iz izpovedi F. F. je razvidno, da tožnik na B. ne prebiva, ne spi in tam nima svojih osebnih stvari. Na naslovu je poštni nabiralnik, v katerega prihaja tudi tožnikova pošta, ki jo priča vzame ven in pusti na nabiralniku. Priča ne ve, ali tožnik prevzame pošto, v zvezi z možnostjo njene preusmeritve je bilo priči pojasnjeno, da lahko to uredi le tožnik. Po mnenju priče tožnik tega ne stori namenoma, saj želi ostati nedosegljiv rubežnikom. Iz nadaljnje izpovedi je razvidno, da ima tožnik v Grosupljem delavnico in svoje osebne stvari ter da tam prebivajo tudi tožnikova žena in dva otroka. To je priča vedela zato, ker je imela zraven tožnika svojo delavnico in je bila pri tožniku večkrat na obisku.

11. Iz izpovedi H. H. je prav tako razvidno, da tožnik nikoli ni prebival na B., ali tam prenočil, priča ga tam nikoli ni videla. Stanovanje je bilo kupljeno za njena sinova E. E. in F. F. Tožnik tam nima svojih stvari, saj jih ima na naslovu v Grosuplju, kar lahko priča potrdi, saj je bila večkrat tam. Na navedenem naslovu ima tožnik tudi delavnico.

12. Tožnik se ni udeležil ustne obravnave, na dan njene oprave je poslal le elektronsko pošto, da se na ustno obravnavo ne more osebno zglasiti, da gre za družinsko zadevo in da je oškodovanec.

13. Na podlagi navedenega organ prve stopnje ugotavlja, da naslov B., ni središče tožnikovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med osebo in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave. Iz spisa izhaja, da je središče tožnikovih življenjskih interesov naslov A., čeprav je iz registra stalnega prebivalstva razvidno, da ima na dan izdaje odločbe stalno prebivališče še vedno prijavljeno na B.

14. Zaradi navedene ugotovitve so prenehali pogoji za prijavo stalnega prebivališča na tem naslovu. V ugotovitvenemu postopku je bilo na podlagi izpovedi tožnikove matere in brata, ki je tudi lastnik stanovanja, kjer ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče, ugotovljeno, da tožnik dejansko prebiva na A. in da v stanovanju s številko ... na B. ni nikoli dejansko prebival ali imel osebnih stvari ali od tam hodil po opravkih. Tamkajšnji sosedje tožnika ne videvajo in ne poznajo. V stanovanju, kjer naj bi prebival, že dve leti na podlagi najemne pogodbe prebiva druga družina, najemnica je v svoji izjavi na zapisnik tudi pojasnila, da tožnika v tem času na naslovu ni bilo in da v stanovanju ni prebival, saj je bilo ob začetku najema prosto. Lastnik stanovanja je izpovedal, da v njegovem stanovanju tožnik nikoli ni prebival ter da ima tam le stalno prijavo, socialne in družinske ter ekonomske vezi pa v Grosupljem. Dva različna upravnika sta organu v svojih dopisih kot lastnike in plačnike stroškov navedla druge osebe, tožnika pa svojih evidencah nimata vpisanega. Po podatkih PP Grosuplje je bil tožnik večkrat zaznan na naslovu A. Tožnik, njegova žena in hči se niso osebno zglasili pri organu, da bi podali natančna pojasnila glede tožnikovega dejanskega bivanja, upravni organ je prejel le skope izjave o zadržanosti oziroma odsotnosti in da ima tožnik prijavljeno stalno in začasno prebivališče skladno z zakonom.

15. Upravni organ je razpisal tudi ustno obravnavo, na kateri bi lahko tožnik podal natančna pojasnila glede svojega dejanskega stalnega prebivanja, vendar se je ni udeležil, poslal je le izjavo, da se ne more zglasiti. Ustne obravnave sta se udeležila tožnikov brat in mati, iz izpovedb katerih izhaja, da tožnik na B. nikdar ni prebival, da tam ni imel svojih osebnih stvari, da ta naslov ni center njegovih življenjskih interesov in da dejansko že vsaj 25 let stalno prebiva na naslovu A. Iz izjav obeh prič je tako razvidno, da je ta naslov center tožnikovih življenjskih interesov. Tožnika na tem naslovu dnevno videvajo in na njem osebno prevzema priporočeno pošto, kar organ napeljuje na sklep, da dejansko stalno prebiva na začasnem naslovu, stalni naslov pa želi ohraniti zaradi morebitne premoženjske koristi. Tožniku je bilo v seznanitvi z dne 16. 4. 2021 pojasnjeno, da je temeljni namen ZPPreb-1 v evidentiranju prijave stalnega oziroma začasnega prebivališča in v ažurnem vodenju registra stalnega prebivalstva, kar posledično pomeni zagotavljanje pregleda nad dejanskim stanjem in gibanjem prebivalstva in nikakor ne pomeni poseganja v druga pravna razmerja, še posebej ne lastninska. Prav tako mu je bilo pojasnjeno, da iz spisovne dokumentacije nedvomno izhaja, da naslov B., ni center njegovih življenjskih interesov in da glede na to, da tam nikoli ni prebival, na tem naslovu ne more biti prijavljen le zaradi morebitne premoženjske koristi. Poleg tega mu je bilo pojasnjeno, da zakon res da dopušča stalno in začasno prijavo, a le, če posameznik na naslovih tudi dejansko biva.

    Povzetek odločbe organa druge stopnje

16. Organ druge stopnje zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo (1. točka izreka) in odločil, da ni bilo posebnih stroškov postopka (2. točka izreka).

17. Iz povzetka tožnikovih pritožbenih navedb je razvidno, da nobena od prič ni izrecno navedla, da tožnika ne videvajo na B. in da prebiva na A. Po tožnikovih pojasnilih je večina prič z njim v sorodu, njihove izjave pa so vprašljive zaradi nerazrešenih lastninskih vprašanj. Tožnik trdi, (1) da je središče njegovih življenjskih interesov v Ljubljani, kjer ima socialne, družinske in ekonomske vezi, (2) da je upravni organ nepravilno odločil na podlagi izjav prič in (3) da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Opozarja, da je upravni organ kljub veljavnemu Odloku o začasnih ukrepih za zajezitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 opravil ustno obravnavo in ni upošteval tožnikovega opravičila. Poleg tega naj bi bilo poseženo v tožnikove pravice iz 14., 25. in 32. člena Ustave.

18. Po stališču organa druge stopnje je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Glede tožnikovih očitkov, da nobena priča ni izrecno navedla, ali tožnik na naslovu dejansko biva oziroma ga tam videvajo, da je večina prič z njim v sorodu in so zato njihove izjave vprašljive, organ druge stopnje pojasnjuje, da so bile vse zaslišane priče pred podajo izjave opozorjene na dolžnost govoriti resnico ter s tem povezano kazensko in materialno odgovornost. Poleg tega tožnik ni določno opredelil, katera izjava je vprašljiva in zakaj. Skladno z načelom proste presoje dokazov in načelom materialne resnice je upravni organ tako dolžan presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi tega ugotoviti resnično dejansko stanje. V postopkih ugotavljanja stalnega prebivališča so priče običajno tudi posamezniki, ki imajo prijavljeno prebivališče na istem naslovu, sorodniki, lastniki nepremičnine in sosedje. V tovrstnih postopkih niso pomembna dejstva, ki so privedla do trenutnega stanja, ampak ugotovitev, kje posameznik stalno prebiva v času odločanja.

19. Glede na navedeno je po presoji organa druge stopnje organ prve stopnje na podlagi izjav tožnikove matere in brata, ki je lastnik stanovanja, kjer ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče, tožnikovih sosedov, najemnice, ki v spornem stanovanju prebiva že dve leti, dveh upravnikov stavbe ter ugotovitev PP Grosuplje, pravilno ugotovil, da tožnik stalno ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča, ampak na naslovu prijavljenega začasnega prebivališča v Grosupljem. Za odločitev je kot rečeno pomembna le ugotovitev, kje oseba dejansko prebiva, kar je objektivni pogoj za ohranitev stalnega prebivališča, in ne lastništvo nepremičnine, ki se v teh postopkih ne ugotavlja. Po stališču organa druge stopnje narava tožnikovega bivanja na naslovu v Grosuplju ni začasna, na kar nakazuje dejstvo, da tam prebivajo tudi njegova žena in otroka.

20. Niso utemeljene tožnikove navedbe o nezakonitosti postopka, ker je opravljen v času veljavnosti ukrepov zaradi COVID-19. Tožniku je bila večkrat dana možnost izjave in udeležbe na zaslišanju, svoje odsotnosti z ustne obravnave pa ni opravičil skladno s 73. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)¹. Prav tako ni bila kršena tožnikova ustavna pravica do svobodne izbire prebivališča (32. člen Ustave), saj lahko sam izbira, kje bo prebival, pri čemer obveznost in pogoje prijave stalnega in začasnega prebivališča ureja ZPPreb-1. Ta zakon namreč izhaja iz ustavne pravice posameznika do svobode gibanja in izbire prebivališča, njegov temeljni namen pa je registracija posameznika na naslovu, kjer dejansko prebiva, saj se podatki v registru stalnega prebivalstva vodijo zaradi spremljanja stanja in gibanja prebivalstva za potrebe državnih organov in drugih uporabnikov, ki te podatke potrebujejo za opravljanje predpisanih nalog. Nastanitev posameznika na nekem naslovu je tako njegova temeljna pravica, prijava stalnega prebivališča na tem naslovu pa je skladno z ZPPreb-1 posameznikova dolžnost. Prijava prebivališča je namenjena izključno registraciji posameznika na naslovu, kjer dejansko živi, in mu omogoča pridobitev osebnih dokumentov ter uveljavljanje nekaterih pravic, ki so vezane na prijavo stalnega prebivališča, ne vpliva pa na druga razmerja.

21. Utemeljene niso niti tožnikove pritožbene navedbe glede kršitve 14. in 25. člena Ustave, saj iz spisovne dokumentacije ni razvidno, da bi bila kršena tožnikova pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), s podajo pritožbe zoper odločbo organa prve stopnje pa je bila tožniku omogočena tudi pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

    Povzetek tožbenih navedb in odgovora na tožbo

22. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek. V tožbi tožnik ponavlja pritožbene navedbe (povzetek je razviden iz 17. točke obrazložitve te sodbe).

23. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

    Dokazni postopek

24. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

    Presoja tožbe

25. Tožba ni utemeljena.

26. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

27. ZPPreb-1 ureja prijavno in odjavno obveznost v zvezi s stalnim in začasnim prebivališčem ter naslovom za vročanje v Republiki Sloveniji, stalnim in začasnim naslovom v tujini, register stalnega prebivalstva, evidenco začasno nastanjenih, prijavo in odjavo gosta ter evidenco gostov (1. člen ZPPreb-1). V skladu s 3. točko 2. člena ZPPreb-1 je "stalno prebivališče" naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave.

28. Če upravna enota dvomi, da posameznik stalno prebiva na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, ali je obveščena, da posameznik ni izpolnil prijavne obveznosti iz prvega, drugega, tretjega ali petega odstavka 5. člena tega zakona, posameznika obvesti o obveznosti prijave in ga opozori na posledice, če prijavne obveznosti ne izpolni (prvi odstavek 18. člena ZPPreb-1). Posameznik v osmih dneh po prejemu obvestila iz prejšnjega odstavka izpolni prijavno obveznost ali da izjavo, da na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva (drugi odstavek 18. člena ZPPreb-1). Upravna enota po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če posameznik ne izpolni obveznosti iz prejšnjega odstavka ali če dvomi, da posameznik kljub njegovi izjavi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva (tretji odstavek 18. člena ZPPreb-1).

29. Po presoji sodišča je pravilna odločitev organa prve stopnje, da središče tožnikovih življenjskih interesov ni na navedenem naslovu v B., ampak v A. S tem povezana dokazna ocena tožene stranke je namreč vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene². Ob upoštevanju navedenega pa s posplošenimi tožbenimi očitki, ki so le ponavljanje tožnikovih pritožbenih navedb, na katere je obširno in pravilno odgovoril že organ druge stopnje, ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Zgolj posplošeno nestrinjanje in ponavljanje izjav iz upravnega postopka, ki jih je tožena stranka pravilno dokazno ocenila, v tem pogledu namreč ne zadošča. Navedeno velja tudi glede nedoločno opredeljenih tožbenih navedb o nezakoniti opravi ustne obravnave in kršitvi tožnikovih ustavnih pravic.

30. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------
¹ Glasi se: "Povabljeni se mora odzvati vabilu (prvi odstavek). Če povabljeni zaradi bolezni ali iz kakšnega drugega opravičenega vzroka ne more priti, mora to takoj po prejemu vabila sporočiti organu, ki mu je vabilo poslal, če nastane vzrok pozneje, pa takoj, ko zanj zve. Ob sporočilu organu je treba predložiti dokazilo, ki opravičuje izostanek, razen če to ni mogoče. Če stranka dokazila ne predloži, čeprav bi bilo to mogoče, se šteje, da izostanek ni opravičen (drugi odstavek). Če tisti, ki mu je bilo vabilo v redu vročeno, na vabilo ne pride in izostanka ne opraviči, se lahko privede, poleg tega pa tudi kaznuje z denarno kaznijo do 200 evrov. Tak ukrep se sme uporabiti samo, če je bilo v vabilu navedeno, da se bo uporabil. Če nastanejo zaradi neopravičenega izostanka povabljenega stroški v postopku, se lahko določi, da jih trpi tisti, ki je izostal. Sklep o privedbi, o kazni ali o plačilu stroškov izda uradna oseba, ki vodi postopek, v soglasju z uradno osebo, ki je pooblaščena za odločanje o zadevi, pri zaprošenem organu pa v soglasju z njegovim predstojnikom oziroma z uradno osebo, ki je pooblaščena za odločanje o podobnih zadevah. Zoper tak sklep je dovoljena pritožba (tretji odstavek)."
² Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: "O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka."