79. člen ZMZ-1

Tožena stranka se pri ocenjevanju okoliščin, ki jih je navedel tožnik, sklicuje na neskladnost izjav, ki jih je podal ob vložitvi prve prošnje in druge prošnje. Tožena stranka je tako štela, da tožnik ni verodostojen, zaradi česar ni sledila njegovim informacijam oziroma jim ni dala ustrezne teže, pri tem pa ni pridobila splošnih in specifičnih informacij (npr. glede v letu 2000 sklenjenem sporazumom med vlado in teroristično skupino) o stanju v izvorni državi. Zaključek tožene stranke, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1, zaradi katerih naj bi bila tožnikova prošnja očitno neutemeljena, je tako po presoji sodišča vsaj preuranjen.

Tožena stranka zmotno zatrjuje, da niti ZMZ-1 niti noben drug predpis prosilcem ne zagotavljajo osnovne oskrbe oziroma finančne pomoči v višini, ki bi zagotavljala osnovno oskrbo. Prosilcem za mednarodno zaščito pripada temeljna pravica do človeka vrednega eksistenčnega minimuma, ki pomeni sredstva, nujna za ohranitev človeka vrednega obstoja, država pa jim mora zagotoviti takšne materialne pogoje za sprejem, da jim omogočajo ustrezen življenjski standard. Določba prvega odstavka 27. člena Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito/2012, kot je bila uveljavljena z obravnavano spremembo, je protiustavna in nezakonita, saj ni v skladu z določbo 79. člena ZMZ-1 v zvezi z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 78. člena ZMZ-1, niti v skladu z drugim odstavkom 14. člena in 34. členom Ustave RS. Prosilec ne more pridobiti pravice do materialne oskrbe (2. alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ-1) in pravice do finančne oskrbe (3. alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ-1) hkrati, temveč sta omenjeni pravici alternativni in prva prosilcu pripada v primeru nastanitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi, druga pa v primeru nastanitve na zasebnem naslovu. Prosilec tako ne p