14. člen ZMZ-1

Zatrjevan slab ekonomski položaj v izvorni državi prosilca ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ni mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tega pa pritožnik v obravnavani zadevi sploh ne zatrjuje.

Ker sta bila oba tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa nesporno ranljivi osebi s posebnimi potrebami glede predaje in sprejema, in ker so določene informacije o stanju na Hrvaškem, ki so toženi stranki bile poznane, nakazovale na probleme pri sprejemu oseb s posebnimi potrebami, bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi oceniti, katere so te konkretne posebne potrebe tožnikov, da bi bil zagotovljen primeren prevoz in sprejel že ob predaji oziroma bi morala od tožene stranke po potrebi pridobiti dovolj konkretno zagotovilo o tem, da bosta tožnika s posebnimi potrebami obravnavana v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU, pa tega ni storila. Tožena stranka bi morala pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika. V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijsk

Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijanega akta, ker je vedela za redno obravnavo tožnika s strani specialista psihiatra v povezavi s strahom pred policijo, najprej preveriti, ali je tožnik imel kakšno travmatično izkušnjo s preganjanjem s strani policije v izvorni državi. Tega ni napravila. Njegovega psihofizičnega stanja za varno predajo ni ocenila oziroma preverila drugače, kot da je citirala določbe zakona o mednarodni in začasni zaščiti Republike Hrvaške z vidika pravice do zdravstvenega varstva, ki vključuje nujno medicinsko pomoč in zdravljenje resnih duševnih motenj in se je sklicevala na dokument Integracija u Hrvatskoj praksi“ Centra za mirovne študije v Zagrebu, po katerem ima zdravnik v azilnem domu Porin dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno za nastanjene prosilce, ves čas pa imajo prosilci zdravstveno oskrbo v Zdravstvenem domu Dugavama v Zagrebu. Ker je tožnik bil večkrat obravnavan s strani specialista psihiatra pred izdajo izpodbijanega sklepa, in ker so določene informacije o stanju na Hrvaškem, ki so toženi stranki bile poznane, nakazovale na probleme pri sprejemu oseb s posebnimi potrebami, bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijan