UPRS Sodba I U 1132/2018-6

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-597/2018/19 (1312-07) z dne 20. 4. 2018, odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Z izpodbijano odločbo je pristojni organ, v tem upravnem sporu tožena stranka, zavrnil prošnjo tožnika, ki trdi, da je A.A., državljan Alžirije, roj. ... 1992 v kraju B., za priznanje mednarodne zaščite, kot očitno neutemeljeno na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi z drugo in peto alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, da je tožnik ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru dne 16. 4. 2018 navajal dva razloga za mednarodno zaščito, in sicer diskriminacijo Berberov in udeležbo na demonstracijah ter dejstvo, da noče služiti vojaškega roka. Po oceni tožene stranke so bile tožnikove navedbe glede obeh razlogov, ki jih uveljavlja v svoji prošnji za mednarodno zaščito, očitno nedosledne, protislovne, malo verjetne in lažne, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva in jo je šteti za očitno neutemeljeno. Glede zatrjevane diskriminacije Berberov se tožnikove navedbe ob podaji prošnje in osebnem razgovoru bistveno razlikujejo in to do te mere, da jih ni mogoče sprejeti za resnične. Tožnik je namreč ob podaji vloge zatrjeval, da ni bil nikoli ogrožen in nikoli konkretno fizično napaden, zato ne morejo biti resnične njegove navedbe na osebnem razgovoru, da so ga policisti med udeležbo na demonstracijah enkrat tako hudo pretepli, da je moral v bolnišnico. Tožnik ob podaji prošnje ni niti omenil, da bi se kadarkoli udeležil kakšnih demonstracij, čeprav je bil ob začetku prošnje pozvan, da je dolžan sam izpovedati o razlogih, zaradi katerih vlaga prošnjo za mednarodno zaščito. Tako tožena stranka ocenjuje tožnikove navedbe glede udeležbe na demonstracijah kot očitno nedosledne in neprepričljive. Takšne so po stališču tožene stranke tudi tožnikove navedbe glede drugega razloga, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito, t. j. glede služenja vojaškega roka. Tožnik je namreč po mnenju tožene stranke ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru različno navajal, če je služil vojaški rok, poleg tega pa različno časovno opredelil prejem vabil na služenje vojaškega roka in število prejetih vabil na služenje vojaškega roka. Po mnenju tožene stranke tudi dejstvo, da naj bi tožnik izvorno državo zapustil legalno z letalom, potnim listom in vizumom za Turčijo, izkazuje, da očitno ni imel nobenih problemov zaradi neodzivanja vabilom. Upoštevajoč zgoraj navedene ugotovitve, tožena stranka glede razlogov, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito, meni, da tožniku ni mogoče verjeti, saj so bile njegove navedbe spoznane za očitno nedosledne, protislovne, malo verjetne in lažne, zato so bili izpolnjeni pogoji za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi pete alineje 52. člena ZMZ-1. Poleg navedenega je Alžirija država, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih držav (Uradni list RS, št. 13/16, v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah pa ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Tožnik v Alžiriji ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, saj so bile vse navedbe, ki jih je podal v zvezi s tem spoznane za lažne, protislovne, malo verjetne in nedosledne ter njegovim razlogom ni bilo mogoče verjeti. Tako so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. V konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, tožnik pa v postopku niti ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v svoji izvorni državi.

2Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uvodoma navaja, da se strinja z zaključkom tožene stranke glede določitve Alžirije kot varne izvorne države, vendar ta država za tožnika zaradi njegovih posebnih okoliščin ni varna država. Tožena stranka napačno uporablja relevantne člene ZMZ-1. Po stališču tožnika za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene ne zadostuje zgolj to, da je podan eden izmed razlogov iz 52. člena tega zakona, ampak mora biti kumulativno podan še razlog, da prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. V predmetni zadevi pa je tožnik navajal take okoliščine, za katere ni mogoče reči, da izkazujejo očitno neutemeljenost prošnje. Nadalje tožnik navaja, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbo pete alineje 52. člena ZMZ-1. Iz te določbe jasno izhaja, da je tožena stranka dolžna preverjati informacije o izvorni državi, česar pa tožena stranka ni storila. Ne le, da tožena stranka ni pridobila nobenih informacij o tožnikovi izvorni državi, temveč je tožniku celo odrekla pravico do podajanja celovitih izjav o razlogih, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, saj je pooblaščenki ob podaji prošnje za mednarodno zaščito prepovedala postavljanje vprašanj. Tožena stranka je tožniku dolžna omogočiti, da svoje razloge za pridobitev azila predstavi celovito in svoje pravice varuje s pomočjo pooblaščenca, saj je sam prava neuk. Vse navedeno pomeni kršitev načela zaslišanja stranke, saj tožnik ni bil seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo odločbe, kar zahteva 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in se do vseh pravno relevantnih dejstev ni mogel opredeliti, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Kršitev načela zaslišanja strank pomeni prav tako dejstvo, da tožena stranka pred izdajo odločbe tožnika ni seznanila s tem, da bo uporabila koncept varne izvorne države. Tožnik se tudi ne strinja z določenimi ugotovitvami o nedoslednosti, protislovju in laganju tožnika, in sicer glede okoliščin, ali je bil v vojski, datuma prejema vabila, pa tudi glede potnega lista. Glede na vse navedeno po stališču tožnika niso podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, temveč bi morala tožena stranka odločati v rednem postopku in tožnika seznaniti z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo odločbe, omogočiti njegovemu pooblaščencu učinkovito varstvo njegovih pravic, preveriti splošne in specifične informacije o izvorni državi tožnika ter razčistiti nedoslednosti. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi, za katero meni, da je zakonita in pravno pravilna. Po stališču tožene stranke je imel tožnik pri podaji prošnje dovolj priložnosti, da pojasni razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, z njim pa je bil kasneje opravljen tudi osebni razgovor, pri čemer je v obeh primerih sodeloval tolmač za arabski jezik, zato se tožena stranka ne strinja s tožbeno navedbo, da je tožniku odrekla pravico do podajanja celovitih izjav o razlogih, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Tožena stranka je ponovila svojo oceno iz izpodbijane odločbe, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna država. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Tožba je utemeljena.

5Tožena stranka je v obravnavanem primeru kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito iz razlogov, določenih v drugi in peti alineji 52. člena ZMZ-1. V skladu z navedenim zakonskim določilom se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (druga alineja) ter če so prosilčeve navedbe očitno nedosledne, protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva glede trditve, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (peta alineja).

6V zvezi z razlogi iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, tožnik izpostavlja kršitev načela zaslišanja stranke, ker ga tožena stranka pred izdajo odločbe ni seznanila s tem, da bo uporabila koncept varne izvorne države. Sodišče sledi ugotovitvi tožnika, da tožena stranka pred izdajo odločbe tožnika ni seznanila s tem, da bo uporabila koncept varne izvorne države. Kljub temu, da je neka država razglašena za varno izvorno državo, lahko vsak prosilec uveljavlja, da zanj osebno tista država ni varna izvorna država, saj je v drugi alineji prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 določeno, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ta ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Vendar pa mora biti po mnenju sodišča prosilec predhodno seznanjen s tem, da bo koncept varne izvorne države pri njem uporabljen. To pa v konkretnem primeru pomeni, da bi morala tožena stranka tožnika pred izdajo odločbe seznaniti s tem, da je Vlada Republike Slovenije Alžirijo določila kot varno izvorno državo, pa tudi z okoliščinami, na podlagi katerih je bila Alžirija v Republiki Sloveniji razglašena za varno izvorno državo. Treba je namreč upoštevati, da iz tožnikovih izjav smiselno izhaja, da po njegovem mnenju Alžirija zanj ni varna država. Ker pa v konkretnem primeru pred izdajo odločbe s tem razlogom, zaradi katerega je bila prošnja zavrnjena, tožnik ni bil seznanjen, je prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke, saj tožnik pred izdajo odločbe ni bil seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo odločbe, kar zahteva 9. člen ZUP, in se do vseh pravno relevantnih dejstev ni mogel opredeliti, kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

7Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito tudi iz razloga po peti alineji 52. člena ZMZ-1. Po stališču tožnika je tožena stranka napačno uporabila navedeno določbo, na podlagi katere je dolžna preverjati informacije o izvorni državi, pri tem pa tudi napačno ugotovila, da so podane nedoslednosti, protislovja in laganje tožnika glede določenih relevantnih okoliščin ter kršila načelo zaslišanja stranke s tem, ko pooblaščenki ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni dovolila postavljanja vprašanj.

8Sodišče se strinja s tožnikom, da v obravnavanem primeru razlog iz pete alineje 52. člena ZMZ-1 ni podan. V skladu s tem določilom, katerega vsebina je opisana v 5. točki obrazložitve te sodbe, morata biti za sklep, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, izpolnjena dva pogoja, to je, da so prosilčeve navedbe nedosledne, lažne in protislovne ter v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona, česar pa tožena stranka sploh ni preverjala.

9Sodišče se strinja tudi s tožbenim očitkom, da ravnanje tožene stranke, ko pooblaščencu pri podaji prošnje ni omogočila postavljanja vprašanj, ni bilo pravilno. Tožena stranka je namreč iz primerjave tožnikovih navedb ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru izpeljala sklep, da so tožnikove navedbe očitno nedosledne, protislovne, malo verjetne in lažne. V tej luči sodišče meni, da je imela pooblaščenka pri podaji prošnje pravico postavljati vprašanja ne glede na to, da bo kasneje opravljen tudi osebni razgovor, s čimer bi bilo mogoče razjasniti okoliščine, ki jih je sicer tožnik navajal različno kot v osebnem razgovoru, vendar bi bila takšna primerjava možna le ob celoviti razjasnitvi za odločitev o prošnji relevantnih okoliščin v obeh primerih, vključno s postavljanjem vprašanj pooblaščenke tožniku. Tožena stranka se sicer v odgovoru na tožbo opira na zadevo, ki jo je Upravno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pod št. I U 942/2018, vendar gre v teh zadevah za različno dejansko in pravno stanje. V zadevi I U 942/2018 je namreč upravni organ izpodbijano odločbo oprl na materialnopravne razloge iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 (poleg druge alineje), po kateri se za očitno neutemeljeno šteje prošnja prosilca, če je ta v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, zato je bilo možno izostanek postavljanja vprašanj pooblaščenca ob podaji prošnje v tem primeru sanirati z opravo ustnega razgovora. Ob primerjavi tožnikovih navedb ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, pa je treba ob vsakem procesnem dejanju zadostno razjasniti vse relevantne okoliščine, torej tudi tiste, ki jih kot takšne šteje pooblaščenec tožnika.

10Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka v zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja pogoja po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 tožniku dati možnost, da se izjasni o tem, ali je zanj osebno Alžirija varna izvorna država, pri čemer ga bo morala seznaniti s tem, na podlagi katerih informacij je Alžirija razglašena za varno izvorno državo, in na podlagi tega narediti sklep, ali je Alžirija za tožnika varna izvorna država. Glede izpolnjevanja pogoja po peti alineji 52. člena ZMZ-1 pa bo morala tožena stranka presoditi, ali so tožnikove navedbe očitno nedosledne, protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, vendar zaradi opisane kršitve ob podaji prošnje, ko pooblaščenki ni bilo dopuščeno postavljanje vprašanj, ki je ni mogoče sanirati, brez upoštevanja navedb, ki jih je tožnik podal ob podaji prošnje. Tožena stranka bo morala v primeru morebitnih drugih ugotovljenih nedoslednosti preveriti informacije o izvorni državi, kot to določa peta alineja 52. člena ZMZ-1. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).