UPRS Sodba I U 1231/2018-5

Tožba se zavrne.

1Ministrstvo za notranje zadeve je v zadevi priznanja mednarodne zaščite z izpodbijano odločbo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

2Iz obrazložitve sledi, da je tožnik 19. 4. 2018 pri Ministrstvu za notranje zadeve kot pristojnem organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito ter da je bil 26. 4. 2018 s tožnikom kot prosilcem opravljen osebni razgovor. Na podlagi tožnikovih navedb in na podlagi podatkov, ki jih je pristojni organ pridobil uradoma, ter ob upoštevanju določb 20. in 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) pristojni organ ugotavlja, da je potrebno tožnikovo prošnjo šteti za očitno neutemeljeno, saj pogojev za mednarodno zaščito tožnik očitno ne izpolnjuje. Tožnik je v lastnoročni izjavi na policijski postaji, ki ga je obravnavala ob vstopu v Slovenijo, napisal, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskih težav. V prošnji za mednarodno zaščito je dodal, da je Berber, in da Berberi v Alžiriji nimajo pravic. Povedal je, da že kot otrok ve za proteste in da je tudi sam večkrat protestiral, nazadnje 20. aprila 2017 v Tizi Ouzu. Na protestih so zahtevali enakopravnost, da bi bil jezik v šolah tudi berberski, da bi gradili alžirsko državo skupaj z Arabci. Leta 1998 ga je na protestih policija tudi tepla, od takrat dalje pa ni bil ogrožen. S policijo ni imel problemov, imel pa jih je z Alžirci in Arabci. V času služenja vojaščine se je stepel z vojakom Arabcem. Drugih dogodkov se ne spomni, ve samo, da imajo Berberi probleme. Če bi se moral vrniti v Alžirijo, bi ga policija lahko zaprla, ker je izgubil potni list.

3Tožnikove navedbe glede razlogov za mednarodno zaščito so po presoji tožene stranke malo verjetne, saj tožnik po prijetju s strani policije ob nedovoljenem prehodu državne meje ni navajal težav zaradi pripadnosti berberski etnični skupnosti. V času do formalne vložitve prošnje se je tožnik lahko podučil o razlogih za mednarodno zaščito, pri čemer pa je navedel zelo skope podatke in informacije. Na svetovnem spletu ni mogoče zaslediti informacij o tem, da bi 20. aprila 2017 v kraju Tizi Ouzu dejansko potekale demonstracije, kjer bi policija uporabila silo, informacij o demonstracijah, ki jih je navedel tožnik, pa tožena stranka tudi ni zasledila na spletnih straneh berberskih organizacij in organizacije, ki spremlja stanje človekovih pravic v Alžiriji. Tožnik in njegov pooblaščenec informacij o izvorni državi, ki bi potrjevala tožnikove navedbe, nista predložila. Tožnik je v svojih navedbah zelo pavšalen in ni navedel konkretnih podatkov, kar dokazuje, da tudi, če je dejansko Berber, in je sodeloval v demonstracijah, zaradi tega ni bil ogrožen in preganjan. Da bi bil diskriminiran, ni navedel. Spominja se samo dogodka, ko se je stepel z vojakom Arabcem, ker naj bi ga ta zbadal z Berberom, da ima svoj jezik in da si želijo odcepitve. Na tej podlagi tožena stranka ocenjuje, da je tožnik odšel iz Alžirije, da bi si v Evropski uniji našel zaposlitev in ne zaradi lastne varnosti. Ob morebitnem povratku v Alžirijo, bi ga po navedbah tožnika, oblastne strukture zaprle zaradi izgube potnega lista. Zato je očitno, da tožnik pogojev za mednarodno zaščito iz 20. člena ZMZ-1 ne izpolnjuje.

4Nadalje pristojni organ ugotavlja, da tožnik prihaja iz Alžirije in torej iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik v postopku sicer ni izkazal svoje istovetnosti, dejal pa je, da je državljan Alžirije, o čemer pristojni organ zaenkrat ne dvomi. V tožnikovih navedbah pa tudi ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. Okoliščine, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito, ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik v Alžiriji ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede na navedeno tudi ni mogoč zaključek, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, morata biti individualno utemeljena, česar pa iz tožnikovih navedb ni mogoče sklepati. Tožnik je namreč sam izjavil, da v izvorni državi nikoli ni bil ogrožen.

5Glede na povedano so po presoji pristojnega organa podani razlogi za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 5. alinee prvega odstavka 49. člena v povezavi s 1. kot tudi z 2. alineo 52. člena ZMZ-1.

6Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Dejanski zaključki, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, so nepravilni in nezadostno obrazloženi, tožena stranka pa niti ne navede, kaj naj bi bil po njenih ugotovitvah edini razlog, zaradi katerega tožnik prosi za mednarodno zaščito. Tožnik v postopku vseskozi uveljavlja razlog, ki sodi v kategorijo preganjanja zaradi narodnosti (tj. preganjanje s strani Arabcev in Alžircev zaradi berberske narodnosti). Tožena stranka a priori in brez obrazložitve izključi možnost obstoja razlogov za pridobitev statusa begunca in posledično vsebinsko ne presodi tožnikovih izjav in informacij o izvorni državi in o aktivnosti tožnika. Tožnik zato izpostavlja svojo izjavo, da je moral izkusiti sovraštvo med Berberi (ki jim pripada) in Arabci, ter da, od kar pomni, Arabci v Alžiriji ne marajo Berberov. Nadalje je izjavil, da so bili kot Berberi diskriminirani ter preganjani zaradi svoje narodnosti. Zaradi pripadnosti Berberom so mu bile kršene pravice (ni se mogel šolati v materinem jeziku, v register rojenih oseb ga ob rojstvu niso želeli vpisati, ker ima berbersko ime). Nadalje pove, da je bil na enem od protestov poškodovan in ob tem pokaže predel desne rame, kjer je bil poškodovan. Zato se tožnik z zaključkom tožene stranke ne strinja in vztraja, da gre v njegovem primeru za razloge preganjanja po Ženevski konvenciji (27. člen ZMZ-1), ki ustreza lastnostim, opisanim v 26. členu ZMZ-1. Zaradi vsega navedenega obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči, da se tožniku prizna mednarodna zaščita po ZMZ-1, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

8Tožba ni utemeljena.

9Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi pooblastila iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

10Pri tem se skladno s spisi in ob upoštevanju določb 20. člena ZMZ-1, ki jih pristojni organ v celoti povzame na 3. strani obrazložitve, po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da tožnik pogojev za mednarodno zaščito očitno ne izpolnjuje, saj ne navaja (in še manj izkazuje) okoliščin, ki se po določbah citiranega člena zahtevajo za priznanje statusa begunca oziroma za priznanje subsidiarne zaščite.

11Pravilno pa se po presoji sodišča ugotavlja tudi, da so v konkretnem primeru podani pogoji za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi 2. alinee 52. člena ZMZ-1, to je iz razloga, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Po 61. členu varno izvorno državo na podlagi meril, ki so določena v istem členu, razglasi Vlada Republike Slovenije, uporabi pa se koncept varne izvorne države v skladu z določbami 62. člena ZMZ-1. Po teh določbah se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo: 1. če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in 2. če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena).

12Alžirija je z Odlokom Vlade nedvomno razglašena za varno izvorno državo. Spora tudi ni o tem, da je tožnik državljan Alžirije, kar pomeni, da je kriterij iz 1. alinee prvega odstavka 62. člena v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že pristojni organ, tudi kriterij iz 2. alinee, saj iz spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. Ravno nasprotno: na osebnem razgovoru je v zvezi z zatrjevanim protestom dne 20. 4. 2017 povedal, da se je policiji izognil in zato težav ni imel, da s policijo v Alžiriji nikoli ni imel težav in da od protesta, ki se ga je udeležil leta 1998, v Alžiriji ni bil ogrožen. Tožnik po nadaljnji lastni izjavi osebno ni imel problemov s policijo, imel pa je probleme z Alžirci in Arabci, zasebni spor v vojski pa je edini konkretni dogodek, ki se ga v tej zvezi spominja. Presoja navedb, s katerimi je tožnik utemeljeval upravičenost do mednarodne zaščite, je v izpodbijani odločbi obrazložena z logičnimi in prepričljivimi argumenti, iz njih pa sledi, ugotovitev, da tožnik ne beži pred preganjanjem ali resno škodo, temveč je Alžirijo zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Zato tožnik s splošnimi navedbami o diskriminiranju (v tej zvezi navaja le nemožnosti šolanja v materinem jeziku, težave pri vpisu rojstnih podatkov) in preganjanju v izvorni državi, ki jih v nasprotju s predhodno navedenimi izjavami, da v Alžiriji ni bil preganjan ali ogrožen, uveljavlja tudi v upravnem sporu, ne more biti uspešen.

13Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

14V zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.