VSRS Sodba I Up 216/2022

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep, št. 2142-3113/2022/11 z dne 22. 9. 2022, s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve zavrglo tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi sodbe je pritrdilo toženki, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ne uveljavlja novih dejstev in dokazov, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, pač pa v bistvenem zgolj ponavlja razloge iz prošnje. Tožnikove navedbe tako ne pomenijo novih dejstev v smislu tretjega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in ne upravičujejo uvedbe ponovnega postopka.

2Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je izvorno državo zapustil, ker ni bilo dela. V Alžiriji pa zaradi ločitve staršev tudi nima več kje živeti. Meni, da obstoji tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, to tveganje pa je resnično, osebno in predvidljivo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnikovi tožbi ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi 64. člena ZMZ-1 lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Iz navedenih določb torej izhaja, da je mogoče doseči vložitev ponovne prošnje le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik presoji sodišča prve stopnje, da se je na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku in da v zvezi s tem ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov oziroma razlogov za vložitev prošnje, ki jih zahteva 64. člen ZMZ-1, vsebinsko ne oporeka. Prav tako ne navaja vsebinskih argumentov, da je v zahtevi bodisi predložil nove dokaze bodisi navedel nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivala na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite.

7Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, in sicer da je izvorno državo zapustil, ker ni našel zaposlitve in da mu, če bi se moral vrniti v matično državo, grozi nehumano in ponižujoče ravnanje zaradi pomanjkanja prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča, kot bistvenih elementov dostojnega življenja. Ker se je do teh trditev (pravilno) opredelilo že sodišče prve stopnje, pritožnik pa, kot že navedeno, razlogom sodišča prve stopnje po vsebini ne nasprotuje, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče tožbo utemeljeno zavrnilo.

8Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).