VSRS Sodba I Up 139/2025

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-4333/2024/6 (1222-20) z dne 4. 12. 2024. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Toženka je tožniku določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pritrdilo ugotovitvi toženke, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena iz razloga po prvi in drugi alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj je tožnik v postopku s sklicevanjem na ekonomske težave v izvorni državi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, prav tako pa prihaja iz varne izvorne države.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bilo stanje v Maroku tako hudo, da kljub trudu ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za dostojno življenje. Situacijo, ki mu grozi v Maroku, je treba obravnavati kot resno škodo, saj je državi vseeno, ali bodo njeni državljani umrli od lakote. Ta je odgovorna, ker je vzpostavila nepravičen sistem, v katerem revni životarijo, drugi s sredstvi in povezavami pa živijo lagodno življenje. Sodišču prve stopnje očita, da je v izpodbijani sodbi presojalo odločbo toženke tudi z vidika načela nevračanja, čeprav se toženka do tega ni opredelila. Meni, da se s tovrstnim popravljanjem in dopolnjevanjem odločbe toženke zamegljujejo meje med funkcijo toženke in funkcijo sodišča. Če sodišče v tako pomembnem delu s svojo odločitvijo in obrazložitvijo nadomesti odločitev toženke, prevzame njeno nalogo, zaradi česar bi bilo treba zadevo vrniti toženki v ponovno odločanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi ter odpravi odločbo toženke; podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status subsidiarne zaščite (za katerega se v pritožbi zavzema pritožnik) se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). 28. člen ZMZ-1 določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Subjekti, ki lahko povzročijo takšno resno škodo, so država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; pod v tej določbi navedenimi pogoji pa tudi nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1).

7Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1); med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

8Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da je treba hudo pomanjkanje sredstev za preživetje, ki mu grozi v Maroku, obravnavati kot resno škodo, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo Upravno sodišče, ki se je do njih opredelilo in pravilno presodilo, da zatrjevan slab ekonomski položaj v izvorni državi prosilca ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ni mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1. Gre namreč za splošno stanje v pritožnikovi izvorni državi, ki je posledica nedelovanja njenih sistemov in s katerim se ne sooča le pritožnik, ampak tudi preostalo prebivalstvo. Pritožnikova revščina tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje),¹ zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.² Tega pa pritožnik v obravnavani zadevi sploh ne zatrjuje.

9Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče v sodbi ne bi smelo dopolniti oziroma nadomestiti obrazložitve odločbe toženke. Ta očitek je mogoče zavrniti že na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne tudi, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu; te razloge navede sodišče v sodbi. Poleg tega pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se "dopolnitev" (tako dikcijo je uporabilo sodišče v 12 in 19. točki obrazložitve) nanaša na predstavitev sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo je Upravno sodišče štelo za relevantno v okviru načela nevračanja in v povezavi z odgovornostjo države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo. Ob tem je Upravno sodišče izrecno navedlo, da je oceno tega tveganja opravila že toženka sama, četudi je ni pravno pravilno umestila v okvir materialnega prava (21. točka obrazložitve), in presodilo, da izpodbijani upravni akt nima nezakonitosti z vidika načela nevračanja (23. točka obrazložitve). Pritožnik tej presoji ne nasprotuje, zgolj nestrinjanje z omenjeno dopolnitvijo pa ne zadošča za uspeh s pritožbo.

10Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

¹ Po analogiji s pomanjkljivostmi zdravstvenega sistema v izvorni državi iz zadeve M Bodj (C-542/13), sodba z dne 18. 12. 2014, v kateri je Sodišče EU navedlo, da se položaj subsidiarne mednarodne zaščite zaradi resne škode, ki jo pomeni mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje v izvorni državi, nanaša le na težko bolnega prosilca, ki bi bil tej škodi v izvorni državi lahko izpostavljen, ker mu je bila zdravstvena oskrba namerno odtegnjena, ne pa zaradi splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema v izvorni državi (35., 36. in 41. točka). Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 207/2024 z dne 9. 10. 2024, 11. točka obrazložitve.
² Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.