VSRS Sodba I Up 78/2026

• Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo, št. 2142‑280/2023/43 (1222-13) z dne 16. 1. 2024, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču toženke, da pri tožniku ne obstajajo razlogi preganjanja, kot jih določa Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in Ženevska konvencija in zato v obravnavani zadevi niso podani pogoji za priznanje mednarodne zaščite.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga "naj jo spremeni tako, da tožbi ugodi, torej, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sodno presojo". V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da t. i. delovno izkoriščanje ne more pomeniti preganjanja. Meni, da lahko, če so poleg izkoriščanja, zlorabe ranljivega položaja in nesposobnosti države preprečiti tovrstno ravnanje, elementi, ki dosegajo prag preganjanja ali resne škode. Sam pa je bil zaradi socialnega položaja, ranljivosti in odvisnosti od delodajalca, v položaju, ki je primerljiv s prisilnim delom. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je nepravilno zaključilo, da bi v izvorni državi lahko pridobil zaščito varnostnih oziroma sodnih organov, saj mu le-ta ni bila realno dosegljiva. Ponavlja, da mu ob morebitni vrnitvi nazaj v izvorno državo grozi nepošten postopek, maščevanje delodajalca, nova viktimizacija in bistveno pomanjkanje zdravstvene oskrbe.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1.

6. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

7. V obravnavani zadevi sta dejansko stanje že ugotavljali in presojali toženka in sodišče prve stopnje, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ni ugotovilo. Tudi v pritožbenem postopku pritožnik ne navaja novih dejstev in dokazov, temveč ponavlja zgolj že v tožbi podane trditve, zato se presoja Vrhovnega sodišča nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili že toženka in sodišče prve stopnje. V takem primeru pa je po ustaljeni sodni praksi nadaljnja presoja pravilne ugotovitve dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča omejena, saj Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost že ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu tožnik nasprotuje s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane že zavrnilo sodišče prve stopnje.¹

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje konsistentno in celovito presodilo dejansko stanje, se opredelilo do trditvene podlage tožbe in ugotovilo, da v obravnavani zadevi niso podani zakonski pogoji za priznanje mednarodne zaščite.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev pravilno presodilo, da niso podani vsi elementi, ki so potrebni za priznanje statusa begunca. Tako očitno niso podani razlogi preganjanja, ki so upoštevni za priznanje mednarodne začite in kot taki izhajajo iz ZMZ-1. Niti po zatrjevanju samega pritožnika ni bil preganjan zaradi rase, etične skupine, pripadnosti določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti ali drugih relevatnih razlogov, temveč naj bi šlo za strah pred maroškimi varnostnimi organi - policijo, ki naj bi pritožnika iskala, ker je skupaj s sodelavci svojemu bivšemu delodajalcu grozil z ubojem. Glede na dejanske ugotovitve v zadevi je pritožnik izvorno državo zapustil, da bi se izognil sankcijam oziroma policijskemu in sodnemu postopku, v katerem bi bil obravnavan zaradi groženj s smrtjo, ki jo je izrekel drugi osebi. Tudi po lastnih navedbah pritožnik želi zaščito pred organi pregona v izvorni državi zaradi lastnih groženj bivšemu delodajalcu. Zgoraj navedeno pa očitno ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Ob tem pa Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da je Upravno sodišče poudarilo, da je pritožnik na glavni obravnavi sam povedal, da ga varnostni organi v Alžiriji ne preganjajo več (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), čemur tudi v pritožbenem postopku ne nasprotuje z argumentirano navedbo razlogov, zakaj bi bila ta ugotovitev zmotna in zakaj naj bi mu - v nasprotju s do sedaj ugotovljenim dejanskim stanjem - grozile posledice, ki bi pomenile resno škodo kot podlago za priznanje mednarodne zaščite v smislu ZMZ-1.

10. Prav tako je neutemeljena in nekonkretizirana pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, "da delovno izkoriščanje ne more pomeniti preganjanja". Tako stališče iz izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, temveč je sodišče prve stopnje kot podlago za svojo odločitev pravilno pojasnilo, da pogoji za priznanje mednarodne zaščite niso izpolnjeni, ker (med drugim) zatrjevano tveganje slabe ekonomske situacije pritožnika ne izvira iz dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Navedeno ima podlago v določbi 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne škode in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tudi morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja ni resna škoda v smislu ZMZ-1, saj mora biti povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države,² ob tem pa iz dejanskega stanja niti ne izhaja, da bi tako težko zdravstveno stanje sploh obstajalo, pritožnik pa tudi v zvezi s tem ne predlaga nobenih upoštevnih novih dejstev in dokazov.

11. Prav tako je zgolj pavšalen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče pritožnikove razloge označilo kot zgolj "ekonomske", brez celovite presoje, da so bili slednji sistematični, dolgotrajni in ponižujoči ter dosegajo prag nečloveškega ravnanja po 3. in 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 28. členu ZMZ-1. Pritožnik navedeno zgolj navrže in niti ne pojasni, katere konkretne okoliščine njegovega primera naj bi bile za to presojo upoštevne niti v čem naj bi bila presoja sodišča prve stopnje pomanjkljiva oziroma naj bi od stališč, uveljavljenih v zgolj splošno citirani praksi mednarodnih sodišč odstopala.

12. Glede pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo materialne resnice, ker ni preverilo informacij v njegovi izvirni državi in da je njegove izjave obravnavalo legitimno, vendar selektivno pri dokazni oceni, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da so te trditve preveč posplošene, da bi jih Vrhovno sodišče lahko presojalo. Enako velja glede zatrjevanih kršitev drugega odstavka 20. člena ZUS-1.

13. Glede drugih navedb, ki so za odločitev nebistvene, se Vrhovno sodišče ne opredeljuje.

14. Iz navedenih razlogov in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------
¹ Enako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 781/2022 z dne 17. 6. 2022, I Up 174/2020 z dne 12. 10. 2020, I Up 35/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 102/2019 z dne 23. 10. 2019.
² V zadevi M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014 je SEU v 36. točki odločilo, da tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države s težko boleznijo zaradi neobstoja ustreznega zdravljenja v njegovi izvorni državi, če to ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu tretje države, ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite. Odstop od tega stališča je po mnenju SEU nezdružljiv s Kvalifikacijsko direktivo (Direktiva 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011).