15. člen ZMZ-1

Če prosilec vloži tožbo z zahtevo ali brez zahteve za izdajo začasne odredbe, ima tožba suspenzivni učinek. Če bi izvršitev odločbe, na katero se nanaša pravno sredstvo, "lahko" zadevno osebo izpostavilo tveganju z vidika 4. člena Listine, mora imeti pravno sredstvo avtomatični suspenzivni učinek; to pomeni, da organ ni dolžan ocenjevati, ali izvršitev odločbe dejansko povzroči to tveganje, ampak je dovolj, da se organ omeji na presojo, ali pravno sredstvo, vloženo zoper odločbo o vrnitvi, vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju z vidika 4. člena Listine, in ki "očitno niso neutemeljene." Iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v 4. členu Listine, izhaja, da se predaja prosilca ne izvede "v vseh okoliščinah", v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne zgolj če gre za sistemske pomanjkljivosti. Slovenija je z vidika EKČP v polni meri odgovorna za učinkovito spoštovanje pravice tožnika iz 3. in 8. člena EKČP, in v to obveznost se praksa Sodišča EU ne vpleta. Ob tem mora biti presoja z vidika pravice iz 3. člena "stroga", to pomeni, da mora biti natančna in celovita v skladu s standardi ESČP. Pride lahko do konflikta med pravom EU in EKČP, če pristojni organ ali sodišče v upravnem sporu na podlagi Dublinske uredbe pri interpretaciji diskrecijske klavzule upošteva(ta) samo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ne da bi ob tem skrbno upoštevala tudi metodo razlage prava EU, ki jo je vzpostavilo Sodišče EU in po kateri je v smislu člena 52(3) Listine "treba zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije" in da je treba, sekundarni akt EU, "če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvoma o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine. Standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP (oziroma 4. člena Listine) ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP (oziroma 4. člena Listine), ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP (oziroma s 4. členom Listine) niso očitno neutemeljeni. Če okoliščine, ki morebiti grozijo tožnikom v primeru predaje ne dosegajo praga, ki ga zahteva varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, lahko pride v poštev potreba po zaščiti pravic tožnikov do zasebnosti v smislu varstva telesne in duševne integritete iz 8. člena EKČP. Tožnik je že pred izdajo izpodbijanega akta izkazoval dovolj okoliščin, da je šlo in da gre za posebej ranljivo osebo. Dejstvo, da še vedno po več letih ni nobenih poročil oziroma sodišču niso poznana poročila o tem, da se je situacija na Hrvaškem glede prisilnih zavračanj tujcev iz hrvaškega ozemlja, za katere se lahko utemeljeno smatra, da so prosilci za mednarodno zaščito in tujcev, ki so že izrazili namero za azil, pomembno izboljšalo oziroma nobenega takšnega poročila tožena stranka ni pridobila. Še vedno se dogaja, da prosilci tekom dublinskega postopka Sloveniji usklajeno navajajo, da niso vložili prošnje na Hrvaškem oziroma da ne vedo, v kakšnem postopku so se znašli na Hrvaškem, četudi iz dublinskega postopka izhaja, da so na Hrvaškem evidentirani kot prosilci, a njihove prošnje še niso bile sprejete. To v ničemer ne prispeva k utrjevanju medsebojnega zaupanja, ampak prej nasprotno - to prispeva k še večjemu dvomu, kaj se pravzaprav dogaja s prosilci, ki so v dublinskem postopku vrnjeni na Hrvaško iz Slovenije ali iz drugih držav članic EU. Tožnik je v upravnem postopku izkazal, da ima zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, zlasti zaradi njegovega specifičnega psiho-socialnega stanja, ki ni očitno neutemeljen. Ločnica med okoliščinami in informacijami o stanju na področju dostopa tujcev do azilnega postopka po tem, ko tujci vstopijo iz BiH na Hrvaško in pridejo v prvi stik s policijo, ter okoliščinami in postopkom, ko pride do predaje prosilca iz Slovenije hrvaškim organom na podlagi Dublinske uredbe, je "sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna" za oceno, ali se organ lahko avtomatično opre na načelo medsebojnega zaupanja, ali pa mora v okviru tega pridobiti tudi posebno zagotovilo hrvaških organov, da ne bo prišlo do kršitve človekovih pravic. Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljen zahtevek in za oceno tveganja, ali bi lahko s predajo prišlo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahteva strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. To je odvisno od narave elementov, ki izkazujejo tveganja za morebitno kršitev 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Razumljivo je, da prosilci nosijo dokazno breme glede tistih elementov, ki se nanašajo na njihove osebne okoliščine, in ki jih sami najbolje poznajo in z njimi razpolagajo. Zato je treba od prosilcev zahtevati v mejah realno možnega, da sami predložijo elemente, ki so relevantni v smislu njihovih osebnih okoliščin. Z razliko od dokaznega bremena glede individualnih okoliščin pa je po sodni praksi ESČP morda bolj izrecno, jasno in večkrat poudarjeno, kot s strani Sodišča EU, da je glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij. Zgolj obstoj pravnih predpisov v drugi državi članici EU, ki zagotavljajo določeno obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito, ni dovolj. Od točke, ko prosilec izpolni svoj del dokaznega bremena z vidika dokaznega bremena in dokaznih standardov, ni več nobenih morebitnih nejasnosti med sodno prakso ESČP in Sodišča EU v dublinskih zadevah. Povsem ustaljena sodna praksa obeh sodišč je, da se dokazno breme takrat prevali na toženo stranko, da "odpravi vsakršen resen pomislek” oziroma da "izključi vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja”, kar lahko pomeni, da mora preveriti z informacijami, ki jih pridobi proprio motu in morebiti tudi s "preventivnimi ukrepi”, na kakšen način bi bilo potrebno zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ne bi prišlo. Tožnik je s pomočjo PIC v upravnem postopku predložil tista poročila, do katerih ima dostop o stanju na Hrvaškem, pri čemer tožena stranka ni predložila poročil o tem, da se je problem zavračanja potencialnih prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem mimo Procesne direktive 2013/32/EU in Direktive o sprejemu 2013/33/EU sistematično ali kakor koli drugače zmanjšal; ostale so neznanke glede dostopa do azilnega postopka za tiste, ki so sicer evidentirani v EURODAC (morda kot prosilci), a jim je naloženo, da morajo zapustiti Hrvaško v določenem roku, in se zato odpravljajo naprej proti Sloveniji; kot neznanka pa ostaja tudi okoliščina, kaj se pravzaprav dogaja s prosilci, ki so morda iz Slovenije po Dublinski uredbi vrnjeni na Hrvaško in po katerem postopku jih obravnavajo organi na Hrvaškem, kakšna je statistika v zvezi s tem. Teh informacij ali poročil tožnik ni mogel dobiti. Lahko pa bi jih pridobila oziroma bi jih morala pridobiti tožena stranka od pristojnega organa Hrvaške v okviru medsebojnega komuniciranja in sodelovanja na podlagi načela medsebojnega zaupanja, da bi s tem morebiti odpravila prevelike dvome o tveganju z vidika 4. člena Listine v tem primeru in tudi v ostalih podobnih primerih, ki jih ni malo in v nepotrebnih elementih obremenjujejo azilne postopke v Sloveniji. Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijanega akta najprej pridobiti verodostojne podatke od hrvaškega organa o zgoraj izpostavljenih neznankah, in sicer o tem, kaj se dogaja z vrnjenimi prosilci iz Slovenije na Hrvaško po Dublinski uredbi, tako da v zvezi s tem ne bi bilo takšnih pretiranih nejasnosti glede spoštovanja dostopa do azilnega postopka. Ker je tožnik pred izdajo odločbe predložil objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, bi tako zaradi predaje kot tudi zaradi nastanitve in bivanjskih pogojev in dejanskega dostopa do zdravstvene in psiho-socialne pomoči tožena stranka morala "odpraviti vsakršen pomislek" v zvezi z učinkom predaje, nastanitve in dostopom do psiho-socialne pomoči oziroma zdravstvene oskrbe in preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi oziroma bi morala od hrvaških organov pridobiti specifično, dovolj konkretizirano in verodostojno jamstvo za izključitev nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine (oziroma za varstvo telesne in moralne integritete tožnika iz 7. člena Listine) v primeru predaje. V nasprotju s tem je tožena stranka v izpodbijanem aktu utemeljila oziroma je v postopku od tožnika zahtevala, da tožnik ni dokazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, kar je (v danih razmerah) nemogoče in nezakonito dokazno breme v okviru sicer stroge presoje tveganja in deljenega dokaznega bremena v zvezi s 4. členom Listine. Zgolj če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu.

EKČP v Sloveniji v določenih primerih velja brez omejitev, ki jih morebiti postavlja pravo EU glede učinkovitega varstva človekovih pravic v zadevah, ki se nanašajo na uporabo Dublinske uredbe in načela medsebojnega zaupanja iz prava EU. V tovrstnih zadevah lahko pride do konflikta med pravom EU in EKČP, če pristojni organ ali sodišče v upravnem sporu na podlagi Dublinske uredbe pri interpretaciji diskrecijske klavzule upošteva(ta) samo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ne da bi ob tem skrbno upoštevala tudi metodo razlage prava EU, po kateri je v smislu člena 52(3) Listine "treba zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije" in da je treba, sekundarni akt EU, "če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine." Kadar z vidika sodne prakse ESČP ne pride v poštev domneva o enakovrednem varstvu človekovih pravic po pravu EU, kot to velja v konkretnem primeru zaradi diskrecije Republike Slovenije na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe, standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP, ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP niso očitno neutemeljeni. Če gre za prosilca, ki izkazuje določeno izstopajočo ranljivost, je zaradi odsotnosti prepričljivih informacij o tem, ali so spoštovane pravice prosilcev ali tujcev, ki so vrnjeni na Hrvaško po Dublinski uredbi, glede na Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in 4. člen Listine, treba pred izdajo sklepa o predaji pridobiti konkretno, individualizirano zagotovilo pristojnega hrvaškega organa, da bodo spoštovane omenjene pravice. Ločnica med okoliščinami in informacijami o stanju na področju dostopa tujcev do azilnega postopka po tem, ko tujci vstopijo iz BiH na Hrvaško in pridejo v prvi stik s policijo, ter okoliščinami in postopkom, ko pride do predaje prosilca iz Slovenije hrvaškim organom na podlagi Dublinske uredbe, "sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna" za oceno, ali se organ lahko avtomatično opre na načelo medsebojnega zaupanja, ali pa mora v okviru tega pridobiti tudi posebno zagotovilo hrvaških organov, da ne bo prišlo do kršitve človekovih pravic. V predmetni zadevi gre za posebno ranljivost vseh petih otrok in njihove matere, ki je sama in zato tudi ona spada med posebej ranljive osebe. V primeru, ko obstaja "resen dvom" o primernosti nastanitvenih kapacitet za družine z mladoletnimi otroci, je potrebno podrobno in prepričljivo ter konkretizirano zagotovilo o bivanjskih razmerah, kamor bo družina nameščena iz razloga, ker obstajajo dve specifike pri opredeljevanju prepovedi nečloveškega ravnanja, ko gre za predajo mladoletnih otrok v drugo državo članico EU bodisi, da so otroci v spremstvu staršev, ali pa ne. Prva specifika je v tem, da mora nečloveško ravnanje doseči določeno minimalno raven resnosti, ki pa je relativna in je odvisna med drugim tudi od starosti prosilca, pa tudi od trajanja izpostavljanja nečloveškim razmeram in fizičnim in psihičnim učinkom bivanjskih razmer na prosilca, odvisna je lahko tudi od spola, ali od zdravstvenega stanja prosilca. Druga specifika pa je v tem, da gre pri prosilcih za mednarodno zaščito na splošno za posebej ranljivo skupino. Za to, da bi se resničnost pomanjkljivosti glede sprejema prosilcev v drugi državi EU natančneje in strogo preverjala, je dovolj, da stranka nima v zvezi s tem očitno neutemeljenega zahtevka. Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljeni zahtevek in s tem za oceno tveganja, ali bi lahko prišlo za kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahtevata strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. To je odvisno od narave elementov, ki izkazujejo tveganja za morebitno kršitev 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Razumljivo je, da prosilci nosijo dokazno breme glede tistih elementov, ki se nanašajo na njihove osebne okoliščine, in ki jih sami najbolje poznajo in z njimi razpolagajo. Z razliko od dokaznega bremena glede individualnih okoliščin pa je po sodni praksi ESČP morda bolj izrecno, jasno in večkrat poudarjeno, kot s strani Sodišča EU, da je glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij. Če prosilec v dublinskem postopku izpolni svoj del dokaznega bremena v zvezi z razčiščevanjem, ali ima zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen, potem ni podlage za stališče, da zgoraj naveden princip "sodelovanja” v postopku ugotavljanja pravno relevantnih dejstev ne bi veljal tudi v dublinskem postopku. Procesne dimenzije varstva pravice iz 3. člena EKČP zahtevajo, da imajo organi ne glede na ravnanja stranke dolžnost, da tudi po uradni dolžnosti preverijo tveganja v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, kar pomeni, da ne pridejo v poštev samo tisti, elementi, ki jih v postopku predloži stranka, ampak mora po potrebi relevantna dejstva organ pridobiti in preveriti proprio motu. Ko prosilec izpolni svoj del dokaznega bremena z vidika dokaznega bremena in dokaznih standardov ni nobenih morebitnih nejasnosti med sodno prakso ESČP in Sodišča EU v dublinskih zadevah. Povsem ustaljena sodna praksa obeh sodišč je, da se dokazno breme takrat prevali na toženo stranko, da "odpravi vsakršen resen pomislek”, oziroma da "izključi vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja”, kar lahko pomeni, da mora preveriti z informacijami, ki jih pridobi proprio motu in morebiti tudi s "preventivnimi ukrepi”, na kakšen način bi bilo potrebno zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ne bi prišlo. Določene informacije oziroma pravno relevantne elemente za varstvo pravice iz 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP bistveno lažje dobijo pristojni organi kot pa prosilci. Takšne informacije so ravno informacije o tem, kaj se dejansko dogaja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so po Dublinski uredbi predani Hrvaški, v smislu njihove nastanitve, bivanjskih razmer in šolanja, ko gre za mladoletne otroke. Povsem je razumljivo, da tožnica ne more na zaslišanju dokazati, da bi bili tožniki v primeru predaje ogroženi v smislu 4. člena Listine oziroma ali obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Iz odgovorov na vprašanja uradne osebe ne izhaja, da se tožnica ne bi potrudila in da ne bi razkrila okoliščin, problemov in stisk iz časa bivanja v nastanitvenem centru na Hrvaškem, ki bi bile očitno nepomembne, premalo natančne, pavšalne, nepovezane, nasprotujoče ali kako drugače pomanjkljive z vidika standardov dokaznega bremena, ki ga je treba tožnici upravičeno naložiti. Od tožnice ni mogoče pričakovati, da bi morala tudi sama predložiti kakšne pravno-relevantne informacije o stanju prosilcev za mednarodno zaščito v hrvaških nastanitvenih centrih po predaji na podlagi Dublinske uredbe. Iz tega izhaja, da ni izkazano, da tožnica na osebnem razgovoru ne bi izpolnila svojega dela dokaznega bremena v zvezi z utemeljevanjem, da njen zahtevek glede 4. člena Listine ni očitno neutemeljen. Nadalje je z vidika presoje izpolnitve dokaznega bremena na strani tožečih strank važno, da so pooblaščenci iz PIC pred dnem izdaje izpodbijanega akta v postopku predložili informacije o Hrvaški. Vse te informacije niso nepomembne z vidika vprašanja, ali imajo tožniki zahtevek, ki ni očitno neutemeljen, saj se te informacije niso nanašale samo na migrante, ki so bili nezakonito na ozemlju Hrvaške, ampak tudi na prosilce za azil. Vsi tožniki v predmetni zadevi pa spadajo med ranljive osebe. Tožena stranka se je namesto, da bi sledila dokaznim standardom in pravilom iz sodbe ESČP v zadevi Tarakhel in da bi pridobila od pristojnega organa Hrvaške konkretno zagotovilo o tem, kam bodo tožnik nastanjeni, ali je nastanitev prilagojena za potrebe otrok v starosti, kot so tožniki, in ali imata starejša otroka dejansko zagotovljen dostop do osnovnošolskega izobraževanja in v kateri šoli, ukvarjala z oceno neverodostojnosti tožnice o tem, ali je s petimi mladoletnimi otroci na Hrvaško vstopila v prvem ali v drugem poskusu, ali je vstopila na Hrvaško iz Srbije ali iz BiH in ali je ob prijetju s strani hrvaške policije na območju Hrvatske Kostanjice dne 27. 7. 2023 deževalo, ali pa morda ni deževalo. Če je oziroma če bi tujka - mati s petimi majhnimi in mladoletnimi otroki na Hrvaškem že izrazila željo za mednarodno zaščito, pa le-ta kljub očitni ranljivosti prosilcev (tujcev) njihove prošnje ni evidentirala, potem to ni nujno brez pomena za predajo oziroma pravilno uporabo določila člena 3(2) Dublinske uredbe, še posebej ne, če gre za majhen časovni zamik med dvema dogodkoma. Tožečim strankam ni bilo treba dokazati sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v zvezi s sprejemom prosilcev po Dublinski uredbi in dejstvo, da je Hrvaška že sprejela pristojnost za obravnavanje prošenj, ne pomeni, da predaja tožnikov Hrvaški ne more povzročiti posega v njihove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena v povezavi z določilom člena 24(2) Listine in navedeno tudi ne pomeni, da predaja ne more povzročiti nesorazmernega posega v pravico do varstva zasebnosti iz 7. člena Listine v povezavi z določilom člena 24(2) Listine. Da bi tožena stranka akt predaje presojala v luči omenjenih dveh pravic v navezavi na člen 24(2) Listine, bi morala najprej od pristojnega hrvaškega organa dobiti ustrezna pojasnila in zagotovila o tem, kam bodo nastanjeni tožniki, ali je nastanitveni center prilagojen starosti in potrebam otrok, tudi najstarejše hčerke, da ni nastanjena skupaj z odraslimi prosilci za azil in da bosta najstarejša otroka sprejeta v izobraževalni proces v osnovni šoli na Hrvaškem. Ker se je po izpolnitvi dokaznega bremena na strani tožnikov, le-to prevalilo na toženo stranko, bi ta morala v upravnem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek, oziroma bi morala izključiti vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Zato bi morala preveriti z informacijami, ki bi jih brez težav lahko pridobila po uradni dolžnosti na podlagi sodelovanja s hrvaškimi organi in morebiti tudi s preventivnimi ukrepi zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ali 7. člena Listine v zvezi z členom 24(2) Listine ne bi prišlo. Uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu je treba glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za državni oziroma pristojni organ in za upravičenca. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev. Načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.

Splošno je znano, da so v DR Kongo dejanja spolnega nasilja in prav posilstva žensk uveljavljen mehanizem nasilja in preganjanja žensk, zaradi česa ni mogoče poenostavljeno izključiti vzročne zveze med dejanjem in razlogi preganjanja zgolj zato, ker se tožnica ni udeležila demonstracij. Tožnica je tudi pripadnica ženskega spola in zaradi izpolnjevanja pogojev iz petega odstavka 27. člena ZMZ-1 je pripadnica posebne družbene skupine v smislu ZMZ-1 v kontekstu spolnega nasilja nad ženskami v povezavi s političnimi nemiri v DR Kongo. Tožena stranka glede na to, da je tožnica izkazala, da je bila v preteklosti že preganjanja prek dejanja posilstva s strani policije, ki je imelo vse znake mučenja, ni izpolnila svojega dela dokaznega bremena in ni navedla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi tožnica lahko dobila zaščito preko učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje posilstva, kar je sicer zelo malo verjetno, da bi bilo realno uresničljivo, spričo dejstva, da so bili posiljevalci policisti in da je na čelu policije oseba, ki jo je postavil bivši predsednik DR Kongo Kabila. Ustrezno zaščito pred preganjanjem na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini vzpostavlja šele „skupno delovanje organov, ki zagotavljajo odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj preganjanja.“ Tožena stranka pa niti ni poskušala dokazovati, da tovrstna zaščita v DR Kongo obstaja. Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da bi pridobila in preverila informacije o stanju v izvorni državi s strani zaupanja vrednih institucij, ki dovolj sistematično spremljajo postopke na meji DR Kongo glede varnostnega preverjanja zavrnjenih prosilcev za mednarodno zaščito, ki so v podobnem položaju kot tožnica, da bi s tem odvrnila vsakršen dvom o tem, da bi bila tožnica podvržena varnostnem preverjanju o razlogih za zapustitev DR Konga in o tem, zakaj je državo zapustila neposredno po nemirih 31. 12. 2017 in s ponarejenimi dokumenti.