VSRS Sodba I Up 241/2023

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (I. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1195/2023-9 z dne 1. 9. 2023) spremeni tako, da se tožba zavrne.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi 4., 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3084/2023/11 (1222-13) z dne 10. 8. 2023, odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (I. točka izreka). Zahtevo za izdajo začasne odredbe je zavrglo (II. točka). Toženka je na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot nedopustno, ker ima tožnik v Avstriji že priznan status mednarodne zaščite.

2Iz obrazložitve sodbe izhaja, da toženka pri uporabi člena 33(2)(a) Direktive 2013/32 (Procesna direktiva),¹ na podlagi katerega ima organ diskrecijo, ali bo prošnjo zavrgel ali ne, ni upoštevala drugega odstavka 24. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). V okviru ocenjevanja dobrobiti mladoletnega tožnika in v zvezi z njegovim socialnim razvojem bi morala z zanesljivostjo ugotoviti, kakšen status ima v Avstriji in od kdaj ga ima, če ga ima, in ali je možno najti njegove bližnje sorodnike. Šele, ko bi preverila, ali (n)ima kakšne specifične potrebe, tudi glede na njegove kontradiktorne izjave glede bivanja v Avstriji, bi lahko ocenila, ali lahko uporabi pooblastilo za zavrženje prošnje. Takšen podroben razgovor s prosilcem zaradi ugotavljanja vseh pravno relevantnih dejstev iz zapisnika prošnje in zapisnika o osebnem razgovoru ni razviden. Tako organ tudi ni uporabil določb prvega odstavka 15. člena in prva alineje prvega odstavka 16. člena ZMZ-1, kar je imelo za posledico nepravilno uporabo prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je odločilo brez zaslišanja mladoletnega tožnika s pojasnilom, da ga s tem ni bilo treba obremenjevati, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi. Poleg tega je sodišče prve stopnje lahko presodilo zakonitost izpodbijanega akta na podlagi vpogleda v spis ob upoštevanju neposrednega učinka tretjega odstavka 46. člena Direktive 2013/32 v zvezi s 47. členom Listine EU.

3Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo (I. točka izreka navedene sodbe in sklepa) vložila pritožbo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep v I. točki izreka spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi njen sklep, podrejeno, naj jo v I. točki izreka razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Obrazloženo navaja, da je pravni pouk napačen in da je pritožba v konkretnem primeru dovoljena na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1, ter opozarja, da sodišče prve stopnje s svojo razlago ponovno vzpostavlja neenotno sodno prakso. Ne strinja se z očitkom, da ni preverila vseh relevantnih okoliščin mladoletnega tožnika, in izpostavlja, da pri tem ni ugotovila ničesar, kar bi kazalo, da je treba njegovo prošnjo obravnavati tudi v Sloveniji.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo primarno predlaga zavrženje pritožbe. Strinja se s prvostopenjskim sodiščem, da pritožba ni dovoljena, poleg tega nima vseh sestavin, in sicer navedbe, ali se izpodbija v celoti ali le v določenem delu. Podrejeno predlaga njeno zavrnitev, saj enako kot sodišče prve stopnje meni, da je toženka opustila več obveznosti po ZMZ-1, ki se nanašajo na obravnavanje prošenj otrok brez spremstva. Meni, da bi morala toženka čim prej ugotoviti tožnikovo istovetnost in začeti postopek iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov oziroma morebitnega skrbnika ali rejnika oziroma osebo, ki je prevzela dolžnosti pokojnih staršev. Glavna pomanjkljivost spornega sklepa je popolna odsotnost sklicevanja, upoštevanja ali odločanja o načelu otrokove največje koristi. Izpostavlja, da je bil upravni postopek zaključen tako hitro, da ostaja veliko okoliščin nejasnih, kar ni v tožnikovo največjo korist. Hitro postopanje v primerih, ko gre za otroke, je sicer zaželeno, a ne v njihovo škodo.

5Toženka je v vlogi, ki jo je poslala Vrhovnemu sodišču skupaj z zahtevanim upravnim spisom, navedla, da je prejela odgovor Avstrije z dne 10. 10. 2023,² iz katerega izhaja, da je tožnik tam 2. 12. 2021 zaprosil za mednarodno zaščito in da ima priznano subsidiarno zaščito, ki še vedno traja. Vrhovno sodišče je z navedenim seznanilo tudi tožnika, ni pa na te podatke oprlo odločitve.

6Pritožba je dovoljena in tudi utemeljena.

O dovoljenosti in popolnosti pritožbe

7Sodišče prve stopnje (to je odločilo po sodniku posamezniku) je kot že v nekaterih predhodnih primerih tudi v obravnavani zadevi potem, ko je ugodilo tožbi prosilca za mednarodno zaščito, v isti odločbi zavrglo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Zavrženje je oprlo na stališče, da določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1, ki v primerjavi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 omogoča toženki pritožbo in s tem postavlja tožnika (prosilca) v manj ugoden položaj kot tožnike v upravnih sporih, v katerih se za pritožbo uporabi ZUS-1, krši načelo enakovrednosti, zato navedene določbe ZMZ-1 ni mogoče uporabiti. To pomeni, da ker je pritožba toženke (države) nedovoljena, je odločitev o tožbi (sodba) postala pravnomočna. V tej situaciji pa začasne odredbe ni več mogoče izdati.

8Ker tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da se strinja z razlago o nedopustnosti pritožbe toženke, če je njen akt odpravljen, Vrhovno sodišče v tej zadevi dodaja nadaljnjo presojo k stališčem, ki jih je v zvezi z istim vprašanjem navedlo že v sodbah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023. Razvidno je namreč tožnikovo nepravilno razumevanje načela enakovrednosti.

Načelo enakovrednosti

9Ni sporno, da je prosilcu za mednarodno zaščito, ki z uveljavljanjem svoje pravice v upravnem postopku ni uspel, na podlagi člena 46(1) Direktive 2013/32 zagotovljeno enostopenjsko sodno varstvo, medtem ko je določitev nadaljnje (pritožbene) sodne stopnje v domeni države članice. V njeni pristojnosti je tudi določitev postopkov s pravnimi sredstvi, ki so na področju mednarodne zaščite na voljo javnim organom, saj po izrecni določbi 47. člena navedene direktive ta predpis ne vpliva na možnost teh organov, da v skladu z nacionalno zakonodajo izpodbijajo upravne in/ali sodne odločbe. Vendar pa navedena procesna avtonomija ni neomejena, saj mora država članica, upoštevaje ustaljeno razlago Sodišča evropske unije (v nadaljevanju SEU), pri določanju pravnega sredstva oziroma postopkovnih pravil, ki jih je treba uporabiti v zvezi z njim, spoštovati načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

10Za razumevanje navedenih načel je pomembna okoliščina, da sta izpeljani iz načela lojalnega sodelovanja. Po stališču SEU so države članice na podlagi tega načela dolžne zagotoviti uporabo in spoštovanje prava Unije ter sprejeti vse splošne in posebne ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije (sodba C-500/16, tč. 28). Tako morajo v skladu z navedenim načelom tudi postopkovna pravila za pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, biti določena tako, da niso manj ugodna od tistih, ki se nanašajo na podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in ne smejo v praksi onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (sodba C-234/17, točka 22).

11Razvidno je torej, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela, pač pa v zagotavljanju spoštovanja prava EU kot objektivne vrednote, ki se v primerih, ko je to prepuščeno avtonomiji držav članic, uresničuje tudi z določitvijo ustreznih postopkovnih določb v zadevah varstva pravic, ki za subjekte izhajajo iz prava EU. Navedena vrednota zato določa okvir, v katerem je treba opraviti presojo, ali nacionalne določbe o pravnem sredstvu, določenem na področju pravic, ki jih zagotavlja pravo EU, ustrezajo zahtevam, izhajajočih iz načel enakovrednosti in učinkovitosti.

12Obrazloženo potrjuje tudi razlaga SEU, da gre pri načelu enakovrednosti za zahtevo po enakem obravnavanju pravnih sredstev, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, in pravnih sredstev, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, ne zahteva pa se enakovrednost med nacionalnimi postopkovnimi pravili, ki se uporabijo za različne vrste sporov (sodba C-180/17, točka 37), to je npr. med civilnimi in upravnimi postopki. Zahteva po enakovrednosti zato državi članici prepoveduje določitev takih postopkovnih pravil, ki bi bila za pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (sodba C-234/17, točka 25). SEU je tudi opredelilo način opravljanja presoje enakovrednosti postopkovnih pravil, in sicer je treba objektivno in abstraktno preveriti podobnost pravil ob upoštevanju njihovega mesta v celotnem postopku, poteka navedenega postopka in posebnosti pravil (sodba C-445/06, točka 41).

13Po obrazloženem načelo enakovrednosti zahteva primerjavo med postopki. V obravnavani zadevi gre zato najprej za vprašanje, ali sta ureditvi pritožbe kot pravnega sredstva zoper sodbo sodišča prve stopnje v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1 in prvega odstavka 73. člena ZUS-1 enaki. Če nista, pa še, s katero od njiju (torej v katerem od pritožbenih postopkov) je mogoče v večji meri doseči cilj spoštovanja prava EU oziroma ali je pritožba iz ZMZ-1 v tem pogledu manj ugodna.

14Glede obeh pritožb je mogoče ugotoviti,³ kar niti ni sporno, da sta uperjeni zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero presodi pravilnost in zakonitost upravnega akta oziroma sklepa toženke, nadalje, da je njuna vložitev mogoča zaradi enakih kršitev, določenih v prvem odstavku 75. člena ZUS-1, ter da so enake tudi odločitve, ki jih pritožbeno sodišče lahko sprejme in so določene v 76. členu ter naslednjih ZUS-1. Rezultat nadaljnje primerjave pa je tak, kot izhaja iz že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 in I Up 195/2023, in sicer da je ureditev pritožbe v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1⁴ ugodnejša od pritožbenega postopka v prvem odstavku 73. člena ZUS-1.⁵ Pritožba zoper sodbo, izdano v zadevi mednarodne zaščite, namreč ni omejena le na situacijo iz navedene določbe ZUS-1, saj vsaki od neuspelih strank v upravnem sporu brez omejitev (torej tudi prosilcu, če je tožba zavrnjena, ki v takem primeru pritožbe po 73. členu ZUS-1 ne bi imel) omogoča uporabo tega pravnega sredstva, s tem pa krči možnost, da bi bilo z nezakonito odločitvijo poseženo v pravice, ki jih pravo EU zagotavlja subjektu, ali pa odreka, če za to niso izpolnjeni pogoji.

15Čim je tako, upoštevaje torej vrednoto, varovano z načelom enakovrednosti, je ureditev pritožbenega postopka, kot izhaja iz ZMZ-1, ugodnejša od tega v ZUS-1 in ne krši obravnavanega načela. Tako se kot napačno izkaže tožnikovo stališče, da je merilo za ugotavljanje manj ugodne ureditve pritožbe položaj prosilca za mednarodno zaščito.

16Obravnavana pritožba je tako dovoljena in je odgovor enak kot v predhodnih zadevah Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje v tej obrazložitvi. Ob tem dodaja, da ker je vprašanje dovoljenosti pritožbe države zoper sodbo upravnega sodišča, s katero je ugodeno prosilčevi tožbi, v praksi Vrhovnega sodišča že rešeno, je na to zaradi spoštovanja enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in načel pravne države iz njenega 2. člena (zaupanje v pravo, pravno predvidljivo odločanje) vezano tudi nižje sodišče.

17Poleg tega je pritožba formalno popolna. Vsebuje namreč izjavo pritožnice, da izpodbija sodbo iz I. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje, kar pomeni, da jo izpodbija v celoti. Drugačno tožnikovo stališče je zato neutemeljeno.

O opustitvi varstva največjih otrokovih koristi in odločanje po prostem preudarku

18Izpodbijana sodba temelji na razlagi, da je odločanje o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito osebe, ki mu je že priznan status mednarodne zaščite v drugi državi članici, odločanje po prostem preudarku. Sodišče to utemeljuje z jezikovno razlago prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, da prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno, če je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članica, razen, če gre za osebe iz VI. poglavja tega zakona.

19Ni sporno, da tožnik ni oseba iz navedenega poglavja ZMZ-1, prav tako ne, da je prvi del prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 v bistvenem enak določbi člena 33(2) Direktive 2013/32. Ta določa, da države članice lahko štejejo prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno v nadaljevanju naštetih primerih, med drugim, če je druga država članica priznala mednarodno zaščito (točka a).

20Kot poudarja SEU, je namen člena 33(2) navedene direktive v omejitvi obveznosti države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, da v taksativno naštetih primerih v navedeni določbi preverja izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. Če gre za primer iz točke (a) te določbe, je namreč ta zaščita že priznana v drugi državi članici (sodba v zadevi C-564/18, točka 30). Pojasnjuje, da je določba izraz načela vzajemnega zaupanja, ki zahteva, da se razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice⁶ med državami članicami, in ki temelji na domnevi, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Ženevske konvencije in EKČP. Ker pa ni mogoče izključiti, da pride v delovanju sistema do težav, mora sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o zavrženju prošnje kot nedopustne, preučiti resničnost pomanjkljivosti (ki so lahko sistemske, splošne ali se nanašajo na nekatere skupine oseb), kadar imajo na voljo elemente, ki jih je predložil prosilec, da bi dokazal obstoj take nevarnosti v državi članici, ki je že priznala (subsidiarno) zaščito. Za uporabo 4. člena Listine morajo te pomanjkljivosti doseči posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve, če ta prag ni dosežen, pa ni ovir za uporabo možnosti iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32 (zadeva Ibrahim, združene zadeve C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17, sodba z dne 19. 3. 2019, točke 84 do 92).

21To pomeni, da država ne sme uporabiti možnosti iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32, če v drugi državi članici, ki je prosilcu priznala mednarodno zaščito, obstajajo pomanjkljivosti, ki imajo za posledico kršitev prepovedi mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Ko gre za otroke kot posebej ranljivo skupino, še zlati tiste brez spremstva, je treba to specifiko pri presoji navedenih pomanjkljivosti in njihovih učinkov tudi ustrezno upoštevati.

22V obravnavani zadevi ni sporno, da mladoletni tožnik brez spremstva v nobeni fazi postopka (v upravnem postopku ali pred sodiščem prve stopnje ali pritožbenim sodiščem) ni navedel nobene okoliščine, s katero bi sprožil dolžnost preverjanja katerega od organov, ali zanj v Avstriji kljub priznani mednarodni zaščiti obstoji tveganje za kršitev navedene absolutne prepovedi. Te, kot navedeno, ne zatrjuje niti v odgovoru na pritožbo, katere bistvo je opozarjanje na pomanjkljivost sklepa toženke (pritožnice), v katerem naj se ne bi ukvarjala z njegovo (otrokovo) največjo koristjo.

23Prav zadnje pa je sporno tudi za pritožnico, ki se ne strinja, da bi morala ugotavljati, kar ji za ponovljeni postopek nalaga izpodbijana sodba v 58. točki obrazložitve.⁷ S tem nasprotuje, po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno, očitku v izpodbijani sodbi o nepravilni uporabi določb ZMZ-1 in Listine EU ter s tem povezanim nadaljnjim stališčem prvostopenjskega sodišča o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju.⁸

24Vrhovno sodišče se strinja z izpodbijano sodbo, da se morajo v skladu z drugim odstavkom 24. člena Listine EU pri vseh ukrepih javnih organov, ki se nanašajo na otroke, upoštevati predvsem koristi otroka. Tako tudi ZMZ-1 v 15. členu določa, da je največja korist otroka primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov (prvi odstavek) in da se pri ocenjevanju največje koristi upoštevajo primeroma našteti dejavniki, kot so možnost ponovne združitve z družino, dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika, zlasti ob upoštevanju okolja, iz katerega mladoletnik izhaja, vprašanje glede varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi, in mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo (drugi odstavek istega člena). V 16. členu pa, da se v postopkih, v katerih je prosilec mladoletnik brez spremstva, čim prej ugotovi njegova istovetnost in začne postopek iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov.

25Gre za splošne zakonske določbe, s katerima je opredeljen cilj (doseganje največje otrokove koristi) in način za dosego tega cilja na področju mednarodne zaščite. Kot vselej pa je uporaba splošnih določb v konkretnih primerih odvisna od predmeta obravnavanja, ki so v postopkih na področju mednarodne zaščite različni, ter od subjektivnih in objektivnih okoliščin določenega prosilca. Zato navedenih določb ni mogoče uporabiti izolirano, to je brez upoštevanja konkretnega položaja mladoletnega prosilca brez spremstva in brez povezave s predmetom odločanja.

26Iz izpodbijane sodbe izhaja in ni sporno: da sta bili mladoletnemu tožniku brez spremstva, rojenem leta 2007, že v upravnem postopku postavljeni zakonita zastopnica⁹ in pravna pooblaščenka; da je imel v upravnem postopku možnost izraziti svoja stališča in jih tudi je na osebnem razgovoru v navzočnosti zakonite zastopnice in pooblaščenke; da je bila za potrebe tega postopka njegova istovetnost ugotovljena z odvzemom prstnih odtisov in posredovanjem teh v sistem Eurodac ter z odgovorom, da je osebi s temi prstnimi odtisi že priznana mednarodna zaščita v Avstriji; da je pritožnica zaradi odstranitve vsakršnega dvoma v to, da je prav tožnik ta oseba, ki uživa zaščito v drugi državi članici (ker je trdil, da v Avstriji še ni bil in da so v bazi prstni odtisi njegovega brata dvojčka), na predlog zakonite zastopnice ponovila postopek z odvzemom prstnih odtisov in ponovnim preverjanjem istovetnosti in statusa v omenjenem sistemu. Poleg tega tožnik v odgovoru na pritožbo ne nasprotuje niti izrecnim pritožničinim navedbam: da je že v svojem sklepu ugotovila, da mu je bila po podatkih Eurodac mednarodna zaščita v Avstriji priznana 6. 3. 2023;¹⁰ da je v upravnem postopku navedel, da je potoval sam in da sta njegova starša umrla v potresu v Turčiji, sestra, s katero ima stike, pa je ostala tam; da iz njegovih izjav ni izhajalo nič, kar bi kazalo, da je žrtev trgovine z ljudmi.

27Na podlagi med strankama nespornih okoliščin je torej razvidno, da tožnik ni bil deležen samo posebnih procesnih jamstev, ko je razen pooblaščenke tudi zakonita zastopnica imela možnost sodelovati v upravnem postopku, postavljati vprašanja in od organa zahtevati pojasnila ter na ta način s konkretnimi vprašanji, komentarji in predlogi poskrbeti, da se tožnikov položaj vsestransko predstavi in razišče. Dodatna pozornost v upravnem postopku je bila namenjena tudi ugotavljanju dejanskega stanja z dvakratnim odvzemom prstnih odtisov in preverjanjem tožnikove istovetnosti v povezavi z informacijo o priznanem statusu mednarodne zaščite v Avstriji, s čimer je bila kot možna izključena verzija, ki jo je na osebnem razgovoru predstavil tožnik. Očitno pa je tudi, da niso mogle biti spregledane niti njegove družinske okoliščine in morebiten položaj ogroženosti.

28Vrhovno sodišče se zato strinja, da pritožnica ni opustila svoje predpisane dolžnosti spoštovanja koristi mladoletnega tožnika in da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za dana napotila, med drugim o iskanju bližnjih sorodnikov (očitno z namenom zagotavljanja enotnosti družine v Sloveniji, če naj bi bilo to po razumevanju sodišča pomembno za odločitev, ali bo tudi Republika Slovenija obravnavala tožnikovo prošnjo) in za preverjanje, ali je tožnik žrtev trgovine z ljudmi. Kot ugotavlja Vrhovno sodišče, tožnik ne v tožbi ne v odgovoru na pritožbo o tem ni navedel drugačnih (tudi morebitnih novih) okoliščin in ni trdil, da za šestnajstletnega fanta brez spremstva, kot je sam, podeljeni status mednarodne zaščite v Avstriji ni zadosten zaščitni ukrep pred zlorabami otrok. Končno tudi ne nasprotuje pritožbeni navedbi, da ni znano, da Avstrija ne bi spoštovala predpisanih obveznosti glede dolžne skrbi za mladoletne osebe brez spremstva, ki jim je v tej državi priznana mednarodna zaščita. To pa pomeni, da dejansko stanje, ki je ob pravilni uporabi materialnega prava relevantno za odločitev, v zadevi ni sporno.

29Na drugačno presojo ne more vplivati trditev v odgovoru na pritožbo, da naj bi marsikaj ostalo neraziskano (na kar da kažejo tožnikovo vztrajno zanikanje, da je bil v Avstriji, njegova pojasnila, da prstni odtisi v Eurodac pripadajo bratu dvojčku, ter neskladne izjave v upravnem postopku glede dokumentov). S tako nekonkretizirano navedbo tožnik ne more utemeljiti nepravilne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj ne pove, kaj za odločitev pravno pomembnega je ostalo neugotovljeno, in s tem tudi ne nadgradi očitka o prehitrem pritožničinem odločanju kot oviri, da ni tožnik že v upravnem postopku podal določnih navedb glede pravno relevantnih okoliščin, v katerih se nahaja (zaradi česar bi torej te okoliščine bilo treba upoštevati vsaj v upravnem sporu¹¹ in za njihovo potrditev izvesti dokaz s tožnikovim zaslišanjem na glavni obravnavi).

30Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da po neizpodbijanem stališču sodišča prve stopnje obravnavana odločitev o zavrženju prošnje tožniku ne nalaga, naj zapusti ozemlje Republike Slovenije. O tem bo torej lahko odločeno v drugem postopku na podlagi prepričanja, da bo mladoletni tožnik vrnjen v Avstrijo tako, da bo predan skrbniku ali ustrezni instituciji, ki sta zadolžena za skrb mladoletnih uživalcev mednarodne zaščite, ki so brez spremstva.

31Glede na navedeno se Vrhovno sodišče strinja s pritožnico o neutemeljenosti očitka sodišča prve stopnje o kršitvi materialnega prava. Zato je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo (1. točka tretjega odstavka 80. člena v zvezi s 63. členom ZUS-1).

¹ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
² Iz predloženega spisa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče 23. 8. 2023 od toženke zahtevalo, naj od pristojnega avstrijskega organa brez odlašanja poskuša pridobiti potrditev, da je tožniku priznan status begunca ali subsidiarne zaščite in od kdaj, ter da o tem čim prej seznani sodišče (l. št. 6). Toženka je naslednji dan seznanila sodišče o poslani poizvedbi (odgovor na tožbo, l. št. 8). Sodišče je odločilo 1. 9. 2023, ne da bi počakalo na odgovor.
³ SEU navaja, da je treba za presojo dopustnosti procesne ureditve v nacionalnem pravu z vidika načela enakovrednosti najprej poiskati primerljive postopke ali pravna sredstva, ki se uporabijo v primerih sporov, ki temeljijo v pravu države članice, nato pa ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od tistih, ki se nanaša na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava unije (C-651/19, točka 37). Pravna sredstva so primerljiva, če gre za medsebojno podobnost po predmetu, podlagi in bistvenih elementih (ista sodba, točka 38).
⁴ V skladu s to določbo je zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.
⁵ Ta določa, da je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona.
⁶ Torej tudi otrokove pravice.
⁷ Ugotavljanje vrste tožniku priznanega statusa mednarodne zaščite v Avstriji, od kdaj ga ima, ali je možno najti bližnje sorodnike, zakaj ima mladoletnik kontradiktorne izjave glede bivanja v Avstriji, o preverjanju možnosti, da je bil žrtev trgovine z ljudmi.
⁸ Po tej presoji naj bi pritožnica šele po izvedbi preverjanj, ki bi pokazala morebitne specifične potrebe mladoletnega tožnika, lahko ocenila, ali naj uporabi pooblastilo za zavrženje prošnje.
⁹ V skladu s členom 2(n) Direktive 2013/32 je zastopnik oseba ali organizacija, ki so jo imenovali pristojni organi, da bi mladoletniku brez spremstva pomagala in ga zastopala v postopkih iz te direktive, da se upošteva največja korist otroka in zanj po potrebi opravlja pravna dejanja.
¹⁰ Kar je sodišče v sodbi tudi dvakrat povzelo (v 2. in 6. točki obrazložitve).
¹¹ (Pre)hiter postopek naj bi po navedbah v odgovoru na pritožbo ne upošteval časa, potrebnega za ustrezno otrokovo prilagoditev novemu okolju, za vzpostavitev občutka varnosti, za razmislek o situaciji in vzpostavitvi pristnega odnosa z zakonitim zastopnikom. Da je (bil) tak tudi obravnavani primer, upoštevaje tožnikovo starost, zrelost, zdravstveno stanje in druge osebne okoliščine, iz navedb v odgovoru ne izhaja.