VSRS Sodba I Up 179/2019

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča RS I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 na podlagi četrte točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-442/2016/14 (1313-14) z dne 25. 5. 2016, in tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito ugodilo ter mu priznalo status begunca z dnem 25. 5. 2016. Ministrstvo namreč z navedeno odločbo tožniku ni priznala statusa begunca, temveč status subsidiarne zaščite do 17. 2. 2018, to je do njegove polnoletnosti. Ob upoštevanju njegove mladoletnosti je ocenilo, da bi bil v primeru vrnitve v Afganistan soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi poniževalnega ravnanja (siljenje prosilca v ilegalen prehod meje in kasnejše nelegalno delo v Iranu).

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka glede obstoja razlogov, zaradi katerih mu je priznala subsidiarno zaščito, ni sporno. Po presoji sodišča je toženka zmotno uporabila materialno pravo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožniku grozi preganjanje kot pripadniku posebne družbene skupine - otroci sirote v Afganistanu - ker je bil že podvržen izkoriščanju in obstoja bojazen, da bi se to v primeru vrnitve nadaljevalo (četrta alineja prvega odstavka 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1). Preganjanje, ki ga je bil že deležen, pa dosega lastnosti preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. Tožnik ima utemeljen strah pred preganjanjem s strani nedržavnega subjekta, ki se po 3. alineji 24. člena ZMZ-1 šteje kot subjekt preganjanja, ker mu izvorna država ni sposobna nuditi zaščite. Zaradi navedenega je sodišče odločbo toženke odpravilo na podlagi četrte točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in samo odločilo o prošnji tako, da je tožniku priznalo status begunca za čas od izpodbijane odločbe dalje.

3Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo. Sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopku iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Oporeka stališču sodišča prve stopnje, da je pritožnika kot otroka brez staršev v Afganistanu šteti za pripadnika posebne družbene skupine. Poudarja, da izpodbijana sodba močno spreminja upravno prakso tožene stranke, ki je do sedaj otrokom iz Afganistana, ki so jih zaznamovale podobne okoliščine, priznavala (le) status subsidiarne zaščite. Gre za prvi primer, ko bo osebi v takšnem položaju priznan status begunca. Navaja, da je obrazložitev sodbe nejasna, nekonsistentna in deloma tudi v nasprotju sama s sabo. Sodišče ni jasno razmejilo, kdo je pripadnik posebne družbene skupine, kaj so dejanja preganjanja in kakšna je vzročna zveza med posebno družbeno skupino in dejanji preganjanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi in tožbo zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnica s pritožbo izpodbija sodbo, s katero je sodišče prve stopnje v sporu polne jurisdikcije v (večkrat) ponovljenem postopku, nazadnje po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019,¹ glede na ugotovljene dejanske okoliščine presodilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca od izdaje odločbe toženke dalje (tj. od 25. 5. 2016 dalje). Pri tej presoji je sodišče prve stopnje upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča v navedenem sklepu, da je priznanje statusa begunca deklarativne narave in ne konstitutivne narave.²

7Po presoji sodišča je namreč toženka napačno materialnopravno ovrednotila konkretne okoliščine obravnavane zadeve v zvezi s presojo, ali tožnik pripada posebni družbeni skupini - otrok iz Afganistana brez stika s starši (tj. razlog za preganjanje iz četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1).

8Standardi glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, so določeni s Kvalifikacijsko direktivo II, ki je v slovenski pravni red prenesena z ZMZ-1. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 (d točka 2. člena Kvalifikacijske direktive II) se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Kateri so razlogi preganjanja, ZMZ-1 določa v 27. členu (10. člen Kvalifikacijske direktive II). Med temi razlogi je tudi pripadnost posebni³ družbeni skupini. V skladu s petim odstavkom 27. člena ZMZ-1 (ZMZ-1 ponavlja vsebino določbe d točke 10. člena Kvalifikacijske direktive II) se na podlagi navedenega razloga kot posebna družbena skupina šteje zlasti skupina, katere članom je skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče in ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno.

9V obravnavanem primeru je treba v skladu 3. in 5. točko 20. člena Kvalifikacijske direktive II upoštevati specifičen položaj ranljivih oseb, kot so (med drugim tudi) mladoletniki brez spremstva (kakršen je obravnavani primer) in v prvi vrsti upoštevati načelo največjih otrokovih koristi. ZMZ-1 v skladu z navedeno določbo Kvalifikacijske direktive II uvršča mladoletnike med ranljive osebe s posebnimi potrebami (II. poglavje zakona) in izrecno določa, da je pri obravnavi mladoletnikov primarna skrb največja korist otrok (15. člen ZMZ-1).⁴ Načelo največje koristi otrok zahteva od toženke oceno strahu pred preganjanjem in s tem oceno ogroženosti iz otrokove perspektive, kar vključuje tudi presojo vprašanja glede varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi (tretja alineja drugega odstavka 15. člena ZMZ-1; v tem smislu tudi 10. in 27. točka Smernic UNHCR glede otrok).

10Iz Smernice UNHCR št. 8: Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije o statusu beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009 (v nadaljevanju Smernice UNHCR glede otrok), na katere je sodišče prve stopnje (med drugim) oprlo svojo presojo, izhaja, da so otroci na splošno lahko pripadniki določene družbene skupine v skladu z Ženevsko konvencijo. Te namreč v 49. odstavku med drugim navajajo, da čeprav starost strogo gledano ni prirojena niti trajna, saj se nenehno spreminja, je biti otrok v določenem trenutku nespremenljiva značilnost. Otrok se očitno ne more ločiti od svoje starosti, da se izogne strahu pred preganjanjem. Dejstvo, da bo otrok sčasoma postal starejši, je nepomembno za določitev posebne družbene skupine. Biti otrok je neposredno povezano z identiteto, tako v očeh družbe kot z vidika posameznega otroka. Otroci imajo tudi številne skupne splošne značilnosti, kot so nedolžnost, relativna nezrelost, večja možnost vplivanja in razvijajoče se sposobnosti. V večini družb so otroci ločeni od odraslih, saj jih ti dojemajo kot da potrebujejo posebno pozornost ali nego, označujejo pa jih s številnimi posebnimi izrazi (npr. "mladi," "dojenček," "otrok," "fant," "deklica" ali "mladostnik"). Identifikacija družbene skupine pa je povezana tudi z dejstvom, da se otroci (ali določene skupine otrok) znajdejo v položajih, ki so posledica določenih skupnih socialnih dejavnikov (izkušenj), kot npr. zlorab, zapuščenosti, izkoriščanosti. Iz navedenih smernic tudi izhaja, da so poleg splošne skupine otrok še posebej v nevarnosti otroci, ki so brez starševske skrbi, saj zanje obstaja povečano tveganje, da bodo postali žrtve prisilnega novačenja, spolnega nasilja, otroškega dela in trgovine z ljudmi.⁵ Poleg tega trgovina z otroki, ki predstavlja resno kršitev človekovih pravic, pomeni preganjanje, pri čemer je treba upoštevati tudi morebitno udeležbo oziroma vpliv prosilčevih družinskih članov pri preteklem izkoriščanju. Zato bi morale države otrokom, za katere obstoji tveganje, da bodo ponovno žrtve trgovanja (izkoriščanja), priznati obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu definicije statusa begunca.

11V tu obravnavanem primeru je ključno, ali je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno določilo (identificiralo) posebno družbeno skupino otrok iz Afganistana brez stika s starši, in ob ugotovljenih specifičnih okoliščinah obravnavanega primera (ki med strankama niso bile sporne) pravilno prepoznalo tožnika kot pripadnika te posebne družbene skupine.⁶

12Po presoji Vrhovnega sodišča je presoja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna.

13V obravnavanem primeru odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da gre v primeru afganistanskih otrok brez stika s starši za pripadnost posebni družbeni skupini. Pri tej presoji se je sodišče oprlo na opisane Smernice UNHCR glede otrok, in se sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča (v predhodnem postopku) v sklepu I Up 77/2017 z dne 10. 5. 2017,⁷ ter na stališče, ki ga je sprejelo v sodbi I U 42/2012 z dne 15. 2. 2012.

14Vrhovno sodišče pritrjuje navedeni materialnopravni presoji sodišča prve stopnje. Kot že pojasnjeno v 10. točki obrazložitve te sodbe, iz smernic UNHCR za otroke med drugim izhaja, da so poleg splošne skupine otrok še posebej v nevarnosti otroci, ki so brez starševske skrbi, saj zanje obstaja povečano tveganje, da bodo postali žrtve prisilnega novačenja, spolnega nasilja, otroškega dela in trgovine z ljudmi. Zato so očitno neutemeljene in za odločitev v obravnavani zadevi nerelevantne pritožbene navedbe, da v Afganistanu družba otrok brez staršev ne dojema kot različnih, saj težaškemu delu, ki je za njihovo starost neprimerno, niso podvrženi le otroci, ki so ostali brez staršev, ampak tudi marsikateri drug otrok, ki ima starše, vendar mora zaradi slabega finančnega stanja družine s svojim delom prispevati za preživetje. Otroci, ki nimajo zaščite staršev, so izpostavljeni (še) večjemu tveganju ogroženosti in izkoriščanju, zato položajev teh otrok ni mogoče izenačiti s položaji otrok, ki imajo starše. Posledično je različno tudi dojemanje družbe, da je ta skupina otrok v tem okolju tarča preganjanja (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1). Da so mld. otroci v Afganistanu podvrženi povečanemu tveganju prisilnega novačenja, otroškega dela in trgovine z otroki, pa izhaja tudi iz novejših smernic UNHCR,⁸ ki se nanašajo na položaj prosilcev za mednarodno zaščito v Afganistanu, na katere pritožnik opozarja v odgovoru na pritožbo. Glede na pojasnjeno Vrhovno sodišče nima razloga, da ne bi sledilo presoji sodišča v izpodbijani sodbi, da so mld. otroci iz Afganistana (ob upoštevanju specifičnih okoliščinah posameznega primera) lahko pripadniki posebne družbene skupine v skladu s četrto alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ-1.

15Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v skladu z napotki Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 62/2019 tudi jasno opredelilo, zakaj meni, da gre v tu obravnavanem primeru - afganistanskega otroka brez stika s starši - glede na okoliščine tega primera za prosilca, ki tej družbeni skupini pripada v skladu s kriteriji iz petega odstavka 27. člena ZMZ-1. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni jasno razmejilo, kdo je predstavnik posebne družbene skupine in da je dejanja preganjanja treba ločiti od opredelitve posebne družbene skupine. Opredelitev slednje je namreč odvisna od okoliščin posameznega primera v skladu z lastnostmi oziroma značilnostmi te skupine v določenem okolju, zaradi katerih je določena skupina postala tarča preganjanja, v skladu s kriteriji, ki jih določa ZMZ-1. Zato so za odločitev nerelevantne navedbe toženke, ki otroke v Afganistanu primerja z istospolno usmerjenimi osebami (str. 4 izpodbijane odločbe). Tudi pripadniki te skupine niso preganjani v vsakem okolju.

16Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče ocenilo, da okoliščine obravnavanega primera (da je kot otrok moral zapustiti sirotišnico, in iti živeti k bratu, kjer so mu dali vedeti, da je nezaželen; da je brat dvakrat organiziral, da so tožnika ilegalno odpeljali v Iran; kjer je moral brez plačila delati v gradbeništvu, kar kaže na ponovno tveganje težaškega dela) v zadostni meri utemeljujejo tožnikov strah pred preganjanjem v Afganistanu zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini, "otrok brez stika s starši v Afganistanu." Ob ugotovitvi toženke v izpodbijani odločbi (ki je tožniku priznala status subsidiarne zaščite), da je bil tožnik kot otrok v Afganistanu deležen nečloveškega ravnanja, je presodilo, da obstaja velika verjetnost, da bi tožnika brat ob vrnitvi v Afganistan ponovno ilegalno poslal v Iran, kjer bi bil izpostavljen težaškemu delu ali pa bi moral težaško delo opravljati v Afganistanu, saj je tudi tam otroško delo sistematično in predstavlja problem po celi državi (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

17Očitek zmotne uporabe materialnega prava glede navedene presoje tako ni utemeljen. Enako velja tudi za očitek, ki se nanaša na pravilnost presoje, ali imajo v obravnavanem primeru dejanja preganjanja lastnosti, kot jih opredeljuje 26. člen ZMZ-1.

18Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj meni, da dejanja preganjanja, ki jih je utrpel pritožnik (in so opisana na strani 19. izpodbijane odločbe) vsebujejo elemente preganjanja, ki jih določa 26. člen ZMZ-1 (21. točka obrazložitve). Omenjena dejanja so med drugim dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja in dejanja usmerjena na otroke (prva in šesta alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1). Sodišče je pri tej presoji izhajalo iz odločbe toženke, da je bil tožnik kot otrok brez kogarkoli, ki bi ga lahko zaščitil, saj staršev ni imel, prisiljen ilegalno prečkati državno mejo, nelegalno bivati v Iranu ter opravljati težka dela brez plačila, pri čemer je šlo za nezakonito delo. Pojasnilo je, da ta dejanja kažejo na nečloveško ravnanje (kar je ugotovila že toženka v izpodbijani odločbi). Iz razlogov izpodbijane sodbe (implicitno) izhaja, da je sodišče v bistvenem štelo, da so tako ugotovljena dejanja take intenzitete, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Ustave ni mogoče omejiti (prva alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1). Ta dejanja imajo namreč po presoji sodišča prve stopnje lastnosti, ki jih za dejanja preganjanja zahtevata 26. člen ZMZ-1 (in 9. člen Kvalifikacijske direktive II). Sodišče prve stopnje je tudi navedlo, da je šlo v obravnavanem primeru za preganjanje s strani nedržavnih subjektov, pri čemer pa država otrokom brez staršev, ki so izkoriščani, ni sposobna nuditi zaščite, kar je ugotovila že toženka v izpodbijani odločbi.

19Čeprav sodišče prve stopnje tega izrecno ni zapisalo, pa iz njegove obrazložitve implicitno izhaja tudi ugotovitev, da med navedenimi dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje obstaja tudi vzročna zveza (29. točka uvodnih ugotovitev Kvalifikacijske direktive II in osmi odstavek 27. člena ZMZ-1), saj že iz smernic UNHCR glede otrok izhaja, da so otroci v nevarnosti zaradi navedenih dejanj preganjanja prav zaradi tega, ker so otroci (nekatera od njih so celo specifična za otroke). Zato so neutemeljene toženkine navedbe, da v izpodbijani sodbi ni jasno razmejeno, kaj predstavlja posebno družbeno skupino, kaj so dejanja preganjanja in kakšna je vzročna zveza med posebno družbeno skupino in njimi.

20Pritožnica v pritožbi tudi uveljavlja, da je prišlo do bistvene kršitve pravil ZUS-1 v smislu tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko 339. člena ZPP, saj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne ustreza standardom potrebne obrazložitve. Navedena pritožbena navedba ni utemeljena, saj je iz sodbe sodišča prve stopnje očitno, da je njen sodni preizkus mogoč in da obrazložitev sodišča ni sama s seboj v nasprotju. Da bi šlo za bistveno kršitev določb postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 mora biti možnost preizkusa sodbe popolnoma izključena, če obrazložitev kljub pomanjkljivostim še vedno dopušča preizkus, pa procesna kršitev ni podana.⁹ Samo dejstvo, da se z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pritožnica ne strinja, še ne pomeni, da vsebinski sodni preizkus izpodbijane sodbe ne bi bil mogoč. Iz obrazložitve tega preizkusa pa izhaja tudi neutemeljenost pritožbene trditve o nasprotju razlogov izpodbijane sodbe.

21Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

¹ Z navedenim sklepom je Vrhovno sodišče razveljavilo prejšnjo sodbo sodišča prve stopnje I U 2438/2018-36 z dne 13. 2. 2019, ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. Sprejelo je stališče, da bi sodišče moralo, glede na tožbene razloge, da mu gre status begunca, opraviti presojo zakonitosti izpodbijane odločbe o priznanju statusa subsidiarne zaščite, pri tej presoji pa nastop polnoletnosti med trajanjem sodnega postopka ne more biti pravno odločilen, ker ni del dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana določba.
² Vrhovno sodišče se je v zvezi s tem pomotoma sklicevalo na določbo V. člena 2(e) Procesne direktive. Da je priznanje statusa begunca ugotovitveni akt, namreč izhaja iz (21). točke uvodnih ugotovitev Kvalifikacijske direktive II, na katero se sklicuje tudi SEU v združenih zadevah C‑391/16, C‑77/17 in C‑78/17 (85. točka - 92. točka).
³ ZMZ-1 sicer nedosledno uporablja dva termina, tj. „posebna“ in „določena“ družbena skupina, pri čemer slovenska verzija Kvalifikacijske direktive II uporablja izraz „določena“ družbena skupina. Tudi angleški verziji Ženevske konvencije in Kvalifikacijske direktive II uporabljata izraz „particular social group,“ ki je bližje izrazu določena družbena skupina.
⁴ Enako tudi drugi odstavek 24. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
⁵ 12. točka navedenih smernic. Na pomen navedenih smernic pri presoji obravnavanega primera je Vrhovno sodišče v tej zadevi že opozorilo v sklepu I Up 77/2017 z dne 10. 5. 2017. Med drugim je navedlo, da je tudi v primerljivi sodni praksi držav članic najti stališče sodišč, da je mladoletni prosilec v Afganistanu brez spremstva staršev v državi članici Evropske unije lahko pripadnik določene družbene skupine.
⁶ Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, toženka pri presoji izpolnjevanja statusa begunca kljub ugotovitvi pravno relevantnih dejstev ni presojala navedenega razloga za preganjanje. Navedena dejstva pa je upoštevala pri priznanju subsidiarne zaščite kot dopolnilne oblike mednarodne zaščite.
⁷ Navedeno stališče Vrhovnega sodišča je pojasnjeno v opombi 5. te obrazložitve.
⁸ UNHCR Eligibility guidelines for assessing the international protection needs of asylum seekers from Afghanistan, 20. 8. 2018 (10. in 11. točka).
⁹ Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 307.