UPRS Sodba I U 1485/2023-16

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-335272023/18 (121-11) z dne 9. 10. 2023 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., rojen... v kraju Owerri, Imo State, državljan Zvezne republike Nigerije, zavrže ker bo predan Republiki Hrvaški. Predaja prosilca iz 1. točke izreka tega sklepa se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 17. 7. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba) obstaja odložilni učinek.

2V obrazložitvi akta tožena stranka med drugim pravi, da je pristojni organ na podlagi prstnih odtisov prosilca 19. 6. 2023 iz Centralne evidence EURODAC pridobil podatek, da je bil prosilec v evidenco že vnesen, in sicer dne 6. 6. 2023 kot prosilec v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojni organ za prosilca pristojnemu organu Republike Hrvaške dne 3. 7. 2023 v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev. Dne 17. 7. 2023 je od pristojnega organa Republike Hrvaške prejel odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3Tožena stranka pravi, da je na začetku osebnega razgovora prosilec povedal, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško. Ko je prišel tja, so ga odpeljali v kamp in dobil je sobo, v kateri je prespal. Naslednji dan je potreboval pomoč pri nakupu SIM kartice za telefon. V kampu je srečal nekoga in ga prosil za pomoč. Hotel je izvedeti, kako je v Republiki Hrvaški in kje bi lahko srečal kakšne prijatelje. Po tem je odšel v trgovino, da bi kupil SIM kartico. Ker je biseksualen, je želel spoznati tako fante kot dekleta. Ta oseba, ki jo je srečal, je bila proti njegovi spolni usmerjenosti in mu je dejala, da bo še drugim v kampu povedala, kakšen človek je. Ljudje v kampu so mu grozili, da ga bodo pretepli ali ubili in mu govorili, da je slab človek. Bal se je, da ga bodo res napadli in ubili, ker so muslimani, on pa je kristjan. Zato je zapustil kamp in odšel v Republiko Slovenijo. V Republiki Hrvaški razen s policisti ni imel stika z drugimi uradnimi osebami. Tam je bil nastanjen v kampu, kjer je preživel štiri do pet dni. Imel je zagotovljene tri obroke na dan. Zdravnika tam ni videl niti ga ni potreboval. Na vprašanje uradne osebe ali je bil pri postopku vložitve prošnje prisoten tolmač, je prosilec povedal, da ni zaprosil za mednarodno zaščito in ni imel razgovora. Prav tako ni bilo tolmača na policiji. Dobil je obrazec, ki ga je izpolnil.

4Ni vedel povedati, kakšen je odnos hrvaških državljanov do pripadnikov skupnosti LGTB in tega se boji. V kampu ni videl varnostnika, ki bi delal obhode, zato meni, da tam ne bi bil varen in da ga ne bi nihče zaščitil. Policija se je do njega obnašala v redu. Prosil je za hrano, ker je bil lačen, in policisti so dejali, da bo hrano dobil v kampu. V primeru vrnitve v Republiko Hrvaško se boji, da bi ga ljudje napadli, ker je biseksualec. V primeru, da bi bil vrnjen, bi tam lahko zaprosil za mednarodno zaščito, vendar se boji oditi v Republiko Hrvaško.

5Tožena stranka izpostavlja sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 155/2023-21 z 21. 6. 2023, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.

6Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023. Sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Navaja tudi, da pritožnik ni izkazal tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopka odločanja o priznanju mednarodne zaščite.

7Iz gradiva, vključno s pričevanjem prosilca in gradivom, ki ga je posredoval prosilcev pooblaščenec ter prejetimi komentarji, ni mogoče sklepati, da v Republiki Hrvaški obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito. Pristojni organ izpostavlja, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Pristojni organ želi tudi izpostaviti, da ni objektivnih virov, ki bi pričali o nezadostnih materialnih pogojih sprejemnih kapacitet Republike Hrvaške. Iz izpisa iz evidence EURODAC je jasno razvidno, da je bil prosilec v Republiki Hrvaški. Da je prosilec zagotovo zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, je razvidno tudi iz njegovega pričevanja, kjer opisuje svoje bivanje v sprejemnih kapacitetah. V zvezi z nastanitvenimi kapacitetami Republike Hrvaške se sklicuje na 53. in 15. člen hrvaškega zakona o mednarodni zaščiti in na 7. člen Pravilnika o izvajanju materialnih pogojev za sprejem prosilcev. V primeru neposredne grožnje bi prosilec lahko pomoč in zaščito poiskal tudi pri policiji Republike Hrvaške, s katero ni imel slabih izkušenj. V kolikor grožnja ni bila neposredna, pa bi lahko razmere, v katerih se je znašel, zaupal uradni osebi tekom vložitve prošnje ali osebnega razgovora. Skladno s prvim odstavkom 31. člena Dublinske uredbe je v primeru morebitne predaje Republika Slovenija dolžna v razumnem času odgovorni državi sporočiti take osebne podatke o osebi, ki jo predaja, kot je ustrezno, bistveno in ne prekomerno z edinim namenom, da zagotovi, da lahko pristojni organi v skladu z nacionalnim pravom, v odgovorni državi članici tej osebi priskrbijo ustrezno pomoč.

8Prosilčeve negotovosti glede navedenega strahu pa pristojni organ ne more upoštevati kot tehten razlog pri odločanju. Izjave, ki jih je prosilec podal na osebnem razgovoru glede razmer v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščiti in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško.

9Pristojni organ je skrbno proučil posredovano gradivo, ki ga je v postopek predložil pooblaščenec prosilca, in pojasnjuje, da se velika večina teh informacij nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki torej ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do mednarodne zaščite oziroma na t.i. "push-backe", ki se dogajajo na meji, pri čemer gre seveda za tujce, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške in ne za vlagatelje namere ali prosilce. Pristojni organ v zvezi s tem pojasnjuje, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite.

10Med predloženimi informacijami je navedenih nekaj sodb oziroma postopkov pred nacionalnimi sodišči in sicer tožena stranka obravnava sodbe upravnih sodišč iz Hannovra, Stugartta, Braunschvveiga, Nizozemske in Švice. Pravi, da v postopek ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali bi bil takoj deportiran naprej v Republiko Bosno in Hercegovino oziroma v Republiko Srbijo niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Dejansko torej primera, ko bi se to zares zgodilo, praksa ne pozna. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. Povsem nelogično je namreč, da bi nekoga, ki ima status prosilca, v t.i. "push-backih" vračali v Bosno in Hercegovino ali v Republiko Srbijo, zato nikakor ni verjetno, da bi se to v primeru predaje Republiki Hrvaški lahko zgodilo tudi prosilcu. Upravni oddelek Državnega sveta Nizozemske je pristojnemu organu naložil, da mora opraviti nadaljnjo preiskavo dejanskega položaja prosilcev po predaji na Hrvaško in da ni mogoče sklepati, da lahko za Hrvaško prevzame načelo meddržavnega zaupanja (8. odstavek obrazložitve sodbe).

11Aktualno poročilo AIDA za Nizozemsko poroča o tem, da je pristojno ministrstvo dne 20. 1. 2023 obvestilo predstavniški dom o tem, da bo nadaljevalo z vračanjem v Republiko Hrvaško. Hrvaške oblasti naj bi se odzvale na vprašanja nizozemskih organov in zagotovile, da bodo delovale skladno z mednarodnimi obveznostmi. Iz s strani pooblaščenca izpostavljene sodbe švicarskega Zveznega upravnega sodišča št. F-5675/2022 iz januarja 2022 gre razbrati podobno mnenje, kot v predhodnih navedenih odločitvah Kraljevine Nizozemske.

12Pristojni organ izpostavlja tudi referenčno sodbo št. E-1488/2020, ki jo je sprejelo švicarsko Federativno upravno sodišče v St. Gallen 22. 3. 2023. Glede na navedeno sodbo je pri transferjih, skladnih z Dublinsko uredbo, potrebno ugotoviti, ali bo imel prosilec, za obravnavo katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, tam dostop do postopka mednarodne zaščite. Ni podlage za utemeljeno sklepanje, da so dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti ali prečkati Republiko Hrvaško. Iz dostopnih virov ni nobenega indica, da so dublinski povratniki po tem, ko so izrazili namen vložiti prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, protipravno odstranjeni iz države.

13Zastarele informacija pa odražajo tudi posredovani novinarski članki in poročila, saj se praviloma naslanjajo na dogajanje v letu 2021 ali prej. Ker posredovano gradivo ne odraža aktualnega stanja, po mnenju pristojnega organa pri odločanju v predmetni zadevi ne nosi posebne teže. Nadalje tožena stranka pravi, da je iz odgovora Hrvaškega pravnega centra razvidno, da takšne organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ni, saj je to v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Novih informacij o situaciji na terenu nimajo, ker že skoraj tri leta niso prisotni v sprejemnih centrih, kolikor pa vedo iz prejšnjih let, so bili ljudje, ki so bili vrnjeni po dublinskem postopku, nameščeni v sprejemne centre za prosilce za mednarodno zaščito, če so na primer njihovi primeri še vedno potekali ali pa so bili prekinjeni in so zaprosili za mednarodno zaščito. Nobenega razloga torej ni, da bi se praksa v zvezi z nastanitvijo teh oseb spremenila. Samo dejstvo, da Hrvaški pravni center ni več prisoten v sprejemnih centrih za prosilce, nikakor ne more pomeniti, da se je za omenjene osebe karkoli v zvezi s tem spremenilo. Pristojni organ želi tudi izpostaviti, da je prav Hrvaški pravni center partnerska organizacija, ki je pripravila poročilo o Republiki Hrvaški, na podlagi katerega je bilo izoblikovano AIDA poročilo. Glede na to pristojni organ meni, da ima ta organizacija poln in zadosten dostop do informacij o poteku dublinskih predaj. Omenjeni odgovor torej ne more imeti nobene dokazne vrednosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev v okviru dublinskega postopka predaj Republiki Hrvaški.

14Istočasno je prosilčev pooblaščenec pristojnemu organu posredoval tudi gradivo, ki naj bi pričalo o ravnanju z LGBT osebami na Hrvaškem. Tekom skrbne preučitve posredovanega gradiva je organ ugotovil, da številni prispevki obravnavajo dogajanje pred več leti. Ena od študij je nastala v letu 2013, eno od poročil zajema obdobje od l. 2012 do l. 2018 in poročilo, ki ga je pripravila FRA leta 2020 temelji na anketi, ki jo je pričela izvajati oktobra 2018. Glede na časovni okvir pristojni organ dvomi v posebno relevantnost in aktualnost navedenih virov v predmetni zadevi in se do njih ne bo opredeljeval.

15Pristojni organ pojasnjuje, da iz pričevanj o zavračanji ("push-backih") na zunanjih mejah Republike Hrvaške v preteklih letih ni razvidno, da so jim bile posebej izpostavljene osebe drugačne spolne usmerjenosti ali identitete. Prav tako želi poudariti tudi, da je v predmetni zadevi iz pričevanja prosilca razvidno, da ni imel negativnih izkušenj s policijo.

16Izpostavljeno je predvsem dogajanje v letu 2021, obsegajo pa tudi pričevanja iz leta 2022. Pristojni organ v ničemer ne zmanjšuje pomena pričevanj o nasilju. Pristojni organ ob pregledu javno dostopnih virov in pričevanj ugotavlja, da tovrstna ravnanja niso omejena zgolj na Republiko Hrvaško in da ni mogoče priti do zaključka da Republika Hrvaška posebej izstopa med ostalimi državami Evropske unije in širšega evropskega prostora. Poudariti pa želi, da je iz prispevkov razbrati tudi obstoj robustne skupnosti zagovorniških in podpornih organizacij, ki skrbijo, da takšna ravnanja doživijo epiloge.

17Pristojni organ se le stežka opredeli do tako širokega razpona navedb, želi pa poudariti, da je iz javno dostopnih virov razviden razvoj in krepitev tolerance. Prav navedena študija med dijaki zaključnih letnikov izpostavlja, da primerjava podatkov analize z ugotovitvami študij istega fenomena kažejo na občuten pomik v smeri bolj sprejemljivega odnosa proti različnostim v spolnih opredelitvah. Aktualnejši viri kažejo tudi na to, da se državne institucije, predvsem pravosodna veja oblasti in varuhinja človekovih pravic praviloma pozitivne odzivajo na prijave in (pri)tožbe posameznikov ali zagovorniških in podpornih organizacij. Razvidna pa je tudi podpora predstavnikov lokalne samouprave, predvsem v Zagrebu in določeni premiki na političnem področju.

18V gradivu je naveden tudi primer zavrnjenega prosilca, člana LGBT skupnostni, ki se je odločil za gladovno stavko, ker ga želi Republika Hrvaška vrniti v Republiko Srbijo, kjer je že pridobil status begunca. Tam naj bi bil napaden, zaradi česar se je umaknil v Republiko Hrvaško, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je bilo v zadevi odločeno negativno. Pristojni organ poudarja, da izpostavljen primer predstavlja individualno odločitev v specifični zadevi in na podlagi zapisanega ni mogoče razbrati, da je posledica sistemskega zavračanja prošenj za mednarodno zaščito predstavnikov LGTB skupnosti s strani pristojnih organov Republike Hrvaške.

19Prosilec je pristojnemu organu dne 12. 9. 2023 posredoval še kopiji dveh prostoročno napisanih izvidov prof. dr. G. G., dr. med. specialista psihiatrije. Iz obeh izvidov je razvidna diagnoza F 43.1. Gre za kodo, s katero se v mednarodni klasifikaciji bolezni označuje posttravmatska stresna motnja. Isti vir navaja, da lahko stanje tekom poteka niha, vendar je v večini primerov mogoče pričakovati okrevanje.

20Pristojni organ je prosilca preko pooblaščencev seznanil s pridobljenimi splošnimi informacijami o ravnanju z dublinskimi povratniki v Republiki Hrvaški, o dostopu prosilcev v Republiki Hrvaški do zdravstvenih storitev vključno s psihološko podporo ter o stanju LGTB+ skupnosti v Republiki Hrvaški in širše s poudarkom na prosilcih za mednarodno zaščito. Pooblaščenec je pristojnemu organu dne 15. 9. in dne 22. 9. 2023 poslal še komentarje na posredovane informacije. Prosilčev pooblaščenec je v komentarjih pristojnemu organu očital, da je navkljub večkratnim opozorilom sodišča, gradivo, predvsem poročilo AIDA, okrajšalo v taki meri, da so iz njega izpuščene vse informacije, ki podpirajo stališče prosilca.

21Do izpostavljenih odločitev The Council for Alien Law Litigation - Belgium (CALL) se pristojni organ ni posebej opredeljeval, saj je iz AIDA poročila o Kraljevini Belgiji razvidno, da je v teh primerih izpostavljena predvsem potreba po individualnih zagotovilih, tako da Republika Hrvaška od decembra 2022 Kraljevini Belgiji predloži individualno jamstvo za prosilce. Pristojni organ na tem mestu izpostavlja zagotovilo, ki je del odgovora Republike Hrvaške, s katerim je ta sprejela svojo odgovornost za obravnavo primera (dokument 2142-3352/2023/5 s 17. 7. 2023), v katerem je navedeno, da bo prosilčeva vloga obravnavana v razumnem času ter da bo nameščen v sprejemnih kapacitetah skladnih s standardi Evropske unije.

22Pooblaščenec je pristojnemu organu posredoval povezavo do članka iz julija 2022, ki je obravnaval predhodno delo oziroma poročilo o preteklem delu neodvisnega mehanizma nadzora postopanja policijskih uslužbencev Ministrstva notranjih zadev Republike Hrvaške na področju nezakonitih migracij in mednarodne zaščite. Ne glede na to ali so navedeni očitki na mestu ali ne, pristojni organ izpostavlja, da se nanašajo na delo do nadzornega mehanizma v prejšnjem sklicu. Novembra 2022 je bil podpisan nov sporazum med Ministrstvom za notranje zadeve Republike Hrvaške in Akademijo medicinskih znanosti Hrvaške, Akademijo pravnih znanosti Hrvaške, združenjem Center za kulturo Dialoga, Rdečim križ Hrvaške ter neodvisnim pravnim strokovnjakom. Ena od članic svetovalnega odbora tega mehanizma pa je tudi Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA). Aktivnosti mehanizma se skladno z določili 6. člena sporazuma izvajajo na zunanji meji Republike Hrvaške, vključno z zeleno mejo, na mejnih prehodih, v policijskih postajah, policijskih upravah Republike Hrvaške z Bosno in Hercegovino, Črno Goro in Republiko Srbijo ter v sprejemnicah in sprejemnih centrih za tujce. Iz (b) točke prvega odstavka 8. člena pa je razvidno da so med aktivnostmi predvidena nenajavljena opazovanja na vseh lokacijah iz 6. člena. Obstoj tovrstnega neodvisnega nadzornega mehanizma pristojni organ izpostavlja predvsem kot dokaz, da morebitne nepravilnost v policijskih postopkih in postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški ne morejo biti samodejno predstavljene kot sistemske nepravilnosti. Tožena stranka omenja tudi sodbo sodišča v Haagu z dne 5. 7. 2023. S to sodbo je sodišče zavrnilo tožbo prosilca z dvema mladoletnima otrokoma, ki je skušal izpodbijati odločitev o vrnitvi v Republiko Hrvaško. Pristojni organ Republike Nizozemske je sodišču tokrat predložil tudi originalno pismo, ki ga je pridobil od Republike Hrvaške dne 15. 11. 2022. Sodišče je v sodbi odločilo, da to pismo pojasnjuje postopek za dublinske tožnike, premeščene v republiko Hrvaško. Poleg tega so hrvaški organi zagotovili, da premeščenim prosilcem iz Dublina ne grozi izgon iz Hrvaške, preden se obravnava njihova prošnja za mednarodno zaščito.

23Tožnik ni navedel nobenih konkretnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo treba dvomiti o informacijah hrvaških organov. Navedba tožnika, da je državna sekretarka preveč lahkomiselno spregledala informacije CPS in napačno dopustila, da obveljajo informacije hrvaških organov, tega ne spremeni. Podatki iz CPS, ki jih je navedel tožnik, niso jasni, ali so se zavrnitve zgodile znotraj države, in ni izrecno videti, da se prijavljeni povratni ukrepi nanašajo na tožnike iz Dublina.

24V svojih komentarjih na informacije o stanju LGBT+ skupnosti v Republiki Hrvaški je pooblaščenec nakazoval na otežen dostop do pravne pomoči s strani pripadnikov LGBT+ skupnosti. Pristojni organ je ob bok informacijam o Republiki Hrvaški predstavil tudi informacije o glavnih poudarkih in trendih v Evropski uniji in širši okolici z namenom, da bi preučil, ali je okolje v Republiki Hrvaški posebej (ne)naklonjeno LGBT+ skupnosti. Primerjalni podatki, ki jih je pripravila organizacija Rainbow Europe, tudi kažejo, da Republika Hrvaška posebej ne izstopa med državami članicami Evropske unije in širše regije in se glede na upoštevane kriterije uvršča med povprečje. Ob upoštevanju vseh meril pa jo uvrščajo celo višje od Republike Slovenije. Uporabljen zakonodajni okvir je še posebej pomemben, saj je iz ostalih virov razvidno, da se državne institucije, predvsem pravosodna veja oblasti in varuhinja človekovih pravic, praviloma pozitivno odzivajo na prijave in (pri)tožbe posameznikov ali zagovorniških in podpornih organizacij.

25V svojih komentarjih na posredovane informacije o dostopu do zdravstvenih storitev je pooblaščenec izpostavil dokument, ki ga je pripravila organizacija Medecins du Monde (MdM) in povzema njihove ugotovitve na področju telesnega in mentalnega zdravje med prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Iz posredovanega gradiva je razbrati, da možnost za poslabšanje mentalnega zdravja predstavlja sam dublinski postopek z morebitnimi elementi prisile, dolgotrajnostjo, večkratnimi predajami in odhodom iz okolja, ki ga prosilec dojema kot varnega, predvsem v povezavi z določenimi individualnimi okoliščinami prosilca. Eno od poglavij se nanaša tudi na splošne psihološke težave, s katerimi se srečujejo prosilci, pripadniki LGBTQIA+ skupnosti. Iz poročila nikjer ni razvidno, da Republika Hrvaška prosilcem, vrnjenim po dublinskem postopku, po vrnitvi ne bi nudila ustrezne psihosocialne podpore in psihološke pomoči, da se soočijo z nastalimi posledicami. Specifično je tudi navedeno, da so v sprejemnem centru za prosilce za mednarodno zaščito osebe različnih spolnih izrazov in spolnih usmerjenosti deležne različnih oblik psihološke podpore..

26Zadnji posredovan podatek se nanaša na začasno prekinitev delovanja MdM v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški zaradi pomanjkanja sredstev. Ne glede na to kaže, da MdM v sprejemnih centrih še vedno izvaja svoje aktivnosti. MdM Croatia Mission je namreč na družbenem omrežju facebook, na katerem objavlja novice o svojem delovanju v Republiki Hrvaški, dne 7. 8. 2023 objavil razpis za zdravstvenega tehnika/medicinsko sestro in zdravnika. Oba z namenom dela v sprejemnem centru za prosilce za mednarodno zaščito v Zagrebu. Razpis za zdravstvenega tehnika pa je nato dne 20. 9. ponovil.

27Evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil sistem odločanja o priznanju mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Z omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče nazadnje tudi zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan.

28Pristojni organ na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje in prosilec tako ni navajal nikakršnih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev pristojnega organa.

29V tožbi tožnik izpostavlja internetni članek z dne 1. 9. 2023 z naslovom "Novi ogroman val migranata mogao bi promjeniti Europu" https://vlada.gov.hr/vijesti/bozinovic-povecani-pritisci-ilegalnih-migraciia-u-cijeloj-europi/38939, ki med drugim po mnenju tožnika potrjuje dejstvo, da prosilci za azil na Hrvaškem niso zaželeni in jih hrvaške oblasti z njenega ozemlja preganjajo.

30Navedeni dokazi ne predstavljajo nedovoljene novote, saj jih tožnik ni mogel navajati na svojem osebnem razgovoru dne 19. 7. 2023, ker še niso obstajali. Poleg tega so bistvenega pomena v tej in vseh drugih dublinskih zadevah vračanja prosilcev v Republiko Hrvaško, saj se tam razmere iz dneva v dan spreminjajo in so vsi ti navedeni dokazi aktualni za oktober 2023, saj prikazujejo najnovejše razmere na področju migrantske politike in njenega izvajanja v Republiki Hrvaški in dejanske ovire, zaradi katerih se prosilcev upravičeno tja ne sme več vračati iz Slovenije.

31Navajanje sodb toženke v izpodbijanem sklepu ni več aktualno, saj so bile le-te izdane dne 9. 4. 2021, 16. 9. 2022, 24. 11. 2022, 11. 1. 2023 in 3. 2. 2023. V enem letu in še posebej v zadnjih štirih mesecih so se namreč razmere na področju migracij v EU drastično spremenile zaradi velikega povečanja števila prihajajočih migrantov tako, da bo vsekakor potrebno tudi prilagoditi in spremeniti sodno prakso glede na nove razmere.

32Sklicuje se na informacije o stanju na Hrvaškem, katere je pripravil PIC dne 27. 7. 2023 in komentar z dne 15. 9. 2023 (oba dokumenta sta že v spisu). Tožnik se v celoti strinja z navedbami PIC-a v e-dopisu toženki dne 21. 9. 2023. V zvezi z informacijo št. 1 meni, da je poročilo preveč splošno in ne nudi konkretnih informacij za predmetni primer, saj se nanaša na celotno Evropo in Srednjo Azijo. Hrvaško omenja zgolj bežno.

33V zvezi z informacijo št. 2. izpostavlja, da potrjuje slabo situacijo, s katero se srečujejo pripadniki LGBT na Hrvaškem. V letnem poročilu varuhinje človekovih pravic je bilo ugotovljeno, da je leto 2021 zaznamovalo močno povečanje kaznivih dejanj iz sovraštva proti LGBT. Iz izpostavljenih primerov izhaja cela vrsta postopkovnih kršitev pri obravnavanju prosilcev LGBT. Organizacija Zagreb Pride je v desetih letih (od 2012 do 2022) pomagala v 7 postopkih pripadnikov LGBT. To je pohvalno, vendar je navedeni podatek zaskrbljujoče nizek, saj je npr. organizacija PIC v Sloveniji samo v letu 2022 zastopala 27 pripadnikov LGBT v postopkih mednarodne zaščite. Glede na navedeno se zastavlja tudi vprašanje dostopnosti pravne pomoči pripadnikom LGBT, ki iščejo azil na Hrvaškem.

Tožnik se tudi strinja z navedbami PIC-a toženki v e-dopisu z dne 1. 9. 2023 z naslovom: "Prosilec za mednarodno zaščito - A. A. - informacije o ravnanju z LGBT osebami na Hrvaškem ZVEZA: Vaša št 2142-3352/2023", s prilogo dveh dokumentov, ki se tudi že nahajata v spisu in v celoti predstavljata trditveno podlago te tožbe. Tožnik navaja nekaj bistvenih navedb iz teh dveh dokumentov, ki prikazujejo odnos Hrvaške do LGBT oseb: "Če bi morala v dveh besedah opisati trenutno stanje hrvaške družbe, bi rekla: razdeljenost in netoleranca." Tri LGBT osebe iz ene izmed afriških držav, z imeni znanim redakciji Indexa, so zahtevale politični azil na Hrvaškem prejšnji teden. Preden so se prijavile na policijski postaji v ..., so obvestile nevladne organizacije, da bodo to storile. Namesto da jih Hrvaška usmeri v postopek za pridobitev azila, so policisti te tri osebe proti njihovi volji poslali preko državne meje v BiH.

34Iz vsega navedenega jasno izhaja, da Hrvaška ni varna država za tožnika z drugačno spolno usmeritvijo. Tam bi vsekakor, zgolj zaradi njegove biseksualnosti, z njim ravnali nečloveško in poniževalno v primeru vrnitve, tako muslimanski prosilci v azilnem domu, kot tudi hrvaške uradne osebe in policisti, ne bi pa tudi imel dostopa do azilnega postopka, saj bi ga zelo verjetno pregnali iz države nazaj v BIH, kot to uradne osebe na Hrvaškem stalno počnejo, o čemer je tožnik priložil večje število pisnih dokazov.

35Tožnikova osebna stiska zaradi njegove drugačne spolne usmeritve in možnosti njegove vrnitve na Hrvaško je od osebnega razgovora dalje vedno bolj naraščala, saj ni vedel, kaj se bo z njim zgodilo. Zato se je po pomoč obrnil na Društvo informacijski center Legebitra, Trubarjeva 76a, Ljubljana, dne 18. 9. 2023. Tam se je vključil v individualni svetovalni proces, katerega se udeležuje vsak teden po vnaprejšnjem dogovoru, o čemer prilaga kot dokaz Potrdilo o vključitvi v individualni svetovalni proces društva Legebitra, izdanega s strani B. B., programske sodelavke na programu psihosocialno svetovanje za LGBTQ+osebe. Glede na njegove travmatične izkušnje v Azilnem domu na Hrvaškem mu v društvu nudijo strokovno podporo pri obvladovanju njegovih stisk, povezanih z njegovo biseksualno spolno usmerjenostjo in strokovno podporo pri skrbi za tožnikovo duševno zdravje.

36Tožena stranka ne poda nobenega pojasnila, da je pridobila posebno zagotovilo od Republike Hrvaške, da v konkretnem primeru sprejema tožnika do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja (tudi nadlegovanje in grožnje s smrtjo s strani tam že nastanjenih muslimanskih prosilcev zaradi svoje spolne usmeritve in zaradi krščanske vere). Do česa takega pa v Sprejemnem centru ne bi smelo priti, v kolikor bi bila nastanitev tam varna. Iz tega razloga v tem primeru obstajajo pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem, katere tožnik uveljavlja, saj gre za nezakonito ravnanje muslimanskih prosilcev v Sprejemnem centru, katerega pa tamkajšnje uradne osebe ne preprečujejo. Znano je namreč, da so državljani Hrvaške negativno nastrojeni napram LGBT osebam in jim zato tudi ne nudijo pomoči, če so ogroženi s strani drugih oseb, ki tudi nasprotujejo tem osebam. Tožnik pri svoji obravnavi ni imel tolmača za angleški jezik in dokumenti, katere je prejel in moral podpisati, niso bili prevedeni iz hrvaškega jezika v angleški jezik.

37Gre za sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem, ker tožnikove prošnje za azil uradne osebe niso sploh obravnavali. Zgolj pretvarjali so se, da jo bodo, z vpisom v sistem EURODAC-a, obravnavali, vendar dejansko do njene obravnave nikoli ni prišlo. Namesto, da bi njegovo namero za vložitev prošnje za azil, ki izhaja iz sistema EURODAC, hrvaški pristojni organi pravilno obravnavali, v skladu z njihovo veljavno zakonodajo s področja mednarodne zaščite, pa tega niso storile. Če pa izjavam tožnika toženka ne verjame, naj dokaže nasprotno, saj je na njej dokazno breme in ne na tožniku, ki je peš prepotoval Hrvaško, da je prišel v Slovenijo, kjer je lahko v skladu z veljavno zakonodajo vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite ob obvezni prisotnosti tolmača za angleški jezik. Naj se toženka torej ponovno obrne na hrvaške organe, in naj od njih pridobi pisno tožnikovo podpisano prošnjo za pridobitev mednarodne zaščite, ki bo predstavljala verodostojen dokaz, da je tožnik dejansko pred uradnimi osebami, ob prisotnosti tolmača za angleški jezik, vložil prošnjo oziroma namero za priznanje mednarodne zaščite.

38Tožnik na osebnem razgovoru ne opisuje le dogodkov, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je še imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito, pač pa tudi dogodke v Azilnem domu na Hrvaškem. Po nastanitvi tožnik sploh ni imel nobenega stika s tamkajšnjimi zaposlenimi uradnimi osebami, čeprav bi ga moral imeti. Upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja bi vsekakor morala pred odstranitvijo tožnika poskrbeti oziroma pridobiti zanj ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila "vsakršen pomislek" o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU oziroma da se "izključi vsakršna dejanska nevarnost" nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika.

39Tožena stranka ni upoštevala bistva, in sicer da so procesne garancije dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema (18. člen Listine EU o temeljnih pravicah člen 6. in 8. Procesne direktive 2013/32/EU itd.) in da imajo te "pomanjkljivosti" po navedbah tožnika v upravnem postopku elemente nečloveškega ravnanja s tujci, ki so potencialni prosilci. Na podlagi vsega navedenega izhaja, da ima tožnik glede ukrepa premestitve na Hrvaško zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") in da v času izvršitve izpodbijanega dejanja obstajajo javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi tožena stranka morala vedeti, in ki predstavljajo utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz člena 4 oziroma 19(2) Listine EU v primeru vrnitve tožnika na Hrvaško. Ker tožena stranka ni preverila relevantnih informacij v komunikaciji s hrvaškimi organi, da bi dobila ustrezna pojasnila ali zagotovila in ni ovrgla vsakršnega dvoma, ali bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU, je potrebno zaradi napačne uporabe materialnega prava (drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe) izpodbijani akt odpraviti.

40Tožnik dodaja posebne osebne okoliščine tožnika glede njegovega slabega psihičnega zdravstvenega stanja. Tožnik je zaradi dolgotrajnega čakanja v azilnem postopku v Sloveniji in zaradi možnosti, da bo predan republiki Hrvaški, postajal vedno bolj nervozen in anksiozen. Ker ni več mogel zdržati v takšnem stresu, je šel na zdravniški pregled k prof. dr. G. G., dr. med. specialist psihiatrije, in oba izvida je v predhodnem postopku tudi poslal toženki, ki pa je njegovo diagnozo psihičnega stanja popolnoma zminimalizirala v izpodbijanem sklepu na strani 14, ter se nanjo v nobenem smislu ni ozirala, čeprav bi se morala, saj je bila z njo seznanjena že dne 12. 9. 2023, torej skoraj mesec dni pred izdanim izpodbijanim sklepom. Prvič je k dr. G. G. tožnik šel na pregled dne 11. 8. 2023, pri čemer iz izvida izhaja, da se tožnik pogovarja s samim sabo in je popolnoma zatopljen v svoje misli. Ponoči ne more spati, zbudi ga vsak hrup, ima nočne more in razmišlja o preteklih težkih dogodkih, ki so se mu zgodili, saj je 4 dni spal zunaj brez hrane.

41Dr. G. G. je pri tožniku ugotovil posttravmatsko stresno motnjo (F43.1). Wikipedia navaja sledeče glede te psihične bolezni: "Posttravmatska stresna motnja (PTSM) je intenzivna tesnobna reakcija, ki je posledica preživetja izjemno hudega dogodka, travme. Nastane kot zakasnel ali podaljšan odziv na izjemno hude stresne in travmatske dogodke. Dr G. G. mu je predpisal zdravila Asentra 50 mg lx zvečer in Sanval 5 mg lx zvečer. Naslednji pregled pri dr.G. G. je imel tožnik dne 7. 9. 2023, kjer je povedal, da je slabo, ker bo lahko vrnjen na Hrvaško, česar ga je zelo strah. Spominja se ves čas na zlorabo, ki jo je doživel na Hrvaškem, ker je biseksualec. Dr. G. G. ugotovi še, da je tožnik pogovorljiv, bistre zavesti ter ugotovi znižane razpoloženjske lege, ne navaja heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli. Ponovno mu predpiše zdravila Asentra 50 mg lx zvečer in Sanval 5 mg lx zvečer ter kontrolni pregled čez en teden. Ker sta izvida slabo berljiva v kopiji, bo original prinesel tožnik s sabo na glavno obravnavo, čeprav bi morala biti že v spisu, saj sta bila toženki predložena že v predhodnem postopku. Tudi sledeči izvid s pregleda bo prinesel tožnik s sabo na narok za glavno obravnavo.

42Toženka torej ni aktivno preverila stanje v državi sprejema, kako bo v Republiki Hrvaški tudi z vidika zdravstvenih težav tožnik obravnavan, kar pa bi morala storiti. Sicer je tožnik na osebnem razgovoru na vprašanje pooblaščenca dejal, da je zdrav, s čimer pa je opisal zgolj svoje takratno fizično stanje, ne pa tudi psihično. Že avgusta letos je tožnik slabo spal in bil v strahu glede svojega azilnega postopka v Sloveniji. Nato pa se mu je psihično zdravstveno stanje le še poslabševalo do te mere, da je moral dne 11. 8. 2023 iti na pregled k psihiatru. Ko pa mu je bil vročen izpodbijani sklep, je tožnik postal še bolj anksiozen. V strahu se je dne 13. 10. 2023 obračal na svetovalko za begunce, saj ne ve, kaj bo sledilo, če se bo moral vrniti na Hrvaško, kjer je imel izjemno slabe izkušnje.

43V primeru, ko tožena stranka ne pridobi posebnih zagotovil za tožnikov primer, stori procesno kršitev. Enako izhaja tudi iz pravnomočne sodbe naslovnega sodišča opr. št. I U 456/2023 z dne 31. 3. 2023. V 44. točki se sodba sklicuje na sodbo sodišča EU v zadevi C-578/16; C.K.H.F., A.S. proti Sloveniji, z dne 16. 2. 2017. Po presoji SEU ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje. Po presoji SEU to pomeni, da če prosilec za azil v okviru učinkovitega pravnega sredstva, ki mu je zagotovljeno s členom 27 Dublinske uredbe, predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno z njenimi sodišči, teh elementov ne smejo zanemariti. Nasprotno, pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji, morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev tega sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo (po analogiji sodba z dne 5. 4. 2016, Aranyosi in Caldararu, C-404/15 in C-659/15 PPU, EU:V:2016:198, točka 88). Kot zapiše SEU bi ti organi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe, kar pa toženka v tem primeru za tožnika še ni storila. Zlasti v primeru hude duševne bolezni je primerno, da se ne upoštevajo samo posledice fizičnega prevoza zadevne osebe iz ene države članice v drugo, ampak, da se upošteva celota znatnih in nepopravljivih posledic, ki bi izhajale iz predaje. V tem okviru morajo po presoji SEU organi zadevne države članice preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje zadevne osebe mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Dublinske uredba in če bi ga bilo mogoče, jih morajo izvesti. Glede na navedene težke zdravstvene duševne probleme tožnika bi tako morala toženka, upoštevajoč navedeno sodbo SEU, pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Zgolj splošno zagotovilo in sklicevanje na splošne primere, zakonske obveznosti, prevzemanje zakonskih določil matičnega predpisu in običajno ravnanje hrvaških organov, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnika, pa ne zadošča.

44Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe. Predlaga, da sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi in da tožbi ugodi in se sklep z dne 9. 10. 2023 odpravi oziroma podredno tožbi ugodi in se sklep odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

45V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je tožnik prej zapustil Hrvaško, kot bi sicer lahko v primeru, da bi potreboval pomoč, poiskal to pomoč pri zaposlenih v nastanitvenih kapacitetah; pomoč pa bi lahko iskal tudi pri policiji Hrvaške, s katero ni imel slabih izkušenj. Del dokumenta, kjer je hrvaško zagotovilo, je tudi navedba, da Republika Slovenija 3 dni pred vrnitvijo vnaprej opozori hrvaški organ na specifične zdravstvene zahteve. Tožena stranka tudi zavrača površne posplošitve glede odnosa do LGBT + skupnosti na Hrvaškem. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa in iz zapisnika osebnega razgovora, ter drugih dokumentov, ki so del upravnega spisa je tožnik v Republiki Hrvaški že uspešno izrazil namero, da bo zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka želi nadalje poudariti, da iz zaporedja dogodkov - datuma vnosa v evidenco EURODAC v Republiki Hrvaški (6. 6. 2023 ob 10:44) in datuma vstopa v Slovenijo (10. 6. 2023 ob 15:45) - razvidno, da se je tožnik v Republiki Hrvaški zadržal le kake štiri dni. Tožnik bi imel po mnenju tožene stranke zagotovo vse možnosti, da zaprosi za mednarodno zaščito v Republiki Hraški, če bi tam počakal ustrezno dolgo časa in ne samo nekaj dni in ni razloga, da bi sklepali, da bo ta postopek potekal brez prisotnosti ustreznega tolmača.

46Glede navedb tožnika o tem, da je Republika Hrvaška rasistično nastrojena ravno nasproti prosilcem iz Afrike in jih še posebej hudo ponižuje tožena stranka, izpostavlja, da so tožbene navedbe edini vir o tem, vključno z gradivom, ki ga je prejela od tožnikovega pooblaščenca in s tožnikovim pričevanjem tekom osebnega razgovora. Članek, ki naj bi glede na tožbo, to posebej poudarjal še posebej v pripetem videu, pa govori izključno o vrnitvi tujcev, ki niso zaprosili za mednarodno zaščito iz Republike Hrvaške v BiH. Video pa je posnetek izjave predsednika vlade Unsko - sanskega kantona, ki v ničemer ne naslavlja položaja dublinskih povratnikov ali rasizma. Tožnik ni konkretneje izpostavil, zakaj naj bi bil rasističen postopek mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, navsezadnje sam v Republiki Hrvaški ni imel tovrstne izkušnje, da bi bilo njegove navedbe mogoče šteti za konkretizirane in utemeljene. Tožena stranka meni, da so tovrstne tožbene navedbe docela preuranjene in povsem pavšalne in jih je treba kot take zavrniti.

47Tožena stranka nadalje pravi, da tožnik v tretjem delu tožbe navaja tudi vrsto člankov, ki naj bi opisovali posebno nestrpnost organov Republike Hrvaške do migrantov, predvsem Afričanov, ter dodaja članek z dne 6. 10. 2023, ki povzema tudi izjave predsednika Vlade RS.

48Tožena stranka meni, da je potrebno te članke obravnavati kot nedopustno tožbeno novoto. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1. Poleg tega vračanje tujcev, torej državljanov tretjih držav, ki niso zaprosili za mednarodno zaščito v BiH, po njene mnenju ne nosi dokazne teže.

49Prav tako je v Zagrebu je v okviru organizacije Zagreb Pride 27. 9. 2023 pričela delovati skupina psihosocialne podpore za LGBTIQ. Izven Zagreba deluje Udruga Lori, ki deluje na Reki in prav tako nudi psihološko svetovanje, v Splitu je psihološko svetovalnico odprl LGBT Centar Split. Glede na razširjenost tovrstne podpore in relativno domačnost angleškega jezika v Republiki Hrvaški je tožena stranka mnenja, da bo lahko tožnik s tovrstno podporo brez prekinitve nadaljeval tudi po morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško.

50Tožnik ne tekom postopka, ne ob vložitvi tožbe ni predložil nikakršnega neposrednega pričevanja ali dokazila, iz katerega bi lahko sklepali, da prosilcem za mednarodno zaščito grozi izgon iz Republike Hrvaške. Tožena stranka prav tako želi izpostaviti, da bo tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško, imel možnost tam na voljo zaprositi za mednarodno zaščito, ki pa se ne bo štela kot ponovna ampak prva prošnja, in se bo o njej vsebinsko odločalo ter uživati pravice prosilca za mednarodno zaščito. Če tožeča stranka v primeru dublinske predaje v Republiko Hrvaško tam ponovno ne zaprosi za mednarodno zaščito, pa se bo ta oseba obravnavala po zakonu, ki ureja področje tujcev v Republiki Hrvaški.

51Tožena stranka tu želi izpostaviti tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. I U 852/2023 z dne 23. 8. 2023, kjer je sodišče navedlo, da pritožnik tudi s posplošenimi in nekonkretiziranimi navedbami, ki se nanašajo na verižno vračanje, ne more uspeti, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Tožena stranka meni, da je tožnikova situacija primerljiva tej, opisani v omenjeni sodbi in se zato nanjo sklicuje.

52Tožena stranka izpostavlja, da se je do posredovane diagnoze v izpodbijanem sklepu opredelila ter tožniku prek pooblaščenca posredovala gradivo o obsegu zdravstvene oskrbe, ki je na voljo prosilcem za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški ter v izpodbijanem sklepu opredelila do prejetih komentarjev.

53Sklicuje se na ureditev obsega, namena in oblike posredovanja informacij drugi državi članici EU. Te se posredujejo zgolj za zagotovitev zdravstvene oskrbe ali zdravljenja, zlasti za invalidne osebe, starejše, nosečnice, mladoletnike in osebe, ki so bile mučene, posiljene ali so bile podvržene drugim hudim oblikam psihološkega, fizičnega in spolnega nasilja; država članica, ki izvede predajo, odgovorni državi članici posreduje informacije, s katerimi razpolaga pristojni organ v skladu z nacionalnim pravom, o kakršnihkoli posebnih potrebah osebe, ki jo predaja, kar lahko v določenih primerih zajema informacije o telesnem ali duševnem zdravju te osebe. Te informacije se prenesejo v obliki skupnega zdravstvenega spričevala, ki se mu priložijo ustrezni dokumenti. Odgovorna država članica poskrbi, da se navedene posebne potrebe ustrezno obravnava, vključno tudi na kakršnokoli nujno zdravstveno oskrbo, ki bi lahko bila potrebna.

54Da je Republika Hrvaška pripravljena posredovane informacije spoštovati, je razvidno tudi iz odgovora, s katerim je sprejela odgovornost za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, kjer Republiko Slovenijo poziva, naj jih vsaj tri dni vnaprej obvesti o specifikah zdravstvenega stanja, tako s fizičnega kot psihičnega zornega kota kot o morebitnih invalidnostih ali občutljivih razmerah. Kot je razvidno iz AIDA poročila, uradne osebe MNZ Republike Hrvaške ob posebej zahtevnih primerih ob sprejemu spremlja tudi psiholog. Po potrebi pa zdravniško spremstvo zagotovijo tudi uradne osebe Republike Slovenije, ki opravijo predajo. Iz besedila tožbe je mogoče sklepati, da tožnik dokumenta št. 2142-3352/2023/12 ni preučil v zadostnem obsegu, zato tožena stranka odgovoru na tožbo dodaja tudi aktualne informacije, ki jih ima na voljo glede dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do zdravstvenih storitev v Republiki Hrvaški.

55V pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2023 tožnika pravi, da iz poročila AIDA z dne 26. 6. 2023 izhaja, da prosilci, ki so predani Hrvaški iz drugih držav, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. To je zgolj pavšalno navajanje in naj toženka to tudi dokaže tako, da bo poročilo v tem delu dobesedno citirala, tako v angleškem jeziku, kot tudi v prevodu. Glede na sprejem policistov ob prijetju in podajanju namere za vložitev prošnje za azil na policijski postaji, brez tolmača, ko sploh ni vedel, kakšen obrazec je moral podpisati, mu ni "padlo na kraj pameti", da bi se zaradi groženj muslimanske skupine obrnil na policijo, temveč je rajši zapustil sprejemni center, saj se je tam počutil ogroženega. Zgolj formalistično brez kakršnih koli preverb iz prakse toženka navaja 31. člen Dublinske Uredbe in zopet isto, tako imenovano "zagotovilo" pa Hrvaška vedno pošlje s popolnoma enako vsebino ne glede na individualne potrebe posameznega prosilca zopet zgolj formalistično. Toženka torej še do danes ni aktivno preverila stanje v državi sprejema, kako bo v Republiki Hrvaški tudi z vidika zdravstvenih težav tožnik obravnavan, kar pa bi že morala storiti, saj je že bila tekom postopka seznanja z njegovimi psihičnimi zdravstvenimi težavami, kot tudi z njegovo biseksualno usmeritvijo.

56Po vedenju Hrvaškega pravnega centra v nekaj primerih žrtev nečloveškega ravnanja v preteklosti zdravniški izvidi niso temeljili na metodologiji, ki jo določa Istanbulski protokol. Istanbulski protokol izrecno ne določa možnosti predložitve zdravniškega izvida v postopku, zato se v tem primeru uporabljajo določbe ZUP. Ko prosilci omenijo, da so žrtve mučenja, še vedno niso napoteni k specialistu, niti v postopku na prvi stopnji niti kasneje v upravnem sporu. Drugi razlog je pomanjkanje javnih sredstev iz državnega proračuna. Ministrstvo za notranje zadeve ima torej možnost odrediti zdravniški pregled, vendar se ta možnost v praksi ne uporablja. Rehabilitacijski center za stres in travmo ugotavlja, da se ne izvajajo ustrezni postopki v zvezi z dokumentiranjem in preverjanjem, vključno z medicinsko - pravno dokumentacijo, žrtev mučenja. Iz navedenega dela Poročila torej izhaja, da za tožnika iz vidika zdravstvene oskrbe ne bo ustrezno poskrbljeno, saj MNZ Republike Hrvaške dejansko nima zadosti javnih sredstev iz državnega proračuna, da bi nudilo prosilcem vso potrebno zdravstveno oskrbo.

57Članek z dne 9. 3. 2023 z naslovom "Rezultati raziskav: vsaka sedma LGBT oseba na Hrvaškem je poskušala storiti samomor". Nekaj bistvenih navedb članka: "Smatramo, da su transrodne osobe višestruko društveno ugrožene te da je od iznime važnosti da imamo i te podatke." To, da je tožnik prišel v sprejemni center in dobil kartico za 3 obroke hrane dnevno, še ne pomeni, da je tudi bil dejansko registriran v evidenca MNZ Hrvaške v treh dneh kot prosilec za mednarodno zaščito. Tožnik je pozval toženko, naj pridobi od hrvaških organov pisni dokaz, da je bil tožnik v roku 3 dni registriran v evidencah hrvaškega ministrstva kot prosilec za mednarodno zaščito in ne le, da je oddal svoje prstne odtise na hrvaški policijski postaji, česar pa toženka ni predložila, kar pomeni, da tega dokaznega bremena ni zmogla. Na njej pa je to dokazno breme in ne na tožniku, saj lahko le toženka komunicira s hrvaškimi organi s področja migracij.

58Po mnenju toženke je torej uspešno izražena namera čeprav tožnik sploh ni vedel kaj podpisuje, ker bo podpisu nekega obrazca v hrvaškem jeziku ni bil prisoten tolmač. Bil je prisiljen s strani policistov v podpis tega dokumenta, pa čeprav sploh ni hotel na Hrvaškem vložiti prošnje za mednarodno zaščito. Če bi si toženka kdaj prebrala iz svojih lastnih spisov zaslišanja prosilcev v predhodnih postopkih in pred naslovnim sodiščem, bi že sama zdavnaj ugotovila, da imajo uradne osebe na Hrvaškem nedvomno rasističen odnos do migrantov, še posebej Afričanov, kar si lahko ogleda v sledečih spisih: opr. št. I U 1187/2023, I U 802/2023, I U 1477/2022, I U 1476/2022, itd... in to so zgolj zadeve, ki jih je obravnavala svetovalka, obstaja pa še mnogo, mnogo drugih, ki so jih obravnavali drugi svetovalci za begunce.

59V točki VI. odgovora pa toženka napačno navaja, da naj bi bili predlagani dokazi članki z dne 6. 10. 2023 nedopustna tožbena novota. Vsi članki pod tč. III tožbe so namreč bili objavljeni šele po osebnem razgovoru s tožnikom dne 19. 7. 2023 in jih tako tožnik na razgovoru ni mogel navajati. Poleg tega se je migrantska situacija od julija do oktobra zelo spremenila zaradi velikega povečanja števila migrantov, tako na Hrvaškem kot v Sloveniji, zaradi česar je potrebno slediti novim okoliščinam in razmeram, ter navajati aktualno situacijo. O njej bi se bila dolžna pozanimati predvsem toženka, saj ni dokazno breme zgolj na strani tožnika, česar pa seveda, ni storila, ker to ni v njenem interesu. Zato vsekakor vi ti navedeni članki s strani tožnika v tožbi ne predstavljajo nedopustne tožbene novote, ker prikazujejo novo, zelo spremenjeno situacijo na področju migracij, ki je živa tvorba.

60Meni, da se Hrvaška ne bo (tako kot se tudi do sedaj ni) podrejala EU zakonodaji s področja mednarodne zaščite, temveč bo reševala to problematiko še naprej tako, ko bo to sama želela.

61Tožnikova osebna stiska zaradi njegove drugačne spolne usmeritve in možnosti njegove vrnitve na Hrvaško je od osebnega razgovora dalje vedno bolj naraščala, saj ni vedel, kaj se bo z njim zgodilo. Zato se je obrnil na Društvo informacijski center Legebitra, Trubarjeva 76 a, Ljubljana, dne 18. 9. 2023 po pomoč. Tam se je vključil v individualni svetovalni proces, katerega se udeležuje vsak teden po vnaprejšnjem dogovoru. Ta dokaz torej ne pomeni nedopustne tožbene novote, saj se je tožnikovo psihično zdravstveno stanje od dneva razgovora v nadaljnjih mesecih do vložitve tožbe zelo spreminjalo, ker tudi zdravje posamezne osebe, tako psihično kot fizično, niha in ni "zafiksirano".

62Tožnik je bil dne 19. 10. 2023 ponovno na kontrolnem zdravniškem pregledu pri prof. dr. G. G., dr. med. specialist psihiatrije. Iz zdravniškega izvida, ki ga prilaga kot dokaz, in ga bo zaradi boljše razvidnosti prinesel v originalu na narok za glavno obravnavo, izhaja, da tožnik ne more jesti, izgubil je apetit, ker ga skrbi, kako bo, če ga bodo vrnili nazaj na Hrvaško. Poleg tega slabo spi in je postal pozabljiv. Zdravnik ugotovi, da tožnik navaja nedavne stresorje, povečano anksioznost in težave pri ohranjanju koncentracije. Dr. G. G. mu postavi diagnozo F43.1 - post-travmatsko stresno motnjo ter predpiše zdravila.

63Priloga, ki jo je toženka priložila kot dokaz glede zdravstvene oskrbe na Hrvaškem, pa je zgolj pavšalna in nikakor ne predstavlja toženkino individualno zagotovilo, da bo tožnik prejel zdravniško pomoč in oskrbo na Hraškem, ki jo potrebuje. Zgolj splošno zagotovilo in običajno ravnanje hrvaških organov v tem primeru pač ne zadošča. Toženka bi namreč morala glede na poslano zdravstveno dokumentacijo v tožbi odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje tožnika in preveriti, ali bi bilo mogoče ustrezno in zadostno zdravstveno stanje zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Dublinska uredba. Zgolj pavšalno navajanje virov v predmetni prilogi ne zadostuje, saj iz teh ni možno zaključiti, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje.

64V drugi pripravljalni vlogi tožnik pravi, da je bil dne 9. 11. 2023 spet na kontrolnem zdravniškem pregledu. Iz izvida izhaja, da ima tožnik panične napade. Diagnoza je ostala ista, v nadaljevanju pa iz wikipedia pojasnjuje pojem post-travmatske stresne motnje. Zdravnik mu je predpisal zdravila in ga naročil na pregled čez en teden.

65V tretji pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2024 tožnik pravi, da je bil dne 18. 1. 2024 na ponovnem pregledu, dobil je zdravila, diagnozo ima isto.

66Tožba je utemeljena.

a.)Razlaga in uporaba določila o (po)teku roka iz člena 29(1) Dublinske uredbe:

67Vsaj od sodbe Sodišča EU v zadevi Amayry z dne 13. 9. 2017 velja, da če prosilec vloži tožbo z zahtevo ali brez zahteve za izdajo začasne odredbe, ima tožba suspenzivni učinek. Iz tega razloga je Upravno sodišče v tej zadevi upoštevalo, da rok za predajo prosilca iz določila člena 29(1) Dublinske uredbe še ni potekel, ampak bo potekel z iztekom 6 mesecev od pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu. Sodišče bo v nadaljevanju ponovilo interpretacijo teka tega roka iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 891/2023 z dne 10. 11. 2023.¹ Vendar, ker ima Vrhovno sodišče glede tega vprašanja drugačno razlago prava EU, bo Upravno sodišče v drugem delu tega razdelka v presojo teka roka vključilo tudi razlago Vrhovnega sodišča, pri čemer bo Upravno sodišče prišlo do enakega zaključka kot v zadevi I U 891/2023.

68V sodbi v zadevi I U 891/2023 je Upravno sodišče najprej izpostavilo ustaljeno in nesporno prakso tožene stranke, ki je podprta s sodno prakso Vrhovnega sodišča,² po kateri mora tožena stranka počakati z izvršitvijo izpodbijanega akta vsaj do odločitve sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka se tega dosledno drži, zato četudi slovenski zakonodajalec tega ni izrecno predpisal, ni sporno, da brez izjeme tožena stranka ne izvršuje izpodbijanih aktov preden o tožbi oziroma o zahtevi za izdajo začasne odredbe ne odloči Upravno sodišče. Slovenija s tem izpolnjuje to, kar je sicer predpisano z drugim stavkom člena 27(3)(c) Dublinske uredbe in sicer, da "države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo." To pomeni, da ne samo zaradi sodne prakse Vrhovnega sodišča, ampak tudi zaradi določbe drugega stavka člena 27(3)(c) Dublinske uredbe, upravni organ ne sme izvršiti odločbe o predaji, preden sodišče ne odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe. V nadaljevanju sodne interpretacije v zadevi I U 891/2023 pa je Upravno sodišče podalo razlago roka iz določila člena 29(1) Dublinske uredbe, kot to izhaja iz posamičnih predhodnih sodb Sodišča EU v časovni perspektivi.

69Po določilu člena 29(1) Dublinske uredbe se predaja prosilca v odgovorno državo članico izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, "če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek." Ključni del pravnega določila, ki ga je treba razložiti in uporabiti v tem konkretnem primeru, je zadnji del citiranega določila, ki govori "o obstoju" odložilnega učinka.

70Pojem "obstoj" odložilnega učinka uporabljajo novejše sodbe Sodišča EU, kot sta E.N., S.S., J.Y.³ ter B, F in K,⁴ med tem ko je Sodišče EU v starejši zadevi A.S. uporabilo izraz, "če je v skladu s členom 27(3) te uredbe odobren odložilni učinek".⁵ Tudi v starejši zadevi Ghezelbash je Sodišče EU navedlo, "da je zakonodajalec Unije" s tem, da je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, "priznal", da države članice lahko odločijo, da vložitev (pri)tožbe zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na preučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen.⁶ Ob tem je treba paziti, da je v pravu EU to, kar je "priznal" zakonodajalec EU, eno, in da Sodišče EU to, kar je sicer "priznal" zakonodajalec EU, pomembno nadgradi oziroma na specifičen način dopolni.

71Tretji pod-odstavek člena 28(3) Dublinske uredbe, ki sicer velja za situacijo, ko je prosilcu odvzeta prostost, nič bolj ne pojasnjuje pojma "obstoja" odločilnega učinka iz že omenjenega določila. Določilo tretjega pod-odstavka člena 28(3) Dublinske uredbe pravi, da kadar je oseba pridržana v skladu s tem členom, se njena predaja iz države članice, ki daje zahtevo, v odgovorno državo članico izvede, kakor hitro je to praktično izvedljivo, najpozneje pa v šestih tednih po tem, ko je druga država članica implicitno ali eksplicitno odobrila zahtevo za sprejetje ali ponovno sprejetje zadevne osebe, "ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda v skladu s členom 27(3)".

72Določilo člena 27(3) Dublinske uredbe namreč res daje ("priznava") tri možnosti državam članicam v zvezi z nameni pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji države članice in med temi je tudi možnost, da oseba v razumnem obdobju od sodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji. Iz tega bi bilo torej mogoče sklepati, da ni odložilnega učinka, če ga prosilec oziroma tožnik ne zahteva.⁷

73Vendar pa je Upravno sodišče v zadevi I U 891/2023 tudi opozorilo, da se je o konkretnem pravnem vprašanju v zvezi s potekom roka za predajo v povezavi z odložilnim učinkom tožbe oziroma pravnega sredstva v upravnem sporu Sodišče EU v kasnejši sodbi izrecno opredelilo v zadevi Amayry iz septembra 2017. Sodišče EU je namreč v zadevi Amayry izpeljalo specifično interpretacijo glede na zakonodajalčeve tri možnosti iz člena 27(3) Dublinske uredbe. Sodišče EU je v tej specifični interpretaciji upoštevalo naslednje: da je treba dati pristojnemu organu dovolj dolg rok, da opravi predajo (razlaga po namenu);⁸ da pri tem vprašanje, ali je zadevna oseba zahtevala odlog izvršitve odločitve o predaji, ni bistveno;⁹ da se zakonodajalec EU sklicuje na prenehanje odložilnega učinka, ne da bi razlikoval med državami, ki so se odločile, da bodo imele pritožbo v skladu s členom 27(3)(a) in (b) s takojšnjim odložilnim učinkom, in državami, ki so se odločile, da bo odložilni učinek v skladu s členom 27(3)(c) Dublinske uredbe odvisen od sprejetja odločitve o odložitvi izvršitve na podlagi zahteve zadevne osebe;¹⁰ da se države članice, ki so želele okrepiti pravno varstvo prosilcev s takojšnjim odložilnim učinkom (pri)tožbe zoper odločitev o predaji, zaradi spoštovanja zahteve po hitrosti ne smejo znajti v položaju, ki bi bil manj ugoden od tistega, v katerem se znajdejo tiste države članice, ki takega ukrepa niso štele za potrebnega, do tega pa bi prišlo, če države članice ne bi imele na voljo dovolj dolgega roka za izvedbo predaje, kadar je zadevna oseba pridržana in se je odločila, da bo vložila pritožbo.¹¹

74Tej obvezujoči referenci, ki temelji zgolj na interpretaciji sekundarnega prava EU s strani Sodišča EU, pa je Upravno sodišče v zadevi I U 891/2023 dodalo poseben argument, opirajoč se na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) še z vidika primarnega prava EU. Po stališču Sodišča EU namreč pravica iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ustreza pravici iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). To pomeni, da sta vsebina in obseg pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine enaka vsebini in obsegu pravice iz 3. člena EKČP¹² in to velja tudi z vidika absolutne prepovedi nečloveškega ravnanja, ne glede na vedenje zadevne osebe.¹³ Ker pravica iz 4. člena Listine ustreza pravici iz 3. člena EKČP, je treba poleg razlage iz sodbe v zadevi Amayry upoštevati tudi, da če ima stranka zahtevek v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen, potem mora po praksi ESČP imeti pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, ki stranko postavlja pod to tveganje, avtomatični suspenzivni učinek.¹⁴

75Upravno sodišče je tako razlago avtomatičnega suspenzivnega učinka povezalo z razlago Sodišča EU v zadevi B iz septembra 2020.¹⁵ V zadevi B je namreč Sodišče EU standarde glede avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva na podlagi 47. člena Listine v zvezi z pravico iz 4. člena Listine povezalo oziroma izenačilo s standardi avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva v zvezi z varstvom pravice iz 3. člena EKČP. Iz zadeve B namreč izhaja, da če bi izvršitev odločbe, na katero se nanaša pravno sredstvo, "lahko" zadevno osebo izpostavilo tveganju z vidika 4. člena Listine, mora imeti pravno sredstvo avtomatični suspenzivni učinek;¹⁶ to pomeni, da organ ni dolžan ocenjevati, ali izvršitev odločbe dejansko povzroči to tveganje,¹⁷ ampak je dovolj, da se organ omeji na presojo, ali pravno sredstvo, vloženo zoper odločbo o vrnitvi, vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju z vidika 4. člena Listine, in ki "očitno niso neutemeljene." Če je tako, se izvršitev odločbe o vrnitvi odloži po samem zakonu od vložitve tega pravnega sredstva.

76Argumentacija z vidika primarnega prava in varstva temeljnih pravic je pri razlagi tega roka potrebna, ker morajo države ne samo razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom EU in z ustavljeno prakso Sodišča EU, temveč morajo tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki varujejo pravni red EU, ali z drugimi splošnimi načeli prava EU,¹⁸ kamor pa spada tudi element učinkovitosti oziroma avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva v upravnem sporu, pod pogojem, da stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 4. členom Listine.

77V sodbi v zadevi I U 891/2023 je Upravno sodišče tudi navedlo, da mu je poznana razlaga oziroma odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023, vendar pa se ta sodba Vrhovnega sodišča opira na starejšo razlago Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 255/16 z dne 23. 11. 2016, ko sodbi Sodišča EU v zadevah Amayry in B še nista bili izdani, zato teh sodb Vrhovnega sodišča¹⁹ Upravno sodišče v zadevi I U 891/2023 ni moglo upoštevati.²⁰

78Vendar pa je Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku v zadevi I Up 300/2023 zoper sodbo Upravnega sodišča I U 891/2013 zavzelo drugačno razlago kot Upravno sodišče v zadevi I U 891/2023 in je pritožbo tožeče stranke zavrglo. Zato Upravno sodišče v nadaljevanju v presojo vključuje tudi argumentacijo Vrhovnega sodišča iz zadeve I Up 300/2023, vendar pa ob tem Upravno sodišče ne pride do drugačne razlage prava EU kot v zadevi I U 891/2023. Razlogi so naslednji:

79Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi I Up 300/2023 najprej pravi, da pritrjuje stališču oziroma ugotovitvi Upravnega sodišča, da tožena stranka, kadar prosilec zoper sklep vloži tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, počaka do odločitve Upravnega sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Vendar pa Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da takšno "zadržanje" izvršitve odločitve o predaji "ne zadošča za obstoj odložilnega učinka" v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe. V nadaljevanju se Vrhovno sodišče sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi Ghezelbash, kjer je Sodišče EU reklo, da "je zakonodajalec EU priznal, da države članice lahko odločijo", da vložitev pritožbe zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen in da ima po slovenski ureditvi tak odložilni učinek "izdana" začasna odredba.²¹

80Sodišče EU se je o navedenem vprašanju v zadevi Ghezelbash izreklo obiter dictum, kajti predhodno vprašanje se ni nanašalo na tek roka iz člena 29(1) Dublinske uredbe. Ne glede na to pa iz sodbe v zadevi Ghezelbash izhaja samo to, da je Sodišče EU ugotovilo, da "je zakonodajalec EU priznal, da države članice lahko odločijo," da vložitev pritožbe zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje. O tem namreč ni nobenega dvoma, da je zakonodajalec EU to predvidel, saj to jasno izhaja iz prvega stavka člena 27(3(c) Dublinske uredbe. Vendar pa iz 59. odstavka obrazložitve sodbe v zadevi Ghezelbash, v katerem Sodišče EU razlaga določbo člena 27(3)(c) Dublinske uredbe, argumentum a contrario izhaja tudi to, da če pa je zaprošeno za odložitev predaje, potem že sam predlog zadrži izvršitev akta, kot je to zapovedano v drugem stavku določbe člena 27(3)(c) Dublinske uredbe.

81Nadalje Vrhovno sodišče omenjeno razlago, da v Sloveniji šele odločitev sodišča o izdaji začasne odredbe zadrži izvršitev sklepa o predaji, ne pa že vložen predlog za izdajo začasne odredbe, opira tudi na 57. odstavek sodbe v zadevi A.S., kjer je rečeno, da začne rok za predajo teči od končne odločbe o pritožbi ali ponovnem pregledu, če je v skladu s členom 27(3) "odobren" odložilni učinek. Če bi edino to držalo, torej da mora biti odložilni učinek odobren, potem možnosti iz člena 27(3)(a) in (b) Dublinske uredbe ne bi mogli biti podlaga za usklajenost med pravom EU in sodno prakso ESČP, po kateri v situaciji, če ima prosilec zahtevek, ki ni očitno neutemeljen z vidika 3. člena EKČP, potem mora imeti njegova tožba avtomatični suspenzivni učinek.

82Poleg tega je v zadevi A.S. v 57. odstavku obrazložitve s strani Sodišča EU uporabljen pojem "odobren" odložilni učinek in ne pojem, "če obstaja" odložilni učinek iz posebnega razloga, in sicer, ker je v zadevi A.S. Upravno sodišče Republike Slovenije dejansko izdalo začasno odredbo²² in je pač šlo za tak primer, da je bil odložilni učinek "odobren". To pa ne pomeni, če oziroma ker zakonodajalec Republike Slovenije ni izrecno predpisal, da ima tožba v upravnem sporu zoper sklep o predaji avtomatični suspenzivni učinek, da do suspenzivnega učinka pride samo pod pogojem, če sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, ne pa tudi, če je vložen predlog za izdajo začasne odredbe. Tri odstavke kasneje namreč, ko Sodišče EU v zadevi A.S. sklene svojo interpretacijo, ne uporabi pojma, če sodišče "odobri" odložilni učinek, ampak pravi, da je treba člen 29(1) in (2) Dublinske uredbe razlagati tako, da vložitev takega pravnega sredstva pomeni, da začne rok iz teh določb teči šele po sprejetju pravnomočne odločbe o tem pravnem sredstvu, "če ima navedeno pravno sredstvo odložilni učinek" v skladu s členom 27(3) navedene uredbe.²³ Tudi določilo člena člena 29(1) Dublinske uredbe v slovenski jezikovni različici uporablja pojmovno zvezo, če v skladu s členom 27(3) "obstaja" odložilni učinek, torej ni treba, da je odobren s posamičnim aktom v konkretnem primeru. S tem se ujemajo angleška različica (/.../"where there is a suspensive effect"/.../), italijanska različica (/.../"in caso di effetto sospensivo"/.../) in hrvaška različica (/.../"ako postoji suspenzivni učinak"/.../) Dublinske uredbe, ne pa tudi francoska različica, ki uporablja izraz /.../"lorsque l’effet suspensif est accordé"/.../, ki pa bi lahko v slovenščini pomenil, če je suspenzivni učinek odobren oziroma dodeljen. Po presoji Upravnega sodišča je pravilna interpretacija tista, ki izhaja iz usklajenih slovenske, italijanske, angleške in hrvaške jezikovne različice v povezavi z drugim stavkom člena 27(3)(c) Dublinske uredbe.

83Kot naslednjo stvar v argumentaciji Vrhovno sodišče v sklepu I Up 300/2023 uporabi navedbo, da v 64. odstavku obrazložitve sodbe v zadevi Amayry Sodišče EU "govori" o državah članicah, ki so se odločile, da bo odložilni učinek v skladu s členom 27(3)(c) Dublinske uredbe odvisen od sprejetja odločitve o odložitvi izvršitve na podlagi zahteve zadevne osebe (in ne samo od vložitve takšne zahteve). To drži, da Sodišče EU v 64. odstavku omenjene sodbe "govori" o teh državah članicah, vendar o tem govori na naslednji način: "Prav tako je treba ugotoviti, da se zakonodajalec Unije sklicuje na prenehanje odložilnega učinka v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III, ne da bi razlikoval med državami članicami, ki so se odločile, da bosta imela pritožba ali ponovni pregled v skladu s členom 27(3)(a) in (b) te uredbe takojšnji odložilni učinek, in državami članicami, ki so se določile, da bo odložilni učinek v skladu s členom 27(3)(c) navedene uredbe odvisen od sprejetja odločitve o odložitvi izvršitve na podlagi zahteve zadevne osebe." Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi I U 891/2023 opozorilo, da ne vidi usklajenosti med interpretacijo Vrhovnega sodišča in sodišča EU v zadevi Amayry, pri čemer se je sklicevalo na odstavke 62, 63, 64 in 66. iz sodbe v zadevi Amayry, kjer je Sodišče EU navedlo, da ni bistveno, ali je zadevna oseba zahtevala odlog izvršitve odločitve o predaji. S tem je Sodišče EU pomembno in zelo specifično s svojo interpretacijo poseglo v ureditev, ki jo je predpisal zakonodajalec EU. Temu zdaj Upravno sodišče dodaja, da je v odstavku 73 v zadevi Amayry Sodišče EU povzelo, da rok, določen z uredbo, začne teči od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe, in da to velja tudi, kadar zadevna oseba ni posebej zahtevala odloga izvršitve odločitve o predaji.

84Kot zadnji argument Vrhovno sodišče v sklepu I Up 300/2023 pravi, da v sodbi v zadevi B Sodišče EU odložilnega učinka v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe ne omenja. Sodišče EU v zadevi B ne omenja odložilnega učinka v zvezi s členom 27(3) Dublinske uredbe, saj se predhodno vprašanje in sodba v zadevi B ne nanašata na razlago Dublinske uredbe, ampak na razlago Direktive o vračanju 2008/115. Vendar pa je interpretacija iz sodbe v zadevi B po mnenju Upravnega sodišča relevantna tudi v obravnavanem primeru, ker zgornji utemeljitvi dodaja dimenzijo primarnega prava EU, saj mora biti razlaga Dublinske uredbe in suspenzivnega učinka pravnega sredstva po Dublinski uredbi v skladu s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47(2) Listine. Odložilni učinek pravnega sredstva (iz sekundarnega prava EU) je namreč sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva iz člena 47(2) Listine in ureditev iz sekundarnega prava EU mora biti v skladu z Listino.

85Iz tega sledi, da rok 6 mesecev iz določila člena 29(1) Dublinske uredbe v konkretnem primeru še ni potekel, saj je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu (in tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe).²⁴

86V naslednjih razdelkih bo Upravno sodišče deloma ponovilo razlago določila drugega pod-odstavka člena 3(2) in člena 17(1) Dublinske uredbe št. 604/2013, kot jo je podalo v sodbi v zadevi I U 1604/2013 z dne 15. 2. 2023, v kateri je Upravno sodišče na sistematičen način zbralo ključna pravila in standarde iz prava EU, sodne prakse Sodišča EU in ESČP za odločanje in presojo v tovrstnih sporih. Ob tem bo sodišče to razlago ponovilo samo v tistih delih, ki so relevantni za konkretni primer, kajti v zadevi I U 1604/2023 so bili z razliko od obravnavane zadeve tožniki mati s petimi mladoletnimi otroki in je bila zato posebna ranljivost tožnikov drugačna, kot je v obravnavani zadevi.

b.)Uvodni (splošni) nastavki za presojo zakonitosti izpodbijanega akta:

87Upravno sodišče mora v tovrstnih sporih v zvezi z predajo po Dublinski uredbi , ko presoja zakonitost izpodbijanega akta (v smislu 157. člena Ustave), zagotoviti tudi "učinkovito" sodno varstvo človekovih pravic tožnika na podlagi procesne pravice iz 27. člena Dublinske uredbe in člena 47(1) in (2) Listine - največkrat v zvezi z materialno pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine. Načeloma pa v primeru, da poseg ne dosega potrebnega (minimalnega) praga za ravnanje, ki ga je mogoče šteti za nečloveško v smislu 4. člena Listine, bi lahko šlo za poseg v pravico do človekovega dostojanstva v smislu telesne in moralne integritete posameznika, in gre zato lahko "izjemoma" za poseg v pravico do zasebnosti iz 7. člena Listine (oziroma 8. člena EKČP).²⁵ Z razliko od posega v pravico iz 4. člena Listine, ki je absolutna pravica, je morebiten poseg v pravico iz 7. člena Listine oziroma 8. člena EKČP treba presojati z vidika načela sorazmernosti (člen 52(1) Listine),²⁶ ob hkratnem upoštevanju načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU iz 2. člena in člena 4(3) PEU ter načela enakovredne (primerljive) zaščite ("presumption of equivalent protection") po sodni praksi ESČP. Po stališču Sodišča EU pravica do spoštovanja zasebnega življenja tujca, ki nezakonito biva na ozemlju EU, kot je zagotovljena v členu 7 Listine, ustreza pravici, zagotovljeni s členom 8 EKČP, zato ji je treba priznati enak pomen in obseg.²⁷

88Temeljna procesna pravna vira EU iz 27. člena Dublinske uredbe in člena 47(1) in (2) Listine za učinkovito sodno varstvo človekovih pravic v sporih v zvezi z Dublinsko uredbo se v domačih pravnih določbah odražata v pravici iz 23. člena Ustave in v določbah prvega in drugega odstavka 70. člena ZMZ-1. Z vidika EKČP pa je za učinkovito sodno varstvo pravic tožnikov relevantna procesna dimenzija člena 3. EKČP ali procesna pravica iz 13. člena EKČP (za primer materialne pravice iz 8. člena EKČP) oziroma na to vezana sodna praksa ESČP.

89Zagotavljanje "učinkovitosti" sodnega varstva pravic v postopku pred Upravnim sodiščem v praksi pomeni, da mora Upravno sodišče v teh primerih človekove pravice, kot so opredeljene v relevantnih pravnih virih in sodni praksi Sodišča EU, ESČP, Ustavnega sodišča RS ali Vrhovnega sodišča RS, obravnavati "resno", natančno in celovito.²⁸ V bistvu gre za uveljavljeno metodo razlage prava, ko gre za vprašanje varstva človekovih pravic v mednarodnem pravu. Po tej metodi razlage prava mora biti učinkovito pravno sredstvo z namenom zaščite človekovih pravic dostopno ne zgolj "na papirju", ampak mora biti dejansko dostopno v praksi in ne sme biti neupravičeno ovirano z opustitvami ali dejanji države.²⁹ Garancije za varstvo človekovih pravic morajo biti "praktične in učinkovite, ne pa zgolj teoretične in iluzorne".³⁰ To velja tudi za porazdelitev dokaznega bremena med prosilcem in pristojnim organom v azilnih zadevah,³¹ kar je tudi partikularnost in bistvo tega spora.

90To pomeni, da mora Upravno sodišče uporabiti vse pravno relevantne vire in sicer v vsej njihovi kompleksnosti. Različne pravne vire iz treh pravnih sistemov mora povezati v koherentno celoto tako glede procesnega kot tudi materialnega prava in dokaznih pravil. Ne sme selektivno in/ali izolirano uporabiti zgolj določenih stališč, interpretacij ali standardov iz sodne prakse omenjenih sodišč, ki bi kot taki (sami po sebi in ločeno od drugih) morebiti podpirali odločitev v določeni smeri. Ob tem mora Upravno sodišče upoštevati specifična razmerja med temi različnimi pravnimi viri (sistemi) in morebitne omejitve v obsegu presoje s strani omenjenih hierarhično višjih sodišč glede na specifičnosti in razlike v pristojnostih omenjenih sodišč. Konkretne pravne določbe mora Upravno sodišče interpretirati ob upoštevanju metod razlage in uporabe prava, kot veljajo v sodni praksi Sodišča EU. Upravno sodišče namreč - enako kot tudi tožena stranka v izpodbijanem aktu - v tej zadevi izvaja(ta) pravo EU v smislu člena 51(1) Listine. Vendar pa mora ob tem Upravno sodišče kljub temu, da gre za izvajanje prava EU, v tej zadevi upoštevati tudi specifični test presoje tveganja za tožnikove pravice oziroma mora izpodbijani akt presoditi tako, da to zadovolji tudi zahtevam sodne prakse ESČP.

91Posebna specifičnost tovrstnih sporov na ozemlju EU je v tem, da pravni problem, ki ga odpira tudi ta upravni spor, pristojna evropska sodišča postopoma in bolj ali manj uspešno poskušajo (raz)reševati že približno 25 let, to je od časa, ko je na predmetnem področju veljala Dublinska konvencija iz leta 1990, ki je stopila v veljavo dne 1. septembra 1997.³² Tudi Dublinska konvencija iz leta 1990 je namreč temeljila na vzajemnem zaupanju med državami podpisnicami te konvencije.³³ Zgolj za ilustracijo kompleksnosti problema v zgodovinski perspektivi evropskega prava je treba v tem uvodnem razdelku opozoriti, da je pravni problem, ki je predmet obravnavanega spora, prvo začelo razreševati sodišče Združenega kraljestva. Na podlagi Dublinske konvencije iz leta 1990 je sodnik Lord Woolf v zadevi Iyadurai vzpostavil sodniški test, po katerem morajo sodišča Združenega kraljestva presojati, ali bi predaja prosilca drugi državi članici EU oziroma tretji državi povzročila kršitev Ženevske konvencije o statusu beguncev.³⁴ V skladu s tem sodniškim testom je pritožbeno sodišče (Court of Appeal) Združenega kraljestva v konkretni zadevi odločilo, da ministrstvo za notranje zadeve Združenega kraljestva ne sme predati prosilca Nemčiji in Franciji iz razloga, ker ti dve državi, vključno s tamkajšnjo sodno prakso, v relevantnem času nista priznavali, da je utemeljen strah pred preganjanjem pravno relevanten, kadar je akter zatrjevanega preganjanja nedržavni subjekt.³⁵

92Ključni prelomnici za države članice EU v postopnem razreševanju (pravnega) problema v zvezi z učinkovitim varstvom človekovih pravic prosilcev za azil na podlagi Dublinske uredbe sta bili sodbi Velikega senata ESČP v zadevah M.S.S. v Belgium and Greece iz leta 2011 in Tarakhel v. Switzerland iz leta 2014. Tej sodbi pa so potem sledile številne sodbe Sodišča EU, kajti sodišča držav članic EU zaradi še vedno odprtih odprtih pravnih vprašanj pogosto postavljajo predhodna vprašanja v zvezi z razlago in uporabo določila drugega pod-odstavka člena 3(2) in člena 17(1) Dublinske uredbe št. 604/2013. Na podlagi prej veljavne Dublinske uredbe 343/2003 in zdaj veljavne Dublinske uredbe 604/2013 je bilo vloženih vsaj 10 predhodnih vprašanj na temo razlage in uporabe diskrecijske klavzule iz člena 17(1) v zvezi z drugim pododstavkom 3(2) člena Dublinske uredbe 604/2013.³⁶

93Tovrstnih sporov zato ni mogoče pravilno razreševati brez upoštevanja vse dinamike v sodnih praksah Sodišča EU in ESČP na tem področju. Zaradi teh specifičnosti bo Upravno sodišče zakonitost izpodbijanega akta presojalo po specifičnem vrstnem redu sodne argumentacije, ne glede na strukturo oziroma vrstni red argumentov tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega akta, ki pa omenjene sodne prakse Sodišča EU in ESČP sploh ne omenja oziroma izpodbijana odločitev na tej sodni praksi ne temelji, zaradi česar je izpodbijani akt, kot bo sodišče utemeljilo v naslednjih razdelkih sodbe, nezakonit z vidika materialnega prava in posledično tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

c.)Opredelitev pravno relevantnega materialnega okvira pravic tožnika in spornega pravnega razmerja v konkretnem primeru:

94V tem razdelku sodbe bo Upravno sodišče glede na neprerekana dejstva, ugotovljena v upravnem postopku, tožbene navedbe ter tožbene ugovore, natančneje opredelilo relevanten materialno-pravni okvir za presojo izpodbijanega akta. Z vidika materialno-pravnega okvira sta v konkretnem primeru poleg določil drugega pod-odstavka člena 3(2) in člena 17(1) Dublinske uredbe relevantni tudi določili in sodna praksa Sodišča EU na podlagi 4. člena Listine ali pravica do zasebnosti iz 7. člena Listine ter načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami EU (iz 2. člena PEU³⁷ in 4(3) člena PEU.³⁸) ter sodna praksa ESČP v zvezi s 3. členom oziroma 8. členom EKČP.

95Iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 19. 6. 2023 izhaja, da se tožnik, ki je pripadnik etnične skupine Igbo in je iz province Oweri (Imo), boji vrnitve v izvorno državo, ker je pripadnik politične skupine ESN IOPB, ki naj bi bila v Nigeriji preganjana in je že več članov te skupine umrlo ali zbežalo iz države. Ta skupina se zavzema, da bi vzhodni del države postal neodvisen. Nigerijska vlada pripadnike te skupine obravnava kot teroriste in uničuje vse, kar je z njimi povezano. Povedal je, da je na njega vladna služba že streljala, ko se je skrival v gozdu. Vodja omenjene skupine je v zaporu, ker vlada ne spoštuje sodne odločbe, ki ga je pomilostila. Poleg tega se tožnik boji vrnitve na Hrvaško, kjer naj bi mu grozili tujci v nastanitvenem centru zaradi njegove spolne (biseksualne) usmerjenosti. Zaradi tega naj bi tudi zapustil kamp na Hrvaškem. Rekel je, da bi lahko zaprosil za azil na Hrvaškem, vendar se tja boji vrniti iz omenjenega razloga. Pred izdajo izpodbijanega akta je bila tožena stranka tudi obveščena, da je bil tožnik zaradi psihičnih težav dvakrat pri specialistu psihiatru prvič dne 11. 8. 2023 in drugič dne 7. 9. 2023 in da je dobil diagnozo, da ima post-travmatsko stresno motnjo (PTSM) in da prejema določeno terapijo. V tožbi je navedel, da je od 18. 9. 2023 vključen v individualni svetovalni proces pri društvu Legebitra v Ljubljani. Da ni šlo za trenutno poslabšano psiho-fizično stanje tožnika, je tožnik dokazoval v upravnem sporu s tem, da je bil pri istem zdravniku na pregledu dne 19. 10. 2023, dne 9. 11. 2023 in dne 18. 1. 2024, vsakič je dobil isto diagnozo in terapijo. Za vse navedeno je priložil listinske dokaze.

96To pomeni, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bila tožnikova situacija glede pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine očitno brez kakršnega koli tveganja v postopku odločanja o zavrženju njegove prošnje za mednarodno zaščito po Dublinski uredbi. Ob tem je Upravno sodišče upoštevalo tudi že splošno znano dejstvo v istovrstnih sporih, da so Upravno sodišče RS in tudi nekatera druga upravna sodišča na Nizozemskem, v Belgiji, v Nemčiji in Švici odpravila upravne akte za predajo prosilcev Hrvaški po Dublinski uredbi zaradi pomanjkanja ustreznih zagotovil hrvaških organov, da v primeru predaje ne bo prišlo do posega v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja zlasti ranljivih prosilcev za mednarodno zaščito. Nenazadnje tudi iz obrazložitve izpodbijanega akta, ki je napisana kar na 18 gosto tipkanih straneh, ne izhaja, da bi imel tožnik ugovore v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki bi bili očitno neutemeljeni.³⁹

97Vendar pa se pravno relevantno tveganje za morebiten poseg v pravico tožnikov iz 4. člena Listine v predmetni zadevi ne nanaša na vprašanje, ali je oziroma ali bi pristojni organ za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito na Hrvaškem pravilno uporabil materialno in procesno pravo glede pravil za mednarodno zaščito po pravu EU in Ženevski konvenciji o statusu beguncev in ali bo sodišče na Hrvaškem opravilo sodni nadzor nad odločitvijo upravnega organa v skladu s členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in Kvalifikacijsko direktivo 2011/95/EU, pri čemer o prošnji tožnika na Hrvaškem sploh še ni bilo odločeno.⁴⁰

98Pravno relevantno tveganje in sporno pravno razmerje med toženo in tožečo stranko glede na tožbene navedbe se namreč nanaša na pogoje nastanitve in varne bivanjske razmere tožnika zaradi njegove spolne usmerjenosti ter na možnosti za psiho-socialno in zdravstveno pomoč na Hrvaškem v primeru predaje, ki jo verjetno potrebuje, ter morebiti s tem tudi povezanega verižnega vračanja tožnika v izvorno državo še preden bi bila formalno sprejeta njegova prošnja za mednarodno zaščito s strani pristojnega organa za odločanje o mednarodno zaščiti.

99Pravo Unije sicer temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji Unija, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava Unije, s katerim se te vrednote izvajajo ter v zvezi s tem, da so njihovi nacionalni pravni sistemi zmožni zagotoviti enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih z Listino, zlasti s členoma 1 in 4, ki določata eno temeljnih vrednot Unije in njenih držav članic.⁴¹ To načelo od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.⁴² Načelo medsebojnega zaupanja v zvezi z Dublinsko uredbo želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, pri čemer gre za domnevo, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine in Konvencije o statusu beguncev.⁴³

100Vendar pa ni mogoče izključiti, da je v praksi delovanje tega sistema v posamezni državi članici zelo oteženo, tako da obstaja resna nevarnost, da bi bil prosilec za mednarodno zaščito v primeru predaje v to državo članico obravnavan v nasprotju s temeljnimi pravicami.⁴⁴ Iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v 4. členu Listine, izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede "v vseh okoliščinah", v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti,⁴⁵ in ne zgolj če gre za sistemske pomanjkljivosti.⁴⁶ Najbolj splošno znan primer, ko načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU v zvezi z Dublinsko uredbo ne omogoča enostavne uporabe tega načela, je primer Grčije. Vendar pa to ni edini primer v letu 2023. Obstajajo tudi posamični primeri v zvezi z drugimi državami članicami EU, ko načelo medsebojnega zaupanja ne učinkuje v želeni meri, na primer sodba upravnega sodišča v Braunschweigu (no.2 A 269/22 z dne 8. maja 2023), s katero je bila odpravljena odločba o predaji iraške družine z otroci Hrvaški; sodba upravnega sodišča v Düsseldorfu (8 K 3701/22, A z dne 23. 2. 2023), s katero je bila odpravljena odločba o predaji prosilca Italiji; Ustavno sodišče Republike Avstrije je odpravilo sodne odločbe vrhovnega upravnega sodišča Avstrije in je preprečilo predajo afganistanske družine Madžarski (E 2042/2022 z dne 15. 3. 2023), predajo prosilca iz Afganistana Bolgariji (E 2944/2022 z dne 15. 3. 2023), predajo mame z otrokom iz Sirije Bolgariji (E 1044/2022 z dne 9. 3. 2023), predajo prosilca iz Sirije Malti (E 622/2022 z dne 20. 9. 2023); vrhovno upravno sodišče Nizozemske je preprečilo predajo prosilcev iz Nigerije in Eritreje Italiji (202207368/17V1 in 202300521/1/V1 z dne 26. 4. 2023).⁴⁷ Ti primeri iz leta 2023 na zelo omejen način ilustrirajo stanje načela vzajemnega zaupanja v praksi držav članic EU oziroma sodišč držav članic EU.

101Tožbeni zahtevek se v predmetni zadevi nanaša na odpravo sklepa, podrejeno pa na odpravo sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, pri čemer tožnik v tožbi predvsem argumentira, da bi tožena stranka morala dobiti konkretizirano zagotovilo od hrvaškega organa, da z bivanjsko-varnostnimi razmerami za tožnika na Hrvaškem in da zaradi morebitne nezmožnosti dostopa do psiho-socialne in zdravstvene pomoči ne bo poseženo v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja tožnika oziroma da v nasprotnem primeru do predaje ne sme priti, pri čemer se sklicuje tudi na podatke o zavračanjih tujcev oziroma tistih, za katere se lahko sklepa, da so (potencialni) prosilci za mednarodno zaščito in o njihovem verižnem vračanju.

102Ker izpodbijani akt nalaga tožniku predajo Hrvaški, Hrvaška pa je članica EU, je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta in za zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva pravic tožnika v pravnem postopku v Sloveniji eno od dveh osnovnih pravnih vprašanj v tem upravnem sporu, ali je tožena stranka pravilno uporabila načelo prava EU o medsebojnem zaupanju med Slovenijo in Hrvaško kot državama članicama EU glede spoštovanja prava EU, varstva človekovih pravic iz Listine, in kot pravi Sodišče EU, tudi glede spoštovanja pravic iz EKČP.⁴⁸

103Vendar pa mora Upravno sodišče na nek način tudi neodvisno od prava EU iz razloga, ker ima Slovenija v tovrstnih sporih po Dublinski uredbi kot podpisnica EKČP na podlagi prava EU diskrecijo o tem, ali prosilca preda drugi državi članici EU, ali pa obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, presoditi tudi, ali je tožena stranka v izpodbijanem aktu pravilno obravnavala tveganje zaradi predaje tožnika Hrvaški z vidika absolutne pravice tožnika do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP oziroma da predaja ne bi pomenila nesorazmernega posega v pravico iz 8. člena EKČP. To pa je drugo osnovno vprašanje v tem upravnem sporu. EU namreč še ni podpisnica EKČP in dokler EU ne postane njena pogodbenica, EKČP ni pravni instrument, ki bi bil formalno vključen v pravni red Unije.⁴⁹ Slovenija pa je podpisnica EKČP in zato EKČP v Sloveniji v določenih primerih velja brez omejitev, ki jih morebiti postavlja pravo EU glede učinkovitega varstva človekovih pravic v zadevah, ki se nanašajo na uporabo Dublinske uredbe in načela medsebojnega zaupanja iz prava EU. Ob tem je ključnega pomena metoda razlage, ki jo uporablja Sodišče EU, in po kateri je v smislu člena 52(3) Listine "treba zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije"⁵⁰ in da je treba, sekundarni akt EU, "če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine."⁵¹

104Ker Slovenija po sodni praksi ESČP in po Dublinski uredbi ni strogo vezana na to, da uporabi pravila Dublinske uredbe o tem, katera država je pristojna za odločanje o prošnji tožnikov za mednarodno zaščito, ampak ima na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe diskrecijo, v obravnavani zadevi in v primerljivih sporih po praksi ESČP za države podpisnice EKČP ne pride v poštev domneva o tem, da so človekove pravice v enaki meri (to je v primerljivi meri in ne v identični meri) zavarovane na podlagi prava EU, kot so zavarovane tudi na podlagi EKČP.⁵² Ta domneva v tem primeru ne pride v poštev, ampak je Slovenija z vidika EKČP v polni meri odgovorna za učinkovito spoštovanje pravice tožnika iz 3. in 8. člena EKČP,⁵³ in v to obveznost se praksa Sodišča EU ne vpleta. Ob tem mora biti presoja z vidika pravice iz 3. člena "stroga",⁵⁴ to pomeni, da mora biti natančna in celovita v skladu s standardi ESČP.

105Glede pravice do zasebnosti iz 7. člena Listine pa je iz dosedanje sodne prakse že mogoče zanesljivo izpeljati, da če bi upravni ukrep odstranitve iz države prizadel zasebnost tujca zgolj v smislu njegovih obstoječih socialnih odnosov, ki jih je vzpostavil v državi članici EU, to v skladu z načelom sorazmernosti samo po sebi ne more ovirati sprejetja odločbe o odstranitvi.⁵⁵ Poleg tega se je Sodišče EU načelno že opredelilo, da ni mogoče ugotoviti, da bi "vsaka kršitev temeljne pravice" ali da bi "že najmanjša kršitev" direktiv EU zadostovala, da se prepreči predaja prosilca za azil v državo članico, ki je sicer pristojna.⁵⁶

106V zvezi z obravnavo potrebnega minimalnega praga resnosti posega v pravico iz 3. člena ali 8. člena EKČP je treba za primerjavo imeti v vidu nekaj stališč Sodišča EU, na primer: da naj bi bil prag resnosti z vidika 4. člena Listine dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Če na primer prosilci običajno niso deležni oblik družinske solidarnosti, ki so jih deležni državljani te države članice in ki nadomestijo nezadostnost njenega socialnega sistema, to ne more zadostovati za utemeljitev ugotovitve, da bi se prosilec za mednarodno zaščito, če bi bil predan v navedeno državo članico, znašel v takem položaju hudega materialnega pomanjkanja.⁵⁷

107V zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji, ki je v zvezi z spornim pravnim razmerjem še najbolj primerljiva s predmetnim upravnim sporom, pa je Sodišče EU s sklicevanjem na sodno prakso ESČP (Paposhvili v. Belgium) zavzelo splošno stališče, da je lahko trpljenje zaradi telesne ali duševne bolezni, ki je nastopila naravno, zajeto s členom 3 EKČP, če se zaradi ravnanja, ki je posledica določenega ukrepa stopnjuje ali obstaja tveganje, da se bo stopnjevalo, in to pod pogojem, da trpljenje, ki iz tega izvira, dosega minimalno resnost, ki se zahteva s tem členom.⁵⁸

108Upravno sodišče ob tem pripominja, da se navedeni standardi oziroma stališča iz sodne prakse Sodišča EU v zvezi z minimalnim pragom resnosti posega, nanašajo na pravico iz 4. člena Listine in na situacijo, ko predaja postane absolutno nedopustna, ne pa na situacijo, ko je treba zaradi tveganja kršitve določenih temeljnih pravic, med katerimi je lahko tudi pravica iz 7. člena Listine oziroma 8. člena EKČP, sprejeti določene nujne, primerne in preventivne ukrepe v sodelovanju in v komunikaciji z odgovorno državo članico EU za to, da se predaja varno opravi in brez nedopustnih posegov v temeljne človekove pravice, kajti v nasprotnem primeru pride lahko v poštev določba člena 17(1) Dublinske uredbe zaradi spoštovanja pravic iz EKČP.⁵⁹

d.)Razlaga diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe v luči skladne razlage prava EU in sodne prakse ESČP v primeru zdravstvene ali psiho-socialne ranljivosti prosilca:

109V zadevi C.K in ostali proti Sloveniji iz leta 2017, je Sodišče EU v odstavku 88 zavzelo naslednje stališče: "Glede na okoliščine primera bi se lahko država članica, ki je podala zahtevo, če bi ugotovila, da se zdravstveno stanje zadevnega prosilca za azil kratkoročno ne bo izboljšalo ali da bi se zaradi dolgotrajne prekinitve postopka stanje zadevne osebe lahko poslabšalo, odločila, da bo sama obravnavala njeno prošnjo z uporabo "diskrecijske klavzule" iz člena 17(1) Uredbe Dublin III (glej v tem smislu sodbo z dne 30. maja 2013, Halaf, C‑528/11, EU:C:2013:342, točko 38). Vendar navedene določbe ob upoštevanju člena 4 Listine v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo."⁶⁰

110V (re)interpretacijah tega odstavka je v praksi nekaterih evropskih držav in tudi v Sloveniji prihajalo do spregleda ključnega dela tega stališča v povezavi s kontekstom konkretnih okoliščin iz predmetnega postopka v Sloveniji. Ključen je namreč del stališča, kjer Sodišče EU pravi, /.../"v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari"/.../. V takem položaju, kot je bil v zadevi CK. in ostali proti Sloveniji, diskrecijska klavzula iz Dublinske uredbe res ne vključuje obveznosti države članice, da prevzame pristojnost. V položaju, kakršen je bil v tem slovenskem primeru pred Sodiščem EU, namreč Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije še ni naredilo nobenega preventivnega ukrepa v sodelovanju s hrvaškim pristojnim organom za zavarovanje pravice tožnice do prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru predaje, zato tudi v danih okoliščinah ni mogla biti ugotovljena obvezna prepoved predaje. Drugačna interpretacija namreč lahko vodi h konfliktu med sodno prakso ESČP v zvezi s 3. ali 8. členom EKČP in pravom EU, čemur pa se je treba z že omenjeno metodo razlage prava EU izogniti.⁶¹

111Z vidika prava EU in pravnega pomena diskrecijske klavzule v sekundarnem pravu EU v povezavi z Listino je za obravnavani spor pomembno, da je Veliki senat Sodišča EU v zadevi SM z dne 26. marca 2019, ki se je nanašala na področje migracij, zavzel stališče, da kadar ima država določeno diskrecijo oziroma polje proste presoje za odločanje in se zadeva nanaša na pravico do zasebnosti iz 7. člen Listine oziroma 8. člena EKČP, je treba to diskrecijo uporabiti ob upoštevanju 7. člena Listine. Da bi se pri izvajanju polja proste presoje te določbe spoštovale, morajo pristojni nacionalni organi opraviti uravnoteženo in razumno presojo vseh okoliščin, ki so upoštevne in so aktualne za posamezno zadevo.⁶² To uravnoteženje pa lahko kljub pooblastilu za odločanje po diskreciji v posamičnem primeru pripelje tudi do priznanja določene iztožljive pravice.⁶³

112Nekaj dni po sodbi v zadevi SM, to je dne 2. aprila 2019, je Veliki Senat Sodišča EU v zadevi H.R., tokrat v zvezi z Dublinsko uredbo, razvil interpretacijo, da je zaradi pomena pravice iz 7. člena (in člena 24(2) Listine) treba narediti izjemo in upoštevati merilo glede družinskega življenja iz 9. člena Dublinske uredbe, četudi je prosilec v državi članici A zaprosil za azil, pa je to državo potem zapustil in v državi članici B vložil novo prošnjo za mednarodno zaščito, če prosilec ob tem v državi članici B posreduje dokaze, na podlagi katerih je očitno, da bi bilo treba državo članico B šteti za odgovorno za obravnavo prošnje. V tej sodbi namreč Veliki senat Sodišča EU skozi celotno sodbo utemeljuje, zakaj se v taki situaciji prosilec ne more sklicevati na merila iz III. poglavja, potem pa v zgolj enem - predzadnjem odstavku obrazložitve vzpostavi omenjeno izjemo in sicer ravno zaradi določila 7. člena (in člena 24(2) Listine).⁶⁴ S tem je Sodišče EU za primer dejanskih okoliščin iz nizozemske zadeve H.R. preprečilo možno nasprotje med sodno prakso Sodišča EU in ESČP v zvezi s 7. členom Listine oziroma 8. členom EKČP v povezavi s pravico do družinskega oziroma zasebnega življenja.

113V naslednji sodbi z dne 22. februarja 2022 v zadevi XXXX, ki je pomembna za razumevanje in razlago diskrecijske klavzule je Veliki senat Sodišča EU opozoril, da je pri ocenjevanju, ali je dosežen prag posega v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja v zvezi z uporabo načelo medsebojnega zaupanja pomembno, ali je pri prosilcu neodvisno od prosilčeve volje in osebne izbire podana kakšna "posebna ranljivost".⁶⁵ V zvezi s pravico iz 7. člena (spet v navezavi na člen 24(2) Listine) pa je opozorilo, da ta pravica ni absolutna in je lahko predmet omejitev pod pogoji, določenimi v členu 52(1) Listine.⁶⁶ Ta interpretacija sicer ni bila podana v zvezi z diskrecijo po členu 17(1) Dublinske uredbe, ampak v zvezi z diskrecijo po določilu člena 33(2)(a) Procesne direktive 2013/32/EU.

114Naslednja pomembna sodba in interpretacija v zvezi z diskrecijsko klavzulo iz Dublinske uredbe je prišla z zadevo L.G. dne 16. februarja 2023, kjer je šlo za prosilko, ki je bila v času vložitve prošnje na Nizozemskem noseča. V tej zadevi je Sodišče EU izpeljalo, da čeprav iz sodbe v zadevi M. A. in drugi (C‑661/17) izhaja, da člen 6(1) Dublinske uredbe državi članici, ki na podlagi meril, opredeljenih v poglavju III te uredbe, ni odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ne nalaga, naj upošteva največjo korist otroka in naj to prošnjo na podlagi člena 17(1) navedene uredbe obravnava sama, "pa iz te sodbe prav tako izhaja, da državi članici nič ne preprečuje, da obravnava tako prošnjo, ker je taka obravnava v največjo korist otroka. Zato mora zadevna država članica glede na obseg diskrecijske pravice, ki jo tako daje ta uredba, določiti okoliščine, v katerih želi uporabiti možnost iz tega člena 17(1), in se odločiti, da bo sama obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, za katero na podlagi meril, opredeljenih v navedeni uredbi, ni odgovorna/.../. Glede na zgornje preudarke /.../ je treba člen 17(1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da zakonodaja države članice pristojnim nacionalnim organom nalaga, da zgolj zaradi največje koristi otroka obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložila državljanka tretje države /.../ čeprav merila iz členov od 7 do 15 te uredbe določajo drugo državo članico kot odgovorno za to prošnjo."⁶⁷

115S to razlago je Sodišče EU dodatno in pomembno prispevalo k vzpostavljanju pogojev za sodišča držav članic EU, da ne vzpostavljajo nasprotij med pravom EU in EKČP pri odločanju o varstvu človekovih pravic s strani držav članic EU v zvezi z Dublinsko uredbo, zlasti glede pravice do zasebnosti, družinskega življenja otrok in prosilcev, ki imajo neke druge specifične ranljivosti, kot je zdravstveno oziroma psiho-fizično stanje. To, da mora država članica EU določiti okoliščine, v katerih uporablja možnost, ki jo omogoča diskrecijska klavzula iz člena 17(1) Dublinske uredbe, je bilo sicer ustaljeno stališče Sodišča EU že pred sodbo v zadevi L.G..⁶⁸

116Zakonodajalec Republike Slovenije sicer ni izrecno uredil primerov varstva pravice do zasebnosti iz 7. člena Listine oziroma 8. člena EKČP v povezavi z uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe, kar pomeni, da je v tej zvezi treba upoštevati sodno prakso ESČP v zvezi z 8. členom EKČP in seveda sodno prakso Sodišča EU.

117Vse navedeno skupaj torej ne izključuje situacije, ko diskrecija iz člena 17(1) Dublinske uredbe vendarle lahko na podlagi nacionalne zakonodaje oziroma pravic iz EKČP postane obveznost, pri čemer pa gre še vedno za izvajanje prava EU v smislu 51. člena Listine.

e.)Opredelitev dveh različnih dokaznih standardov (pragov) v zvezi z uporabo načela medsebojnega zaupanja med državama članicama EU in določila 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP):

118Z vidika sodne prakse ESČP polna odgovornost države podpisnice EKČP, ko torej ne gre za uporabo domneve o enakovrednem varstvu pravic, pomeni, da ESČP v primeru tožbe na ESČP zoper odločitev o predaji po Dublinski uredbi ne izvaja nadzora nad spoštovanjem pravic iz EKČP organov in sodišč države podpisnice EKČP zgolj z blagim testom preverjanja obstoja morebitnih "očitnih napak" v presoji tveganja,⁶⁹ ampak opravi standardno presojo in nadzor nad spoštovanjem določb in prakse ESČP s strani domačih organov in sodišč.⁷⁰

119To pa pomeni, da lahko pride v tovrstnih zadevah na več mestih pravne interpretacije in argumentacije do konflikta med pravom EU in EKČP, če pristojni organ ali sodišče v upravnem sporu na podlagi Dublinske uredbe pri interpretaciji diskrecijske klavzule upošteva(ta) samo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ne da bi ob tem skrbno upoštevala tudi metodo razlage prava EU, ki jo je vzpostavilo Sodišče EU, in po kateri je v smislu člena 52(3) Listine "treba zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije"⁷¹ in da je treba, sekundarni akt EU, "če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvoma o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine."⁷² Usklajeni morata biti "ravni varstva" določene pravice v pravu EU in na podlagi EKČP,⁷³ kar pomeni, da morata biti usklajeni ne samo obsega pravne opredelitve določene človekove pravice, ampak tudi dokazni standardi glede njenega uveljavljanja oziroma učinkovitega varstva. V nasprotnem primeru lahko pride do nesprejemljive situacije, da je izpodbijani akt zakonit z vidika prava EU, a pomeni kršitev pravice iz EKČP.

120Za obravnavani upravni spor je torej naslednje specifično pravno vprašanje, kateri je tisti dokazni standard, ki aktivira obveznost Republike Slovenije, da namesto golega, enostavnega in avtomatičnega sklicevanja na načelo medsebojnega zaupanja, opravi strogo oceno tveganja z vidika 3. člena EKČP in 4. člena Listine tudi v povezavi z diskrecijsko klavzulo iz člena 17(1) Dublinske uredbe.

121Po sodni praksi ESČP se na splošno, torej ne zgolj v zadevah, ko gre za uporabo Dublinske uredbe, obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP ne aktivirajo šele, ko obstajajo "utemeljeni razlogi za prepričanje," da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP, ampak se te obveznosti aktivirajo, ko stranka "nima očitno neutemeljenega zahtevka" v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP.⁷⁴ V Dublinskih zadevah je bil ta dokazni standard vzpostavljen že s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi M.S.S. v Blegium and Greece iz leta 2011⁷⁵ in je bil potrjen s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Tarakhel v. Switzerland iz leta 2014.⁷⁶

122Sodišče EU se o tem istem dokaznem standardu, ki sproži obveznosti po strogem preverjanju tveganja z vidika 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine v zvezi z načelom medsebojnega zaupanja po Dublinski uredbi še ni natančneje ali povsem izrecno opredelilo. V zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji se je navedenemu dokaznemu standardu še najbolj približalo v delu obrazložitve, kjer Sodišče EU navaja, "če obstajajo resni pomisleki", da bi predaja pomenila dejansko nevarnost nečloveškega ravnanja, mora predložitveno sodišče "odpraviti te pomisleke, tako da se prepriča, da bodo pred predajo sprejeti preventivni ukrepi iz odstavkov 81 do 83 omenjene sodbe /.../.⁷⁷

123Poleg tega se na predmetno vprašanje pomembno navezuje interpretacija Sodišča EU v sodbi v zadevi B. V sodbi v zadevi B je namreč Sodišče EU sledilo standardu iz prakse ESČP in je odločilo, da se avtomatični suspenzivni učinek tožbe v postopku pred prvostopenjskim sodiščem aktivira ne šele v primeru, če je izkazana dejanska nevarnost, da bo v primeru vrnitve osebi kršena pravica iz 4. člena Listine, ampak že, če zahtevek prosilca vsebuje trditve, s katerimi želi dokazati, da bi bil izpostavljen velikemu tveganju za kršitev pravice iz 4. člena Listine, torej da te njegove/njene trditve "niso očitno neutemeljene."⁷⁸ Sodišče EU namreč ob tem opozarja, da se ne sme pomešati med seboj dokazni standard za aktiviranje avtomatičnega suspenzivnega učinka z dokaznim standardom, ki se zahteva za ugotovitev kršitve 4. člena Listine.⁷⁹

124Kadar torej z vidika sodne prakse ESČP ne pride v poštev domneva o enakovrednem varstvu človekovih pravic po pravu EU, kot to velja v konkretnem primeru zaradi diskrecije Republike Slovenije na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe, standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP (oziroma 4. člena Listine) ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP (oziroma 4. člena Listine), ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP (oziroma s 4. členom Listine) niso očitno neutemeljeni.⁸⁰

125Opisano razlikovanje med dvema dokaznima standardoma velja tudi, ko gre za varstvo pravice iz 7. člena Listine oziroma 8. člena EKČP. Kot je že bilo navedeno in utemeljeno v odstavku 87 te sodbe, med varstvom pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine in varstvom pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP oziroma 7. člena Listine namreč obstaja določena vsebinska povezava. Če okoliščine, ki morebiti grozijo tožnikom v primeru predaje ne dosegajo praga, ki ga zahteva varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, lahko pride v poštev potreba po zaščiti pravic tožnikov do zasebnosti v smislu varstva telesne in duševne integritete iz 8. člena EKČP. Upravnemu sodišču ni poznan primer, da bi ESČP ob tem, ko je presojalo primere predaje po Dublinski uredbi z vidika varstva pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP, ugotovilo kršitev te pravice.⁸¹

f.)Upoštevanje posebne ranljivosti tožnika v luči vprašanja, ali je tožnik v upravnem postopku izkazal, da ima zahtevek za varstvo pravice iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen:

126Znotraj presoje, ali je tožnik v upravnem postopku izkazal, da ima zahtevek v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim"), je ključnih več dejstev oziroma okoliščin. Tožnik je toženo stranko že v upravnem postopku na osebnem razgovoru dne 19. 7. 2023 obvestil, da so mu v hrvaškem kampu grozili, da ga bodo pretepli, ubili in da je slab človek. Enemu od prosilcev je v kampu povedal, da je biseksualec in da je želel spoznati fante in dekleta. Ta oseba je bila proti njegovi spolni usmerjenosti in mu je dejal, da bo to povedal še drugim v kampu. Povedal je še, da so mu grozili muslimani, on pa je kristjan, v centru je bil približno 4 dni in da ni zaprosil za azil. Uradna oseba ga je nato v zvezi z omenjenim strahom vprašala še, če ve, kakšen je odnos hrvaških državljanov do skupine LGBT, za kar odgovora ni vedel, je pa dodal, da ga je zaradi tega strah. V nadaljevanju je še dvakrat povedal, da ga je zaradi spolne usmerjenosti strah vrnitve na Hrvaško, vendar konkretnejšega razloga za to ni vedel povedati oziroma strahu ni podrobneje utemeljil.

127Z vlogo z dne dne 24. 7. 2023 je tožnik obvestil toženo stranko o zbirki nekaterih informacij o stanju na Hrvaškem, ki jo je ustvaril PIC za potrebe upravnih sporov na podlagi različnih virov, med njimi tudi poročilo hrvaškega Centra za mirovne študije (Azil i integracijske politike z dne 18. 12. 2022), v katerem je med drugim navedeno, da je minilo 6 let od ugotovitve nezakonitih nasilnih izgonov iz Hrvaške v BiH, a so ti izgoni še vedno "vseprisotni" v nekoliko manjši intenzivnosti.

128Dne 1. 9. 2023 je tožnik toženi stranki poslal zbirko poročilo o stanju in relevantnih dogodkih v zvezi s pripadniki LGBTQIA + na Hrvaškem. Gre za obsežne izvlečke, ki so večinoma splošnega značaja, čeprav se nanašajo na konkretne dogodke v zvezi s sovražnim govorom in pregonom kaznivih dejanj ter odnos vladnih predstavnikov do zaščite LGBTQIA+ pripadnikov. Med temi sta na primer tudi poročilo o gladovni stavki v sprejemnem centru na Hrvaškem prosilca za azil, pripadnika LGBTQIA+ skupine iz Irana, ter poročilo o tem, da je na Hrvaškem v letu 2021 prišlo do prisilnega zavračanja prosilcev iz skupine LGBTQIA+ v BiH, kar je potrdil tudi Urad za varstvo človekovih pravic. Poročilo iz oktobra 2020 (Croatia denies migrant border attacks after new reports of brutal pushbacks - vloga tonika z dne 1. 9. 2023, str. 7-9) pa omenja prakso, ko so policisti spraševali tujce ob aretaciji, kdo izmed njih je homoseksualec ter da so izvajali spolno nasilje nad moškimi, tudi v pričo družinskih članov V tem poročilu so ta dejstva navajala organizacije, kot so: UNHCR, Guardian, Dutch Refugee Council, Centre for Peace Studies, No Name Kitchen.

129Dne 11. 9. 2023 je tožnik obvestil toženo stranko o njegovem zdravstvenem stanju in je predložil dva izvida dr. ... .

130Tožnik je v vlogi z dne 15. 9. 2023 opozoril na poročilo "Azil in integracijske politike - Godišnje izvješče (Neovisnog) mehanizma nadzora, sukladno uputama MUP-a" z dne 4. 7. 2022, iz katerega izhaja, da se nadzor ne izvaja brez najave, da ne poteka na zeleni meji, da nima vpogleda v informacijski sistem MUP-a, da poteka pod nadzorom tistih, ki jih je treba nadzirati, in da ta nadzor ni učinkovit. Nadzor se je nanašal na ravnanja policistov, vendar v spremstvu in pod navodili uslužbencev MUP-a. Iz poročila izhaja, da so se tudi v obdobju izvajanja nadzora dogajala prisilna zavračanja migrantov. V tej vlogi je tudi natančneje opisana argumentacija sodišča v Haagu iz julija 2023 o tem, zakaj splošnega pisma državnega sekretarja Republike Hrvaške nizozemsko sodišče ni štelo za zadostno zagotovilo, da bi omenjeno sodišče lahko odločitev oprlo na načelo medsebojnega zaupanja.

131Iz listine tožene stranke z dne 20. 9. 2023, ki se nanaša na tožnikov dostop do trga dela, izhaja, da je tožena stranka sama tožnika štela za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.

132V vlogi z dne 21. 9. 2023 je tožnik opozoril, da iz informacij, ki jih je pridobila tožena stranka, (o ambulanti družinske medicine v ... in Psihiatrični bolnici ...) ni razvidno, ali je zagotovljena psiho-socialna pomoč beguncem v kontekstu Dublinske uredbe, ker so bile omenjene informacije preveč splošne. V podporo je predložil poročilo Médecins du Monde iz leta 2023, ki izkazuje, da se problemi z duševnim zdravjem med begunci posebej pogosto pojavljajo pri pripadnikih skupine LGBTQI+. V predloženih poročilih, ki jih je uporabila tožena stranka, je PIC v imenu tožnika navedel, da ni razvidno, ali možnost psiho-socialne podpore v sprejemnem centru v Kutini tudi dejansko poteka, ali je zgolj predvidena. PIC je opozoril tudi na poročilo ECRE/AIDA iz junija 2023, v katerem je navedeno, da je Médecins du Monde moral prekiniti svoje dejavnosti v sprejemnih centrih zaradi pomanjkanja sredstev.

133Tožena stranka se sicer v izpodbijanem aktu in v odgovoru na tožbo sklicuje na navedbo hrvaškega urada za dublinske postopke na obrazcu, s katerim je hrvaški organ sprejel pristojnost za prevzem tožnika in kjer je med drugim navedeno, da naj slovenski organ 3 dni pred prijavo hrvaški organ obvesti o morebitnih zdravstvenih posebnostih tožnika, ki bi lahko pomenile izrazite probleme pri sprejemu in da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nameščen v sprejemni center v skladu z standardi EU. S tem tožena stranka ni seznanila tožnika oziroma pooblaščencev PIC pred izdajo izpodbijanega akta.

134Kljub splošnim informacijam o stanju pripadnikov LGBTQI + na Hrvaškem, ki jih je uporabila tožena stranka, in obrazcu urada za dublinske postopke, da bo tožnik nameščen v sprejemni center, je tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe vedela, da ima tožnik diagnozo post-travmatske stresne motnje in da redno obiskuje zdravnika ter prejema terapijo. Tožnik je za to predložil listinske dokaze že v upravnem postopku. Po točki 22 člena 2 ZMZ-1 in 21. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU med ranljive prosilce za mednarodno zaščito spada tudi oseba s težavami v duševnem zdravju.

135Tožnik je torej že pred izdajo izpodbijanega akta izkazoval dovolj okoliščin, da je šlo in da gre za posebej ranljivo osebo. Dejstvo, da še vedno po več letih ni nobenih poročil oziroma sodišču niso poznana poročila o tem, da se je situacija na Hrvaškem glede prisilnih zavračanj tujcev iz hrvaškega ozemlja, za katere se lahko utemeljeno smatra, da so prosilci za mednarodno zaščito,⁸² in tujcev, ki so že izrazili namero za azil, pomembno izboljšalo oziroma nobenega takšnega poročila tožena stranka ni pridobila. Še vedno se dogaja, da prosilci tekom dublinskega postopka Sloveniji usklajeno navajajo, da niso vložili prošnje na Hrvaškem oziroma da ne vedo, v kakšnem postopku so se znašli na Hrvaškem, četudi iz dublinskega postopka izhaja, da so na Hrvaškem evidentirani kot prosilci, a njihove prošnje še niso bile sprejete. To v ničemer ne prispeva k utrjevanju medsebojnega zaupanja, ampak prej nasprotno - to prispeva k še večjemu dvomu, kaj se pravzaprav dogaja s prosilci, ki so v dublinskem postopku vrnjeni na Hrvaško iz Slovenije ali iz drugih držav članic EU. Posebej ni jasno, kakšen status dobi prosilec, ki je predan iz Slovenije na Hrvaško, a je bil pred predajo na Hrvaškem "evidentiran" kot prosilec za mednarodno zaščito. Ali se v takih okoliščinah šteje, da je prosilec prošnjo na Hrvaškem umaknil, lahko, da je v nekem posamičnem primeru o prošnji odločeno po vsebini in sledi odločba o vrnitvi, če se tak tujec pojavi na hrvaškem ozemlju;⁸³ lahko da je njegova prošnja zavržena ali zavrnjena, ali pa mora vložiti zahtevek za ponovno uvedbo postopka, ali je sprejeta njegova nova namera za vložitev prošnje za mednarodno zaščito? Vse to skupaj povečuje tveganja z vidika 4. člena Listine, zlasti v primeru, ko gre za posebej ranljivo osebo. Iz številnih istovrstnih primerov pred Upravnim sodiščem izhaja, da ima hrvaška očitno neko specifično politiko na tem področju, saj prosilcem brez ovir, kot izhaja iz nekaterih že razsojenih primerov, dopušča, da taki tujci oziroma evidentirani prosilci zapustijo hrvaško ozemlje v smeri proti Sloveniji. Ni tudi nobenih informacij, ali Hrvaška uresničuje določbo člena 8(3)(b) iz Direktive o sprejemu 2013/33/EU o pridržanju prosilcev v primeru njihove begosumnosti.

136Tožnik je torej v upravnem postopku izkazal, da ima zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, zlasti zaradi njegovega specifičnega psiho-socialnega stanja, ki ni očitno neutemeljen. Glede tega pa se je sodna praksa v Sloveniji že izrekla, in sicer, če gre za prosilca, ki izkazuje določeno izstopajočo ranljivost, je zaradi odsotnosti prepričljivih informacij o tem, ali so spoštovane pravice prosilcev ali tujcev, ki so vrnjeni na Hrvaško po Dublinski uredbi, glede na Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in 4. člen Listine, treba pred izdajo sklepa o predaji pridobiti konkretno, individualizirano zagotovilo pristojnega hrvaškega organa, da bodo spoštovane omenjene pravice. Sodna praksa Upravnega sodišča v zvezi s postopki predaje na Hrvaško izkazuje, da to pride v poštev, če je bil tožnik na Hrvaškem že žrtev nasilja s strani hrvaških policistov,⁸⁴ ali pa, če gre druge primere posebne ranljivosti, povezane s posebnimi zdravstvenimi potrebami prosilca,⁸⁵ ali pa na primer s starostjo in spolom.⁸⁶ Vrhovno sodišče RS je pomen posebne ranljivosti prosilke (zaradi zdravstvenega stanja) in njenega sina (zaradi mladoletnosti) v zvezi z dokaznim pravom in obveznostjo pridobitve ustreznega zagotovila s strani hrvaških organov izpostavilo v zadevi I Up 162/2023 z dne 5. 10. 2023 (odst. 18).

137V zadevi Up-919/23 z dne 23. 11. 2023, v kateri je Ustavno sodišče odločilo, da pridobitev posebnega zagotovila Hrvaške v tem primeru ni bila potrebna, je Ustavno sodišče upoštevalo, da pritožnik v ustavni pritožbi ni zatrjeval, da bi bil posebej ranljiv.⁸⁷ Zaradi tega odločitve Ustavnega sodišča iz zadeve Up-919/23, ki je dana v okviru omejitev odločanja v postopku ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča, ne gre posploševati v tem smislu, da posebno zagotovilo s strani hrvaških organov nikoli ni potrebno, če se stranka pri izpodbijanju domneve o spoštovanju človekovih pravic in prava EU na Hrvaškem v zvezi z odločitvijo tožene stranke na podlagi Dublinske uredbe sklicuje predvsem na poročila o stanju na Hrvaškem glede obravnavanja tujcev, ko prestopijo državno mejo med BiH in Hrvaško in izkazujejo namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Upravno sodišče je glede tega že v sodbi v zadevi I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023 izpeljalo, da je ločnica med okoliščinami in informacijami o stanju na področju dostopa tujcev do azilnega postopka po tem, ko tujci vstopijo iz BiH na Hrvaško in pridejo v prvi stik s policijo, ter okoliščinami in postopkom, ko pride do predaje prosilca iz Slovenije hrvaškim organom na podlagi Dublinske uredbe, je "sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna"⁸⁸ za oceno, ali se organ lahko avtomatično opre na načelo medsebojnega zaupanja, ali pa mora v okviru tega pridobiti tudi posebno zagotovilo hrvaških organov, da ne bo prišlo do kršitve človekovih pravic.⁸⁹ V navedenih zadevah (v opombah 84., 85. in 86. te sodbe), kjer je bila ugotovljena posebna ranljivost prosilcev in v teh zadevah ponekod tudi napačna uporaba dokaznih pravil glede t.i. "sistemskih pomanjkljivosti," in ob upoštevanju dejstva, da informacije o stanju na Hrvaškem iz leta 2021 in 2022 še vedno niso kazale spremenjenih razmer glede dostopa do azilnega postopka, ki bi bile v skladu s pravili in standardi iz EU, je Upravno sodišče v navedenih zadevah ranljivih prosilcev tožbam ugodilo, ker tožena stranka ni pridobila ustrezno konkretiziranih individualnih zagotovil od hrvaškega organa, da v primeru predaje ne bo prišlo do kršitev omenjenih človekovih pravic v zvezi s sprejemom po Direktivi 2013/33/EU in 4. členom Listine.

138Na podoben način je to izpeljalo tudi Ustavno sodišče, ko je odločilo, da ravnanja hrvaških policistov v odnosu do prosilcev pri oziroma po njihovem prehodu meje med BiH in Hrvaško ne morejo biti "pravno odločilne" okoliščine, ki bi (brez drugih navedb o sistemskih pomanjkljivostih) lahko "bistveno vplivale" na odločitev o predaji⁹⁰ oziroma ne morejo "same po sebi" voditi k zaključku, da predaja na Hrvaško ni dopustna.⁹¹ Ustavno sodišče se sicer ob tem ni (izrecno) oprlo na mnenje Generalnega pravobranilca v zadevi X z dne 13. 7. 2023. Zato pa je Upravno sodišče že opozorilo na mnenje Generalnega pravobranilca Sodišča EU v zadevi X, kjer tudi ni bila omenjena nobena posebna oblika ranljivosti prosilca, in po katerem podatke za postopke na meji med Poljsko in Belorusijo "ni mogoče šteti za pomembne" za nevarnost nečloveškega ravnanja na podlagi člena 3(2) Dublinske uredbe v primeru predaje prosilca iz Nizozemske na Poljsko, ker ne gre za "objektivno primerljive okoliščine". S temi podatki ni mogoče dokazati predvidljivih pogojev sprejema prosilca v primeru predaje prosilca Poljski.⁹² Upravno sodišče je ob tem opozorilo tudi na možno dopolnjevanje tega stališča z določenimi dodatnimi elementi za situacijo, ko ni nobenih podatkov o stanju v zvezi s predajami prosilcev po Dublinski uredbi, in je ob tem izpostavilo potrebo po upoštevanju stališč Sodišča EU, ko bo izdana sodba v zadevi X.⁹³ Sodišče EU je v zadevi X izdalo sodbo dne 29. 2. 2024, vendar Sodišče EU ni dalo nobenega poudarka in ni razvijalo pravne interpretacije o tem, kolikšno dokazno težo je treba dati informacijam o prisilnih zavračanjih na meji v primerjavi z dokazno težo informacij o ravnanjih z vrnjenimi prosilci po Dublinski uredbi pri vprašanju, ali je tožnik izkazal, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen. Namesto tega je sprejelo zgolj stališče, ki se nanaša na dokazni standard glede predaje in sicer, da je treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico in ne položaj, v katerem je bil, ko je prvič vstopi na ozemlje te države članice,⁹⁴ kar je povsem razumljivo.

g.)Pravilo o deljenem dokaznem bremenu na splošno in v primeru, ko gre za prosilca v položaju posebne ranljivosti:

139Po praksi ESČP mora nečloveško ravnanje v smislu 3. člena EKČP doseči določeno minimalno raven resnosti, ki pa je relativna in je odvisna med drugim tudi od starosti prosilca, pa tudi od trajanja izpostavljanja nečloveškim razmeram in fizičnim in psihičnim učinkom bivanjskih razmer na prosilca, odvisna je lahko tudi od spola, ali od zdravstvenega stanja prosilca.⁹⁵ Poleg tega ESČP upošteva, da gre pri prosilcih za mednarodno zaščito na splošno za posebej ranljivo skupino v kontekstu varstva pravic iz EKČP in v tej zvezi ESČP omenja revščino, popolno odvisnost prosilcev od države podpisnice EKČP, pri čemer se prosilec lahko sreča z indiferentnostjo državnih organov, kar je nezdružljivo s človekovim dostojanstvom.⁹⁶ V tovrstnih zadevah ESČP v primeru držav podpisnic EKČP, ki so tudi članice EU, upošteva tudi pravno dejstvo, ki ima vpliv na določitev praga nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, to pa je, da države članice EU veže Direktiva o sprejemu 2013/33/EU. To je relevantno tudi za odrasle prosilce za mednarodno zaščito.⁹⁷

140Sodišče EU se tem standardom iz sodne prakse ESČP iz leta 2011 nekako pridružuje in v zadevi Jawo, kjer ni šlo za posebej ranljivega prosilca, Sodišče EU uporablja standard "posebej visokega praga" glede posega v pravico iz 4. člena Listine. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba - prosilec za mednarodno zaščito - ki je povsem odvisen od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire v drugi državi članici EU znašel v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogel zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njegovo telesno ali duševno zdravje ali bi se znašel v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag po stališču Sodišča EU ni dosežen v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer upravičenca do mednarodne zaščite, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.⁹⁸

141Sodišče EU v zadevi Jawo nadaljuje, da ni mogoče povsem izključiti, "da prosilec za mednarodno zaščito lahko dokaže obstoj izjemnih okoliščin," v katerih se je znašel, in iz katerih je razvidno, da bi se, če bi bil predan v državo članico, ki je običajno odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, po priznanju mednarodne zaščite "zaradi posebne ranljivosti" ter neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašel v položaju hudega materialnega pomanjkanja, ki izpolnjuje merila iz točk od 91 do 93 te sodbe.⁹⁹ Vendar v zadevi Jawo ni šlo za posebej ranljivega prosilca za mednarodno zaščito. V zadevi Jawo je šlo za odraslega moškega, ki bi morda bil upravičen do mednarodne zaščite v Italiji in je Sodišče EU v takih okoliščinah odločilo, da zgolj okoliščine, da so socialna varnost in/ali življenjske razmere v državi članici, ki poda zahtevo, boljše kot v državi članici, ki je običajno odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, nikakor ne potrjuje ugotovitve, da bi bila zadevna oseba, če bi bila predana v zadnje navedeno državo članico, izpostavljena dejanski nevarnosti ravnanja, ki je v nasprotju s 4. členom Listine. V zadevi je šlo namreč za to, da so bile ugotovljene pomanjkljivosti v integracijskih programih za upravičence do mednarodne zaščite.¹⁰⁰

142Primer Jawo pa ne daje jasnega odgovora na vprašanje, v kolikšni meri v sporih po Dublinski uredbi velja deljeno dokazno breme oziroma obveznosti pristojnega organa, da s prosilcem sodeluje pri ugotavljanju pravno relevantnih dejstev glede tveganja z vidika 4. člena Listine. V zadevi C.K. in ostali, kjer je bila v postopku poleg odraslega moškega tudi tožnikova žena z novorojenčkom, ki je imela določene psihične težave po porodu, je Sodišče EU najprej ponovilo ustaljeni standard, da so države članice, vključno z nacionalnimi sodišči, na podlagi 4. člena Listine zavezane, da prosilca za azil ne predajo državi članici, ki je odgovorna, v smislu Dublinske uredbe, "če ni mogoče, da ne bi vedele," da sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogoji za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen dejanski nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu te določbe.¹⁰¹

143Ta specialna in ustaljena opredelitev, ki ima zelo verjetno izvor v sodni praksi ESČP,¹⁰² bi lahko kazala na to, da je dokazno breme deljeno med prosilca in pristojni organ. Vendar pa Sodišče EU dokaj usklajeno v sodni praksi tudi pravi, da mora sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločitev o predaji, kadar ima na voljo elemente, "ki jih je zadevna oseba predložila, da bi dokazala" obstoj take nevarnosti, na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo Unije, "preučiti resničnost pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb".¹⁰³ Sodišče EU na tem mestu v sodbi v zadevi Jawo torej govori o tem, da ima pristojni organ na voljo elemente, ki jih je predložila zadevna oseba, kar kaže na to oziroma se na prvi pogled iz te sodne odločbe zdi, da Sodišče EU nalaga dokazno breme prosilcu za mednarodno zaščito.

144V zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji, ki datira v čas leta 2017, in je relevanten za obravnavani primer, ker ima tudi tožnik v tej zadevi določene specifične zdravstvene oziroma psiho-socialne potrebe, je Sodišče EU lahko iz odločbe slovenskega upravnega organa razbralo, da naj bi bil sprejemni center v Kutini namenjen ranljivim osebam in da naj bi bil zagotovljen tudi dostop do zdravstvenega varstva, slovenski organi pa so od hrvaških organov celo pridobili zagotovilo, da bodo tožeče stranke v postopku prejele potrebno zdravniško obravnavo. Tožeče stranke v zadevi C.K. v postopku pred Sodiščem EU glede navedenega tudi niso zatrjevale, da omenjene okoliščine ne bi odražale dejanskega stanja stvari.¹⁰⁴ Kljub temu je Sodišče EU izpeljalo, da omenjeno zagotovilo ni dovolj, ker ni mogoče izključiti, da "lahko že sama predaja" prosilke, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanjo pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu znatnega in nepopravljivega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki je na voljo v drugi državi članici.¹⁰⁵ V nadaljevanju pa Sodišče EU pravi: /.../ "Če prosilec za azil zlasti v okviru učinkovitega pravnega sredstva, ki mu je zagotovljeno s členom 27 Uredbe Dublin III, predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno z njenimi sodišči, teh elementov ne smejo zanemariti. Nasprotno, pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev tega sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo."¹⁰⁶

145Iz tega bi bilo mogoče narediti sklep, da je dokazno breme na prosilcih, da predložijo "objektivne elemente", s katerimi je mogoče izkazati, da bi imela predaja znatne in nepopravljive posledice v smislu 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Vendar v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji je šlo za specifično zdravstveno stanje, torej za zelo osebno okoliščino tožnikov, za katero upravni organ ni mogel izvedeti, če mu je ne bi predložila in izkazala tožeča stranka.

146Zato je z vidika standardov dokaznega bremena v obravnavani zadevi ključno vprašanje, ali je mogoče, da je tožena stranka pred izdajo izpodbijanega akt vedela oziroma bi morala vedeti za okoliščine v zvezi s predajo tožnikov Hrvaški, zaradi katerih njihov zahtevek ni bil očitno neutemeljen z vidika 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP) in zaradi česar tožena stranka ne bi smela avtomatično uporabiti načela medsebojnega zaupanja - torej brez, da bi v konkretni komunikaciji in izmenjavi informacij s pristojnim organom iz Hrvaške preverjala določena dejstva in s tem opravila strogo oceno tveganja z vidika 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP, preden je izdala izpodbijani akt.

147Na tej točki se je treba ponovno ozreti in uporabiti dokazne standarde v zvezi s procesno komponento pravice iz 3. člena EKČP, da ne bi prišlo do nasprotja med pravom EU in sodno prakso ESČP. Veliki senat Sodišča EU v zadevi Jawo namreč pravi, da 4. člen Listine ustreza 3. členu EKČP in da sta vsebina in obseg 4. člena Listine, kot to določa člen 52(3) Listine, enaka vsebini in obsegu, ki ju določa 3. člen EKČP.¹⁰⁷ V tem smislu je bilo Sodišče EU v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji dovolj jasno, ko je navedlo, da je glede temeljnih pravic zakonodajalec EU želel poleg kodifikacije - v členu 3(2) Dublinske uredbe - sodne prakse iz sodbe v zadevi N. S. in M.E. (C‑411/10 in C‑493/10) v uvodnih izjavah 32 in 39 navedene uredbe poudariti, da države članice pri njeni uporabi "zavezujeta sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice" in 4. člen Listine.¹⁰⁸ Za to, da bi se resničnost pomanjkljivosti glede sprejema prosilcev v drugi državi EU natančneje in strogo preverjala, pa je dovolj, da stranka nima v zvezi s tem očitno neutemeljenega zahtevka.¹⁰⁹

148V zadevi M.S.S. v Belgium and Greece, ko je šlo za vprašanje ugotavljanja splošnih razmer v zvezi s predajami prosilcev po Dublinski uredbi v Grčijo, je Veliki senat ESČP odločil, da prosilec ne more nositi vsega dokaznega bremena.¹¹⁰ Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljen zahtevek in za oceno tveganja, ali bi lahko s predajo prišlo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahteva strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. To je odvisno od narave elementov, ki izkazujejo tveganja za morebitno kršitev 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Razumljivo je, da prosilci nosijo dokazno breme glede tistih elementov, ki se nanašajo na njihove osebne okoliščine, in ki jih sami najbolje poznajo in z njimi razpolagajo. Zato je treba od prosilcev zahtevati v mejah realno možnega,¹¹¹ da sami predložijo elemente, ki so relevantni v smislu njihovih osebnih okoliščin.¹¹² Z razliko od dokaznega bremena glede individualnih okoliščin pa je po sodni praksi ESČP morda bolj izrecno, jasno in večkrat poudarjeno, kot s strani Sodišča EU, da je glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij,¹¹³ torej ne samo, ko gre za prosilca s posebno ranljivostjo. To še posebej velja takrat, ko gre za izvrševanje medsebojnega zaupanja in sodelovanja med državami članicami EU. V tem smislu gre torej za deljeno dokazno breme med prosilca in pristojni organ. Oba torej skupaj (v sodelovanju) ugotavljata pravno relevantne dejstva za varstvo pravice iz 4. člena Listine in 3. člena EKČP.¹¹⁴

149To sicer po izrecni praksi Sodišča EU nedvomno velja v postopkih odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. V zadevi M. iz leta 2012 namreč Sodišče EU pravi, da "v skladu s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive mora zadevna država članica kljub temu, da mora običajno prosilec predložiti vse dokaze, potrebne za utemeljitev njegove prošnje, s tem prosilcem vendarle sodelovati, ko obravnava upoštevne elemente te prošnje. Ta zahteva za sodelovanje države članice zato dejansko pomeni, da če dokazi, ki jih predloži prosilec za mednarodno zaščito, iz katerega koli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevni, mora zadevna država članica na tej stopnji postopka s prosilcem aktivno sodelovati, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo. Poleg tega lahko država članica do nekaterih vrst dokumentov lažje dostopa kot prosilec.¹¹⁵

150Po mnenju Upravnega sodišča, če prosilec v dublinskem postopku izpolni svoj del dokaznega bremena v zvezi z razčiščevanjem, ali ima zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen, potem ni podlage za stališče, da zgoraj naveden princip "sodelovanja” v postopku ugotavljanja pravno relevantnih dejstev ne bi veljal tudi v dublinskem postopku glede na to, da gre za absolutno zavarovano pravico in da je glede teh vprašanj v zvezi z dublinskimi postopki sodna praksa ESČP, kot je razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve, morebiti bolj izrecna v že omenjenih zadevah kot sodna praksa Sodišča EU v zvezi z dublinskimi postopki (predaje na Hrvaško). Slednja je namreč odvisna od postavljanja predhodnih vprašanj sodišč držav članic EU in šele v zadevi X iz februarja 2024 se je predhodno vprašanje nanašalo na vprašanje, ali mora država pred predajo prosilca drugi državi članici EU upoštevati vse informacije, ki jih posreduje prosilec, in ali mora ta država tudi sodelovati pri ugotavljanju dejstev in/ali preveriti njihovo resničnost in da mora od druge države članice zahtevati, naj ji posreduje posamična jamstva za spoštovanje temeljnih pravic prosilca v primeru predaje.¹¹⁶ Preden Upravno sodišče analizira odgovor na omenjeno predhodno vprašanje v sodbi v zadevi X, pa sodišče v nadaljevanju izpostavlja sodno rpakso ESČP v zvezi z deljenim dokaznim bremenom.

151Procesne dimenzije varstva pravice iz 3. člena EKČP namreč zahtevajo, da imajo organi ne glede na ravnanja stranke dolžnost, da tudi po uradni dolžnosti preverijo tveganja v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP,¹¹⁷ kar pomeni, da ne pridejo v poštev samo tisti, elementi, ki jih v postopku predloži stranka, ampak mora po potrebi relevantna dejstva organ pridobiti in preveriti proprio motu;¹¹⁸ to obveznost pa ima tudi sodišče, če se relevantni elementi pojavijo po izdaji upravnega akta.¹¹⁹ V praksi ESČP je tudi večkrat poudarjeno, in tako tudi v zadevi M.S.S. v Belgium and Greece, da zgolj obstoj pravnih predpisov v drugi državi članici EU, ki zagotavljajo določeno obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito, ni dovolj in v razmerah, ki so bile relevantne v zadevi M.S.S., tudi zagotovilo grških oblasti belgijskemu organu, ki je bilo standardizirano in ne konkretizirano, ni bilo zadosti, da bi preprečilo ugotovitev kršitve 3. člena EKČP.¹²⁰ ESČP je argument belgijske vlade, da prosilec ni v zadostni meri konkretiziral, da ne bo imel dostopa do azilnega postopka v Grčiji zavrnilo z argumentom, da je bila obveznost na belgijskem organu, ne samo da predpostavlja, da bo prosilec v Grčiji obravnavan v skladu z EKČP, ampak bi belgijski organi morali preveriti, kako pristojni organi v Grčiji uporabljajo azilno zakonodjao v praksi.¹²¹ V teh zadevah je namreč treba paziti, da breme dokazovanja ni v tolikšni meri naloženo prosilcu, da pristojni organ dejansko po vsebini sploh ne bi ocenjeval tveganja za kršitev pravice iz 3. člena EKČP.¹²²

152Manjše nastavke za takšno porazdelitev dokaznega bremena, kot je opisana zgoraj in izhaja iz sodne prakse ESČP, je sicer mogoče najti tudi v sodni praksi Sodišča EU v nekaterih drugih zadevah, ko gre za uporabo načela vzajemnega zaupanja in je treba zavarovati pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja.¹²³ Seveda pa je odvisno od narave informacij, ki so potrebne za dovolj zanesljivo oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ali jih lažje pridobi in predloži v postopku prosilec, ali pa državni organ tekom dublinskega postopka.

153V sodbi v zadevi X z dne 29. 2. 2024 pa se odgovor Sodišča EU na konkretno vprašanje o naravi, vsebini in obsegu "sodelovanja” med prosilcem in pristojnim organom in sodiščem sestoji iz naslednjega:

- prosilec mora imeti možnost predložiti dokaze, "ki jih ima v posesti”, v fazi osebnega razgovora in v fazi morebitne (pri)tožbe zoper odločbo o predaji;¹²⁴

- ko uporablja pojem "sodelovanja”, Sodišče EU ta pojem najprej povezuje z obveznostjo prosilca glede narave in dokazne vrednosti podatkov, ki jih predloži prosilec;¹²⁵

- sodni organi morajo ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki so zagotovljene s pravom EU, "preučiti resničnost uveljavljenih pomanjkljivosti”;¹²⁶

- ne glede na upoštevanje informacij, ki jih posreduje prosilec, pa so države članice zavezane, da prosilca ne predajo, "če ni mogoče, da ne bi vedele,” da sistematične pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem pomenijo resne in utemeljene razloge za domnevo, da bo prosilec izpostaveljn resnični nevarnosti /.../;¹²⁷

- zato ni mogoče izključiti, da je država članica, ki je pristojna za določitev odgovorne države članice, "zavezana na lastno pobudo upoštevati ustrezne informacije, s katerimi je seznanjena,” da bi se odločila o uporabi člena 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III;¹²⁸

- država mora sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi "objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov in ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki so zagotovljene s pravom EU, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva upoštevne informacije, za katere mora vedeti” /.../;¹²⁹

- država, ki želi izvesti predajo, lahko poskuša pridobiti zadostna "individualna jamstva” za izključitev nevarnosti za nečloveško ali ponižujoče ravnanje oziroma gre za "posamezna”, "verodostojna” in "zadostna jamstva za izključitev vsakršne resnične nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.”¹³⁰

154Od točke, ko prosilec izpolni svoj del dokaznega bremena z vidika dokaznega bremena in dokaznih standardov, pa ni več nobenih morebitnih nejasnosti med sodno prakso ESČP in Sodišča EU v dublinskih zadevah. Povsem ustaljena sodna praksa obeh sodišč je, da se dokazno breme takrat prevali na toženo stranko, da "odpravi vsakršen resen pomislek”,¹³¹ oziroma da "izključi vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja”,¹³² kar lahko pomeni, da mora preveriti z informacijami, ki jih pridobi proprio motu in morebiti tudi s "preventivnimi ukrepi”,¹³³ na kakšen način bi bilo potrebno zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ne bi prišlo.

155Po prepričanju sodišča torej ni nobenega dopustnega pravnega razloga oziroma argumenta, da bi bila porazdelitev bremena dokazovanja glede varstva pravice iz 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP, ko gre za odločitev o predaji po Dublinski uredbi in za uporabo načela medsebojnega zaupanja, v bistvenem drugačna, kot če gre za varstvo te pravice v kakšnem drugem postopku na področju azila ali vračanja, kjer sicer ne gre za uporabo načela medsebojnega zaupanja, vendar stranka izkazuje zahtevek glede 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP, ki ni očitno neutemeljen. Razlika je zgolj v tem, da načelo medsebojnega zaupanja razumljivo zajema tudi potrebo po konstruktivnem komuniciranju in sodelovanju med pristojnima organoma držav članic EU zaradi razčiščevanja določenih dejstev, ki jih najlažje razrešita oba organa držav članic EU, in morebitno potrebo po sprejemu določenih preventivnih ukrepov. Zato se je ob problemih učinkovitega varstva pravic, ki so v Evropi nastali zaradi načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU v zvezi z Dublinsko uredbo, pa tudi že prej, ustalila interpretacija, da določene informacije oziroma pravno relevantne elemente za varstvo pravice iz 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP bistveno lažje dobijo pristojni organi kot pa prosilci. Takšne informacije so ravno informacije o tem, kaj se dejansko dogaja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so po Dublinski uredbi predani Hrvaški, v smislu njihove nastanitve, bivanjskih razmer, na primer zdravstvene in psiho-socialne oskrbe ranljivih oseb ali na primer šolanja otrok in podobno. In te informacije povsem razumljivo in logično bistveno lažje lahko pridobi tožena stranka na podlagi možnosti sodelovanja s pristojnim organom iz Hrvaškem, kar je sestavni del načela medsebojnega zaupanja, kot pa tožniki. V teh zadevah, kjer je vpleteno načelo medsebojnega zaupanja, bi zato moralo biti varstvo absolutno zavarovane pravice iz 4. člena Listine, ali varstvo (neabsolutne) pravice do varstva telesne in moralne integritete iz 8. člena EKČP bistveno bolj zanesljivo, kot v drugih zadevah, kjer to načelo ne pride v poštev in lahko zato ostaja večje tveganje za kršitev omenjenih pravic.

h.)Presoja zakonitosti izpodbijanega akta z vidika vprašanja, ali je prosilec izpolnil svoj del dokaznega bremena v navezavi na obveznost izpolnitve dokaznega bremena tožene stranke glede ocene tveganja za morebitno kršitev 4. člena (ali 8. člena) Listine:

156V razdelku f.) te sodbe je Upravno sodišče utemeljilo, da je tožnik že v upravnem postopku izkazal, da ima zahtevek glede varstva pravice iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen, še posebej zaradi njegove specifične ranljivosti glede njegovega zdravstvenega stanja, upoštevajoč diagnozo in predpisano terapijo (prof. dr. G. G., specialista psihiatrije) in psiho-socialno stanje ter pomoč oziroma svetovanje, ki ga prejema v okviru društva Informacijski center Legebitra, ter na drugi strani zaradi neznank glede dejanske dostopnosti do tovrstne zdravstvene in psiho-socialne pomoči in ustreznih bivanjskih pogojev v nastanitvenem centru na Hrvaškem v povezavi z njegovo spolno usmerjenostjo in strahom pred predajo Hrvaški. Tožnik je s pomočjo PIC v upravnem postopku predložil tista poročila, do katerih ima dostop o stanju na Hrvaškem, pri čemer tožena stranka ni predložila poročil o tem, da se je problem zavračanja potencialnih prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem mimo Procesne direktive 2013/32/EU in Direktive o sprejemu 2013/33/EU sistematično ali kakor koli drugače zmanjšal; ostale so neznanke glede dostopa do azilnega postopka za tiste, ki so sicer evidentirani v EURODAC (morda kot prosilci), a jim je naloženo, da morajo zapustiti Hrvaško v določenem roku, in se zato odpravljajo naprej proti Sloveniji; kot neznanka pa ostaja tudi okoliščina, kaj se pravzaprav dogaja s prosilci, ki so morda iz Slovenije po Dublinski uredbi vrnjeni na Hrvaško in po katerem postopku jih obravnavajo organi na Hrvaškem, kakšna je statistika v zvezi s tem. Teh informacij ali poročil tožnik ni mogel dobiti. Lahko pa bi jih pridobila oziroma bi jih morala pridobiti tožena stranka od pristojnega organa Hrvaške v okviru medsebojnega komuniciranja in sodelovanja na podlagi načela medsebojnega zaupanja, da bi s tem morebiti odpravila prevelike dvome o tveganju z vidika 4. člena Listine v tem primeru in tudi v ostalih podobnih primerih, ki jih ni malo in v nepotrebnih elementih obremenjujejo azilne postopke v Sloveniji.

157To, kar je tožena stranka aktivno storila, da bi izpolnila svoj del dokaznega bremena, je zgolj to, da se je sklicevala na zakone in podzakonske predpise Hrvaške in na nekatere članke oziroma poročila o tem, da je zdravstvena oskrba prosilcem zagotovljena ter da bo tožnik nastanjen v primeren center; sklicuje se na določena poročila, ki pa ne navajajo dejstev o tem, kaj se dogaja z vrnjenimi prosilci na Hrvaško, z izjemo poročila AIDA, po katerem se "načeloma" ti prosilci ne soočajo z ovirami pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. To pa v konkretnih okoliščinah tega primera ni dovolj.

158V zadevah, ko gre za določena tveganja v zvezi s pravico iz 4. člena Listine zaradi specifičnosti v določeni državi članici EU, sklicevanje na zakonodajo oziroma na to, kar je predpisano oziroma predvideno v določenih dokumentih, ni dovolj za strogo presojo tveganja. O tem se je izreklo Evropsko sodišče za človekove pravice že v zadevi M.S.S. v. Beglium and Greece.¹³⁴ Kakor tudi ni dovolj standardizirano zagotovilo države članice EU, da bo obravnavala prosilca v skladu s pravom EU.¹³⁵ Zato tožena stranka s sklicevanjem na standardizirano informacijo (v angleščini) v formularju z dne 17. 7. 2023, da naj slovenski organ 3 dni pred predajo hrvaški organ obvesti o morebitnih zdravstvenih posebnostih tožnika, da bo prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nameščen v center v skladu s standardi EU, ni odvrnila vsakršnega resnega pomisleka, da bi lahko prišlo do nevarnosti nečloveškega ravnanja v primeru predaje tožnika Hrvaški.

159Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijanega akta najprej pridobiti verodostojne podatke od hrvaškega organa o zgoraj izpostavljenih neznankah, ki sicer obremenjujejo številna sodišča v več državah članicah EU, ki ne morejo uporabiti načela medsebojnega zaupanja, tako kot bi to bilo zaželeno, in sicer o tem, kaj se dogaja z vrnjenimi prosilci iz Slovenije na Hrvaško po Dublinski uredbi, tako da v zvezi s tem ne bi bilo takšnih pretiranih nejasnosti glede spoštovanja dostopa do azilnega postopka.

160Poleg tega pa bi morala tožena stranka ravnati po vzoru primera oziroma v skladu z interpretacijo Sodišča EU v zadevi C.K in ostali proti Sloveniji, v kateri tudi ni bilo zadostno splošno zagotovilo hrvaških organov, da bodo tožeče stranke v postopku prejele potrebno zdravniško oskrbo na Hrvaškem, čeprav je Sodišče EU upoštevalo, da je iz predložitvene odločbe Vrhovnega sodišča RS izhajalo, da bodo nameščeni v sprejemni center v Kutini, ki je namenjen ranljivim osebam, ob tem, da tožniki v zadevi C.K. niso zatrjevali, da je zdravljenje na voljo samo v Sloveniji, ne pa tudi na Hrvaškem.¹³⁶ Že zgolj predaja lahko povzroči dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja.¹³⁷

161Ker je tudi v predmetni zadevi tožnik pred izdajo odločbe predložil objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila,¹³⁸ bi tako zaradi predaje kot tudi zaradi nastanitve in bivanjskih pogojev in dejanskega dostopa do zdravstvene in psiho-socialne pomoči tožena stranka morala "odpraviti vsakršen pomislek" v zvezi z učinkom predaje, nastanitve in dostopom do psiho-socialne pomoči oziroma zdravstvene oskrbe in preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi¹³⁹ oziroma bi morala od hrvaških organov pridobiti specifično, dovolj konkretizirano in verodostojno jamstvo za izključitev nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine (oziroma za varstvo telesne in moralne integritete tožnika iz 7. člena Listine) v primeru predaje. V nasprotju s tem je tožena stranka v izpodbijanem aktu utemeljila oziroma je v postopku od tožnika zahtevala, da tožnik ni dokazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, kar je (v danih razmerah) nemogoče in nezakonito dokazno breme v okviru sicer stroge presoje tveganja in deljenega dokaznega bremena v zvezi s 4. členom Listine.¹⁴⁰

162Izpodbijani akt je torej nezakonit zaradi napačne uporabe materialnega prava iz drugega pod-odstavka člena 3(2) in 17(1) Dublinske uredbe, kar je očitno imelo za posledico tudi napačno uporabo pravil o dokaznem bremenu, ter zaradi kršitve procesne komponente pravice iz 4. člena Listine.

163Tožnik ni predlagal izvedbe dokaza z zaslišanjem tožnika, za kar bi bila potrebna glavna obravnava. Predlagal pa je izvedbo določenih listinskih dokazov v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem. To pa ni bilo potrebno, saj je istovrstne listinske dokaze o njegovem post-travmatski stresni motnji predložil že v upravnem postopku. Izhajajoč iz neposrednega učinka določbe 27. člena Dublinske uredbe v povezavi z 47. členom Listine¹⁴¹ in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito,¹⁴² in glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo že zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in ker posledično tožena stranka ni opravila potrebnega sodelovanja s hrvaškim organom, za kar je po Dublinski uredbi pristojna tožena stranka, sodišču o tožbi ni bilo treba odločiti na podlagi glavne obravnave.

164Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

- Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;¹⁴³

- ti dve pravici pa je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;¹⁴⁴

- obveznost da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;¹⁴⁵

- kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;¹⁴⁶

- v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;¹⁴⁷

- iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.¹⁴⁸

165V konkretni zadevi je sodišče tožbi tožnika ugodilo in tožnik je bil ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta.

166Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah,¹⁴⁹ ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

167Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno"¹⁵⁰ oziroma da "tudi neposredni učinek določb /.../ Dublinske uredbe ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu" /.../.¹⁵¹ S tako razlago bi namreč bilo ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države.¹⁵²

168Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sacko se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave. Sojenje brez glavne obravnave je dovoljeno, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ali če predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

169Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP¹⁵³ in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.¹⁵⁴

170Iz navedenega sledi, da je sodišče brez glavne obravnave lahko presodilo, da je tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava iz drugega pod-odstavka člena 3(2) in člena 17(1) Dublinske uredbe v zvezi s procesno komponento pravice tožnikov iz 4. člena (in morebiti 7. člena) Listine ni izpolnila svojega dokaznega bremena pred izdajo izpodbijanega akta in ni odpravila vsakršnega resnega pomisleka, da bi lahko prišlo do nevarnosti nečloveškega ravnanja v primeru predaje tožnika Hrvaški. Zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (4. točka in posledično 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

171Odločitev o predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe je odvisna od tega, ali sodba sodišča prve stopnje postane pravnomočna z njeno izdajo, ali ne.

172Upravno sodišče je v nekaterih sodbah, izdanih od aprila 2023 naprej,¹⁵⁵ izpeljalo interpretacijo, da je z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y.¹⁵⁶ z dne 30. 3. 2023 v Sloveniji nastala posebna pravna situacija glede možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke, izdan na podlagi Dublinske uredbe, po katerem se prošnja za mednarodno zaščito zavrže, ker bo tožeča stranka predana drugi državi članici EU kot odgovorni državi članici, odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. V nadaljevanju bo Upravno sodišče dopolnilo dosedanjo interpretacijo, upoštevajoč pri tem interpretacijo tega istega pravnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča v sodbi v zadevi I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, ki pa je zavzelo drugačno interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča glede (ne)možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo.

173V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU prvič (jasno) izpeljalo,¹⁵⁷ da namen določbe člena 27(3) Dublinske uredbe "ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi."¹⁵⁸ Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da "lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi," in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, pomeni "dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji."¹⁵⁹ Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, "ne obstaja več.¹⁶⁰ Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc".¹⁶¹

174Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve Diouf,¹⁶² bi bilo sicer možno izpeljati ugotovitev, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Razumljivo je, da določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva prosilcu oziroma drugemu tujcu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekove pravice iz 47. člena Listine, ki pripada posamezniku (in zasebnim pravnim osebam) in ne državnemu organu. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

175"Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42)." ¹⁶³ Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila onemogočajo ali čezmerno otežujejo "uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije", kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za prosilca za mednarodno zaščito. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno.

176Upravno sodišče se zato vsekakor strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v sodbah z dne 5. 7. 2023 in 6. 9. 2023, da je "morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice."¹⁶⁴ Vrhovno sodišče je v omenjeni sodni odločbi tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da mora biti procesna avtonomija države članica v skladu z dvema načeloma iz prava EU in sicer z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti.¹⁶⁵

177V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja "za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu" in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.¹⁶⁶

178V Sloveniji pa je po mnenju Upravnega sodišča pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna, kot je to presodilo Sodišče EU za primer ureditve pravnega sredstva na Nizozemskem, in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Glede ureditve na Nizozemskem namreč Sodišče EU ni presojalo, ali je dostop do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v azilni zadevi urejen na enak način za toženo s stranko in za prosilca, na kar se je oprlo Vrhovno sodišče v omenjenih dveh zadevah. Sodišče EU je namreč ugotavljalo, ali je dostop do drugostopenjskega sodišča v azilnih zadevah urejen na enak način kot dostop do drugostopenjskega sodišča v azilu primerljivih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Slednje je bistveno in to je treba primerjati. To pomeni, da za uporabo načela enakovrednosti v tem primeru ni bistveno, da po Zakonu o tujcih tožena stranka nima pritožbe zoper ugodilno sodbo in da enako tudi tožnik nima pritožbe zoper zavrnilno sodbo.¹⁶⁷

179Kot že rečeno, na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja "varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti)." Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ "ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU."¹⁶⁸

180Na tej točki, torej ob razlagi in uporabi načela enakovrednosti po pravu EU v konkretnem primeru možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo, je prišlo do razlik med interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča (v nekaterih zadevah) in Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče namreč izhaja iz predpostavke, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna "bolj ugodna" ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca; poleg tega Vrhovno sodišče stoji na stališču, da "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU sistemsko zgrešeno."¹⁶⁹

181Upravno sodišče ne pozna pravne podlage za stališče, po katerem takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje nacionalnega sodišča na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU "sistemsko zgrešeno". Enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča oziroma predpostavko, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev"¹⁷⁰ in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna bolj ugodna ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca. Podlage za to v načelih uporabe in metodah razlage prava EU, kot jih je razvilo Sodišče EU v svoji praksi, Upravno sodišče ne pozna in tudi Vrhovno sodišče je ni navedlo.

182Upravno sodišče zato v takih primerih uporablja načelo primarnosti prava EU in enotne razlage prava EU, kot to izhaja iz dolgoletne prakse Sodišča EU.¹⁷¹ Zaradi tega Upravno sodišče ni smelo oziroma ni moglo upoštevati navedenega stališča Vrhovnega sodišča v omenjenih dveh zadevah. Drugače od navedenega stališča Vrhovnega sodišča pa iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za pristojni organ in upravičenca skupaj. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih z vidika upravičenca do človekove pravice in sicer brez za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava.¹⁷² Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.¹⁷³

183Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča tudi zato, ker Vrhovno sodišče odstavka 32., kjer Sodišče EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. pojasni, kaj je treba pravzaprav primerjati, ni uporabilo, kakor tudi ne kakšnega drugega primerljivega vira iz sodne prakse Sodišča EU, ki bi morda drugače razjasnjeval, kaj je treba primerjati z vidika načela enakovrednosti.

184Izmed do sedaj navedenih pravnih virov v zvezi z načelom enakovrednosti je morda najbolj jasno, natančno in razdelano stališče Sodišča EU v zadevi JP. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev.¹⁷⁴ V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da "mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."¹⁷⁵ Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati interpretacije iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča, po kateri "presoje, katero sredstvo je ugodnejše v smislu načela enakovrednosti, ni mogoče opraviti na ravni konkretnega primera, temveč je treba ureditvi primerjati na splošni in abstraktni ravni."¹⁷⁶ To je ravno nasprotno interpretaciji Sodišča EU, ko v le-to v zadevi JP utemeljuje, da je treba narediti konkretno primerjavo v vsakem primeru.¹⁷⁷

185Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ni naredilo primerjave pravnega sredstva upravičenca po členu 27(1) Dublinske uredbe in 47(1) Listine EU v azilni zadevi in pravnega sredstva tožnika v drugem primerljivem upravnem sporu, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak je štelo za ključno, da tudi tožnik po ZTuj-1 nima možnosti pritožbe, in da imata tako tožena stranka kot tožnik možnost pritožbe v procesnem položaju po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 in da pravica do pritožbe po ZMZ-1 pripada obema.¹⁷⁸ To pa ni vsebina načela enakovrednosti, kot jo razlaga Sodišče EU, kajti načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.

186Nadalje ne gre zgolj za to, da bi Upravno sodišče v omenjenih zadevah ugotovilo, da prvi odstavek 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu, čemur Vrhovno sodišče dodaja, da je Upravno sodišče spregledalo, da svoje lastne odločitve državni organ logično ne more izpodbijati.¹⁷⁹ Bistveno je, da tudi člen 47(1) in (2) Listine EU, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in določba člena 47(1) in (2) Listine EU bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.

187Problem z vidika načela enakovrednosti je torej v tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1 samo za zadeve mednarodne zaščite (in za nobeno drugo primerljivo zadevo) predpisal naslednje: "Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče." Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima tudi organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS.

188Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga (primerljiva) pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru. In zato procesna avtonomija, ki jo izvršuje Slovenija na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZUS-1, zahteva presojo, ali je predmetna zakonska ureditev v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine.

189V zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je "treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."¹⁸⁰

190Tudi upoštevajoč kasnejšo sodbo Sodišča EU v zadevi X, Upravno sodišče ne more priti do razlage, da bi se pridružilo stališču Vrhovnega sodišča. Iz sodbe v zadevi X v zvezi s procesno avtonomijo glede urejanja pritožbenega sodnega postopka namreč izhaja, da bi se morala postopkovna pravila za pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo "vedno" uporabljati za nadzor na drugi stopnji, ki ga sodišče opravlja, kadar položaj spada na področje uporabe prava EU in kadar spada na področje uporabe nacionalnega prava.¹⁸¹

191V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je prevladujoča sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, tudi državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe in 47. člena Listine ter v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

192Do te razlage in pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU,¹⁸² ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije,¹⁸³ ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi Torubarov. Po stališču Sodišča EU v zadevi Torubarov je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek (27. člen Dublinske uredbe v zvezi z 47. členom Listine EU) nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi.¹⁸⁴ V konkretni zadevi je sodišče za potrebe odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe in za potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo iz prve točke izreka moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se po stališču Upravnega sodišča določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

193Zoper sodbo iz prve točke izreka pritožba tožene stranke ni dovoljena, sodišče pa lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu, pri čemer sodba v prvi točki izreka postane pravnomočna z izdajo in njeno vročitvijo strankam. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

¹ Glej tudi tej sodbi predhodni sodni odločbi Upravnega sodišča v zadevi I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023 in sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023.
² Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 63/2011 z dne 16. 12. 2009, odst. 10., katere povzetek je preveden v angleščino in je del prosto dostopne baze EDAL (European Database of Asylum Law) ,s katero je Vrhovno sodišče potrdilo stališče Upravnega sodišča iz sodbe v zadevi I u 1929/2010 z dne 21. 12. 2010.
³ E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 17, 20, 23, 24, 33.
⁴ B, F in K, C-323/21, C-324/21 in C-325/21, 12. 1. 2023, odst. 43.
⁵ A.S., C-490/16, 26. 7. 2017, odst. 19, 57-58.
⁶ Ghezelbash, C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 59.
⁷ Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016, odst. 15.
⁸ Amayry, C-60/16, 13. 9. 2017, odst. 62; glej tudi odst. 45 in Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 59; B , F in K, C- 323/21, C-324/21 in C-325/21 12. 1. 2023, odst. 63; MA, PB, LE, C-245/21 in C-248/21, 22. 9. 2022, odst. 48, 58.
⁹ Amayry, C-60/16, 13. 9. 2017, odst. 63.
¹⁰ Ibid. odst. 64.
¹¹ Ibid. odst. 66.
¹² C. K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 67; MP, C-353/16, odst. 37; Jawo, C-163/17, odst. 91; Ibrahim, C-297/17, odst. 89.
¹³ C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 59; M and X.X, C- 391/16, C-77/17, odst. 94.
¹⁴ M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21.1.2011, odst. 293.
¹⁵ Tudi sodba v zadevi Ghezelbash (Veliki senat) je bila izdana pred sodbo v zadevi B.
¹⁶ B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 46, 48-51, 57.
¹⁷ Ibid. odst. 64.
¹⁸ N.S. in M.E., , C-411/10 in C-493/10, odst. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, Up 2012/08, 5. 3. 2009, odst. 9.
¹⁹ Gre zlasti za razlago v 15. odstavku sodbe I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 in sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023, pri čemer je treba poudariti, da je v zadevi I Up 255/2016 šestmesečni rok za predajo potekel že pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu (I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016, odst. 7, 10).
²⁰ Eno od temeljnih načel učinkovite uporabe prava EU je, da je vsaka določba nacionalnega pravnega reda, upravna ali sodna praksa nezdružljiva z zahtevami narave prava EU, če bi bil njen učinek zmanjšanje učinkovitosti prava EU s tem, da bi se nacionalnemu sodišču odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov EU, ki imajo neposredni učinek, kot ga ima določba 47. člena listine. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditev ali sodne prakse ne uporabi (Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74, FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183).
²¹ Gezelbash, C-63715, 7. 6. 2016, odst. 59.
²² A.S., C-490/16, 26. 7. 2017, odst. 19, 57.
²³ Ibid. odst. 60.
²⁴ Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023 z dne 17. 1. 2024 niti ne izhaja, da bi Vrhovno sodišče v vseh zadevah upoštevalo, da se 6 mesečni rok, če sodišče ni ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, izteče v 6 mesecih od dneva, ko je tožena stranka sprejela odobritev Hrvaške, da bo sprejela v obravnavo prosilca za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče je namreč odločitev v zadevi I Up 301/2023, da se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, ker ni izvedlo glavne obravnave, sprejelo na dan izteka 6 mesecev od dneva, ko je tožena stranka prejela potrditev hrvaškega organa, da bo sprejela prosilca.
²⁵ Glej mutatis mutandis: sodba Velikega senata Sodišča EU v zadevi X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 99; L.G., C-745/21, 16. 2. 2023, odst. 49-54. Tudi z vidika sodne prakse ESČP tako v zvezi z uporabo Dublinske uredbe (glej: A.S. v. Switzerland, App. no. 39350/13, 30. 6. 2015), kot tudi, če gre za tujca, ki nima dovoljenja za bivanje (Bensaid v. the United Kingdom, App. no. 44599/98, 6. 2. 2011, odst. 46-49), ali za tujca, ki je zakonito bival v državi podpisnici EKČP (glej: Savran v. Denmark, App. no. 57467/15, 7. 12. 2021, odst. 149-202), ni relevantno samo varstvo pravice iz 3. člena, ampak izjemoma lahko tudi varstvo pravice iz 8. člena EKČP.
²⁶ X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 98.
²⁷ Ibid. odst. 90, 93.
²⁸ To je nekakšna parafraza na knjigo Rolanda Dworkina "Taking Rights Seriously" (Harvard University Press, 1977).
²⁹ M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 290.
³⁰ Hirsi Jamaa and others v. Italy, App. no. 27765/09, 23. 2. 2o012, odst. 175.
³¹ Glej na primer: J.K. and others v Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2016, odst. 97-98.
³² Convention determining the State responsible for examining applications for asylum lodged in one of the Member States of the European Communities (Official Journal of the European Communities, No C 254/1, 19. 8. 1997).
³³ Glej na primer: Hurwitz, Agnès, 1999, The 1990 Dublin Convention: A Comprehensive Assessment, International Journal of Refugee Law, Vol. 11, No. 4, 647-648; Müller-Graf, P.-C., 1995, The Dublin Convention: Pioneer and Lessons for Third-Pillar Conventions, Justice and Home Affairs in the European Union: the Development of the Third Pillar, R. Bieber and J. Monar (eds.), Brussels, European Interuniversity Press, 49-63; Hailbronner, K., and Thiery, C., 1997, Schengen II and Dublin Responsibility for Asylum Applications in Europe, Common Market Law Review, 34, 957-989.
³⁴ Thayaparan Iyadurai v. Secretary for the Home Department [1998] Imm Ar 470 (CA) 476.
³⁵ Court of Appeal, Civil Division R. v Secretary of State for the Home Department, ex parte Adan; R. v. Secretary of State for the Home Department, ex parte Subaskaran, R. v. Secretary of State for the Home Department, ex parte Aitseguer, 23 July 1999.
³⁶ Glej: Newsletter on European Asylum Issues for Judges, Centre for Migration law, Radboud University Nijmegen, 2023/4, str. 101-102.
³⁷ Glej: Ibrahim, C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17, odst. 83; Jawo, C-163/17, odst. 80.
³⁸ Glej: X Y, C-562/21 PPU in C-563/21 PPU, 22. 2. 2022, odst. 48;
³⁹ Natančneje se sodišče o standardu glede tožnikovega zahtevka, ki ni očitno neutemeljen, opredeljuje v razdelku f.), kjer obravnava tožnikovo posebno ranljivost.
⁴⁰ Zato del interpretacije sodbe Sodišča EU v zadevi DG in ostali (C-228/21, C-254/21, C-297721, C-315/21, C-328/21, 30. 11. 2023, odst. 140-152) za predmetni spor ni relevanten.
⁴¹ Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 80.
⁴² Ibid. odst. 81.
⁴³ Ibid. odst. 82; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 57.
⁴⁴ Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 83-84.
⁴⁵ Ibid. odst. 87.
⁴⁶ Več o tem, da ni nujno, da gre za "sistemske pomanjkljivosti" za to, da se zavaruje pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja, glej sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 136/2022 z dne 23. 3. 2022 in I U 922/2023 z dne 16. 8. 2023, s katerima je Upravno sodišče ponovilo prvotno interpretacijo pojma "sistemskih pomanjkljivosti" iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 1975/2013 z dne 27. 12. 2013 (odst. 22-26). To interpretacijo Upravnega sodišča sta potrdili tudi Ustavno sodišče (Up-613/16, 28. 9. 2016) in Sodišče EU v zadevah Gezelbash (C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 36-37), Karim (C-1655/15 7. 6. 2016, odst. 22), C.K. in ostali proti Sloveniji (C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst.91-93) ter Jawo (C-163/17 PPU, 19. 3. 2019, odst. 87) in v nekaterih sodbah v kasnejših sodnih postopkih tudi Vrhovno sodišče (na primer: I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, odst. 13). Stališče Sodišča EU v zadevi X (C-392/22, 29. 2. 2024, odst. 57-62) se zdi, da je v tem smislu drugačno in izstopajoče.
⁴⁷ Povzeto po: UNHCR, Judicial Engagement Update, January - December 2023.
⁴⁸ Sodišče EU v sodni praksi v zvezi z razlago Dublinske uredbe pravi, da se domneva glede spoštovanja človekovih pravic v drugih državah članicah EU nanaša na spoštovanje prava EU, pravic iz Listine, Ženevske konvencije o status beguncev in pravic iz EKČP (Jawo, C-163/17, odst. 82; DG, C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21, odst. 132.
⁴⁹ J.N., C-601/15, 15. 2. 2016, odst. 45.
⁵⁰ J.N., C—601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 47.
⁵¹ Ibid. odst. 48.
⁵² Ang.: "presumption of equivalent protection".
⁵³ Sodbi Velikega senata ESČP v zadevah Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4. 11. 2014, odst. 88-91 in M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 338-340. Natančneje o pogojih, pod katerimi je država podpisnica EKČP v polni meri odgovorna za varstvo pravic iz EKČP in ko domneva o enakovrednem varstvu pravic po pravu EU ni uporabljiva, glej: Avotinš v Latvia, App. no. 17502/07, 23. 5. 2016, odst. 101-105; Bivolaru et Moldovan c. France, Req. no. 40324/16 et 12623/17, 25. 3. 2021, odst. 98-103.
⁵⁴ Ang.: "close/rigorous scrutiny" (Tarakhel. v. Switzerland, App. no. 29217/12, odst. 126); glej tudi: Soering v . the United Kingdom, App. no. 14038/88, 7. 7. 1989, odst. 87-91; J.K. and others v. Sweden, odst. 86; primerjaj s sodbo Sodišča EU v zadevi: C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 55-96 (predvsem odst. 64, 76).
⁵⁵ X, C-69/21, 22. 111. 2022, odst. 100.
⁵⁶ N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, 21. 12. 2011, odst. 82, 84.
⁵⁷ Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 92-94; glej in primerjaj tudi: Ibrahim, C-297/17, 19. 3. 2019, odst. 101.
⁵⁸ C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 68.
⁵⁹ O tej razliki med dvema različnima dokaznima standardoma (pragoma) glej razdelek e.) te sodbe.
⁶⁰ Ibid. odst. 88.
⁶¹ Glej 103. odstavek te sodbe.
⁶² SM, C-129/18, 26.3.2019, odst. 64-65, 67-68.
⁶³ Glej: ibid. odst. 71. V tej zadevi je šlo za otroka in je bila zato poleg določbe 7. člena Lisitne vpletena tudi določba člena 24(2) Listine.
⁶⁴ H.R., C-582/17 in C-583/17, odst. 37-85. Tudi v tem primeru je šlo za družinsko življenje mladoletnika.
⁶⁵ XXXX, C-483/20, 22. 2. 2022, odst. 32.
⁶⁶ Ibid. odst. 36, glej tudi odst. 41 in 44.
⁶⁷ L.G., C-745/21, 16.2.2023, odst. 49-54.
⁶⁸ Glej: M.A., C-661/17, odst. 58; DG in ostali, C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21, odst. 147.
⁶⁹ Ang.: "manifest deficiency".
⁷⁰ Mutatis mutandis: Avotinš v Latvia, App. no. 17502/07, 23. 5. 2016, odst. 112; Bivolaru et Moldovan c. France, Req.. no. 40324/16 and 12623/17, 25. 3. 2021, odst. 116, 117-126; Romeo Castano v. Belgium, App. no. 8351/17, 9. 7. 2019, odst. 79-92.
⁷¹ J.N., C—601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 47.
⁷² Ibid. odst. 48.
⁷³ Ibid. odst. 77.
⁷⁴ Soering v . the United Kingdom, App. no. 14038/88, 7. 7. 1989, odst. 85, 117; glej mutatis mutandis: L.M. and others v Russia, App. no. 40081/14, 40088/14 and 40127/14, 15. 10. 2015, odst. 104; M.A. and others v. Lithuania, App. no. 59793/17, 11. 12. 2018, odst. 66, 83; Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, 21. 11. 2019, odst. 136.
⁷⁵ App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 288, 294, 297.
⁷⁶ App. no. 29217/12, 4. 11. 2014.
⁷⁷ C.K. In ostali proti Sloveniji, C-578/16 Ppu, 16. 2. 2017, odst. 90
⁷⁸ B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 66; primerjaj v tej zvezi: Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 90.
⁷⁹ B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 64-65.
⁸⁰ Mutatis mutandis: Avotinš v Latvia, App. no. 17502/07, 23. 5. 2016, odst. 116.
⁸¹ To se je zgodilo v zadevi Savran v. Denmark (App. no. 57467/15, 7. 12. 2021), kjer pa je šlo za odstranitev tujca, ki je imel dovoljenje za bivanje, v Turčijo.
⁸² Glej VL, C-36/20, 25. 6. 2020, odst. 58, 60-82; M.N. c. Belgique, Req. no. 19656/18, 27. 10. 2020, odst. 88, 92. Več o tem glej sodbo Upravnega sodišča I U 1686/2020, 7. 12. 2020, odst. 420-440.
⁸³ To pomeni, da gre v predmetni zadevi za postopek po zahtevi Slovenije za "ponovni sprejem" in ne za postopek po zahtevi za "sprejem. O razliki med tema dvema postopkoma glej: H.R., C-582/17, C-583/17, 2. 4. 2019, odst. 54-85.
⁸⁴ Glej na primer: I U 333/2023, 17. 3. 2023, odst. 80.
⁸⁵ Glej na primer: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 53, 49.
⁸⁶ Glej sodbe Upravnega sodišča v zadevah: I U 641/2023, 3. 5. 2023, odst. 49 (prosilka iz Burundija z novorojenim otrokom).
⁸⁷ Up-919-23, 23. 11. 2023, odst. 39, 34.
⁸⁸ I U 333/2023, 17. 3. 2023, odst. 72.
⁸⁹ Enako glej tudi: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 67-68.
⁹⁰ Up-919/23, 26. 9. 2023, odst. 32.
⁹¹ Ibid. odst. 30.
⁹² Mnenje generalnega pravobranilca J. R de la Toura, X, C-392/22, 13. 7. 2023, odst. 29, 32-34, 36-37.
⁹³ Glej sodbo v zadevi I U 1446/2023 z dne 23. 10. 2023, odst. 41-42.
⁹⁴ X, C-392/22, 29. 2. 2024, odst. 64.
⁹⁵ Ibid. odst. 94.
⁹⁶ Ibid. odst. 97-98.
⁹⁷ M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 250, 263; Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4. 11. 2014, odst. 96;
⁹⁸ Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 92-93.
⁹⁹ Ibid. odst. 95.
¹⁰⁰ Ibid. odst. 96-97.
¹⁰¹ C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 60; Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 85.
¹⁰² Glej na primer sodbi Velikega senata ESČP v zadevah: Hirsi Jamaa and others v. Italy, App. no. 27765/09, 23. 2. 2012, odst. 31, 137; J.K. and others. Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2106, odst. 87.
¹⁰³ Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 90.
¹⁰⁴ C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 71-72.
¹⁰⁵ Ibid. odst. 73-74.
¹⁰⁶ Ibid. odst. 75.
¹⁰⁷ Ibid. odst. 91.
¹⁰⁸ C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 63.
¹⁰⁹ M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. odst. 288, 294, 297; glej mutatis mutandis: B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 64-65.
¹¹⁰ M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 352.
¹¹¹ Ang.: "to the greatest extent practically possible".
¹¹² J.K. and others. Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2106, odst. 96.
¹¹³ Ibid. odst. 98.
¹¹⁴ Ibid. odst 96, 101.
¹¹⁵ M.M., C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 65-66.
¹¹⁶ X, C-392/22, 29. 2. 2024, odst. 66.
¹¹⁷ Mutatis mutandis F.G. v. Sweden, App. no. 43611/11, 23. 3. 2016, para. 156.
¹¹⁸ Mutatis mutandis J.K. and others v. Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2106, para. 87, 90.
¹¹⁹ Ibid. para. 83.
¹²⁰ M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 353-354.
¹²¹ Ibid. odst. 359.
¹²² Mutatis mutandis ibid. odst. 389-391.
¹²³ Glej: C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 76, 84 ter mutatis mutandis sodbe Sodišča EU v zadevah: Aranyosi in Caldararu, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 88-103, predvsem odst. 95-96; Dorobantu, C-128/18, odst. 67-69; L.P., C-354/20 PPU in C-412/20 PPU, odst. 54-55, LM, C-216/18 PPU, 75-77; XY, C-562/21 PPU in C-563/21 PPU, 22. 2. 2022, odst. 96-97.
¹²⁴ X, C-392/22, 29. 2. 2024, odst. 69.
¹²⁵ Ibid. odst. 75.
¹²⁶ Ibid. odst. 76.
¹²⁷ Ibid. odst. 77.
¹²⁸ Ibid. odst. 77.
¹²⁹ Ibid. odst. 78.
¹³⁰ Ibid. odst. 80-81. Na "sodelovalno" dolžnost tožene stranke pri ugotavljanju dejstev in preverjanju resničnosti navedb oziroma podatkov s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU opozarja tudi Vrhovno sodišče v zadevah: I Up 37/2024, 13. 3. 2024, odst. 8, 15 in I Up 2/2024, 18. 3. 2024, odst. 27.
¹³¹ C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 76; J.K. and others v. Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2106, odst. 91-92
¹³² C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 84.
¹³³ Ibid. odst. 77-78.
¹³⁴ App. no. 30696/09, 21. 1.2011, odst. 353.
¹³⁵ Ibid. odst. 354.
¹³⁶ C.K. In ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 71-72.
¹³⁷ Ibid. odst. 73-74.
¹³⁸ Ibid. odst. 75.
¹³⁹ Ibid. odst. 77.
¹⁴⁰ Ibid. odst. 91.
¹⁴¹ Mutatis mutandis: Torubarov, C-556717, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.
¹⁴² Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.
¹⁴³ Ibid. odst. 32-35, 37-39.
¹⁴⁴ Ibid. odst. 41.
¹⁴⁵ Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130.
¹⁴⁶ Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14). V praksi pa se pojavljajo tudi drugačen interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14).
¹⁴⁷ Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47.
¹⁴⁸ Ibid. odst. 49.
¹⁴⁹ Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64.
¹⁵⁰ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.
¹⁵¹ Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8.
¹⁵² Ibid. odst. 58-59.
¹⁵³ Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.
¹⁵⁴ Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.
¹⁵⁵ Glej sodbe v zadevah: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 83-95; I U 688/2023, odst. 53-64; I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, odst. 84-95; I U 828/2023 z dne 10. 8. 2023, odst. 13-34.
¹⁵⁶ C-556/21.
¹⁵⁷ V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: "S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava."
¹⁵⁸ C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27.
¹⁵⁹ Ibid. odst. 28.
¹⁶⁰ Ibid. odst. 29.
¹⁶¹ Ibid. odst. 30.
¹⁶² Po sodbi Sodišča EU v zadevi Diouf načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja "posamezniku" pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69).
¹⁶³ E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 31.
¹⁶⁴ Sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 9, 11 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, odst. 9, 11.
¹⁶⁵ I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 11; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 11.
¹⁶⁶ C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32.
¹⁶⁷ Na to se sklicuje Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 13.
¹⁶⁸ LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36.
¹⁶⁹ Sodni odločbi Vrhovega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 12 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.
¹⁷⁰ I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.
¹⁷¹ Glej na primer sodbe Sodišča EU o teh načelih iz različnih pravnih področij: Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3; Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54-56, 60; Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 69-70; Melloni, C-399/11, odst. 35-64; Minister for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49; AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145, 148; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1754/2022, 27.3.2023, odst. 55-58.
¹⁷² O tem glej stališča Sodišča EU iz različnih pravnih področij, kot na primer: El Hassani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 28-29; Alassini, C-317/08 do C-320/08, 18. 3. 2010, odst. odst. 49-51; Aquino, C-3/16, odst. 50; UI, C-300/21, 5. 5. 2023, odst. 53-57; Uniqa Versicherungen AG, C-18/21, odst. 36-38; Manfredi in drugi, C-295/04 do C-298/04, odst. 92-98; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36-37.
¹⁷³ Glej člen 27(1) Dublinske uredbe in člen 47(1) Listine EU.
¹⁷⁴ JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 38.
¹⁷⁵ Ibid. odst. 39.
¹⁷⁶ I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13, I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14.
¹⁷⁷ Glej: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 40-47.
¹⁷⁸ I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13-14; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14.
¹⁷⁹ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 15; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. S pravno interpretacijo, da mora biti pritožba na podlagi člena 27(1) Dublinske uredbe dana na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pristojni organi nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev, se je ukvarjalo tudi Sodišče EU (in ne samo Upravno sodišče). Kajti Dublinska uredba zakonodajalcu daje možnost, da uredi možnost, da pristojni organ po uradni dolžnosti odloči, da se odloži izvršitev odločitve tega istega organa o predaji, če bi moralo biti zadevni osebi dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (E.N., S.S., J.Y, C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 22, 26).
¹⁸⁰ JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39.
¹⁸¹ X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 67-68.
¹⁸² Simmenthal, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53.
¹⁸³ N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9.
¹⁸⁴ Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.