UPRS sodba I U 2080/2014

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 492-637/2014-10 z dne 22. 10. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik posredoval zahtevek za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v skladu z določbo 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). Nadalje prvostopenjski organ med drugim pojasnjuje, kdo je po navedenem zakonu lahko upravičenec do povračila škode, povzročene z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Navaja, da je pri vpogledu v uradne evidence ugotovil, da je tožnik od dne 8. 11. 1991 državljan Republike Slovenije, kar pomeni, da ni upravičen do povračila škode, povzročene z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, zato je njegovo zahtevo zavrnil. Odločil je v skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s 1. in 2. točko prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je dejansko stanje v celoti ugotovil na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

2Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi drugostopenjski organ med drugim navaja tudi to, da je Ministrstvo za notranje zadeve obnovilo postopek, v katerem je bil tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, in je odločbo v delu, ki se nanaša na sprejem v državljanstvo, odpravilo in njegovo vlogo z dne 20.9. 1991 za sprejem v državljanstvo zavrnilo. Iz matičnega registra izhaja, da prenehanje državljanstva ni bilo zabeleženo, ampak se je tožnik še naprej vodil kot slovenski državljan in mu je bila na njegovo vlogo aprila 2014 izdana osebna izkaznica in potni list. Torej je tožnik od 8. 11. 1991 dalje državljan Republike Slovenije in posledično ne izpolnjuje pogojev za odškodnino. Drugostopenjski organ nadalje navaja, da se je tožnik od prejema odločbe, s katero je bila vloga za sprejem v državljanstvo zavrnjena, zavedal, da ga država Republika Slovenija še vedno obravnava kot svojega državljana. Ministrstva ni obvestil, da se ne bi smel več voditi kot slovenski državljan in si je dal izdelati dokumente. Drugostopenjski organ se sklicuje tudi na 13. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki govori o izenačitvah v pravicah in dolžnostih državljanov Republike Slovenije z vsemi tistimi državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Drugostopenjski organ na podlagi tega zaključuje, da do izbrisa ni prišlo, zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za odškodnino v skladu s prvim odstavkom 2. člen ZPŠOIRSP.

3Tožnik v tožbi navaja, da je bila odločba o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije odpravljena in odločba o njeni odpravi je postala pravnomočna. Potemtakem je potrebno šteti tožnika za izbrisanega najmanj od 30. 7. 1992 naprej, če je bila tožniku res vročena 30. 5. 1992. Prvostopenjski organ je svojo zavrnilno odločbo oprl samo na odločbo o sprejemu v državljanstvo z dne 7. 11. 1991, spregledal pa je odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 20. 5. 1992, s katero je bila omenjena odločba odpravljena in vloga za pridobitev državljanstva zavrnjena. Drugostopenjski organ je svojo odločitev oprl na drugačno dejansko stanje kot prvostopenjski organ. Tožnik se ne strinja z argumentacijo tožene stranke, da je tožnik moral oziroma mogel vedeti, da se ga vodi v evidenci kot državljana Republike Slovenije. Napačna je tudi trditev, da od septembra 1991 v Sloveniji dejansko ne živi več. Kot zaposlen v JLA je odšel v službo na Vojaško sodišče v Zagrebu že junija 1991, 7. oktobra 1991 pa je bilo to sodišče prestavljeno na ozemlje Bosne in Hercegovine, kamor je z njim odšel tudi tožnik. Ker pa je njegova družina ostala v Ljubljani, se je k njej vrnil novembra 1991 in ostal nekaj tednov. Tudi takrat Slovenije ni zapustil, saj je v njej ostala njegova družina. Leta 1993 je sin zanj dvignil potrdilo o stalnem prebivališču, kjer pa je pisalo, da mu je prenehalo 13. 4. 1992. Razlog za to ni znan, naj se to ugotovi v ponovljenem postopku. Ko se je po desetih letih ponovno začelo govoriti o izbrisanih, je ponovno prosil sina, naj mu še enkrat dvigne potrdilo o stalnem prebivališča in v njem je bilo enako kot v tistem iz leta 1993 napisano, da mu je to prenehalo 13. 4. 1992. To, da je državljan Republike Slovenije, je tožnik zares zvedel šele aprila 2014, ko mu je bilo sporočeno, da je državljan in mu je bil 28. 4. 2014 izdan slovenski potni list. Tožniku pripada odškodnina zaradi izbrisa za čas od 26. 2. 1992 do 28. 4. 2014. Tožnik predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

4Tožena stranka v odgovor na tožbo povzema obrazložitev svoje odločbe z dne 19. 11. 2014.

5Tožba je utemeljena.

6Prvostopenjski organ je svojo odločbo izdal v skrajšanem ugotovitvenem postopku, pri čemer se sklicuje na 1. in 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP. Po določilu 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP se lahko odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. V skladu z 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP pa se lahko odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, če se da ugotoviti dejansko stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

7Sodišče meni, da prvostopenjski organ ne bi smel odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku, torej brez upoštevanja načela zaslišanja stranke. To je sicer res, da je lahko prvostopenjski organ pri vpogledu v uradne evidence ugotovil, da iz njih izhaja, da je tožnik slovenski državljan od dne 8. 11. 1991, vendar pa po drugi strani obstaja odločba, s katero je bila prvotna odločba o sprejemu v državljanstvo odpravljena in tožnikova zahteva za sprejem v državljanstvo zavrnjena, to dejstvo pa nasprotuje podatkom uradnih evidenc. Razen tega je bil tožnik zaradi odločbe o zavrnitvi njegove vloge za sprejem v državljanstvo izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kar izhaja iz dveh dopisov Upravne enote Ljubljana, naslovljenih na Ministrstvo za notranje zadeve. V prvem dopisu št. 492-637/2014-6 z dne 3. 10. 2014 je navedeno, da je bil tožnik 30. 7. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Nadalje je upravna enota poslala Ministrstvu za notranje zadeve še en dopis, ki je datiran z dne 16. 10. 2014, kjer je ponovno navedeno, da je bil tožnik dne 30. 7. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. V obeh dopisih je navedeno, da je bil izbrisan zaradi odločbe o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo. Poleg tega iz potrdila Mestnega sekretariata za notranje zadeve mesta Ljubljana z dne 21. 1. 1993 izhaja, da je tožniku dne 13. 4. 1992 prenehalo stalno prebivališče. Iz potrdila Upravne enote Ljubljana o prejšnjih stalnih prebivališčih z dne 28. 7. 2008 pa prav tako izhaja, da je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče do 13. 4. 1992. S tem v zvezi pa se postavlja vprašanje, zakaj je v prej omenjenih dopisih navedeno, da je bil tožnik izbrisan dne 30. 7. 1992, iz obeh potrdil pa izhaja, da je imel stalno prebivališče do 13. 4. 1992. Pri takih podatkih pa ni mogoče trditi, da se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi uradnih podatkov oziroma na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je predložila stranka v svoji zahtevi, zaradi česar ni bilo pogojev za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Prvostopenjski organ bi moral pred svojo odločitvijo dati stranki možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tem, da je bil tožnik po ugotovitvah prvostopenjskega organa 30. 7. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kot izhaja iz dveh dopisov upravne enote Ministrstvu za notranje zadeve. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP je namreč treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba.

8Razen zgoraj navedenega se prvostopenjski organ v svoji obrazložitvi tudi ni opredelil do tega, da naj bi bil po njegovih lastnih ugotovitvah tožnik dne 30. 7. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ni pa se opredelil tudi do tega, da iz potrdila o stalnem prebivališču Mestnega sekretariata za notranje zadeve Mesta Ljubljana z dne 21. 1. 1993 ter iz potrdila o prejšnjih stalnih prebivališčih Upravne enote Ljubljana z dne 28. 7. 2008 izhaja, da je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče do 13. 4. 1992. To pa so tako pomembne okoliščine, da bi se moral prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe do njih opredeliti, zaradi česar je tudi obrazložitev prvostopenjske odločbe pomanjkljiva in se je glede na podatke, ki izhajajo iz upravnega spisa, ne da preizkusiti, saj ne vsebuje opredelitev do teh pomembnih okoliščin.

9Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče izpodbijani akt odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker so bila kršena pravila postopka. Glede na to, da je bil razlog za ugoditev tožbi kršitev pravil postopka, se sodišče do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku je upravni organ vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).